Predstavljajmo si, da bi ljubljanskega metropolita dr. Antona Stresa zabodli na poti na Golovec. Šokantno! K sreči se to ni zgodilo. Bi to bila tema slovenskih medijev? Kako da ne, domnevamo lahko, da bi dogodek odmeval od Vatikana in širše, poročila o zdravstvenem stanju bi se vrstila iz ure v uro, v javnosti bi vladalo izredno stanje.
Toda minulo nedeljo so z nožem načrtno napadli vodjo neke druge verske skupnosti pri nas, budista Šenpen Rinpočeja. Prebodli so mu pljuča. Kakšne so bile reakcije? Lahko povem iz prve roke: na nacionalnem radiu v oddaji Dogodki in odmevi so danes (15. 6. 2011) razpravljali o tem, ali so na to in nekaj drugih podobnih kaznivih vplivale Lunine mene. Točno tako. Mogoče je vsega kriva polna Luna te dni. Dr. Peter Umek je ugotavljal, da se strokovnjaki o njihovem vplivu ne morejo zediniti, novinar pa je dopustil možnost, da so pod njihovim vplivom lahko že sami akterji, ki potem silijo v nevarnost… Da ne govorim o tem, kako prav noben politik ni obsodil omenjenega dejanja.
Zgodbe s poskusom umora vodje verske skupnosti pri nas je indikativna za določitev ideoloških prioritet slovenskih medijev. Takšnih, kakršne so se razgalile tudi ob nedavnem mitingu pred parlamentom, kjer so navidezni borci za »pravo družino« skoraj v en glas servirali zgolj eno resnico: o tem, da družinski zakonik napada družinske vrednote in pravice otrok, ker širi definicijo družine in možnost posvojitve otrok. Kakšna cenena kamuflaža, dejansko smo bili priča nezaslišanemu homofobnemu shodu, enemu največjih v zadnjih letih sploh. Tarča pohoda so bili v resnici geji in lezbijke. Ampak tega nihče ni opazil. In tudi drugega mnenja skoraj nismo slišali. Še huje je, saj ne gre le za kakršnokoli dodatno mnenje. Pogrešali smo zagovor pravic istospolno usmerjenih, poduk o spoštovanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin, enakosti in enakopravnosti, ki ju jamčita že naša ustava. Pa nič. Zdi se, kot da so tudi tega krive Lunine mene. Kot da je scenarij desnega radikalizma že dosegel svoje cilje; novinarji so spontano pokleknili, tako rekoč tlakujejo oblast slovenski desnici in se samocenzurirajo. Nobene problematizacije ob poskusih vzpostavitve katoliških vrednot, ko se dogajata sovražni govor in omejevanje temeljnih pravic istospolno usmerjenim (»istospolni se borijo proti naravi«). Mediji vse to kvaziobjektivistično z velikim veseljem in asistenco vdano spremljajo in beležijo. Zanima jih kvečjemu zunanja forma ekscesnosti, ne vsebina. Da bi uspeli kritično problematizirati homofobijo, tega se skoraj več ne spomnijo. Da bi razgalili, kako za navidez nevtralno civilno družbo stoji Rimokatoliška cerkev, zbiranje političnih točk NSi in kako celo svoje spletne strani nalagajo na uradne strežnike RKC, tudi ne.
Toda žal vsega niso krivi mediji. Zadnji dogodki okoli družinskega zakonika (njegovemu sprejemu bo verjetno sledil še en referendum) dokazujejo, da pri nas več nimamo ideološke levice in tudi ne njene civilne družbe. Niti ne bi bilo pomembno, da kritika prihaja od tam, toda kaj, ko nikoli ne prihaja od drugod. Medtem ko se stopnjuje homofobično in sovražno bučanje raznih iniciativ, na drugi strani vladajoča levica apatično stopica na mestu, ponuja vedno bolj gnile kompromise in taktizira. Če levičarski intelektualni in univerzitetni gremiji že niso sposobni nobene samokritike niti ob zatonu liberalnih strank in očitnem političnem samomoru vladajoče stranke, bi lahko zmogli vsaj kakšno besedo o tem, kar je velikokrat njihova raziskovalna materija – o človekovih pravicah. Nizozemska veleposlanica na Hrvaškem je po sramotni splitski krvavi paradi ponosa zagrozila, da bo njena država zahtevala intervencijo tudi po zaprtju pristopnih pogajanj s Hrvaško. Zato ker naša soseda grobo krši človekove pravice. V čem je točno razlika med protestniki pri nas in na Hrvaškem? Zgolj v stopnjah fizičnega nasilja? Kdo bo prvi zahteval, da mora Slovenija iz istega razloga izstopiti iz Evropske unije? Bil bi čas, kajti situacija je v resnici še hujša: v Splitu so homofobni protestniki reagirali na Parado ponosa. Brez te njih ne bi bilo. V Ljubljani so se zbrali samoiniciativno.
Te dni je mariborski nadškof ugotavljal, da človek bolj kot kruh potrebuje Sveta duha. Prav je razbiral domače razmere. Zdi se, da bo novi družinski zakonik, če po potrjen in bomo šli na referendum, končno le nahranil Slovence. Reform si več ne želimo, to smo prepričljivo dokazali in ob tem bili še ponosni. Kruha ne potrebujemo. Svetega duha, kot angela varuha klasične družine, pa bomo z veseljem sprejeli medse.