Pričnimo z odlomkom iz knjige Stevena Lukesa Nenavadno popotovanje profesorja Caritata. Dogaja se na vlaku. Carinik zahteva dokumente od potujočega profesorja Nicholasa Caritata, ki išče najboljšega izmed možnih svetov in je ravno prispel v Libertarijo, deželo brezmejne svobode. Cariniku omeni, da je nemara končno našel najboljši svet, toda carinik se ne strinja:
»Ali ne veste, kam ste namenjeni?« je presenečeno vprašal uradnik. »To je Libertarija, vi pa imate vozovnico za Svobodo, njeno prestolnico.«
»Kaj pa je tako slabega na tukajšnjem življenju?« je vprašal Nicholas.
»To ni kraj za nesrečne, nezaposlene ali,« je čemerno dodal uradnik, »za državne uslužbence. Ampak nekaterim je lepo (Lukes 2004, 202).«
Moja teza je, da utegne kakšen carinik zaradi neoliberalnega spreminjanja naših družbenih institucij (v šolstvu, zdravstvu, javni upravi in povsod) potujočemu gostu, ki išče dobro urejeno in prijazno družbo in se nadeja, da jo bo našel v Sloveniji, prav kmalu odvrniti takole:
»Ali ne veste, kam ste namenjeni? To je Slovenija, vi pa imate vozovnico za Ljubljano, njeno prestolnico.«
Kaj je vzrok uradnikovega nezadovoljstva Nicholas odkrije že na poti od meje do prestolnice. V Libertariji je potrebno vse plačati. Dodatek za sedež na vlaku ali za stojišče, dodatek za uporabo proge, za peronsko pristojbino itd.
Zakaj je potrebno vse plačati? Ker je vse privatizirano. Vse? Prav vse. Tudi zdravstvo, šolstvo ipd. Toda, ali je to slabo? Zagovorniki privatiziranja bi odvrnili, da ne; po njihovem omogoča privatizacija rožnato prihodnost na vseh področjih.
Kako argumentirajo svojo prepričanje nam nazorno prikaže BBC-jev dokumentarni film Adama Curtisa: Past: kaj se je zgodilo z našimi sanjami o svobodi (1. del). Curtis v svojem filmu predstavi genezo neoliberalnega organiziranja družbe, ki se je naselilo v temelje britanskih institucij. Ker tukaj nimamo prostora za podrobnejšo predstavitev, se bomo osredotočili le na družbene reforme pod oblastjo Margharet Tatcher in njihovo teoretično utemeljitev. Med teoretičnimi utemeljitelji je predstavljen neoliberalni ekonomist Buchanan, ki je prepričan, da je vsakršno prizadevanje za javnim dobrim le metanje peska v oči. Še več, tisti birokrati, ki se hvalijo, da delajo v imenu javnega dobrega, so v resnici nevarni, ker si uzurpirajo nacionalni interes. Kdor vsaj malo pozna Platonovo politično filozofijo, njegovo paternalistično logiko, da lahko v državi vladajo le tisti, ki v resnici vedo, kaj je dobro za skupnost – se pravi, da vedo bolje od državljanov, kaj je za njih dobro – tega argumenta ne more kar tako obiti. Ampak ali ta argument že tudi zadošča, da zmanjšamo naloge države na minimum, da – tako kot Buchanan – prepustimo večino družbenih institucij privatni iniciativi in zanikamo legitimnost vsakega delovanja, ki se sklicuje na služenje skupnosti. Curtisova poanta je ta, da je za Margharet Tatcher ta argument očitno zadoščal, kajti kmalu je začela govoriti z Buchananovimi besedami in v njegovem duhu preoblikovati družbene institucije. Britanska vlada je tako v zgodnjih osemdesetih letih 20. stoletja najprej razprodala številna podjetja v državni lasti in se nato lotila reforme javnih sektorjev. Curtis podrobneje prikaže reformo zdravstva, ki jo v zadnjem času doživljamo tudi pri nas. Zaposleni v zdravstvu so občutek pripadnosti in idejo, da s svojim delom služimo javnosti, zamenjali z idejo, da delamo zaradi materialnih spodbud. Reforme so v zdravstvo, kolikor ni bilo privatizirano, uvedle tekmovalnost: postavljeni so bili delovni cilji, ki je bilo potrebno izpolniti, in nagrade za izpolnjevanje ciljev (sistem materialnih spodbud). Delovanje javnih služb je tako postalo podobno dogajanju na trgu.
Kaj je implicitna predpostavka neoliberalnih reform in njihove teoretske utemeljitve? To je sebični posameznik, ki bo, kot menijo neoliberalci, bolje delal (ali se šolal), če bo primerno nagrajen, to pa bo na koncu prispevalo tudi k večji družbeni rasti. V bistvu gre za povsem enak argument, ki ga nenehno ponavljajo tudi naši neoliberalni delodajalci, reformatorji in ministri, ko govorijo o fleksibilnosti trga in delovne sile, povečevanju zaposlovanja, povečevanju bruto družbenega prihodka, privatizaciji šolstva itd. A pogoj, da lahko takšen posameznik deluje, je svoboda in sicer svoboda v smislu, da se država čim manj vpleta v njegovo življenje. Nihče seveda ne zagovarja kakršnega koli totalitarnega vmešavanja države v posameznikovo zasebnost, ampak prepuščanje države tržnim zakonitostim in ukinjanje ideje služenja v dobro javnosti, navsezadnje vodi do zelo čudne oblike svobode.
Tako se Lukesov profesor Caritat se na koncu obiska v Libertariji vprašuje:
»Kaj pa konec koncev […] pomeni biti svoboden? Ali je dovolj, da te samo pustijo pri miru: da ti drugi ne ukazujejo, te ne silijo, zastrašujejo, nadlegujejo, gnjavijo oziroma se vmešavajo vate? Ali pa je vse to posledica nečesa bolj temeljnega? Ali ni temeljno to, da ti dovolijo živeti življenje, kakršno izbereš in se ti ga zdi vredno živeti? Toda če je to temelj svobode, potem dejstvo, da te pustijo pri miru, ne more biti vse. Obstajati morajo vsaj možnosti – možnosti, ki jih je vredno izbrati (Lukes 2004, 262).«
Težava je v tem, ker uvajanje tržnih zakonitosti na vsa področja družbenega življenja in vse družbene institucije v resnici ukinja marsikatero izbiro, kajti »vrednost vsega je določena s tem, koliko so ljudje za določeno stvar pripravljeni plačati (Lukes 2004, 253)« – in če niso pripravljeni plačati za kulturo, umetnost, filozofijo ipd., potem to sebičnim in seveda razumnim posameznikom narekuje, da se že v času šolanja odločijo za tiste poklice, ki so tržno uspešni. Sicer pa se tudi za to težavo kaže rešitev. Če bomo počasi ukinjali splošno izobrazbo, če bomo z mrežo privatnih šol spustili na področje izobraževanja duh podjetništva, če si bomo prizadevali za zgodnjo specializacijo, ljudje sčasoma nekaterih želja sploh ne bodo več imeli. Te želje bodo preprosto izgubile vrednost. In potem bomo srečna družba na sončni strani Alp. In potem bomo plesali po taktu narodno-zabavnih viž.