“Ko vas preneha biti skupnost, postane zatirajoča v svojem ozkem konformizmu. Tako človek postane posameznik in se preseli v mesto. Tam najde druge podobno misleče posameznike in z njimi ponovno vzpostavi vaško skupnost. Dandanes so Newyorčani pravi kmetavzi.”
Paul Goodman
Ko Cankar govori o dolini šentflorjanski in zavpije hlapci in ko Vesna Godina govori o Slovenčkih, pravzaprav govorita o isti stvari. O majhnosti malega človeka, ki si ne drzne misliti, še manj pa delovati v skladu s svojo mislijo – o prostovoljnem suženjstvu duha.
Obstaja pa tudi druga plat slovenstva. Obstaja Črtomir, obstajata Peter Klepec in Martin Krpan, obstaja pogumni partizan, ki se bori za narod in svobodo tudi za ceno svojega življenja. Slovenska zgodovina vsebuje tudi bolj ali manj mitološka bitja, ki morda delujejo kot kompenzacija za naše manjvrednostne komplekse ali, bolj poetično rečeno, dvigujejo slovenskega duha iz brezna prostovoljne ponižnosti.
Morda je namesto brezplodnega razpravljanja o tem, kaj je bistvo slovenstva, pametneje spoznati, da nas v eksistencialistični maniri določajo naše izbire. Tvegal bom drzno tezo, da se modri in drzni junaki slovenske zgodovine niso borili le za vero, jezik ali določeno ideologijo, ampak za pravico, da si, s Črtomirjevimi besedami, »prosto volijo vero in postave«. Borili so se za svobodo oz. ožje rečeno za suverenost. Oba pojma sta danes v globaliziranem svetu in luči vključevanja Slovenije v mednarodne tvorbe postavljena pod vprašaj in burita duhove. Treba je uvideti, da dilema med suverenostjo in svetovljanstvom ni črno-bela, in prepoznati odtenke sivine.
Vojna na tuji zemlji
Poglejmo, kje v širnem svetu se trenutno nahajajo slovenski hervardi (hervard: staroslovensko za stražar). Slovenska vojska deluje v več operacijah po svetu. Najmanj sporna izmed operacij je morda naša prisotnost na Kosovu, saj smo kot nekdanja jugoslovanska republika odgovorni za stabilnost v regiji. Takšno odgovornost se da, če ne odobravati, vsaj razumeti. Spornejša je prisotnosti naše vojske v Afganistanu, sicer pod poveljstvom sil Nata, v vojni, za katero nekateri menijo, da je nelegitimna.
Posredno smo agresor in okupator in tako lahko postanemo neposredna legitimna tarča. Le svoji majhnosti in neprepoznavnosti se lahko zahvalimo, da nismo v neposredni nevarnosti. Poleg tega da lahko kdaj postanemo tarča dejanskih napadov, je slovenska politika postala legitimna tarča za moralno obsodbo in pragmatična vprašanja o tem, kako naša podpora oz prisotnost v vojni deluje v slovenskem nacionalnem interesu. Tudi če bi sprejeli uradno razlago, da gre za odgovor na napada na WTC 11. septembra, se pojavljajo vprašanja, zakaj pri tem napadu sodeluje republika Slovenija oz. kako natančno se naši vojaki v Afganistanu borijo za slovenski nacionalni interes ter ali bo ta intervencija izboljšala ali poslabšala varnost Slovenije pred terorističnimi napadi. Zakaj tvegamo (sicer dobro plačana) življenja slovenskih vojakov v problematični vojni, ki lahko dolgoročno negativno vpliva ne samo na mednarodni ugled Slovenije, ampak morda tudi na njeno varnost?
Če se na kratko ustavimo še pri vojni v Iraku, se prav tako odpira vrsta vprašanj glede upoštevanja mednarodnega prava, posredne odgovornosti za zločine oz. napake, storjene v Iraku. Kot podpisniki Vilnuške izjave smo namreč posredno odgovorni za potek te vojne. V številki Časopisa za kritiko znanosti lahko pod naslovom Osvobajanje Iraka preberemo strokovne prispevke in analize mnogih slovenskih, mednarodnih in iraških avtorjev. Vsaj eden izmed njih dokazuje, da se v Iraku izvajajo zločini proti človeštvu ali celo genocid (definicija oz. praktična aplikacija genocida je sporna in je stvar žgoče debate). Vojna v Iraku je torej gromozanska napaka ali pa zločin. Suvereno smo torej vsaj posredno odgovorni za napake ali zločine, kakor vam je ljubše.
