(replika na intervju z g. Uranom, 24.12.2004)
Novi ljubljanski nadškof Alojz Uran je v sicer božično spravljivem tonu v sobotnem intervjuju natrosil toliko protislovij in neumnosti, da jih bomo nič hudega sluteči bralci prebavljali še nekaj časa, njegovo veličanstvo Razum pa kar kliče, da je naša dolžnost nanje opozoriti. V imenu častitljive ustanove, ki ji načeljuje, in ob nesebični pomoči novinarke Vanesse Čokl nam je nadškof, če si izposodiva star ljudski rek, počen lonec prodajal za beneški porcelan.
V opoju predbožične nakupovalne mrzlice, si je verjetno dejal ta uigrani par, bodo ljudje morda dovzetnejši za že na prvi pogled bizarno svetovnonazorsko mešanico: fatalistično-libertarni skepticizem (služenje Cerkvi je bilo gospodu nadškofu usojeno, lahko pa bi se obrnilo tudi drugače, a o tem ne moremo ničesar z gotovostjo vedeti), diagnostični, pojasnjevalni in kavzalni monizem (vse tegobe na svetu imajo en in isti izvor oziroma en sam samcat vzrok, namreč pomanjkanje vere v enega Boga in/ali izgubo duhovne razsežnosti človeka), obrabljeno in neštetokrat ovrženo podtikanje, da nas ateizem obsoja na defetizem in nihilizem (življenje brez vere v Boga stvarnika da je oropano življenjskega smisla, edina alternativa izpolnjevanju Božjega načrta pa bedno, brezciljno premetavanje po volji slepe usode, kjer nekaj časa brcamo, nato pa nas zagrebejo), katoliško psiho- in socioterapijo (religija, vera v virtualno resničnost par excellence, nam je edina zmožna zagotoviti resnično, trajno srečo in čarobno odpraviti prav vsako družbeno in individualno nadlogo), pekelski revizionizem (pekel ni prostor, ki nas čaka, če bomo popolnoma zavozili svoje življenje, najpogosteje je to preprosto odsotnost Boga, božjega, dobrega, lepega in kot tak nas lahko doleti že na Zemlji) in končno, čeprav ne najmanj pomembno, tezo o breztemeljnosti posvetne morale (z normami verovanja padejo tudi temeljne moralne norme, kot so prepoved ubijanja, prešuštvovanja in laganja). Vera torej, o tem sta se sogovornika globoko strinjala, diagnosticira in zdravi, pojasnjuje in poglablja razumevanje, osrečuje in tolaži, pridiga in usmerja na pravo pot. Če njeno sporočilo, kot kažejo raziskave, čedalje težje najde voljna ušesa, je za neodmevnost nedvomno kriva hiba ušes in ne pomanjkljivost sporočila.
Stoični in vsega hudega navajeni bralci so se ob neznanskem razkoraku med vplivom, ki ga oznanjanje postane katoliške resnice o svetu dejansko ima, in njenim zaklinjanim pojasnjevalnim, terapevtskim in osmišljevalnim potencialom verjetno le prizanesljivo nasmehnili. Tisti manj lahkoverni so morda podvomili v njeno domnevno pojasnjevalno vsemogočnost, ko pa denimo v terorizmu enkrat vidi pojavno obliko nerazložljivega zla, drugič Satanovo delo, tretjič posledico jemanja drog in četrtič (če že ne opravičljivo, pa vsaj razumljivo) reakcijo na družbene krivice. Le katera od verzij je torej prava? Manj dobronamernim med nami pa je verjetno dokončno pošlo potrpljenje ob vztrajnem ponavljanju enih in istih neumnosti: o premoči verskih resnic nad znanstvenimi, umetniškimi, moralnimi, idr., o polnosti in bogastvu življenja v veri v primerjavi s strašljivo praznino in nesmislom življenja brez nje, o izmišljenih prednostih verske vzgoje pred sekularno, o magični sposobnosti diplomantov Teološke fakultete, da široko in na objektiven način predstavijo vlogo in pomen religije ne le v našem prostoru, ampak za razvoj celega človeštva, in še bi lahko naštevali.
