Živimo v družbi vladavine znanosti, kjer se skuša izključiti sleherno partikularnost, sleherno posamičnost in deviacijo. Eno izmed glavnih orožij takšnega pristopa je statistika, skupaj s srednjimi vrednostmi in odkloni – deviacijami glede na populacijo, pojem, ki tudi v pravu dobiva svoje biopolitične razsežnosti. Temu sledi odsotnost demokratičnega duha. Demokracija kot beseda zato danes ne pomeni drugega kot demokracijo velesil.
Če ste kdaj dobili v roke svoj krvni laboratorijski izvid, veste, da imate poleg svoje vrednosti še referenčno vrednost, kar pa je preprosto zgolj izgovor za družbeno normirano prisotnost levkocitov (4.00 – 10.00 10 na 9/L), eritrocitov itd. v krvi. Referent tako niste vi – referent je veliki Drugi. Odsotnost kakršnekoli teorije, popolna birokracija tovrstnih poskusov se izkristalizira šele kasneje, na univerzitetni ravni, ko samooklicani psihologi in sociologi spoznajo pojem korelacij. Slednji pomeni, da se lahko nek akademik popolnoma resno odloči, da bo raziskoval povezave med stopnjo religioznosti, dolžine noge in stopnjo testosterona. Še več – pomeni, da gre za neko temeljno epistemološko pozabe, za zanikanje zgodovine znanosti in nekega Huma, ki je jasno povedal, da iz dejstva, da A-ju sledi B ne moremo izpeljati, da med njima obstaja vzročna povezava.
Posameznika se s tem zopet skuša obravnavati na mehanicističen način: bistvo nekega simptoma (širše razsežnosti, kakor »stanje organizma« ali »osebnostna struktura« se označi za ostanke vitalizma) je potrebno odkriti v navezavi na družbeno normo, saj gre pri vseh fizioloških in psiholoških variablah za produkte vrste. To se lahko v trenutku izkaže za napačno. Odkrili so denimo, da imajo posamezniki v Kongu permanentno hipoglikemijo (prenizko vrednost sladkorja v krvi), pri čemer pa pri njih ni videti običajnih znakov, zaradi katerih mi slednje razglasimo za bolezen: konvulzij ali kome. Posamezniki so se preprosto prilagodili na kronično podhranjenost, vsestranski prebavni parazitizem in malarijo. Na drugi strani način življenja (riž, čaj, čar sprehajanja) Kitajcem omogoča, da imajo povprečno izločanje urina v velikosti 0,5 centrimetrov na kubik na minuto, medtem ko imamo Evropejci lahko tudi do 1,5. Prav tako indijski jogiji s svojim obvladovanjem sfinktrov anusa in sečnega mehurja pokažejo, da je fiziologija (in nevrologija, pa medicina sploh) kot veda predvsem zahodni izum: pojmi, kakor so avtonomno živčevje ali distinkcija med gladkimi in progastimi mišicami (pri čemer bi naj prve ne bile pod nadzorom zavesti) preprosto ne zdržijo, saj lahko meditatorji nadzorujejo tudi gladke mišice. Skratka, pri ocenjevanju posameznih parametrov fiziologije moramo vselej biti pozorni na posameznikov svet, na njegovo kulturo, geografijo, način življenja. Ne gre zgolj za to, da se ljudstva med sabo razlikujemo: pomislimo zgolj na izjemnega posameznika, Miguela Induraina, kolesarja, ki bi ga lahko že odpisali, če ne bi vedeli, da njegova kri prenese po telesu 7 litrov kisika na minuto (»normalno«: 3-4 litre) – imel je povečano pljučno kapaciteto in tudi srce –, saj je, tako kot tudi Napoleon, osvajal svet s povprečnim srčnim utripom 30 udarcev na minuto.
