»Večni fašizem (Ur-fascism) je še vedno z nami, včasih celo presenetljivo odkrito. Bilo bi veliko lažje za nas, če bi se pojavil nekdo, ki bi rekel: »Želim ponovno odpreti Auschwitz, želim, da črne srajce ponovno paradirajo po italijanskih trgih. Življenje ni tako preprosto. Večni fašizem se lahko vrne v najbolj nedolžni preobleki. Naša dolžnost je, da ga razkrijemo in pokažemo na katerokoli izmed njegovih novih različic – vsak dan in na vsakem koščku sveta.«
Umberto Eco, »Ur-Fascism« v New York Review of Books, 22. junij 1995)
V liberalnih demokracijah obstaja konsenz, da fašistične in nacistične ideologije niso sprejemljive. Ta aksiom leži v samem temelju ustav naprednih zahodnih demokracij. Oblasti držav v Evropi po večini črpajo svojo legitimnost iz odpora proti fašizmu in nacizmu pred drugo svetovno vojno. Slovenci smo ponosni na dediščino upora proti fašizmu. Na Štajerskem imamo Pohorski bataljon, na primorskem to mesto zasedajo Tigrovci. Lik pogumnega partizana s čepico in rdečo zvezdo, ki se v temni hosti, slabo oborožen, a z močno voljo spopada z nacisti, pa je del kolektivnega spomina Slovencev. Zdi se, da je v državi z omenjeno zgodovino skrajno neverjetno, da bi fašistične ideje lahko padle na plodna tla. Kako je torej možno, da se fašistoidne ideje pojavljajo v javnem prostoru na takšen ali drugačen način? Da bi razumeli dogajanje, se je potrebno namesto v črnino črnosrajčnikov zazreti v odtenke sivine fašizma v novih preoblekah.
Težave z definicijo
Umberto Eco v svojem eseju Večni fašizem, štirinajst načinov gledanja na črno srajco (dostopno na http://www.themodernword.com/eco/eco_blackshirt.html) poskuša podati definicijo fašizma, ki bi bila sicer uporabna za preučevanje fašizma in obenem praktično uporabna za prepoznavanje fašizma, kjerkoli se pojavi. Eco kot prepoznavne lastnosti fašizma med drugim navaja tudi: kult tradicije, zavračanje modernizma, iracionalizem, strah pred razlikami, elitizem, populizem in uporabo novoreka (newspeak).
Kot pričakovano mu Kevin Passmore v svojem delu A short introduction to fascism očita, da je njegova definicija neznanstvena, saj ne izpolni bistvenega pogoja: ni ovrgljiva. Omenjeni spor ponazarja klasičen problem, ki se pojavlja pri soočenju med akademijo in aktivizmom. V znanstvenem raziskovanju je prvi in osnovni cilj natančno preučevanje predmeta preučevanja, torej iskanje znanja zaradi znanja samega, aktivist pa mora poleg zavezanosti resnici slediti tudi praktičnim potrebam prizadevanja, ki mu je posvetil življenje. Natančnost vedno trpi na škodo praktičnosti in obratno. Namesto da bi reševal to dilemo, bom besedi fašizem in nacizem uporabljal izmenično, zavedajoč se, da obstajajo razlike med njima (za primerjavo razlik in podobnosti priporočam dela dr. Sabrine P. Ramet, ki se strokovno ukvarja z razlikami med fašizmom in nacizmom). V navezavi bom uporabljal tudi pojme kot so nacionalizem in patriotizem, z zavedanjem, da med njimi obstajajo velike razlike, vendar bom pokazal, da so v določenih kontekstih med seboj povezani. V izogib kritiki zaradi nenatančnosti naj jasno povem, da moja izpeljava mestoma ne bo zadostila kriterijem znanstvenosti, ampak bo šlo bolj za opis in popis dogodkov v Sloveniji in svetu ter poskus razumevanja, ki je lahko bolj kot strokovna analiza stanja uporaben kot budnica, da »bi se Kranjcem vremena zjasnila«.
