Spregovorili smo že o namenih slovenske Rimokatoliške cerkve, da perfidno spremeni novi Zakon o verskih skupnostih s pomočjo svojega zvestega slednika, dr. Lovra Šturma. Nerodna reč, kajti omenjeni, nekoč šolski minister, svojih verskih simpatij ne skriva. V zadnji številki sobotnega Dela 9. oktobra 2004 se je dr. Anton Stres čvrsto postavil v obrambo nekdanjega šolskega ministra in pravnika dr. Lovra Šturma pred menda bojevitim antikatolicizmom na Slovenskem. Ko visoko doneče besede malajo nevidnega sovražnika okoli nas, velja biti pozoren na vsako miselno akrobacijo. Zato na kratko poglejmo, koliko tehtnosti je svojim besedam namenil gospod pomožni škof.
Kot pravi, nekateri dr. Lovru Šturmu zaradi njegovega članstva v katoliškem Malteškem viteškem redu »že vnaprej odrekajo legitimnost in pristojnost na področju zakonodaje, ki se nanaša na versko svobodo in verske skupnosti«. Gre za »povsem nevzdržno, nelogično, neznanstveno in celo nevarno stališče«. Zakaj bi bilo takšno stališče nevzdržno? Poglejmo logiko Stresove domnevne nelogičnosti. Sporno vprašanje se glasi takole: »Ali sme oseba x, ki pripada določeni veroizpovedi ali verski skupnosti, opravljati dela in naloge, recimo zakonodajne, ki bodo neposredno zadevale vse druge veroizpovedi in njih pripadnike?« Odgovor v demokratični družbi je preprost in dr. Stres si ga želi skupaj z nami: da. Pojdimo dalje in se vprašajmo naslednje: »Ali je mogoče, da bo oseba x, ki pripada določeni veroizpovedi, pri opravljanju dela in nalog, ki bodo neposredno zadevale vse veroizpovedi, pristranska?« Odgovor je jasen: povsem mogoče je in na to smemo upravičeno sklepati. To sicer še ne pomeni, da bo oseba x zares pristranska ali da bo tako tudi ravnala, vendar je bojazen na mestu in skrben pripravljalec zakonov se ji bo poskušal izogniti.
Žal pa to ne prepriča dr. Stresa. Brez argumentov bi mu morali verjeti na besedo: »Če je pisec osnutka zakona član Malteškega viteškega reda, je to popolnoma nerelevantno.« Kot kaže, bi bilo v njegovi širokogrudnosti zanj nerelevantno tudi, če bi bil pripravljalec zakona musliman, Jud, pripadnik Bele gnostične cerkve ali kdorkoli drug. A žal nikoli ne bomo izvedeli, če je to res, zato je takšno spraševanje nesmiselno, hkrati pa je tudi nepomembno, dokler o izbiri ne vprašamo predstavnikov vseh verskih skupnosti.
Gospod pomožni škof se moti tudi v svoji oceni, da je dr. Šturmu kdo odrekal legitimnost in pristojnost na področju zakonodaje kateregakoli področja zaradi tega, ker je vitez, saj mu je bila očitana le (potencialna) pristranost. To bi ne smel biti pretežek miselni oreh: nekdo je lahko kompetenten, pa v svoje odločitve vnese preveč osebnega okusa in interesov. In verjetno je pozabil, da je za razmislek o pristranosti kar nekaj povodov: izbira priprave novega zakona se je zgodila s strani »Urada RS za verske skupnosti«, ki ga vodi razvpito nepristranski dr. Drago Čepar, in to brez razpisa! Ker je bila prijateljsko zaupana dr. Šturmu, direktorju enigmatičnega »Inštituta za pravo človekovih pravic«, bi človek stavil na referenčnost te institucije, pa potem na spletu o njej zaman išče kakršnekoli podatke. In še: podlaga za osnutek zakona je dr. Šturm objavil v knjigi »Sveto in svetno« pri Mohorjevi založbi, ki prav tako slovi kot nekatoliška založba, kot zanimivo praksa pa velja omeniti, da študije z osnutki zakona izhajajo v knjižni obliki še pred sprejetjem zakona in s tem propagirajo določene rešitve.
Stresovo miselno lamentiranje nadalje pretirava do onemoglosti, ko izreka še tale non sequitur: »Drugi člani Malteškega viteškega reda pri nas molčijo, ko se vendar na najbolj poceni in primitiven način njim vsem odreka strokovnost in znanstvena verodostojnost«. Ker se nikomur ni odrekala znanstvenost, tudi dr. Šturmu ne, le zaradi tega, ker je omenjeni vitez, je takšen argument bolj demagoška domislica kot izraz resne zaskrbljenosti nad okrnjeno častjo vseh malteških vitezov.
Da se bori proti svojim lastnim umislekom, pa je jasno tudi tedaj, ko gospod škof svari pred napačnostjo prepričanja med nami, da je ateist lahko nepristranski v zadevah religije, vernik pa to ne more biti. Tezo o ateistih, kakor tudi o antikatolikih, ki jih uporablja tako rekoč sinonimno, si je tu gladko izmislil. Njegova trditev velja le pod pogojem, da je vsakdo, ki ni veren, spontano že ateist. Enačaj med nevernikom in ateistom je zgrešen, saj vsak, ki nima mnenja o Bogu, še zdaleč ni »brezverec«. Če je pozicijo ateista mogoče razumeti kot »religiozno« stališče, pa stališče nevernika ni mogoče. Takšno Stresovo razmišljanje je na sledi staremu mentalnemu črvu »kdor ni z nami (kristjani), je proti nam«, pri čemer meče v en koš vse, ki niso kristjani. Skratka: vsakdo, ki ni veren, še ni ateist, zato tudi nihče ne predlaga, da smejo predmete o religijah poučevati ateisti. Stresovo sklicevanje na razširjeno prepričanje o domnevni nepristranskosti in objektivnosti ateistov je napačno in zavajajoče, ker tega mnenja v resnici nihče nima. Je zgolj Stresov umislek o črnobelem religioznem svetu. In zato je tudi v ilustracijo uporabljena prispodoba tega napačnega prepričanja čisto zgrešena. Reči namreč, da verni nimajo pravice do poučevanja o religijah – če bi to že kdo trdil, pa ne – je po škofu menda tako kot reči, da glasbo poučuje nepristransko samo, kdor nima posluha. Primerjava je votla in neumna: za poučevanje glasbe je posluh seveda nujen, medtem ko za poučevanje religij vernost učitelja pač ne.
Pri sebi močno upam, da bodo šokantna stališča gospoda škofa, po katerih sociologi religije ne predstavljajo nobene stroke in zatorej pri pripravi novega zakona o verski skupnosti smejo razpravljati le pravniki, nihče drug, komentirali napadeni sociologi sami. Če je namreč dr. Stres svaril pred zloglasno »prepovedjo poklica« za vernike v primeru dr. Šturma, ki da jo skorajda zahtevajo menda antikatoliški sociologi religije, v njegovi izkrivljeni interpretaciji seveda, potem je takšen napad nanje po mojem natančna zrcalna slika istega: gospod škof bi si želel, da sociologi religije zakonov o verskih skupnostih in drugih cerkvenih zadevah kot nepoklicani ne bi preveč komentirali. Morebiti mu bo nova oblast prisluhnila in izrekla kakšno prepoved.