V nedavni poslanici Zofijinih ljubimcev – društva za razvoj humanistike, glede delovanja spletne strani Wikileaks in petih svetovnih medijev, smo lahko opazili za marsikoga (sodeč po odzivih) presenetljivo, če ne že škandalozno naslanjanje na Marxa.
Tukaj velja poudariti, da ni v vračanju k Marxovi kritiki tedaj vzhajajoče meščanske družbe in njenega ekonomskega sistema prav nič škandaloznega. Marxova kritika je – danes morda bolj kot kdajkoli – fascinantna, natančna analiza tega sistema. Kdor ne verjame, naj se preprosto loti branja in pri tem odmisli revolucionarne floskule, s katerimi so v preteklosti pitali ljudi. Kdor ne verjame, pa lahko še vedno ostane pri moralistih sedanjega časa: Hribarjevih, Bučarju itd. Slednjim lahko želimo le še dober tek in dodamo: prikladno je trditi, da se – ko je šlo za osamosvajanje – nismo borili za to, kar imamo sedaj (brutalno kapitalistično stvarnost velikih, mednarodnih korporacij); toda (in žal, bi dejal Marx) dobili smo natančno to in resnica preteklih bojev je natanko ta. Sedaj sicer lahko moraliziramo in kažemo s prstom na hudobne lastnike kapitala in zgroženo strmimo v pretekle napake, ampak saj veste (in za razumevanje tega Marxova ali Heglova zvijačnost uma sploh ni potrebna): človek obrača, življenje obrne (in treba se je prepoznati v tem, kar je obrnilo življenje – vse drugo je narcizem na kvadrat).
Seveda pa omenjena poslanica Zofijinih glede Wikileaksa vsebuje še nekaj: ugotovitev, da je vsakdanje vedenje ljudi (milijoni in milijoni drobnih vsakdanjih odločitev) nekako povezano z osnovno logiko produkcije. To je izražalo naslednje vprašanje: »Ali je odmevna dejavnost Wikileaksa napoved prihoda prave demokracije – kot menijo sami aktivisti, člani Wikileaksa – ali le del spektakla, še ena v vrsti vznemirljivih vesti, ki so jo pograbili svetovni mediji? … Če je napoved prihoda demokracije, potem bo globalno prebivalstvo doseglo, da postane dejavnost Wikileaksa samoumeven del sleherne dobro urejene politične skupnosti, potem ta dejavnost ne bo demonizirana z različnimi absurdnimi obtožbami, s katerimi nas hranijo samozvane politične elite, temveč bo postala del običajnega novinarskega dela.«
Sedaj, četudi še ni minilo prav veliko časa, se osnovni obrisi že kažejo: Wikileaks je bil – žal – novica dneva (največ tedna). Svet ni iztiril, prav nič. Novinarji, celo tisti, ki jim je bdenje nad centri moči španska vas, so govorili o tem, da raziskovalno novinarstvo ni mrtvo; celih 24 ur so bili ponosni na svoj poklic; drugače pa je vse skupaj minilo nekako tako kot cirkus, ki pride, naredi paniko in odide. Politiki hlapčevskih držav so se (v veliki večini) zavili v molk, moralisti (zgoraj omenjeni) so – povsem nepovezano s tem dogodkom, povsem mimo svoje volje ali uvida v morebitno povezanost pojavov – izražali ponos nad to isto hlapčevsko državo (bila je vendar obletnica plebiscita); bile so še poplave, sneg, ljudje so umirali zaradi mraza (?); in to je bilo to. Wikileaks je (kot novica) že lanski sneg. Praznovanje slepote zavesti.
Poslanica Zofijinih je to napovedovala z naslednjimi besedami: »Slepota zavesti se … kaže … v tem, da nam je dejavnost Wikileaksa skozi medije predstavljena kot spektakel, kot šov, kot nekaj, kar je danes nadvse zanimivo, šokantno, jutri pa bo to včerajšnja novica, le še črnilo na kupu časopisov, ali ena izmed milijontih spletnih strani, ki so zanimive le še za akademsko raziskovanje. Slepa zavest, ki jo reproducirajo mediji (seveda ne le oni), se torej kaže kot zavest spektakla, kot zavest, ki se ne čudi nad dejstvom, da se je danes pripravljena neskončno vznemirjati zaradi nečesa, kar bo jutri dojeto kot nepomembno. Takšna zavest, milijarde takšnih zavesti, ki se vdajajo adrenalinu, pozabi, sprijaznjenju z okoliščinami, potrošnji, skrbi za telo, telesni lepoti, duševni lepoti, izgradnji jaza, javno ali zasebno financiranem aktivizmu, javno ali zasebno financiranem umetniškem ustvarjanju, medijskemu spektaklu, športnemu spektaklu, družinskemu spektaklu – vendar ničemur zares trajno, vendar ničemur, kar diši po realni politiki, so natanko tisto, brez česar sedanja oblika kapitalistične produkcije ne bi preživela. Kajti vzneseno, priložnostno, hipno vznemirjenje, ki ga nadomesti le novo vzneseno, priložnostno, hipno vznemirjenje, ni nič drugega kot odvračanje od resnega razmisleka, preudarnega načrtovanja, pristnega človeškega čustvovanja, skrbi za skupnost (za druge), ni nič drugega kot odvračanje od resnega premisleka o nas samih, ni nič drugega kot uničenje trajnostnega razvoja, ni nič drugega kot legitimiranje sedanje porazdelitve moči.«
In tukaj lahko dodamo – kaže se tudi kot moraliziranje, ki sploh ne spozna, da je za sedanje stanje (ki ga je bilo mogoče predvideti) potrebno sprejeti odgovornost, če ga želimo spremeniti.
Se pravi, včasih je preprosto potrebno vztrajati pri starih novicah; zdi se namreč, da bolj kot bledijo, bolj aktualne in koristne so za nas, več nam povedo o nas samih.