Ko se je nedavno tega vnela prava mala vojna med cerkvenim vrhom slovenske rimokatoliške cerkve in državo, spretno tempirana na začetek novega šolskega leta, je večina civilne družbe in javnosti to pripisala novi brezjanski netoleranci nadškofa, ki zdaj že tradicionalno vznemiri sredino avgusta. Dr. Franc Rode naj bi znova postal žrtev lastnega jezika, podivjanih idej ali celo premišljene politične agresivnosti cerkvenih ideologov, saj je pridiga na Brezjah pri medijih že vnaprej anticipirana kot hvaležna kost za glodanje in slastno pričakovana, na prav tej podmeni odmevnosti pa verjetno Rodetovi prišepetovalci tudi pridno koncipirajo dolžino in kvaliteto biča, s katerim je treba ošvrkniti državo in tiste, ki niso verni.
Mogoče imata komentatorja Financ in Večera celo prav, ko se brez zadržkov postavljata v bran metropolitu in zavračata menda pristranske odmeve, v katerih se Rodeta mala s hudičevimi rogovi. Nadškof naj bi, je rečeno, bil čisto v redu fant, pripisani mu atributi, intence in dejanja pa prej plod bolne fantazije netolerantnih kritikov kot resna analiza njegovih besed. Do neke mere tako razmišljanje ni brez soli: nesporno je čutiti, da se je v zadnjem času častiti nadškof nekam previdno umaknil v svojih izjavah in postal bolj skop z metaforami in primerjavami – prav tistimi, s katerimi je postal pregovorno odljuden. In prav tako je res, da je potem potreben malo večji napor, da bi njegovo domnevno hujskaštvo k nestrpnosti, nepravičnost, kratenje človekovih pravic in ustave znova odkrivali. Neprepričljivi argument medijskih in drugih zagovornikov Rodeta je nato znova, da se trudijo zaman in da patološko iščejo dlako v jajcu. Odgovor nanj je namreč preprost: je kaj manj strupen strup, če ga gospod nadškof preliva iz večjih steklenic v manjše?
Da se majhnosti stekleničk počasi zaveda že sam, je naznanil v izteku televizijskega intervjuja konec avgusta na nacionalki, ko je novinarko nekam zaskrbljeno povprašal, če v intervjuju ni bil preveč dolgočasen. Dobro je opazil: včasih je temeljiteje kratkočasil (spomnimo se le tistih vehementnih o starših v kantah za smeti in ovčarskih psih) in v svoji avtopercepciji ima popolnoma prav: tako v brezjanski pridigi kot v odgovorih na novinarkina vprašanja je govoril sila umirjeno in kontrolirano, mogoče najbolj doslej. Razen nekaj zabeljene frazeologije ni bilo čutiti teže biča. Medijski odmev na oboje je zagotovo bil v neskladju s te vrste izkazano obvladanostjo, podobno kot si pavšalne in relativno zmerne ocene stanja v šolstvu, družbi, politiki niso zaslužile takšne pozornosti. Še Brecljevo tapeciranje koprskih menda preglasnih zvonov, ki je nekaj dni zatem komisiji Pravičnost in mir služilo kot kronski dokaz za tezo o dramatični ogroženosti vernikov v Sloveniji, na Rodetova usta ni zvabilo kakšne neposredne obsodbe, le zgodovinsko primerjavo z utišanimi kremeljskimi zvonovi, s katerimi so boljševiki pokazali, da niso svobodoljubi.
Kakšna so merila svobode, kateri so (ob zvonovih) njeni simboli in komu zares zvoni pa se je razkrilo v eni samcati izjavi, ki so jo mediji, presenetljivo, en bloc spregledali. Novinarka Rosvita Pesek ga je namreč povprašala po mnenju o homoseksualcih v cerkvenih vrstah, saj je nedavno tega Episkopalna cerkev (gre za skoraj 80 milijonsko Anglikansko cerkev) potrdila prvega odkrito homoseksualnega duhovnika Gena Robinsona. Ta da je v precejšnjem razkoraku s konzervativizmom vatikanskega ideologa kardinala Ratzingerja, ki je obsodil nenaravne zveze istospolnih partnerjev – tema, ki tudi v Sloveniji vnema ogorčenje RKC in hudovanje nad menda preveč liberalno in permisivno zakonodajo. Kar je sledilo, je bila nepričakovana ekspertiza treh bibličnih citatov z natančnimi navedbami, iz katerih je pač jasno razvidno, da je homoseksualnost hud greh. Rodetovo poglabljanje v tematiko nas je poučilo o tem, da je ta gnusoba, ki je vredna obsodbe in nekaj, kar ne bo pripeljalo do deleža v nebeškem kraljestvu. Iz tega razloga se je nadškof globoko začudil svobodomiselnosti Anglikanske cerkve, ki da se naslanja na reformacijo: eno od protestantskih načel naj bi iskanje resnic zapovedovalo le v Bibliji – »sola scriptura«. Na novinarkin »Če bi se recimo v vaši škofiji kdo javno solidariziral s homoseksualci oz. se razglasil za homoseksualca, bi ga suspendirali?«, je sledil odločen »Seveda.«
Kaj torej pomeni ta »seveda«? Ogromno. No, seveda to, da so homoseksualci v slovenskih duhovniških vrstah RKC diskriminirani in ogroženi, še zlasti če prihajajo iz ljubljanske škofije. Kakšen rodetovski apologet bi zdaj nedvomno zatrdil, da stvar ni tako seriozna. Češ da nadškof svetuje le, da se o svoji spolni usmeritvi molči. Morebiti zato, ker Bog homoseksualcev pač ni ustvaril (kot pravi neki naš moralni teolog), zatorej nočeta dr. Rode in Bog o tem nič vedeti. Če je Brecljevo tapeciranje zvonov in povijanje kembljev v selotejp bogokletno skrunitveno dejanje, je potem kaj manjša skrunitev v primeru tapeciranja jezikov v homoseksualnih cerkvenih vrstah? Nekam nerodna izjava za nekoga, ki so mu zvonovi simbol svobode. Ker potem ni jasno, v kakšnem smislu je zanj lahko človeški jezik simbol molka, nesvobode torej, in zakaj si po Rodetovem mnenju zasluži selotejp. Nenazadnje: mar ni na začetku bila beseda?
