8. 12. 2009 Cenzurirano, Zofija v medijih

Ideologija dela

Eden od značilnih elementov sodobnih produkcijskih procesov je pričakovanje delavčeve absolutne predanosti in zavzetosti za delo. Ideologija dela je tisti mehanizem, ki mobilizira delavce oziroma jih sistematično odkrito ali prikrito nagovarja k predanosti in angažiranosti za delo.

Vendar pa ideologije dela niso vselej obstajale. Če sledimo študiji P.D. Anthonyja The Ideology of Work iz leta 1977, in tudi drugim ekonomsko-zgodovinskim študijam, vidimo, da predvsem dva pogoja botrujeta pojavu ideologije dela; prvič, potreba po upravičitvi družbenih razmerij, in drugič, vzpostavitev dela kot »pomembne« človekove dejavnosti. Prvi pogoj za pojav ideologije dela torej predstavlja izginjanje starih principov utemeljevanja družbenih razmerij v prirojenih statusih in od boga določenih pozicijah. Če se je fevdalni red lahko utemeljeval v prirojenih vlogah tlačanov in fevdalcev, ki jih je blagoslavljal sam bog, potem je jasno, da sekularizacija sveta, ki sledi razsvetljenstvu, postavi družbo v nove okoliščine. Ko se okoli leta 1800 prične množično zaposlovanje v tovarnah, je delavcem njihovo bedno pozicijo v strukturi sveta vse težje utemeljevati na transcendentnih principih naravne prirojenosti in boga. Delavce je potrebno mobilizirati v okviru novih, posvetnih načel, kjer je osnovno načelo prav vzpostavljanje dela kot najbolj pomembne dejavnosti človeka. In s tem pridemo do drugega pogoja, da namreč delo v zadnjih nekaj stoletjih postaja eden najbolj pomembnih, če ne celo najpomembnejših vidikov človekovega življenja. Delo človeka konstituira kot človeka; postane samo bistvo človeškega življenja.

Da je to v zgodovini prava novost, nam priča odnos do dela, kakršen je bil značilen za staro Grčijo in rimsko družbo, pa tudi za krščansko družbo vse do pojava protestantizma. Delo je veljalo kot tisto neprijetno, nepomembno, a nujno opravilo, ki po naravi pripada sužnjem. Ideologija dela v takratnem času ni bila potrebna; sužnjev ni bilo potrebno vabiti, motivirati, mobilizirati za delo, saj so bili le-ti v lasti svojih lastnikov. Podobno velja za fevdalni red, ko so bili tlačani v krščanskem duhu vzgojeni, da nujnost garanja za preživetje vzamejo nase kot od boga določeno pozicijo v strukturi sveta. Kot pravi Anthony, je bil bog dolga stoletja daleč najboljši organizator dela.

Nujnost ideologije dela se pojavi šele z rojstvom t. i. svobodnega dela v drugi polovici 18. stoletja. S pojavom industrijskega tovarniškega dela se prične delo obravnavati kot svobodna dejavnost, za katero se posameznik kot svobodno bitje odloči in po pogodbi pristopi k delu. Jasno je, da v tem pogodbenem razmerju ni tolikšne svobode, kot bi si želeli, a princip v ozadju te ideje je bistveno določil nadaljnji razvoj na področju dela in ideologije dela. Delavec torej ni več po naravi ali božjem ukazu primoran, prisiljen k delu, temveč pristopa k delu kot svobodno bitje. Vendar pa so bile umazane okoliščine zgodnje industrializacije toliko neprivlačne, da seveda od delavcev niso mogli pričakovati velike predanosti in angažiranosti v delo. V tej točki se je upravljanje tovarniškega dela uspešno naslonilo na tradicijo protestantske delovne etike, ki je delo prvič v zgodovini povzdignila na vrh vrednostne lestvice. Šele v 19. stoletju se tako masovno prične obravnavati delo kot vrednoto, kot bistveno dejavnost človekovega življenja. Ta čas seveda sovpade z rojevanjem delavskega razreda najprej v Angliji in nato še drugod.

