5. 4. 2012 Zofija v medijih

Izvotljevanje 8. marca v kapitalističnih demokracijah

Vse od svojega nastanka velja 8. marec za mednarodni dan delovnih žena. Z njim namreč ne obeležujemo le boja žensk za politične, temveč v prvi vrsti za ekonomske in socialne pravice. Osmi marec tako zaznamuje upor žensk proti ekonomski odvisnosti na eni in izkoriščanju na drugi strani, to je upor proti sistematični podplačanosti, umetni segregaciji poklicev in kategorizaciji dela žensk v javni sferi na drugorazredno ali obrobno feminizirano delo. Temeljno vodilo tega boja je spoznanje, da ekonomske in socialne enakopravnosti žensk ni mogoče doseči brez hkratnega preizpraševanja umetne delitve dela na javno in podcenjeno zasebno sfero. Znotraj slednje je bilo ženskam z oblikovanjem in nastopom patriarhalne nuklearne družine v kapitalistično-patriarhalnih ureditvah vse od 19. stoletja dalje vsiljeno celotno breme neplačanega reproduktivnega dela, ki se je pričelo obravnavati kot njihovo primarno delo in s tem postalo temelj njihove instrumentalizirane in pokrčene identitete. Iz boja za osnovne ekonomske in socialne pravice žensk zato tudi neposredno izhaja zahteva emancipatornih gibanj po podružbljenju stroškov, povezanih z reprodukcijo človeštva oziroma delovne sile, ter po pravični porazdelitvi oziroma enakomerni prerazdelitvi skrbstvenih in gospodinjskih nalog med oba partnerja v gospodinjstvu.

Osrednji prispevek Radia Slovenija na temo osmega marca v informativni oddaji Danes do 13.00, z dne 8. 3. 2012, vse te ključne emancipatorne zahteve in s tem pomen osmega marca ne le zabriše, temveč sistematično izniči. Novinarka svoj prispevek na temo obeleževanja osmega marca postavi v mariborski dom ostarelih, kjer je po njenem poročanju med stanovalci in zaposlenimi večina žensk: natančneje, kar dve tretjini od 400 zaposlenih predstavljajo ženske. Prispevek ne preizprašuje, od kod tako velika in vedno večja številčna zastopanost žensk znotraj razširjene storitvene ekonomije v segregiranih in vedno bolj podcenjenih in podplačanih poklicih, ki so povezani z osebno nego in postrežbo.  Namesto tega tovrstno in poglabljajočo se delitev dela po spolu nekritično podpira, saj jo z izborom besed in načinom montaže prispevka nastavlja kot naravno stanje. Zaskrbljujoče je, da prispevek to počne prav v imenu obeleževanja osmega marca, ki ga s tem sprevrže v njegovo nasprotje. Pri tem pa ne gre za osamljen, temveč za simptomatičen primer, saj prispevek Radio Slo vsebinsko in sporočilno nikakor ne zaostaja za ostalimi podobnimi prispevki objavljenimi tega dne na sestrski javni televiziji.

Prispevek tako že v izhodišču odobravajoče izpostavlja, da tudi v domu za ostarele velja, da  »ženske dobesedno podpirajo tri vogale pri hiši«.  Nad tem se, kot nadalje izpostavlja novinarka, »moški, ki so v manjšini, ne pritožujejo«, saj si, »prav nasprotno, želijo, da bi tako tudi ostalo«. S to iztočnico prispevek podpira segregacijo dela in konservativno predstavo o vlogah žensk, ki naj bi predano skrbele za potrebe drugih ter se zadovoljile s poklici postrežnic in oskrbovalk. S tem pa tudi zaposlene ženske potiska nazaj v domestificirano vlogo, tj. nazaj za štedilnike, saj naj bi bila njihova prava poklicna pot le zrcalni podaljšek in nadgradnja njihove domnevno primarne gospodinjske vloge.  To predstavo prispevek v nadaljevanju podpira in stopnjuje z izjavo direktorja doma za starejše, po mnenju katerega naj bi bilo delo postrežnic in negovalk, ki ga opravlja večina žensk v tej instituciji, »ženskam pisano na kožo«. Šlo naj bi namreč za poklic, ki »zahteva veliko duše«; zahteva »veliko dela« in »srčne ljudi« oziroma veliko mero požrtvovalnosti in samozanikanja. Te atribute naj bi v nasprotju z moškimi v izdatni meri premogle le ženske. Prav zato naj bi bilo postrežno in negovalno delo lahko le delo žensk: po teh izjavah sodeč, naj bi bili moški torej oproščeni tovrstnega dela, saj naj bi bili manj srčni, tj. empatični, intuitivni, čustveni. Ženske, ki naj bi zaradi svojega spola domnevno kar avtomatično premogle »večjo dušo in srce« kot moški, naj bi sicer imele »včasih tudi kakšne daljše jezike«, vendar jim je to oproščeno: njihovo negovalno in postrežno delo, ki ga opravljajo in je obelodanjeno kot edino delo, ki naj bi jim bilo pisano na kožo, naj bi po izjavah direktorja doma predstavljalo neke vrste uravnilovko, saj naj bi odtehtalo škodo, ki naj bi jo povzročalo njihovo »jezikanje«. Pritožbe žensk nad njihovim položajem in nad pritiski na delovnem mestu, ki so posledica izpostavljenosti vedno bolj nehumanim delovnim odnosom zaradi nižanja stroškov dela in nadobremenjevanja obstoječega kadra, so tako odmišljene in celo zasmehovane kot nepotrebno jezikanje žensk, ki jim je tako zapovedana ubogljivost in umik iz procesov odločanja. Z izjavo, da je delo podplačane in razvrednotene postrežnice in negovalne pomočnice delo, ki ga zaradi domnevno naravne srčnosti in predanosti zmorejo le ženske, prispevek nadalje podpira in poglablja konservativno delitev dela po spolu. Po tej delitvi moškim v javni sferi tako ponovno pripadajo vodilna mesta, povezana s politiko in ekonomijo, saj so moški obravnavani kot osrednji nosilci ekonomske inovativnosti in produktivnosti, medtem ko so ženske, v katere sta projicirani čustvenost in intuitivnost, ne pa razum, v to sfero pripuščene le kot dopolnilna in podporna, minimalno plačana in v ozadje potisnjena oskrbovalna mreža. To pa je natanko tista konstelacija, ki je ženske pred več kot stoletjem primorala v boj, katerega dosežke obeležuje 8. marec.