Odtekanje suverenosti
Suverenost je v SSKJ določena tako: 1. politična neodvisnost, samostojnost: 2. ekspr. popolno obvladanje kakega dela, dejavnosti: odigrati vlogo s potrebno suverenostjo 3. knjiž. vzvišenost, dostojanstvenost: suverenost njegovega vedenja 4. knjiž. oblast: ta država ima suverenost nad delom ozemlja.
Današnja politična realnost omaja vse pomene besede. Politična neodvisnost je pravno formalno iz slovenskega parlamenta v veliki meri penešena na Evropski parlament, ekonomska realnost pa, ki se manifestira v tajkunih pa nam kaže, da Slovenijo in širšo regijo v resnici obvladuje kapital, ali je tuj ali domač je postransko vprašanje. Kapital ne diskriminira. Z Vilnuško izjavo, ki jo je profesor Mladen Dolar označil kot eno izmed največjih napak v slovenski zgodovini, je slovenska politika pokazala, da niti v sanjah ne obvladuje več svojih dejavnosti, ampak raje, kot se izrazi Samo Resnik, oskulira gluteuse (o.p.. leze v rit). Dostojanstvenost s tem dejanjem kaj hitro zbledi. Četrta točka se povezuje s prvo, s tem ko v praksi EU določa pravni red republike Slovenije. Najbolj žalostno pa je verjetno dejstvo, da je prenašanje suverenosti na EU morda pragmatično gledano še najboljša kupčija. Druga možnost je, da še de iure postanemo ameriški vazali ali sužnji (suženj je bil v starem Rimu in Grčiji definiran ne kot oseba, ampak kot orodje) Kitajcev, ki so iznašli novo formulo avtoritarnega kapitalizma, ki spretno meša totalitarizem in prosti trg. Demokracija je izgubljena v prevodu. Marija sedmih žalosti pa se kaže v sprejetju danosti, da namesto eksitencialnega Hamletovskega vprašanj biti ali ne biti (del te ali one širše tvorbe), krošnjarsko zastavljamo Faustovsko vprašanje: komu prodati dušo.
Tretja pot
Je danes sploh še možno zavrniti to izbiro in se odločiti za tretjo pot? Nekoč je bil govor o politiki, ki bi temeljila na geslu: ne Rim ne Moskva, ampak Ljubljana. Pri čemer je Rim simboliziral cerkev, Moskva komuniste in Ljubljana novo Slovenijo v nastajanju. Druga dilema se je glasila car ali Lenin. Dandanes lahko izbiramo med zahajajočo Ameriko, vzhajajočo Kitajsko in Evropo, ki ne ve, kaj hoče.
Bi lahko danes morda zagovarjali nekakšno politiko neuvrščenih, ko pa je takšno stališče sprejeto s posmehom zrelih politikov, ki po očetovsko potrepljajo po rami naivne idealiste, ki se morajo realpolitike še naučiti? Tudi če do neke mere sprejmemo pogoje realpolitike, se lahko zamislimo ob nezmožnosti utopičnega mišljenja, ne zato da bi utopije začeli na silo izvajati (to se je v preteklosti izkazalo kot pogubno), ampak zato da širimo horizonte mišljenja. Naj svojo poanto ponazorim z eno izmed akcij društva za razvoj humanistike v Mariboru.