Anthony v svoji študiji izpostavi zelo zanimivo povezavo med ideologijo dela in Marxovim konceptom odtujitve; pokaže, da odtujitev dela ni neposredna posledica novih kapitalističnih produkcijskih procesov, temveč da med obema pojavoma kot nujni pogoj nastopa še ideologija dela. Ideologija dela, kot smo rekli, se izrazito pojavi prav v obdobju rojevanja kapitalizma, ko delo postaja moralna in splošna družbena vrednota, ki temelji na ideji, da je človek prav skozi svoje delo najbolj človeški, najbolj »pri sebi«. Skratka, misel o tem, da je človek na delu odtujen samemu sebi, da mu je odtegnjeno njegovo bistvo, je možna šele ob predhodnem pristanku na ideologijo delo. Anthony tako zanimivo pokaže, da tako kapitalistično mobiliziranje delavcev kot tudi marksistična kritika kapitalizma izhajata iz enotne predpostavke, iz ideologije dela, ki delo vzpostavlja kot bistveno človekovo dejavnost. Delo je lahko razumljeno kot odtujeno šele potem, ko je že prevladala ideologija o tem, da se človek izpolnjuje predvsem skozi delo.

Za sodobni kapitalizem je značilno, da se delavce novači s ponudbami samouresničitve in samoizpolnitve. Družbeni analitiki so npr. z raziskavami ugotovili, da so ljudje, ki se želijo na delovnem mestu samouresničiti, pripravljeni delati za manjšo plačo, in na podlagi takšnih analiz je menedžment pogosto prišel do cenejše delovne sile. Ta ideologija dela, ki služi mobilizaciji predanih delavcev, ne prihaja le iz naslova menedžmenta, temveč tli v celotni družbi. Prepoznamo jo lahko npr. v programih šolstva, ki so usmerjeni v osebnostno rast učencev, nenazadnje jo lahko prepoznamo v osebnih ciljih večine mladih posameznikov, ki so ideologijo dela že dovolj ponotranjili, da si svoje življenje zamišljajo kot uresničevanje svojih poklicnih želja.

Ideologijo dela lahko zato prepoznamo kot prototip delovanja ideoloških mehanizmov, kot jih opiše Althusser v svojem znanem članku Ideologija in ideološki aparati države iz leta 1970. Ideologija po Althusserju deluje prav na ta način, da posameznika interpelira v subjekt, pokliče ga, prikliče ga v subjekt, konstituira ga kot avtorja svojih dejanj in središče svojih iniciativ. Da posameznik ni več zgolj neka posamezna entiteta, temveč subjekt, dejavno sebstvo, ki si določa svoje življenje. Znana Althusserjeva formula tega poklica, priklica: »Hej, vi tam!«, na katerega se prav vsak individuum odzove in se s tem vzpostavi kot subjekt, deluje identično kot geslo na nekem razpisu za prosto delovno mesto iz leta 1998, kjer na vrhu oglasa z velikimi črkami piše: »Ste to vi?« Tako se delavca prikliče, da postane delavec – subjekt, ki dela sicer po nareku, a vendar misli, da dela iz lastne iniciative, postane delavec, ki se razvija po nareku, a vendar misli, da se samorazvija, »saj je vendarle subjekt«.

Ideologija dela je torej prav to klicanje delavcev k samoiniciativnemu, prostovoljnemu sodelovanju pri izpolnjevanju svoje vloge v ekonomskih procesih. In ta ideologija dela ne bi bila mogoča, in tudi ne potrebna, če se v zadnjih stoletjih ne bi razvila ideja o svobodnem delu, in še prej, in tudi hkrati, še liberalna ideja o svobodnem posamezniku, ki samemu sebi začrtuje pot razvoja in prihajanja k samemu sebi. Sodobna ideologija dela, ki mobilizira delavce, da se razdajajo pri svojem delu, se je očitno prikladno prilepila na liberalno tradicijo ideje o svobodnem sebstvu in s tem odprla sodobnim ekonomskim procesom nove poti ekspanzije, posameznikom pa onemogočila, da iščejo bistvene elemente svojih življenj tudi izven področja zaposlitve in dela.

Prvič objavljeno v decembrski številki Katedre