V tej luči ne gre spregledati dejstva, da prispevek obravnava osmi marec, a je poudarek neprestano na moških. To je razvidno že iz nastavka v iztočnici, kjer ni pomembno in pohvalno le, da ženske podpirajo tri hišne vogale, temveč predvsem, da je to moškim všeč. Proti temu namreč nimajo nikakršnih pritožb in si seveda tudi ne želijo sprememb. Prav zaradi tega so ženske deležne njihovega odobravanja, celo občudovanja, česar pa prispevek ne problematizira. Nasprotno: če na začetku novinarka izpostavi, da naj bi šlo za mnenje moških v kolektivu, na koncu sama privzame to videnje in ga ponudi kot univerzalno dejstvo, s katerim naj bi se domnevno strinjale zaposlene, implicitno pa tudi poslušalke in poslušalci informativnega programa. Novinarka namreč prispevek zaključi z izjavo: »Ženske podpirajo tri vogale, a se nad tem ne pritožujejo. Tudi moškim je všeč, da so v manjšini, saj so tako deležni večje pozornosti.« Skratka, prispevek o dnevu žena govori kot o prazniku, ki naj bi moške ogrožal, v kolikor njegov pomen ni povsem nevtraliziran in celo vsebinsko preoblikovan. V tem prispevku je osmi marec zveden na zelo specifično in zaskrbljujočo harmonijo sobivanja med spoloma, ki predpostavlja, da so ženske lahko cenjene in vidne le, v kolikor jih je mogoče vsakokrat znova varno omejiti in zreducirati zgolj in le na oskrbovalno vlogo.  To je vloga, nad katero se ženske domnevno ne pritožujejo oziroma jo sprejemajo za svojo, pa čeprav na to temo ni podana niti ena izjava zaposlene. Prispevek nas tako navaja na misel, da naj bi to vlogo odobrile ženske same, zaradi česar naj tudi ne bi bila več sporna.

Zaključek prispevka, ki daje glavno besedo tradicionalnemu pogledu moškega in ga od samega začetka postavlja v vlogo regulatorja medsebojnih odnosov, ni več presenetljiv. To, da so moški na stara leta nenadoma v manjšini, kar naj bi krnilo moč njihove avtoritete, jih na starost ne moti, saj še vedno ostajajo center pozornosti in so deležni enake oskrbe, kot so jim jo nudile njihove žene – gospodinje. Prispevek nas tako pomiri, saj v zaključku eksplicitno navaja, da je še vedno vse po starem patriarhalnem redu, s katerim naj bi bile domnevno zadovoljne tako ženske kot moški.

Če prispevek vseskozi namenja poudarek moškim, skrbno izbrane izjave žensk pridejo na vrsto šele v zadnji tretjini prispevka. Odbrane in predvajane so izključno tiste izjave, ki se nanašajo na materinskost, in sicer njen najožji reproduktivni del, kot so, denimo, »rojevamo, trpimo, nosimo – to je treba častit«, zaradi tega »si zaslužimo svoj dan«. Osmi marec v prispevku, predvajanem v osrednji informativni oddaji, tako dobi povsem drugačen vsebinski in politični podton. Ni več dan delovnih žena in obeležje boja za njihove socialne, ekonomske in politične pravice, saj v izrazito konservativni maniri tiho preoblikuje njegov pomen in vsebino tako, da ga iz dneva vseh delovnih žena, (in ne nujno mater), preoblikuje v zahodnoevropski praznik, imenovan »dan (tudi prisilnega) materinstva«, ki ženskam odvzema druge možnosti primarne identitete, s tem pa tudi diskreditira zahteve po njihovem izstopu iz omejujoče in neplačane ali podplačane vloge gospodinje in negovalke v javni ali zasebni sferi. Ta ideološki zasuk pa je še kako povezan z uvedbo in prestrukturalizacijo kapitalističnega sistema in medsebojnih odnosov, ki jih ta vnaprej določa. Potekajoča razgradnja javnega sektorja (vrtci, jasli, domovi za starejše) in njegova privatizacija namreč ponovno predpostavlja tudi večje prelaganje skrbstvenih dolžnosti na neplačano zasebno sfero, kjer poglavitno breme nosijo tiste, ki naj bi jim bilo po tej konservativni logiki tovrstno neplačano delo kar samodejno »pisano na kožo«.

Napotilo:

»Danes do 13:00« (8.3.2012) (od 6.15 naprej)

http://tvslo.si/predvajaj/danes-do-13-00/ava2.131005460/