Tokrat bom pričel z navedkom iz eseja Williama Galstona, nato bom z njegovo pomočjo izpostavil problem, ki se nanaša na problem preselitve Romov iz Ambrusa, ta problem bom še nekoliko razširil z drugačnim zgledom in na koncu predlagal rešitev.
Pričnimo torej z navedkom:
»Z ˝izraženo svobodo˝ mislim odsotnost ovir, ki jih nekateri posamezniki ali skupine vsiljujejo drugim, s čimer prizadetim posameznikom oziroma skupinam onemogočijo ali bistveno otežijo živeti njihova življenja na način, ki izraža njihova najgloblja prepričanja o tem, kar daje življenju pomen in vrednost. Primer takšnih ovir je inkvizicija, ki je iberske Jude prisilila bodisi k prenašanju preganjanj ali k odpovedi njihovim verskim praksam (Galston 2006, 419).«1
Kaj nam navedek sporoča? Če ga navežemo na primer spora med prebivalci Ambrusa opazimo, da smo postavljeni pred dve skupini: na eni strani so Romi, na drugi preostali Ambrušani. Preostali Ambrušani so s svojimi dejanji onemogočili Romom živeti v skladu z njihovimi prepričanji oziroma s tem, kar daje njihovemu življenju pomen in vrednost; delovali so kot inkvizicija, zaradi česar so se morali Romi odseliti iz svojega doma in niso več mogli živeti svobodno oziroma pokazati ali izraziti svoje svobode. Toda to najbrž ni vsa zgodba. Na televiziji smo lahko videli, da so bili preganjalci izjemno besni. Grozili so in napovedovali mračen zaključek celotnega dogajanja. Zakaj?
Galston v nadaljevanju pravi takole: »Večina med nami doživlja ovire, ki nam preprečujejo, da bi ravnali v skladu z našimi najglobljimi prepričanji, kot vir prikrajšanosti, nesrečnosti, zamere in jeze. Odsotnost izražene svobode je nesreča, ki bi jo bili redki pripravljeni prenašati (prav tam, 420).«
Sklepamo torej lahko, da jeza neromskih prebivalcev Ambrusa ni nastala iz nič, temveč so jim Romi v preteklosti s svojimi dejanji preprečevali živeti v skladu z njihovimi prepričanji. To pa pomeni, da smo postavljeni pred dve skupini ljudi, ki sta si medsebojno preprečevali živeti v skladu z najglobljimi prepričanji, ki se nista menili druga za drugo in druga drugi nista dopuščali izražati svobode.
Osebno verjamem, da je jeza neromskih prebivalcev Ambrusa upravičena, a zato še ne verjamem, je bila upravičena izselitev Romov. To bom pojasnil z drugim primerom.
V Mariboru je dovolj poznan problem veseljačenja študentov, zaradi katerega številni prebivalci Gosposvetske, Turnerjeve, Smetanove, Koroške in še drugih okoliških ulic ne morejo živeti v skladu s svojimi prepričanji in tako svobodno, kot bi radi. Nočno kričanje študentov in tudi dijakov jim to vsekakor onemogoča in njihova jeza je upravičena. Če verjamemo neromskim prebivalcem Ambrusa, je bila situacija v njihovem kraju do neke mere podobna in res ne vem, zakaj bi – podobno kot prebivalci v naštetih mariborskih ulicah – morali to trpeti. Toda sedaj pomislite? Ali bi bil, čeprav je jeza upravičena, v Mariboru upravičen tudi ukrep, ki bi vse kršilce miru, vključno z lastniki lokalov, preselil v kakšen zbirni center? Prepričan sem, da bo vaš odgovor nikalen. In če je nikalen, potem bi morali podobno odgovoriti tudi na vprašanje, ali je bila upravičena izselitev Romov. Ne, ni bila in to je vsakomur jasno. Prav to je povedal tudi varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek, tako da ne vem, čemu ga mnogi kritizirajo. Njegova logika je namreč povsem preprosta: če živimo v pravni državi, morajo za vse državljane veljati ista pravila; nihče ni več ali manj vreden. In naprej, če pa kdo (posameznik ali skupina posameznikov) krši pravila in drugim posameznikom ali skupinam krati enake pravice in izražanje svobode, ga je potrebno kaznovati. Ne vem, ali je bil kdo v Mariboru kaznovan, jasno pa je, da Romi v Ambrusu niso bili, ali vsaj ne dovolj. Mislim torej, da ima Matjaž Hanžek prav, ko pravi, da je zatajila država. V bistvu so zatajili njeni organi, ki vsem državljanom zagotavljajo varnost pred drugimi državljani. Če bi vsi državni organi (vključno s tožilstvom, sodišči in pristojnimi inšpektorji) pravočasno in dovolj ostro ukrepali, verjetno ne bi prišlo do preselitve Romov.
Rešitev problema je potemtakem dovolj preprosta. Za nazaj seveda ni več mogoče veliko popraviti, za naprej pa je stvar jasna. Kadar se nekdo ne drži zakonov o javnem redu in drugih ustreznih zakonov, ki nas varujejo pred brezobzirnimi posamezniki, ga je potrebno ustrezno kaznovati. Če ne gre drugače, ga je potrebno tudi dovolj pogosto kaznovati. A kaj se v resnici dogaja nam govorijo številne zgodbe, ki jih vsi poznamo. Koliko občanov se je zaradi takšnih ali drugačnih nepridipravov obrnilo na policijo ali ustrezne inšpekcijske službe in koliko med njimi je doseglo zadovoljiv odziv?
Sklep. Romi bi se vsekakor morali vrniti v Ambrus, a v bodoče (Hanžek je omenil tudi to) bi morali biti kaznovani, če s svojimi dejanji kršijo zakone, ki vsem drugim zagotavljajo varnost in izražanje svobode. Prav tako pa bi morali biti kaznovani vsi tisti, ki izražajo nestrpnost in jemljejo zakon v svoje roke.