(ali resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema)
Gospod Branko Grims, poslanec SDS, predlagatelj in pisec novega zakona o RTV, se je v svojih javnih nastopih pred referendumom vehementno in repetitivno skliceval na nemškega ustavnega sodnika dr. Wolfganga Hoffmann-Riema. Njegove ugotovitve naj bi dokazovale, da je sistem direktne zastopanosti civilne družbe, kot ga poznamo v obstoječem (prejšnjem) zakonu o RTV in prakticiramo v programskem svetu javne RTV hiše, bistveno slabši od predlaganega, po katerem člane tega sveta imenuje parlament.
Tako je 12. maja Grims podkrepil svoje besede v parlamentu s citatom Nemca: »V sistemih, kjer civilna družba sama imenuje svoje predstavnike, se sveti RTV, ki so prvotno zamišljeni kot garanti neodvisnosti od države in drugih centrov moči, v resnici prelevijo v posrednike političnega vpliva. Člani teh teles tvorijo koalicije po strankarskih linijah in se združujejo v tako imenovane prijateljske kroge, ki potem soglašajo o skupnem ravnanju. Ta telesa pogosto zlorabijo svoj položaj za politične, ozkostrankarske cilje, tudi pri svojih imenovanjih. In če je vladajoča stranka na oblasti več časa, desetletje, bo njen vpliv povsem zagotovo izrabljen do popolnosti.«
Grims je citat ob različnih priložnosti velikokrat ponovil, na veliko presenečenje pa ga je začel uporabljati še mag. Klemen Jaklič, doktorand na univerzi Harvard in specialist za ustavno pravo, s čimer se je verjetno razkrilo, da dejansko Jaklič pravi vir Grimsovih informacij. Jaklič je skoraj identičene besede ponovil najmanj trikrat, in sicer v časopisu ZA RTVSLO (str. 8), v članku v Delu z naslovom »Argumenti ustavne stroke za novi zakon o RTV Slovenija« (Delo, 17. 9. 2005) in časopisu Demokracija (22. 9. 2005). Sklep obeh zagovornikov novega zakona je jasen in nedvoumen: dosedanji sistem imenovanj civilne družbe omogoča zlorabe, predlagani sistem imenovanja civilne družbe s strani parlamentarcev pa jih odpravlja. Citat Hoffmann-Riema pa je menda »najlepša možna ponazoritev« Kocijančičeve RTV hiše.
Toda ne Grims in ne Jaklič očitno nista vedela, da navedene besede niso preveč verodostojne. Novinar Večera Borut Mekina se je naslovil na nemškega ustavnega sodnika z željo po avtentifikaciji in ta mu je odgovoril, da se tega citata ne spominja ali da gre zagotovo za slab prevod (»Tudi Grims si pomaga z Evropo«, Večer, 2. 9. 2005). Grims tega v predreferendumski oddaji Pod žarometom (RTV SLO, 6. 9. 2005) ni vedel: na opozorilo Mirana Potrča, češ da ga je Hoffmann-Riem demantiral v Večeru, je odgovoril, da mogoče Potrč misli na Grimma (verjetno pravnika dr. Dieter Grimma). Če pustimo vso (g)rimo ob strani, tega ni vedel niti g. Jaklič, saj bi sicer nemškega sodnika tako vneto ne citiral.
Intuicija Večerovega novinarja in njegovo postopanje sta bila na mestu. Trditev o zlorabah politike v situaciji, ko naj bi civilna družba avtonomno odločala v programskih svetih javnih radiotelevizij, je čudno spervertirana in vpije po preverbi. Zato se mi je zdelo ustrezno dodatno vprašati, ali je to zares mnenje Hoffmann-Riema, četudi je ta to že zanikal. Nanj sem se naslovil v imenu društva Zofijini ljubimci s tem dopisom:
Spoštovani profesor Hoffmann-Riem,
vem, da se je na vas že obrnil Borut Mekina, novinar časopisa Večer iz Slovenije, z željo, da bi pritrdili ali zanikali navedke, katerih avtor domnevno ste in ki so se po naključju znašli sredi javne razprave pred referendumom o sprejetju novega zakona o RTV tukaj v Sloveniji. Naj mi bo dovoljeno znova postaviti vam isto vprašanje, namreč o tem, ali je ideja o možnosti tega, da bo vladajoča stranka v sistemu avtonomnega imenovanja članov sveta RTV prej ali slej »povsem zlorabila« RTV hišo, vaša ali ne. Promotorji novega zakona o RTV namreč na široko navajajo vaše citate zato, da bi izključili možnost takšnega imenovanja članov is sfere civilne družbe v svet, češ da je to slaba izbira. Po njihovem mora te člane potrditi parlament, ne pa civilna družba pod domnevno krinko politike.
