»George W. Bush se je izkazal za lažnivca in nekoga, ki tako brezskrbno ravna z resnico, da je beseda lažnivec najbolj smiselna beseda, ki jo lahko uporabimo, ko govorimo o njegovem spominu in tem, kar je povedal.« Tako je lani zapisal urednik Wilbert A. Tatum v tedniku »New York Amsterdam News«, ki izhaja v New York Cityju in bo naslednje leto izšel že stoto leto. Njegove besede niso nič posebnega. Busha je za lažnivca pred tem in kasneje označila že množica novinarjev in komentatorjev. Ali je, kar je nekoliko manj huda obtožba, govorila o njegovih lažeh, največkrat zaradi dogodkov po začeti vojni v Iraku ali nikoli odkritem orožju za množično uničevanje.
Seveda je razlika med tem, ali o nekom mislimo, da laže, in tem, da to kar napišemo v javni medij. Toda G. W. Bush v tem pogledu ni nič posebnega in ameriško novinarstvo tudi ne, tovrstno poimenovanje je dokaj razširjena praksa. Pomembno je, da imamo zanj neizpodbitne razloge in da se časopis ali urednik ne bojita, da bi izgubila morebitno tožbo. Na tem mestu želimo opozoriti, da ob tem ne gre le za etiketiranje in da ima »imenovanje laži« zanimive družbene implikacije. Kdaj to smemo storiti in kdaj ne? Zakaj to počnemo, četudi ne bi smeli in zakaj tega ne počnemo, dasiravno bi smeli? Kar bo sledilo, želi izzveneti kot »kratek pledoajé za uporabo pravih besed«; pokazali bomo, da obstajajo primeri, v katerih je uporaba besede »laž« tako rekoč moralna obveza, ki se ji velikokrat raje izognemo. Za iskanje paradigmatskega modela se ni treba potruditi daleč – pred kratkim smo v zapisu Dnevnika brali o tehnikah političnega delovanja nekega poslanca, kjer je avtorica njegovim nasprotnikom v usta polagala označevalce, kot so »retorika«, »zavajanje«, »manipuliranje«. Med drugim je omenila poslančeve zasluge v zakonodajni sferi in povedala, da je avtor zakona o RTVS, čeprav je dolgo poudarjal, kako so ga pisali mnogi, celo tuji strokovnjaki. Navedla je o politikovo misel, da je bil prav uspešnega referenduma o tem zakonu med dosežki na državni ravni v tem mandatu najbolj vesel.
Govorimo o poslancu Branku Grimsu in njegovem zakonu. Povedano drži, a mu manjka nekaj bistvenega. Bilo je 29. novembra 2006, v razpravi o interpelaciji proti kulturnemu ministru, ko smo doživeli enega najbolj iskrenih »coming-outov« v hudi konkurenci. Naš poslanec je namreč takrat, po štirinajstih mesecih od sprejema, prvič naravnost priznal, da je edini pisec novega zakona. Takole je ponosno navrgel: »Namreč Zakon o RTV Slovenija – vi veste, da sem bil pravzaprav jaz tisti glavni avtor, ki ga je napisal – je bil potrjen na referendumu. Jaz sem bil avtor tega zakona v celoti, tisto, kar se sedaj nekje celo napleta, da ga je napisal Klemen Jakič in podobno, so čiste oslarije. Celotno besedilo v osnovi od prve do zadnje besede je bilo napisano z moje strani, s tiskovnimi napakami vred.«
Tiskovne ali tipkarske, to je lažna dilema, prava je kvalifikacija dejanja gospoda poslanca, ki je pred referendumsko potrditvijo zakona v kampanji in zunaj nje ihtavo zatrjeval, da se za njegovim avtorstvom skriva cela četica odličnih pravnikov, ki ga je pripravila. Kdo so, na številne poizvedbe nikoli ni znal razložiti. Pač pa je zraven prodajal še druge domislice. Denimo na izrecno poizvedbo, zakaj se ti anonimni specialisti končno ne razkrijejo in odvržejo svoje maske, je tik pred referendumom pojasnil: »Hočejo se izogniti poplavi podtikanj in žaljivk, ki jih doživljam sam. To veliko pove o nesvobodi javne besede v Sloveniji.« (Delo, 20. 9. 2005)
Med vsakodnevno in filozofsko definicijo laganja ni razlike – to je dejanje, v katerem zavestno in hote govorimo nekaj, za kar vemo, da ni res. Poslanec je storil prav to in v ihti diskreditacije medijev in blebetanja o nesvobodi javne besede še dodatno priznal svojo namero. V vlogi zaščitnika ministra iz svojih vrst, ki je bil na tnalu tudi zaradi zakona o RTV, se je zanj tako rekoč žrtvoval. In obelodanil, kako je lagal, da bi ga nekoliko razbremenil. A ne le o avtorstvu, temveč tudi o tem, kako se »pravi« avtorji (za katere je vedel, da jih ni) izogibajo žaljivkam. Kupec laži je torej prejel zraven še eno gratis! V luči tega je javnost lahko le osupla nad nedavno obelodanitvijo dejstva, da je Grims v stranki SDS 10 let vodil tečaje iz retorike in da ga premier uporablja za specialne naloge.
Za tiste, ki jim navedena evidenca še ni dovolj in sodijo med skeptike bolj trdožive vrste, sta tu še dva razloga – Grimsovo postopanje je imelo dolgotrajne in katastrofalne posledice, porazno pa je tudi za novinarje same. Ko smo 25. septembra 2005 odšli na volišča, da bi glasovali za ali proti, smo to storili na podlagi napačne vednosti in zakon o RTV je prejel, četudi za las, večinsko podporo in bil s tem potrjen. Razumemo, da je poslanec med vsemi dosežki »najbolj vesel uspešnega referenduma«, toda s tem se najbolj radosti prav svoje najbolj uspešne laži. Kakšne pogubne posledice so temu sledile in kako je zakon spolitiziral RTV hišo, ni treba posebej ponavljati.
Če bi torej živeli v razviti demokraciji, kot se modno reče, politikom ne bi dovolili, da se veselijo svojih zmagovitih trikov, potrjenih celo na voliščih; prej bi zahtevali njihov odstop ali bi jih vsaj javno karali. Zdaj pa se največkrat dogaja, da si novinarji sramežljivo, v imenu ne-ve-se-kakšne korektnosti, ne upajo uporabiti moralnih etiket in po svoje legitimirajo tovrstno početje. Svojevrstna ironija je, da je laž, o kateri govorimo, tako zelo usodna prav za novinarsko avtonomijo in javni zavod, ki zaposluje na stotine novinarjev. Potreba po širitvi novinarskega žargona se zdi neizbežna, namesto nenavadnega, v ničemer upravičenega navideznega dostojanstva, bi to celo morali storiti. Če ne bomo laži rekli laž, tudi resnica več ne bo to, kar je. To seveda ni poziv k nižanju kriterijev in k obtoku kvalifikacij, ki imajo veliko težo in za katere smo lahko kaznovani na sodišču. Omejitev mora biti jasna: besedo laž je treba rezervirati za zavajanje skozi govor o neresnici (še en moden evfemističen izraz, ki ga v svoji sramežljivosti radi zagrabimo), ki je dokazano razkrita ali celo priznana s strani avtorja. Grims je storil vse od tega: prav nič skesano je priznal, da je lagal in da smo na referendum odšli kot ujetniki njegove manipulacije.