Po šikaniranjih in homofobnih stališčih, ki so jih bolj ali manj redno deležni homoseksualci, še zlasti po zadnjem papeževem odloku, ki prakticirajočim homoseksualcem prepoveduje prejem zakramenta mašniškega posvečenja, nas slovenska in tudi širše Rimokatoliška cerkev z izjavami na temo istospolne usmerjenosti že kar težko šokira. Dr. Ivanu Štuhecu je to v Večeru skoraj uspelo; menda mu je uspelo odkriti nič manj kot argument, s pomočjo katerega lahko enkrat za vselej prepoznamo nenormalnost homoseksualnih spolnih praks:
»Navodilo kongregacije za vzgojo je že in bo še povzročilo številne polemike v tako imenovani gej kulturi, ki propagira homoseksualno spolno prakso kot normalno. Cerkev vztraja, da ni normalna. Mislim, da ima prav. Toliko bolj, ker podatki o okuženih z virusom HIV potrjujejo, da so spolno aktivne homoseksualne osebe ena najbolj rizičnih skupin za okužbo. Če to ni dovolj jasen argument, da je pri celi zadevi nekaj globoko narobe, nam res ni pomoči. Družba, ki propagira kulturo gejevstva, hkrati pa poroča o zdravstvenem tveganju teh oseb, naj se vpraša, komu služi ta dvoličnost.« (Večer, 5. 12. 2005)
Rekonstruirajmo Štuhecovo briljantno sklepanje: spolno aktivni homoseksualci so, kot potrjujejo podatki okuženih z virusom HIV, ena najbolj rizičnih skupin za okužbo, torej mora biti njihova spolna praksa nenormalna. (Posledično je nekaj hudo narobe tudi z dvolično kulturo, ki zagovarja takšno prakso.) Pustimo ob strani faktično neresničnost osnovne premise Štuhecovega argumenta – v Zahodni Evropi, denimo, so že od leta 1999 dalje najpogostejši vir okužbe z virusom HIV heteroseksualni odnosi, kar še bolj velja za dežele podsaharske Afrike, kjer je epidemija najbolj akutna; tveganje za okužbo, to ve že vsak otrok, ni povezano s spolom spolnih partnerjev, temveč s pomanjkanjem zaščite med spolnim odnosom! Vprašajmo se raje: zakaj bi podatek o zvišanem zdravstvenem tveganju pri homoseksualnih spolnih odnosih sploh sprejeli kot dokaz o njihovi nenormalnosti? Štuhec bi moral konsekventno trditi, da je nenormalna vsaka življenjska praksa ali odločitev, ki zvišuje zdravstveno tveganje. Življenje v stiku s perjadjo, denimo, dokazano povečuje tveganje okužbe z virusom ptičje gripe – so torej po njegovem ljudje, oboleli za ptičjo gripo, nenormalni in po svoje krivi, ker so se okužili z virusom H5N1? Pa velika večina Slovencev, ki se kljub opozorilom ne cepijo proti gripi, so tudi ti nenormalni?
Da si je Štuhec zabil avtogol, lepo kaže naslednje. Če je v statistikah o AIDS-u kaj nespornega, potem je to dejstvo, da k epidemiji najbolj prispevajo nezaščiteni spolni odnosi, najsi so med isto- ali različnospolnimi partnerji. Tega Štuhec in vesoljna Rimokatoliška cerkev niti z Božjo pomočjo ne moreta zanikati. Vstavimo ta podatek v zgornjo enačbo: osebe, ki med spolnimi odnosi ne uporabljajo kondomov, so najbolj rizična skupina za okužbe, torej nezaščitena spolnost ni le brezvestna in nemoralna, ampak zanj za povrh še nenormalna.
Kot dosleden mislec se bo zato Štuhec, mutatis mutandis, verjetno z veseljem podpisal tudi pod naslednjo variacijo na svoje sklepanje: »Podatki o okuženih z virusom HIV potrjujejo, da so osebe, ki ne prakticirajo varne spolnosti, najbolj rizična skupina za okužbo. Če to ni dovolj jasen argument, da je s cerkveno obsodbo kondomov nekaj globoko narobe, nam res ni pomoči. Ustanova, ki ljudem odsvetuje varno spolnost ali jo celo demonizira, hkrati pa jo menda skrbi zdravstveno tveganje teh oseb, naj se vpraša, komu služi ta dvoličnost!«