Naj opozoriva na en sam, za povprečnega bralca morda težko opazen, zato pa nadvse poučen primer tipične miselne zmede, nadškofovo nerodno lovljenje ravnotežja med svetopisemskim Zlatim pravilom in t.i. načelom Milo-za-drago. »Vsakdo bi se moral najprej zamisliti, kaj bi sam rad, da bi mu drugi naredili – kar nočeš, da bi drugi tebi storili, tudi ti njim ne stori,« pravi v duhu dolge krščanske tradicije novi nadškof. Komaj nekaj odstavkov naprej, v kontekstu razprave o džamiji, ga spomin in krščanska dobronamernost zapustita. Namesto tega se mu zareče, da »je treba vedno razmišljati recipročno – ko želijo islamske skupnosti graditi svoja svetišča, bi bilo treba preveriti, ali sme tudi krščanska skupnost zgraditi novo svetišče, denimo v Carigradu ali v Savdski Arabiji«. Hopla! Kaj nam torej pridiga nadškof, da naj prilagodimo svoje odločitve in dejanja svojim željam v zvezi z ravnanjem drugih ali njihovemu ravnanju? Ali se bo v zvezi z razprtijami okrog mošeje zgleden kristjan vprašal »Ali bi si v primeru, da bi bil sam pripadnik verske manjšine v Sloveniji, želel, da slovenska oblast s pomočjo večinske verske skupnosti meni in mojim sovernikom na vse pretege preprečuje izgradnjo svetišča?« (odgovor na to vprašanje je očitno nikalen), ali pa bi moral, nasprotno, delanje uslug drugim pogojevati s prejemanjem istega, skratka vztrajati na vračanju dobrega z dobrim, slabega pa s slabim? (»Dokler turške oblasti ovirajo katoliško bogoslužje v Turčiji, smejo tudi slovenske metati polena pod noge lokalnim muslimanom; šele ko bodo prve postale prijaznejše do turških katolikov, se bomo mi dolžni usmiliti lastnih muslimanov.«) Ali gospod nadškof res ne vidijo, da imata ti dve načeli različne implikacije in si zato v presoji ne moremo vedno pomagati z obema, ali pa to zavoljo interesa reevangelizacije raje namenoma spregledajo? So torej gospod (za)slep(ljen)i ali nepošteni?
Povprečen smrtnik, ki mu zdrava pamet ni v breme, sprejema življenje kot biološko dejstvo, ki postane polno in (če že hočete) smiselno le, če ga izkoristimo za sodelovanje v dragocenih dejavnostih ter za sklepanje in ohranjanje dragocenih medsebojnih vezi. Malce naivno verjame, da nas lahko moralne zapovedi in prepovedi obvezujejo, tudi če niso božanskega izvora (ali celo izključno pod tem pogojem). V svoji naivnosti utegne v nadškofovi trditvi, da »če otrok v odraščanju ne sliši nobene človeške besede, ne more rasti kot človek, za vse življenje je invalid«, videti hudo žalitev vseh gluhih in njihovih družin, ki jim nadškof prognozira bolj ali manj ekspresen razkroj! Le zato, ker ne morejo slišati krščanske Besede!
Če skleneva. Bralcu, ki neuko verjame, da so razlage za zapletene družbene, psihološke, pravne, itd. pojave tudi same zapletene, vzroki zanje pa številni in vsaj zaenkrat ne povsem doumljivi, tako po branju intervjuja preostane en sam sklep: diploma iz teologije je po vsemu sodeč odpustek, ki z enim zamahom izbriše intelektualni greh zavestnega ignoriranja spoznanj sodobnega družboslovja, humanistike in naravoslovja. Odpor do dolgovezne strokovne literature še ne obsoja nujno na nevednost. Za lenobo se lahko namreč odkupimo s prebiranjem verskih spisov in teoloških traktatov, celo več, šele v njih bomo našli dokončno in popolno razlago. Z vidika Katoliške cerkve pri nas je očitno bilo vse, kar se v zgodovini človeštva je zgodilo, se dogaja in se bo zgodilo, pač že zdavnaj napovedano, zadovoljivo pojasnjeno in opravičeno. Kaj torej še čakamo, kar v slovenske učilnice z njimi, sicer utegnemo svoje otroke prikrajšati za za lase privlečene teološke (kvazi-moralne) diagnoze družbenih in individualnih tegob sodobnega sveta, poenostavljene razlage zapletenih družbenih dogajanj in pravljice o dobri vili (katoliški) Veri! Vsa čast svobodnemu izpovedovanju vere, a ko nekdo pod krinko omenjene pravice s pozivi k ignoriranju izničuje in zaničuje izsledke sodobnih znanosti o človeku, bi morala taka zaušnica zaskeleti vse številne generacije humanistov, ki predano iščejo manj izkrivljeno resnico o zapletenem svetu in našem mestu v njem.
Friderik Klampfer, Boris Vezjak
Oddelek za filozofijo
Pedagoška fakulteta Maribor