24. 8. 2011 Cenzurirano

»Lova do krova«

Avtor:

Vse moje dosedanje opozarjanje na usodni pomen svobodnega interneta mi narekuje, da se oglasim ob sprejemanju sprememb Kazenskega zakonika, ki se mimogrede ukvarjajo tudi s preganjanjem internetnih piratov. Le za besedici gre, ko naj bi v 148. členu izpustili “z namenom prodaje”, posledica pa bo kriminalizacija splošno razširjenega početja, da si za lastno rabo z interneta “potegnemo” kakšno vsebino, ne da bi se ozirali na njeno avtorsko zaščito. Če se nam bo tega nabralo za več kot 5000 evrov, nam grozijo tri leta zapora, za več kot 50.000 pa pet let. Te številke pa zelo hitro dosežemo: nekaj običajnih programčkov, kakšen filmček, igrica, malo glasbe … pa smo že tam. Vsi bomo pirati!

Od vladnih organov je edino ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo nasprotovalo spremembi, vendar so ga pravniki ministrstva za zakonodajo vzvišeno zavrnili. Po njihovem je Janševa vlada po neumnosti in nepotrebno zrahljala nekdanji 159. člen KZ iz leta 1994 in omogočila mladini, da nekaznovano pase svojo radovednost po spletu. Golobiča so podučili, da “kraja je kraja”, pa naj gre za Microsoftov office ali za bicikel. Ob tem se spominjam amsterdamskih “provosov” iz leta 1968, ki so uvedli belo prebarvane bicikle v skupni lasti, ki so jih zapriseženi privatniki histerično metali v kanale, ker je bilo skupno dobro za njih kriminal. Ob tem pa se naši pravniki sprenevedajo, da branijo avtorje ustvarjalce, čeprav je jasno, da zagovarjajo interes kapitala, ki z ustvarjalci ne ravna dosti boljše kot z bosanskimi zidarji.

Predvsem pa se pravniki izgovarjajo, da zgolj izvajajo določbe mednarodnih ureditev, kar da je obvezno in samoumevno. Ta stvar pa je veliko bolj kompleksna in le redke so države, ki mednarodne norme tolmačijo tako, da velik del državljanov okvalificirajo za “kriminalce”. Že prostodušno izenačevanje “kršitve avtorskih pravic” s “tatvino” (veliko ali malo manjšo), kar delajo naši pravniki, kaže na slabo poznavanje materije. Intelektualna lastnina ni kar vsakršna lastnina in nihče ni gnal pred sodišče Newtona, ki je priznal, da si je večino spoznanj “izposodil” od drugih. “Kaj izposodil, kradel je, kradel!” so prepričani na našem ministrstvu za zakonodajo. Njihova največja omejitev pa je, da se ne poglobijo v značilnosti interneta, ampak jahajo na avtorski pravici iz 19. stoletja. Njihova intelektualna lastnina je še vedno iz atomov, ne iz bitov, in je oprijemljiva, z nalepljeno ceno – plošča, DVD, knjiga, slika, programska oprema v škatli …

Skozi to dioptrijo razumejo vso intelektualno lastnino in kar jim ne gre v ta starinski vzorec lastnine, je treba prepovedati. Internet seveda ni takšen in se tako naglo spreminja, da ga zakonodaja ne more “zabetonirati”. Odprl je neverjetne možnosti izmenjave intelektualnih produktov, ki jih pravni okviri lastnine ne morejo dohitevati. Za najbolj ustvarjalna okolja to tudi ni potrebno, ker v njih prva misel ni prodaja, ampak rešitev problema, odkritje, stvaritev. In ta okolja so si pred desetletji izmislila internet, v katerega pa so kasneje kot prekupčevalci v Jezusov tempelj vdrli “trgovci z novci” in ga hočejo sedaj preurediti po svojih predstavah. Rezultat je mednarodni trgovinski sporazum Trip iz leta 1994, ki ga naša vlada sprejema kot neomajno zapoved za ureditev interneta: v primerjavi s prejšnjo vlado se je namesto na stran ustvarjalcev postavila na stran trgovcev.

Lastniki materialnih avtorskih pravic (in ne avtorji!) so daleč najbolj agresivni lobisti na nacionalni in mednarodni ravni. Pirati jim baje znižujejo sicer nepopisne dobičke, iz katerih bolj ali manj odkrito podkupujejo politike. Izhajajo iz zelo vprašljivega računa, da bi se dobički še znatno povečali, če bi prisilili vse internetne pirate, da bi poravnali njihovo nezmerno ceno. Lova do krova! Ampak, bi “netgeneracija” res lahko poravnala njihove račune ali bi se morala v največji meri odreči izmenjavi datotek? Žal nas naši evroposlanci ne obveščajo, kaj se na tem področju dogaja v Bruslju. Zadnji dve leti smo priče strahotnim pritiskom za omejevanje svobode interneta, iz katerih se vedno bolj lušči dogmatična represivna vizija Evrope. Sarkozyjeva poslanka Marielle Gallo je spravila skozi glasovanje poročilo, ki je direktno naperjeno proti nekaterim temeljnim svoboščinam in zahteva dejansko privatizacijo interneta, vključno s prepovedjo dostopa za “neprilagojene” in ustanovitvijo privatnih internetnih milic po singapurskem vzorcu. Kategorično zavrača razlikovanje med pridobitniškimi in nepridobitniškimi motivi pri kršitvah. Vsi amandmaji socialistov in zelenih so bili zavrnjeni, skupina liberalcev Alde pa je ponudila še bolj represivne rešitve in med drugim zahtevo, da se morajo ponudniki internetnih storitev preleviti v agenture kapitala, kar se tiče vseh portalov, ponudnikov programske opreme, interaktivnih forumov, agregatorjev, seveda univerz, knjižničnih informacijskih sistemov, elektronskih arhivov, spletnih iskalnikov, klepetalnic, blogov, poštnih seznamov, vseh spletnih strani z dostopom do tretjih oseb itd.