Spisali smo poziv za pregon Georgea Busha mlajšega pred mednarodnim kazenskim sodiščem. Nekaj podobnega, a veliko bolj dovršenega, je v Ameriki storil slavni ameriški odvetnik Vincent Bugliosi. Odzivi na poziv so bili posmeh in čudenje nad tem, kako ne razumemo osnov realpolitike. V resničnem svetu Busha pač ni mogoče preganjati, zato so taki pozivi nesmiselno trošenje energije. Ta ugovor je pravzaprav potrditev naše hipoteze. Če kljub zavezujočem mednarodnem pravnem redu, človekovim pravicam, moralnim standardom in občim standardom človeškosti obstajajo ljudje, ki so nedotakljivi, ne le za čas, ko so na oblasti, ampak tudi pozneje, potem je mednarodno pravo farsa, človekove pravice mrtva črka na papirju in so obče človeške in civilizacijske vrednote zrele za smetišče zgodovine. Le makiavelist najslabšega kova ali popoln cinik bi lahko razumno zagovarjal to stališče, kaže pa, da je danes to vsaj implicitno prevladujoče stališče strokovne in splošne javnosti. Če je res nemogoče zagotoviti spoštovanja načel, na katerih temelji civilizacija, potem smo res padli zelo globoko in je vredno premisliti, ali lahko upravljanje družbe zaupamo atomiziranim posameznikom, katerih vodilo je pragmatični makiavelizem in njihove vrednote (če s svetlobno hitrostjo menjajočim se prepričanjem sploh še lahko rečemo vrednote) sestavljajo mešanica nihilizma, cinizma in obupa, kar predstavlja plodna tla za vzklitje radikalnega brezsramnega političnega pragmatizma.
»Mehr Licht«
Možne rešitve, ki se ponujajo za izhod iz brezna, v katerega smo padli, so radikalne. Zadnjo gospodarsko in moralno krizo je »rešila« druga svetovna vojna. Apatija, cinizem in nezaupanje v politiko so pogoji za prihod diktatorjev na oblast. Črna slika, ki jo slikam, da bi ljudje videli svetlobo, večinoma (upravičeno) izzove obup in otopelost. Druga možna reakcija sta jeza in bes, usmerjena napačno tarčo. Aristotel je razlikoval med upravičeno in neupravičeno jezo. Če je jeza usmerjena na pravilen predmet, je upravičena, če je zgrešila svoj predmet, je škodljiva. Bes velikega dela slovenskih mladih se danes usmerja v sovraštvo do drugačnih, tujcev, homoseksualcev, migrantskih delavcev, ki jim kradejo službe, Romov in drugačnih nasploh. Namesto kozmopolitanstva se ponovno krepi nacionalizem, ki je bil odgovoren za tisoče mrtvih v balkanskih vojnah. Spet nekje tli geslo: »tujega nočemo, našega ne damo«. Nevarne ideologije, ki sicer predstavljajo preživete ideologije, ki pa lahko ob svojem umiranju naredijo veliko škode.
Menim pravzaprav nismo soočeni s pristnimi čustvi sovraštva, ampak z izraženim nezadovoljstvom malega človeka, ki poskuša preživeti v novem norem svetu, ki ga ne razume in noče sprejeti. Ta človek kozmopolitske vrednote vidi kot grožnjo svoji identiteti in na združeno Evropo nezaupljivo gleda kot na bogatega strička, ki mu je sicer v pomoč, a mu ne zaupa.
Problem je v tem, da obstajata dve Evropi. Evropa birokratov in Evropa ljudstva. Ne gre za enostavno opozicijo med dobrim zlim. Na eni strani evrokrati jemljejo državam suverenost in vsiljujejo zakone. Kar je slabo v primeru Lizbonske pogodbe, ki je tipični neoliberalni dokument, a dobro v primeru, ko Evropa brani človekove pravice manjšin in ranljivih skupin, ko so te v določenih državah preganjane. Na drugi strani se lahko plemeniti divjak včasih upre vsiljevanju gospostva in duhu Lizbonske pogodbe, ki postavlja trg nad ljudi. Zahteva dostojno življenje za vsakogar, ne glede na evropske direktive, lahko pa se v svetem besu spravi linčati romsko družino, ker je prepričan, da sme zakon vzeti v svoje roke. Iskanje kompromisa med obema Evropama je naloga politike, ki mora z reševanjem, če ne rešitvijo tega problema pokazati svojo zrelost. Paul Goodman je mnenja, da je družba, v kateri živi, njegova (The society I live in is mine). Sam vidim eno izmed dolžnosti politike, da s praktično modrostjo išče ravnovesje med mestom in vasjo, med kmetavzom in snobom, med plemenitim divjakom in modrecem. Evropa prihodnosti bo kozmopolitska in solidarna ali pa je ne bo.