Biopolitika in postavljanje posameznikov pod eden in edini skupni imenovalec, normalno konstanto, je ključni problem tudi danes pri definiranju polja nevrologije in psihiatrije. Dogaja se namreč, da se skuša vse mentalne težave zvesti na nevrološko osnovo in vse podrediti polju živčevja. Za primer lahko vzamemo recentno obravnavo fenomena apotemnofilija, pri katerem si posamezniki na vsak način želijo odrezati enega ali več udov, saj trdijo, da se bodo kasneje počutili srečnejše, bolj polne, cele – paradoksalno se bodo počutili polne ravno z določenim mankom, zarezo. Najprominentnejša avtoriteta nevrologije danes, Ramachandran, ugotavlja, da se posamezniki po operativnem posegu vseeno počutijo srečnejše – to trdijo sami in to ugotavljajo kasnejše ankete. A v svojem preglednem članku znan nevrolog to dejstvo, navkljub temu, da ga omeni, preprosto zanemari in apotemnofilijo še naprej vidi kot motnjo. S tem preprosto postavi na stran dejstvo, da je pri psihotikih delirij velikokrat težnja k ozdravitvi. Posamezniki, ki nimajo posebej razvitih meja med jazom in drugim, ki neprestano čutijo neko nevarno, ogrožajočo instanco v njih samih, lahko zgolj na ta način dobijo občutek dostojanstva, ki sledi iz občutja lastne avtonomije in nadzora nad odločitvami. Še huje, velikokrat lahko zgolj na ta način rešijo svojo eksistenco pred propadom. S tem se sploh postavi pod vprašaj kakršnokoli pojmovanje instinktivnosti. Yohan Trichet denimo daje primer Cirila, posameznika, čigar glavna fantazma pri masturbaciji je bila kastriran spolni ud – posameznik je dobesedno ejakuliral med lastnim obrezovanjem, v svoji aktivnosti je zanikal sleherno reproduktivno plat užitka. Od tod nismo daleč do Goulda in njegove teze o nesmiselnosti popolne funkcionalne umestitve posameznikovih organov, denimo ženskega klitorisa ali moških bradavic. Še nadalje obstaja določen sindrom, imenovan Cotardov, pri katerem psihotiki občutijo, da njihovi notranji organi, udje, lasje, glava in navsezadnje oni sami pravzaprav ne obstajajo. Občutijo lasten neobstoj, zaradi česar so lahko velikokrat povsem pasivni, lenobni, nefunkcionalni. A to v nekem smislu ni bolezen, je zopet poskus ozdravitve: posamezniki namreč občutijo, da se bo to stanje nadaljevalo v neskončnost, da so na nek način nesmrtni – kar pa je neke vrste samoobramba. Ravno to, kar subjekt rešuje, pa psihiatri skušajo zvesti na motnjo: tako Ramachandran prostodušno zagovarja, da se apotemnofilijo in Cotardov sindrom vključi med motnje v zaznavanju telesa, kar bo ena izmed novih kategorij v psihiatričnem priročniku DSM-V. Slednji je zapisan po povsem biopolitični maniri: obstajajo univerzalni simptomi in ne partikularna stanja organizma. O teh simptomih se odloča na parlamentaren način prek »tiranije večine«: komisija »strokovnjakov« z dvigovanjem rok glasuje, kar pomeni, da se ob zagovoru ateoretičnosti lahko zanesejo zgolj na socialne norme, na populacijo. Pri tem gre za velikansko ignoranco tudi do dejanske empirije, iz česar je razvidno, da je znanost veliko bolj indoktrinirana, kakor bi to sama želela: navkljub temu, da je denimo sama nevrologija pokazala, da pri halucinacijah delujejo predvsem jezikovni centri in sploh ne avditivni, da klinika kaže, da lahko halucinirajo tudi gluhonemi posamezniki, še vselej obstaja poimenovanje simptoma kot »avditornih halucinacij«, pri čemer se zaradi tega poimenovanja celotno produkcijo delirijev, ki je pri psihotikih lahko produktivna, razglasi za neumnost, saj bi vendar nekdo naj slišal nekaj, kar sploh ne obstaja, čeprav s tem fenomen halucinacij zgolj diskreditirajo in ga ne razložijo.
Kar meni subjekt, kar občuti posameznik tako nima nikakršne vrednosti. Če naredimo velik preskok, ki spada v isti konsenz – na tej podlagi tudi Gregor Virant z veseljem v eni izmed osrednjih informativnih oddaj zatrdi, da bomo varčevalne ukrepe pričeli z nebolečimi posegi: zmanjševanje števila delovnih mest.. Od kdaj je odpuščanje neboleče? Od tedaj, ko o ljudeh govorimo na ravni populacije: pri tem Stalin ni zgolj Gregor Golobič, temveč vsi, saj je odpuščanje milijonov zgolj statistika. Pri tem ne omenjam totalitarnih sistemov zgolj po naključju. Modus operandi delovanja biopolitike je namreč totalitarnost, nenehno krizno stanje, kjer so univerzalne človekove pravice le zahodnjaški izgovor za to, da lahko po eni strani država legitimno odloča o življenju in smrti posameznika, kolikor se pač potrudi, da slednje vpiše v svoj kodeks, po drugi strani pa zakrivajo dejstvo, da moramo geslu »socializem za bogate, kapitalizem za revne« dodati še »demokracija za velesile, birokracija