Obrazi fašizma
Fašizem ima več obrazov in je kot ameba, ki se prilagaja času in prostoru. Izmika se tako definicijam kot logični konsistenci, včasih se zdi, da krši sveta pravila logike. Protislovja ga poganjajo in razvijajo. Lahko je reakcionaren in revolucionaren, lahko je antielitističen in hkrati poveličuje svoje elite, lahko je obenem mačističen in navdušuje feministke. Lahko rohni proti bogastvu in obenem privlači industrialce. Dvigne se s sklicevanjem na ljudstvo in obenem časti velikega vodjo. Zdi se, da njegove poteze niso samo del njegove taktike, ampak so mu inherenetne. Kot se izrazi Kevin Passmore, lahko je a in ¬ a obenem. Ker ga je tako težko določiti in popredalčkati, si oglejmo le nekaj njegovih obrazov.
Prvi sodobni obraz je lahko obraz surovega obritoglavca, obutega v bulerje, ki stoji na vogalu, jezno šviga s pogledi ter čaka na izgovor, da lahko pretepe prvega, ki ne ustreza njegovi podobi čistokrvnega pripadnika neke narodnosti oz. njegove ožje skupine. Udeležuje se nogometnih tekem in uličnih pretepov, salutira z desnico in kriči proti imigrantom, ki nam kradejo službe. Poosebljena jeza in bes nad svetom, ki ga je pahnil v bedo, v kateri preživlja svoje dneve, ali le nezadovoljen otrok srednjega razreda, ki se upira staršem ter išče identifikacijo v skupini, ni važno, ne gre za resnično osebo, gre bolj za stanje duha.
Drugi je obraz »birokratskega humunkula«, manj strašljiv, a morda veliko bolj nevaren. Razosebljena sila, ki brezobzirno izvršuje ukaze, manifestacija Adolfa Eichmanna, ki »samo izpolnjuje ukaze«. Udarec suroveža lahko naključnemu mimoidočemu zlomi kost ali čeljust, birokrat pa lahko z enim samim gibom izbriše tisoče ljudi. Lahko jim najprej le nedolžno zavrne prošnjo, nato morda pod vprašaj postavi pravico do državljanstva in nadalje korak za korakom v duhu svete preproščine po svetem redu pravil ukinja pravico za pravico in preden se zavemo, ima surovež prosto pot, da v mezgo zmelje poljubnega pripadnika skupnosti, saj ta ni več državljan, ni več »naš«, posledično tudi ni več človek. Prvi korak k tiraniji je dehumanizacija posameznika in tudi v Sloveniji obstajajo »neosebe«, npr. imigrantski delavci, izbrisani ter begunci. Birokrati jih uradno izbrišejo in jih spustijo v levji brlog surovežev.
Tretji obraz je najbolj nerazpoznaven, mnogoter in konstanto spreminjajoč se. To je lahko obraz zmedenega najstnika, ki se bori za domovino, ne vedoč, da ji dela sramoto, obraz tajkuna, ki s svojimi delavci dela slabše kot živalmi, obraz, ki mi ga je omenil grški prijatelj. Obraz »avtonomnega nacionalista«, ki kot prebrisan kameleon ikonoklastično meša simbole anarhije, komunizma in drugih ideologij ter ozaljšan s temi emblemi, molotovkami ali celo bombami napade center Aten. Obraz novodobnega podjetnika, ki verjame, da so vrednote stvar trga in da ponudba ter povpraševanje določata konsenz vrednot, na katerih temelji družba. Če demokracija ovira napredek, toliko slabše za demokracijo. Obraz uradnika komunistične partije, ki navkljub vsem rdečim zvezdam in govoru o tovariših pošlje tanke nad nedolžne ljudi. Obrazi, ki se perpetuirajo v neskončnost. Totalitarizmi ne poznajo meja.