Velik del teh represivnih ukrepov je že vsebovan v sporazumu Acta, ki ga je Slovenija hitela podpisati med prvimi, čeprav sicer vedno zamuja. Le katera slovenska globalno prisotna računalniška korporacija nam je to naročila? Snežna kepa represije nad internetom se tudi v EU vali naprej in v javnosti je že poročilo o uresničevanju protipiratske direktive iz leta 2004 s celo vrsto nevarnih pozivov k strožjim sankcijam, podprtih z najbolj neumnimi argumenti, da piratstvo škodi zdravju in da se mora svoboda informiranja po naravnem zakonu podrediti lastnini kot vrhovni vrednoti. Zadnja stališča Evropske komisije o izmenjavi datotek so že povsem jasno na tej liniji.

Vlada je v podporo svojega napada na svobodo interneta navedla urejanje interneta v Franciji, kar je skrajno neperspektiven vzor. V večini drugih držav veliko bolj poglobljeno presojajo odprtost interneta, ker se zavedajo, da je treba njegov neprecenljiv potencial izrabljati v prvi vrsti za splošni družbeni napredek, šele za tem pa za enormne profite privatnega kapitala. ZDA zato brez slehernega pomisleka ohranjajo tradicijo faire use (poštene rabe), ki zajema številne izjeme od ekskluzivnih avtorskih pravic, pri čemer na prvem mestu vrednotijo neprofitni namen uporabe. Če je faire use pri njih opravičilo za izjemo, pa je v izraelskem zakonu iz leta 2009 to kar pravica uporabnikov. WTO je to mirno požrla.

Tudi za nas veljavno utemeljitev, zakaj ne preganjajo internetnih piratov, navaja Nizozemska. Ker pač ni redne internetne ponudbe teh vsebin. V času interneta in MP3 se zdi nizozemski vladi skrajno butasto siliti ljudi h kupovanju plošč in podobne zastarele krame. Slovenska vlada pa to počne, čeprav smo daleč izza Nizozemske in ni ne duha ne sluha o kakšni domači ponudbi, kot so AmazonMP3, itunes, spotify in podobno. Na različnih koncih sveta se trudijo z uvajanjem splošne naročnine za internetne vsebine (flat-rate), čeprav taki “botneti” prinašajo vrsto novih zapletov, predvsem v povezavi z delitvijo zbranega denarja (Bi dali 35 odstotkov zbranega denarja za pornografijo, kakršen je baje njen delež pri snetih vsebinah?).

Najhitreje pa se širi “dopuščeno kopiranje” (copyleft), ko avtor dopusti vsakomur, ki dobi kopijo njegovega dela, da ga reproducira, prilagodi in distribuira, mora pa nastali izdelek ponuditi naprej pod enakimi pogoji, kot ga je sam dobil. Takih ureditev avtorstva je že vse polno, najbolj znani pa sta morda GNU/GPL in Creative Commons (CC). Čeprav seveda ne gre za povsem isto stvar, spada v ta okvir množično in izredno uspešno gibanje “odprte kode”, ki v pametnih državah uživa izrecno podporo, ker dviga kulturno raven, informacijsko pismenost in vzpodbuja ustvarjalnost. Dvakrat ugibajte, ali je Slovenija med takimi državami?

Naj sklenem, da pač ni ničesar novega pod nebeškim svodom: kot so pridigarji preganjali tisk, so tiskarji preganjali film, radio ter TV in tako lastniki starih medijev preganjajo internet. Ker gre za denar in vpliv, je vmešana tudi politika. Dejansko ni potrebna nobena vojna, ker se je mogoče pametno sporazumeti. Vlada mora kdaj upoštevati tudi Machiavellija in prisluhniti volji ljudi, še posebno, ko bi ji to zgolj koristilo. Nobenih resnih dokazov ni, da je prejšnja vlada s sprostitvijo interneta povzročila kakšno družbeno škodo, prej obratno. In nobene potrebe ni, da smo bolj papeški od papeža pri prepisovanju mednarodnih direktiv. Najprej si moramo razjasniti, kaj za nas pomeni internet in ravnati skladno s tem. Čudim se, zakaj ministrstvo za zakonodajo ni raje kriminaliziralo “spama”, ki nam ga trgovci vsak dan na naše stroške nasujejo v naše računalnike? Počakajmo na drugo branje in na poslanske labodje speve, morda pa bodo tokrat pomislili tudi na volivce?

Objavljeno v Večeru, 24.8.2011

Vir: http://www.vecer.com/clanekpog2011082405676438

 

Napotila:

Od leta 1556 do licence Creative Commons

http://www.zofijini.net/modrost_licence

»Avtorsko pravo v digitalni dobi«

http://www.zofijini.net/mediji_avtorsko

»Interesi avtorja in interesi javnosti si niso nasprotni«

http://www.zofijini.net/mediji_interesi

Pirati pred vrati

http://www.zofijini.net/modrost_pirati

Frankenstein ali Pigmalion?

http://www.zofijini.net/modrost_frankenstein