Problem kakopak ni nerealen. Ob neki priložnosti je moralni teolog dr. Štuhec priznal, da je v duhovniških vrstah nekaj procentov homoseksualcev: nihče se torej ne slepi in pretvarja, da jih ni. Toda v kakšni stiski so se znašli in kaj je zanje bolje, biti homoseksualec ali biti utišani homoseksualec, je odprta dilema brez izhoda. V duhovniških vrstah v Sloveniji so namreč oboje. Rodetovo povabilo k molku zanje verjetno ne pomeni le zanikanja svojih čustev in misli, nagonskega in naravnega bitja v sebi, temveč tudi resen moralni in teološki spopad s svojo biološko usodo: želeti si nekoga istega spola je namreč gnusoba in vsako prebiranje Svetega pisma nas na to, skupaj z Rodetom, opozori. Toda najbolj grozeče šele pride. Ko slovenski metropolit citira tretjo Mojzesovo knjigo (Levitik) in se Biblije poskuša držati bolj od protestantov, ne pove vsega, kar v njej o tej nagnusni vrsti piše: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13)
Homoseksualci niso le moralno diskvalificirani s težko in hudo besedo, zanje se zahteva kazen. Smrtna. Kakopak lahko čisto razumemo, da nam gospod nadškof ni odrecitiral tudi tega krvoločnega dela, vendar njegovo argumentativno sklicevanje na Sveto pismo nekako ne moremo vzeti zares, če nam ga navaja zgolj fragmentarnno in poljubno. Mogoče bodo kaj v obrambo smrtne kazni zanje – ki je po slovenski ustavi prepovedana – znali povedati tisti liberalno inspirirani komentatorji, ki metropolita tako zelo radi branijo. No, če zdaj primerjamo, se človek skoraj ne more znebiti vtisa o tem, da moramo, če so Brecljevi tapecirani zvonovi grožnja slovenskim vernikom, kot še toliko bolj svareče prepoznati biblične navedbe nadškofa, saj pomenijo javni poziv k usmrtitvi homoseksualcev – Gospodovih besed Mojzesu nam zagotovo ne recitira vnemar! Če je kaj logike v prvi izpeljavi, je zagotovo ni nič manj v drugi.
Iz cerkvenih stališč sledijo, kot že ponavadi, še številni drugi nesmisli. Duhovnik Tomi Roškarič iz Brestanice pri Krškem, ki sicer ni homoseksualec, se je nedavno tega javno solidariziral z njimi, želel je celo javno nastopiti na ljubljanski gej paradi, od česar so ga s težavo odvrnili. Očitno ni bil suspendiran le zato, ker prihaja iz mariborske škofije (sam je ocenil, da je v ljubljanski 90 odstotkov možnosti, da ga izključijo), četudi dr. Rode ni pozabil povedati: »Jaz sem prepričan, da smo tukaj, na tem področju glede homoseksualnosti, glede teh prekrškov, da smo absolutno na istih pozicijah: Maribor, Ljubljana in Koper!« Pomislite, kakšna hvalevredna enotnost glede gnusobe! Ki se je je ustrašil celo Roškarič, ukinil svojo spletno stran in tako poskrbel za zahtevano poslušnost in molk.
Pa je slabo storil. Kajti pred nadškofovo citatologijo se je zdelo, da naš borec za človekove pravice s svojo narodnobuditeljsko vlogo v duhovniških vrstah pretirava. Zdaj je situacija videti tako zelo dramatična, kakršna je pač grožnja suspenza, in paradoksalno bi kakšen Tomi Roškarič, če ne prav on, prav zdaj, ko je sprejel argument selotejpa, bil najbolj potreben. Dr. Rode v svoji odločnosti o izgonu istospolnih iz cerkvenega občestva pač misli resno, zadnje čase bogoiskateljsko razpoloženi predsednik države, ki se nadškofu po novem pusti hvaliti že v cerkvi, pa tudi ni najboljše jamstvo za to, da bi v naši državi vsem spolnim usmeritvam nediskriminatorno priznali enako dostojanstvo. Kot je to navada v demokratičnih družbah.