Še dobrih šest let nas loči od konca Kiotskega sporazuma ali protokola, ki naj bi bil podlaga za začetek meddržavno koordiniranih prizadevanj za povečano skrb za naše ozračje. Seveda je vsakomur, zlasti avtorjem sporazuma jasno, da so rezultati, ki bi jih lahko v svetovnem merilu dosegli na osnovi tega sporazuma le kaplja v morje. Tudi v primeru, da bi ga dejansko ratificirale vse države in da bi ga dejansko vse države tudi dosledno izvajale.
Žal pa k temu sporazumu niso pristopile največje onesnaževalke ozračja, kot so predvsem ZDA, sledijo pa jim zlasti hitro se razvijajoče države velikanke kakršni sta Kitajska in Indija. Da o številnih tako imenovanih nerazvitih državah ne govorim: te nimajo ne motiva, ne volje ne vpliva na to, kaj se z ozračjem dogaja – pa tudi finančnih in tehnoloških sredstev za izvajanje nujnih ukrepov ne. Zaradi vsega tega pa je ta sporazum izgubil še tisti bistveni pomen, ki bi ga lahko imel: izraz začetka volje svetovnega prebivalstva, da se odreče delčku svojega sedanjega razkošja v korist svetovnega okolja. Torej naše skupne želje, da svojim potomcem zapustimo Zemljo v obliki, ki bo še naprej omogočala kolikor toliko normalno preživetje vsem svojim prebivalcem. Med katerimi smo ljudje le eni izmed, čeprav z našega zornega kota najpomembnejši.
Ekološke katastrofe, s katerimi se vse pogosteje soočamo, kajpak niso omejene le na že dolgo pretirano onesnaženo ozračje. So pa posledice tega onesnaženja v zadnjem času najbolj opazne. Morebiti celo toliko, da bodo morda sčasoma le spodbudile človeštvo k sodelovanju, usmerjenemu v zagotavljanje obstoja tako naše kot drugih vrst živih bitij. Vendar bi se bilo potrebno ob vsem tem zavedati, da je onesnaženost našega celotnega okolja, ki je seveda v velikem obsegu posledica naših, to je človeških dejanj, posledica našega celotnega družbenega razvoja. Da torej nikakršni kiotski ali drugi sporazumi ne bodo zmogli dejansko zmanjšati negativne okoljske vplive človeštva, če se to človeštvo ne bo reorganiziralo in si zastavilo povsem drugačne cilje, kot so ti, proti katerim stremi sedaj.
Iz človeške zgodovine, natančneje, iz zgodovine nastanka naše zahodne civilizacije (ki je vsaj za sedaj tudi največji onesnaževalec okolja) izhaja, da jo je usmerjal predvsem konkurenčni boj, ki je tako od posameznikov kot od skupin zahteval povsem določene oblike ravnanja, obnašanja, sodelovanja. Če se pri tem omejimo na bližnjo, ne preveč oddaljeno zgodovino razvoja evropske civilizacije, lahko v skrajno poenostavljeni obliki trdimo naslednje: v časih zgodnjega fevdalizma so bili lastniki ozemelj prisiljeni ta svoja ozemlja braniti pred konkurenti in, v skrbi za lasten obstoj in razvoj, širiti ozemlja na račun slabših konkurentov. Najpomembnejše sredstvo tako obrambe kot osvajanj je bilo, kajpak, orožje. Kdor se s takšno ekonomijo ozemelj ni znal ali hotel ukvarjati, je preprosto propadel.
Ta medsebojna borba je evropsko prebivalstvo še bolj razslojila. Poleg od nekdaj obstajajočega sloja izkoriščanega prebivalstva (takrat so to bili pač tlačani in polsvobodni kmetje) ter duhovščine je iz nekdanjega sloja fevdalnih gospodov nastal sloj velikih fevdalcev in sloj podeželskega plemstva. Vsak od teh slojev je bil še nadalje udeležen v konkurenčni bitki za ozemlja. V teh bitkah je vedno nekdo pač zmagal, nekdo drug pa izgubil. Pomembne bitke so se kajpak vodile predvsem med pripadniki visokega plemstva, ki je razpolagalo z največjimi možnimi viri, torej največ ozemlja in s tem tudi največjo in najmočnejšo vojsko. To je trajalo tako dolgo, dokler ni tedanjega pretežno naturalnega gospodarstva zamenjalo pretežno denarno gospodarstvo, kar je v končni fazi omogočilo nastanek držav, kakršne poznamo danes. (Pustimo ob strani nadaljnje razslojevanje, na primer z nastankom meščanstva, ki je bilo in je še prav tako razslojeno, in je sčasoma postalo najpomembnejši dejavnik teh družbenih sprememb).
Skratka: konkurenčni boj malih in velikih fevdalcev je prerasel v konkurenčni boj med državami. In, žal, se tako politiki kot gospodarstveniki še vedno obnašajo povsem tako, kot so se pred kakšnim tisočletjem številni vojskujoči se »kmetovalci«: prepričani so, da morajo ne le vedno biti v ospredju, biti največji, najmočnejši, najmogočnejši in seveda najbogatejši, ampak se bojijo, da če ne bodo stremeli k temu, bodo propadli. Propadali kot posamezniki politiki in gospodarstveniki ter kot države oziroma nacije, ki jih z njihovim soglasjem ali brez njega »vodijo«.