in biopolitika za posameznike«. Pri tem se nam po dokazu za slednje ni potrebno ozirati daleč. Naš evropski ustavni pravnik, specialist za področje človekovih pravic, strasbourgovec, prof. dr. Boštjan M. Zupančič je leta 2006 na konferenci v Ankari predstavil svoje stališče glede univerzalnosti človekovih pravic. Glavne poante so bile sledeče. Že vse od Justinijana temelj pravic ni v substantivni kodifikaciji, temveč v proceduralni naravi odločanja glede tega, kaj je legalno in kaj ne. Odločanje pravnikov temelji ne na »logiki moči«, temveč na »moči logike«, na razsvetljenskem idealu logične nujnosti, ki ne pozna kontradikcij, dvoumnosti ali simulakrov. Gre za raven, ki ji dr. Zupančič pravi filozofska. Tej pa priključi še drugo raven, in sicer sociološko, po kateri k moči logike prispeva prav potreba po miru in stabilnosti v družbenih odnosih. Pri tem daje primer Magne Carte Libertatum, ki je bila rezultat utilitarnosti in racionalizma, po katerih bi vojna med baroni in kraljem vodila zgolj do vsesplošnega prelivanja kri na državni ravni. Pravice tako zanj niso univerzalne (slednje označi za »ideološki postulat«), kar je univerzalno je potreba, ki jo ima vsaka država: po socialni in politični stabilnosti. Slednje, nadaljuje, je značilno in drži tako za Kitajsko kot za Kubo, nenazadnje pa tudi za Turčijo. Njegova argumentacija je sumljiva že sama po sebi, prav tako kot je sumljivo dejstvo, da jo predstavlja v državi, za katero si Evropa na vse kremplje prizadeva, da bi postala njena ekonomska partnerica – pri tem pa je zmožna pogoltniti marsikaj, tudi neskladnost nekaterih temeljnih etičnih in socialnih pogledov. Sum je pravzaprav upravičen, saj ustavni sodnik izkoriščanje delovne sile na Kitajskem in odsotnost socialne države utemeljuje z mirom in stabilnostjo tamkajšnje družbe – s tem pa je kot pravnik neposredno v službi kapitala, saj je outsourcing eno izmed najpomembnejših gonil današnjega sistema. Slednje nam pove, da je samo pravo v službi izvršne in zakonodajne veje oblasti, predvsem pa svetovnih elit in velesil – po njegovi koncepciji namreč demokracija, ki jo je Claude Lefort definiral kot odsotnost totalitarizma, skratka kot sistem, v katerem ima vsakdo »pravico do pravice« in kjer je temelj pravic prav v njihovem izjavljanju, deluje zgolj na ravni večjih tvorb, kakor so Amerika, Kuba, Kitajska, Evropa – vsaka velesila ima na demokratičen način pravico do svojega redu, do svoje stabilnosti in zato lahko na makiavelističen način upraviči tudi poseg v posameznikovo integriteto. Drugače rečeno: dejansko je demokracija tisti »ideološki postulat«, ki v biopolitiki pomeni, da ima vsaka velesila pravico do tega, da se odloči ali bo totalitarna ali ne. Demokracija pomeni, da se odločimo ali bomo demokratični ali ne – in ne izpodbija nujno totalitarnosti. Njen namen je še vselej povsem utilitaristične narave, kar pa je v neposredni zvezi s samim zanikanjem subjektivnosti – dejansko demokratična družba po Lefortu namreč ni nikakršen raj za stabilnost in red, temveč je družba nenehnih konfliktov, nenehnih pogajanj, pri čemer imajo besedo tudi manjšine, čeprav se z neupoštevanjem njihovih glasov na ravni »prelivanja krvi« ne bi zgodilo prav nič.
Za nemožnost sodobnega Napoleona, ki bi se metaforično odločil za napad na Rusijo, obstajata tako dva razloga, oba izhajata iz biopolitičnih vzrokov, ki so sistemsko vezani na pojav globaliziranega kapitalizma in okcidentalizacije sveta. Prvič, posameznik ne obstaja, obstaja zgolj vrsta, populacija, ki jo je potrebno kontrolirati, trenirati in pripraviti do čim večje predvidljivosti v svetu metuljevih učinkov. To implicira, da obstajajo zgolj referenčne vrednosti, zato bi Napoleonov srčni utrip bil prepoznan za šibkost majhnega, nerazvitega dečka, ki ga je do konca življenja potrebna držati na observaciji v inkubatorju. In drugič, demokracija je zgolj farsa, saj je sistem presežne vrednosti zaradi potrebe po nenehni ekspanziji in nujnosti izkoriščanja delovne sile (pa četudi pod nivojem temeljnega človekovega dostojanstva, kar se dogaja na Kitajskem) nezmožen postaviti embargo med dvema velesilama, kakor je lahko storil Napoleon z Britanijo (spomnimo se Sarkozyeve izjave, da bi bilo ponižujoče, če bi bojkotiral Peking z neudeležbo na olimpijskih igrah leta 2008) in kar je bil posredni razlog za vojno z Rusijo. Kar mu preostane, je demokratično zanikanje demokracije. Vse metafore o pluralizaciji in razvijanju k idealom razsvetljenstva bi tako lahko povzeli z geslom nezmožnosti resnične revolucije, ki bi zagotovila svobodo, bratstvo in enakost: plus ça change – plus ça reste.