V prihajajočem pomladanskem času, ko se zdi, da študentje ne mislijo skoraj na nič drugega kot na ljubezen, ni odveč vprašanje, kaj ljubezen je.
Arthur Schopenhauer je menil, da je ves smisel ljubezni zgolj ta, da se dva pripadnika nasprotnega spola združita, ustvarita otroke in zanje skrbita dovolj dolgo časa. Ta pogled je še danes ali morda zlasti danes izjemno vpliven, zagovarjajo ga številni evolucijski psihologi, biologi, nevrologi, genetiki, socialni darvinisti in podobni. Osnovna ideja je ta, da je ljubezen nekakšna prevara, utvara, brez katere ljudje ne bi imeli interesa za plojenje in za skrb za naraščaj.
Kritiki to stališče zavračajo. Očitajo mu redukcionizem oziroma zmotno predstavo, ki poskuša vse psihično življenje (torej tudi ljubezensko čustvo) zvesti na biologijo, nevrologijo, kemijo ipd. Kako lahko kdo resno trdi, da so vse muke zaljubljencev in vsi njihovi srečni trenutki zgolj »šala«, ki si jo je z vso resnostjo privoščila narava?
Toda, če ljubezenskega čustva ni mogoče enostavno zvesti na preproste bio-kemijske procese, potem bi moralo držati tudi, da ne obstaja ena sama oblika ljubezni – načinov zaljubljenosti je nenadoma toliko, kolikor je kultur (in subkultur). Ali je to res, je znova sporno vprašanje, vsekakor pa je tudi zamisel, ki vpeljuje bogato zakladnico kulture, danes močno zastopana. Zlasti, čeprav ne samo njim, je všeč različnim feministkam, ki vidijo v ljubezenskih ritualih različne oblike podrejanja. Njihovim opozorilom je vredno prisluhniti.
Simone de Beauvoir, denimo, poudarja, da številne ženske same najbolj prispevajo k svojemu zatiranemu položaju v »ljubezenskih« odnosih. Vendar hkrati poudarja, da to ni izključno njihova lastna krivda, saj se »vsa njena vzgoja zarotniško trudi, da bi ji zaprla uporniške in pustolovske poti; celotna družba – in najprej njeni spoštovani starši – ji laže, ko povzdiguje vrednost predajajoče se ljubezni. […] Od otroštva naprej jo vse življenje razvajajo in kvarijo, ker ji kot njeno poslanstvo kažejo odpoved sami sebi, ki je skušnjava za vsakega eksistirajočega v strahu pred lastno svobodo. […] Zlahka se pusti prepričati o tem, da računa na zaščito, ljubezen, pomoč, vodstvo drugega; pusti se premamiti upom, da bo svojo bit lahko uresničila, ne bi kaj delala.«
Skratka, številne ženske še danes sanjarijo, kot Pepelke ali Sneguljčice, da se bo v njihovem življenju nekega dne pojavil princ ter jih ljubil do konca dni, tudi tiste, ki hodijo v službo in imajo veliko pogojev za svobodno ustvarjanje lastnega bivanja. Takšna misel, kolikor se vceplja že od otroštva, ženske pasivizira, doseže, da si – na primer – nikamor ne upajo nenaličene itd. Vse, za kar živijo, so otroci in pogled moškega, preko katerega se razvnemajo in sploh šele lahko živijo same s sabo v prijateljskem odnosu. Brez tega pogleda so povsem izgubljene, pahnjene v temo duha, v dušeče stanje, ki jih prisili, da so pripravljene narediti vse za ohranjanje veze – se poniževati, kupovati priročnike tipa 7 nasvetov, kako ohraniti zanimivo spolnost, se potem v tem preizkušati itd.
Seveda je povsem jasno, da je takšna psihična struktura več kot dobrodošla producentom različnih proizvodov na trgu ljubezni, fitnesa, kozmetike, oglaševanja in seveda različnim terapevtom. Brez takšnih žensk bi izgubili tržišče in nastala bi gromozanska gospodarska škoda – zaradi česar se zdi, da so ženske – v imenu ohranjanja nacionalne ekonomije – dolžne ostati tepke. In kot vemo, si mnoge ne dajo dvakrat reči.
Seveda pa se ob tem postavlja vprašanje, ali si takšen zasužnjevalen odnos, v katerem se zatakne toliko parov, ki se posvečajo predmetni lepoti, sploh zasluži ime ljubezni. Ali je torej ljubezen odnos, ki spominja na borbo, v kateri, če še enkrat navedemo Simone de Beauvoir, sta zaljubljenca »prepričana, da se spopadata drug z drugim in … v partnerja projicirata tisti del sebe, ki ga zavračata; in namesto da bi živela dvoumnost svojega položaja, poskušata drugemu naprtiti nizkotnosti, sebi pa pridržati častnost?«
Jasno je, da je vprašanje retorično. Harry G. Frankfurt, denimo, pravi, da je »ljubezen v svoji najbolj osnovni razsežnosti brezinteresna skrb za obstoj tega, kar je ljubljeno, in za to, kar je za ljubljeno dobro. Ljubeči želi, da bi to, kar ljubi, uspevalo in ne bi bilo poškodovano; in tega si ne želi zgolj zato, ker bi si prizadeval za kateri drugi cilj.«
To je seveda veliko bolje kot zasužnjevalski odnos med pasivnim in aktivnim polom, na katerega opozarjajo feministke. Vendar pa, tako vsaj mislim sam, lahko ta opredelitev pokrije tudi skrb za šolski predmet, krožek itd. Do nekega predmeta seveda lahko gojimo veliko strast (in prav je tako), vendar pa menim, da se ljubezen nanaša bolj na odnos med dvema človekoma, med ti in jaz. V kolikor to sprejmemo, se nadalje zdi, da je sicer veličastno, če nekomu uspe popolnoma brezinteresno skrbeti za drugega; toda, ali je to ljubezen? Je ljubezen res brezinteresna skrb ali pa je prej tako, da si od drugih (zlasti od ljubljene osebe) želimo, da pokaže interes za nas?