Zadeve pa so se vendarle nekoliko spremenile. Pravzaprav so se spremenile toliko, da tak način razmišljanja ne ustreza več dejanskim potrebam ne posameznikov, ne držav in ne človeštva. Časi, ko so omenjeni fevdalci dobesedno z mečem branili in osvajali vire svojega gospodarstva – ozemlja, so nepreklicno minili. Vojne se danes, žal, bijejo na drugačne načine, z drugimi sredstvi. Upam si trditi, da tiste vojne, ki se še vedno vodijo v klasični obliki, torej z neposrednim fizičnim nasiljem, nastajajo izključno zaradi popolne nesposobnosti in slaboumnosti tako tistih »voditeljev«, ki so jih sprožili, kot ljudstev, ki so v njih udeležena. To velja že za tako imenovano drugo svetovno vojno, še bolj pa za praktično vsako vojskovanje od takrat naprej.
Ljudje sveta bi torej morali spoznati, in to velja predvsem za pripadnike »razvitih« okolij, da konkurenčne bitke fevdalnega stila niso več potrebne. Da smo ljudje vendarle prišli do stopnje, na kateri poraženec v takšni bitki, pa če je to država ali podjetje ali posameznik, ni nujno tudi mrtev, uničen. Oziroma, da biti podrejen močnejšemu za podrejenega ne pomeni več popolne izgube vsakršne samostojnosti. Te v razmerah neskončnih medsebojnih povezav in odvisnosti, ki se prepredajo v vse možne in iz vseh mogočih smeri, tako ali tako že dolgo ni več. Izgubila se je najkasneje v času absolutističnih vladarjev organizacij, ki bi jih lahko šteli kot izhodišča za države v današnjem smislu besede. Da torej »zmaga« v konkurenčni bitki ne pomeni uničenja nekdanjega nasprotnika, ampak zgolj njegovo nekoliko bolj neposredno podrejanje, kot je bilo pred tem.
In kaj to pomeni za ekologijo? Najprej spoznanje, da so sporazumi, kakršen je ta iz Kiota, resda nujni (in da bi dejansko morali veljati za vse), da pa se problema ekologije vendarle ne gre lotevati parcialno. Torej, ni zadosti, če sprejemamo, četudi obvezujoče in izvajajoče se sporazume o zraku, morju, gozdovih, pitni vodi, živalstvu, rastlinstvu in tako naprej. Ekologija je namreč zgolj ena, med seboj je krepko povezana in soodvisna od praktično vseh pojavov, ki se v naravi dogajajo. Zato bi bilo nujno, poleg teh ali bolje namesto teh parcialnih sporazumov pripraviti celovito strategijo ekološko osveščenega obnašanja človeštva v celoti. Obnašanja, ki bi upoštevalo vse navedene in nenavedene ekološke povezave.
In, seveda, spremeniti našo celotno družbo iz družbe, ki stremi za nenehno rastjo (ekonomsko, tehnološko, politično) v družbo, ki slonela na sodelovanju in solidarnosti. V ta namen se je treba odreči, recimo, tehnološki skoposti, ki izvira iz strahu pred tem, da »bi s predajanjem tehnološkega znanja in morebiti celo financiranjem nujnih ekoloških ukrepov sami potisnili (Kitajsko, op. BG) navzgor in si na ta način sami zgradili premočnega konkurenta«, kot je izjavil nek Američan na v naslovu omenjenem srečanju. Razmišljanje je kajpak povsem napačno oziroma zastarelo, v duhu zgodnjega fevdalizma: Kitajska bo prej ali slej tako ali tako »prehitela« ZDA, če ji slednje pri tem pomagajo ali pa jo ovirajo. Razlika bo le v tem, da bosta tako Kitajska kot Indija (in še kdo) za dosego tega cilja še bolj uničila okolje, kot smo ga uspeli Evropejci in ga še vedno uspevajo Američani. In, da bo v tej konkurenčni bitki ne le obdržala, ampak še naprej razvijala to zgodnje fevdalistično miselnost. To pa pomeni, da bo njena oziroma bodo njihove »zmage« toliko bolj boleče za sedanje »vodilne« države svetovnega gospodarstva. V primeru neposredne, zlasti tehnološke, pa tudi finančne podpore, lahko »razviti« dosežemo več ciljev: najpomembnejši cilj bi bil preusmeritev naše lastne tekmovalne, pridobitniške in potrošniške miselnosti. Naslednji, nič manj pomemben cilj bi bil postopno ekološko ozaveščanje in usmerjanje ravnanja v skladu s to zavestjo ne le »našega« ampak vsega svetovnega prebivalstva. S tem bi, morda, uspeli vsaj zaustaviti onesnaževanje, če ne tudi sanirati ali vsaj delno sanirati že povzročene škode.
In tretji, zame morda ne toliko pomemben, ampak v skladu s prevladujočo mentaliteto Zahoda vsekakor važen dejavnik: z dajanjem tehnološke in finančne pomoči, četudi usmerjene v ekologijo, bi vsaj delno usmerjali in kontrolirali tamkajšnji razvoj oziroma morebiti uspeli prilagajati lastno gospodarstvo predvidenim spremembam na svetovni ravni. In morda bi nam vsem skupaj vendarle uspelo iztrgati se iz krempljev rastočega in grozečega neoliberalizma ali neoklasicizma ter vzbuditi nekaj nekoč že dokaj uveljavljenega solidarnostnega delovanja. Ne le med državami, ampak tudi med ljudmi.