Razmišljajoč o razmahu kritične misli, številnih analiz iz postkapitalizma, post- in dekolonializma ter prenosa vseh omenjenih diskurzov na raven kulturne politike kot tudi na vsakdanje življenje, je strašljiv predvsem razkorak med teorijo in prakso.
Razkol med dvema poljema je nepremostljiv. (Post)kapitalizem »kritične« diskurze sprejema, jim pokimava, odobrava in celo inkorporira vase, vendar samo do tedaj, ko ostajajo na ravni besede (zvezdništvo nekaterih kritičnih mislecev, kot so Hard in Negri, Žižek idr.). Hkrati pa nadaljuje »univerzalno razlaščanje« tako, da so ti diskurzi pridruženi množici nemočnih in nezadovoljnih, ki protestirajo in sanjarijo, ne pa tudi spreminjajo. Takšna je družbena realnost, ki se preslikava tudi na ravni delovanja neodvisnih organizacij, ki množično organizirajo konference, okrogle mize, predavanja, ustvarjajo dokumentarna gradiva, razkrivajoč prepade med družbenimi sistemi,vzroke družbene krize, dikturo kapitala, kot jo orišejo Michael Moore v filmu Kapital, mednarodne konference o participaciji civilne družbe v Evropi, konference Exit Europe: New Geographies of Culture idr. Omenjen razkorak med teorijo in prakso razkrijejo tudi izpraznjeni dialogi, ki potekajo med neodvisno sceno in predstavniki družbene elite, predstavniki političnega vrha pri nas. Žal, tovrstni razkorak ni prisoten le med dvema diametralno nasprotnima sistemoma, temveč se kaže tudi navznoter, torej med izobčenci, ustvarjalci na področju kulture.
V zadnjih nekaj mesecih so se ti slednji večkrat vprašali, kako tihi so njihovi glasovi, kje je smisel njihovega boja (dialoga), konstruktivnih analiz s področja kulture. V ožjem lokalnem okolju pa so se predvsem čudili provincialnosti kulturne (ne)politike, kjer niso jasna pravila igre in spominja upravljanje s kulturnim kapitalom na sejmišče. Namesto upora, bojkota ali nečesa tretjega predstavniki organizacij in samostojni ustvarjalci še vedno čakajo, tiho sprejemajo nenapisana pravila in upajo, da bodo prejeli ostanke »večerje«.
Obetajoči začetki, potencialni zametki »nečesa velikega«, revolucionarnega so se v hipu razblinili, ko je šlo »zares« (beri za denar). Ne glede na kateri ravni, nacionalni ali lokalni, ne glede na predmet razprave, so kolektivi počasi in vztrajno razpadali oziroma pokazali diskrepance med posamezniki in njihovimi zastopniki. Namesto skupnega duha so vznikala nestrinjanja, protislovja tako v iniciativi Surova energija kot tudi znotraj Asociacije, predstavnice vseslovenske neodvisne scene. Kolektivnost je trajala zgolj v času pogajanj, v času, ko so predstavniki nastopali pred oblastmi s pozivi mestnim in državnim oblastem. In se ustavila, ko je zaradi neupoštevanja pripomb in zahtev po razjasnjevanju diskrepanc in pravno spornih objav, prišeč poziv po uporu.
Živimo v večjezikovni državi, v državi, kjer vlada »terminološka« zmeda oziroma se ta prenaša na ravni moči in izigravanja. Čemu dialog, kje je razlika med kulturno politiko in splošno politiko, kaj pomenijo določene funkcije znotraj sistema, kako prebirati in videti besedo SKUPNO dobro, kaj sploh je strategija in kje jih lahko najdemo …? Vse te besede bodo reflektirane in pojasnjene v bližnji prihodnosti, predlogi in razkoraki usklajeni, pogoji za delovanje in preživetje boljši. Uzrtost v prihodnost v izogib konfliktne situacije in način za ustvarjanje socialnega miru. Vsi navidezni in na diskurzivni ravni trajajoči boji za večjo transparentnost in usklajenost propadajo. Prepuščeni smo prihodnosti. Čakajoč Godoja.
Je rešitev v oblikovanju radikalnih pozicij? Je napočil čas, da temeljito premislimo svoje lastne pozicije in si umislimo neko novo obliko proletarske revolucije s posegom v samo jedro kolonialne matrice moči, ki se projicira na vseh ravneh? Številni primeri na ravni neodvisnih organizacij so pokazali, da premoremo refleksijo, ne pa tudi poguma, s katerim bi se uprli in s katerim bi preprečili razmah nadaljnjih, grotesknih situacij, kot smo jim bili priča na sestanku za evropsko kulturno prestolnico. Še več, manjka nam enotnosti, ki je nujni pogoj za kovanje revolucije.