Naj navedem enega od zagovornikov novega zakona, Klemna Jakliča, ki sicer pripravlja svoj doktorat na Harvard Law School, pri čemer gradi svoj sklep na vašem mnenju:
»Sistem civilne družbe, kot ga imamo pri nas sedaj, je kopija eksperimenta iz nekaterih nemških dežel, ki pa ni uspel tako, kot so njegovi izumitelji upali. Evropska ustavna stroka soglaša, da je njegov največji problem v neizbežnem vdoru politike v vodenje RTV pod krinko civilne družbe.«
Dve vprašanji za vas:
(a) se strinjate s takšnim sklepom?;
(b) je intenca vaše trditve zares v tem, da bi razkrili politični vpliv članov iz sfere civilne družbe in zato sugerirate, da mora parlament biti tisti, ki bo izvedel imenovanja?
Vem, da ste zagotovo zelo zasedeni, vendar bi si želel vaš kratek odgovor.
Lep pozdrav,
Boris Vezjak
30. septembra 2005 sem po navadni pošti prejel njegov odgovor. V njem so kopije relevantnih mest iz treh njegovih knjig: »Rundkunkfreiheit durch Rundfunkorganisation« (1979), »Kommunikationsfreiheiten« (2002) in »Reguliereung der dualen Rundfunkordnung« (2000). Dopis je naslednji:
Spoštovani g. Vezjak,
še zmerom je težko komentirati navedbe iz mojih publikacij, ne da bi vedel, katere se ima v mislih. V kuverti boste našli nekaj primerov tega, kako se ubadam s tem problemom.
Nikoli nisem trdil, da je način izbire predstavnikov izvor ali vzrok za politično zlorabo, še posebej ne zlorabo s strani vladajoče stranke.
Nikoli nisem rekel, da je imenovanje članov iz sfere civilne družbe po sebi slaba izbira. Po drugi strani sem trdil, da je lahko povsem legitimno prenesti odgovornost na parlament, toda to je bila reakcija na argument, po katerem je treba parlament izvzeti iz procesa izbiranja, ker da bo zlorabil svojo moč.
Ne morem se strinjati z zaključki gospoda Jakliča, ki jih navajate.
Razen tega v Nemčiji problem prevlade strank v programskih svetih ni več poglavitna skrb. Osebno se zavzemam za čim bolj pluralistično zastopanost v teh telesih.
S spoštovanjem,
Dr. Wolfgang Hoffmann-Riem
V sicer kratkem odgovoru, če pustim stališča iz knjig ob strani, so tri pomembne trditve:
(a) dr. Hoffmann-Riem decidirano zanika neposreden zaključek Grimsa in Jakliča, češ da je način izbire predstavnikov civilne družbe lahko vzrok za politično zlorabo. Tega nikoli ni rekel. Trditev, da sistem »izvenparlamentarnega« imenovanja ali katerikoli drug sistem omogoča politično zlorabo vladajoče stranke ali politike, ni njegova.
(b) Avtor domnevnega citata jasno razloži, v kakšnem kontekstu se je zavzemal za prenos odgovornosti na parlament. Namreč v čisto obratnem poudarku od navedenega: ni se zavzemal za izključitev vsakega drugačnega procesa izbire, ki bi ne bil parlamentaren, temveč tudi za parlamentarnega. In ni bil on tisti, ki bi sploh govoril o zlorabi procesa, temveč so bili drugi tisti, ki so govorili o zlorabi parlamentarnega procesa imenovanja, on pa jim je odgovarjal v nasprotni smeri.
(c) Hoffmann-Riem se tudi ne strinja z Jakličevo tezo o neizbežnem vdoru politike v javno RTV pod krinko civilne družbe.
Izkazalo se je torej, da je eden poglavitnih argumentov »evropske ustavne stroke« v interpretaciji novega zakona o RTV precej v zraku. Čeprav ga ne izreka »tako imenovani strokovnjak«, temveč nekdo, na katerega sta Grims in Jaklič večkrat prisegla – zdaj lahko samo upamo, da ga hipoma ne bosta uvrstila v to zvrst v njima lastni maniri le zato, ker jima več ne ustreza. Izkazalo se je, da Hoffmann-Riem ne pozna ali ne prepoznava domnevno lastnih besed. G. Jaklič mi na poizvedovanje, od kod je vzel citat, tudi ni uspel govoriti. Toda četudi jih je Hoffmann-Riem izrekel, jih zagotovo ni v navedenem kontekstu teze o politični uzurpaciji javne RTV pod krinko civilne družbe v primerih, ko do imenovanja ni prišlo v parlamentu.