Kaj imajo skupnega? Surovo nasilje, brezpogojno izpolnjevanje ukazov, popolno zaupanje v vodjo in fanatično predanost ideologiji, ki je lahko tudi popolnoma nekonsistentna, včasih je morda to še koristno. Ali vsi obrazi, ki jih omenjam predstavljajo fašizem? Strogo gledano ne, vsak pa vključuje določeno potezo te ideologije. Nikakor ne dovolj za strokovno definicijo, vendar je vseeno več kot primerna za prepoznavanje fašizma tukaj in zdaj.
Marburg in Laibach
Pa si poleg pol pravljičnih podob poglejmo še dejanske manifestacije. V Ljubljani smo bili pred kratkim priča fizičnemu napadu na študente s strani dveh neonacistov. Pred tem so trije kleni slovenski mladeniči pretepli Mitjo Blažiča in kmalu za tem so množice izvedle shod proti represiji, kjer so izrazile nasprotovanje »prestrogi kazni« za »spodrsljaj«, ki se je pripetil mladeničem. Če si pogledamo ljubljanske grafite, lahko zapazimo grafitarsko vojno, ki se odvija v Ljubljani in se občasno pretvori v pretepe na Metelkovi. To opazi že gost v prestolnici.
Maribor je prekrit z grafiti, ki nas prijazno opominjajo, da je TUKAJ SLOVENIJA, če smo slučajno pozabili. Napotki »ciganom«, da naj se poberejo, so dobro vzdrževani in tudi sicer je gospod Šiško priljubljen lokalni heroj, kljub svoji kriminalni preteklosti. Nacionalistični izpadi, ki večkrat preraščajo v nacistične, postajajo del mariborskega vsakdana. Pod krinko domoljubja se marsikje širi ideologija sovraštva in gospodarska kriza bo že tako depriviligirano mesto ob Dravi, ki je prvi udarec doživelo po propadu Tama, potisnila v še večjo bedo. Mesto, ki je na površju sicer lepo urejeno, v resnici predstavlja sod smodnika.
Recept za katastrofo
Če pogledamo širšo sliko, kmalu postane jasno, da problemov nima le Maribor, ampak celotna Slovenija. Zamislimo si črni scenarij.
Nezadovoljno prebivalstvo države v krizi, ki se v resnici še sploh ni začela, izgublja službe in s tem tla pod nogami. Ob misli na južnjake, ki jim kradejo službe, »pedre«, ki napadajo vrednoto družine, nesposobne, skorumpirane oblastnike, ki so v kleščah udbomafije, zajame sla po krvi. Delavec, ki je vse svoje življenje trdno delal brez vprašanj in dobil knjižico brez pojasnila, bo raje kot politiki, ki mu pravi, da mora bolj zategniti pas, verjel demagogu, ki mu obljublja politikovo glavo in Slovenijo očiščeno tajkunov, in obudil staro geslo: »tujega nočemo, našega ne damo«. Demagog bo korak za korakom že tako apatičnim in deklarirano apolitičnim državljanom košček za koščkom odvzemal pridobitve pozitivne svobode (pravico, da aktivno soustvarjajo družbo, v kateri živijo) in preden se bo naš državljan zavedel, bo izgubil tudi negativno svobodo (pravico, da se država ne vmešava v njegovo zasebnost). Ostanki minimalne države po privatizaciji šolstva, zdravstva in pokojninskega sklada bodo lahka žrtev za priložnostne fevdalce. Potrebujemo le še velikega vodjo, ki bo ljudstvo uspešno pozval na ulice, in ostalo bo zgodovina.
Boj proti krivicam
Kaj je potrebno, da se ta črni scenarij ne odvije? Potrebujemo avtonomne kritične posameznike, ki so obenem sposobni solidarnosti in razumno utemeljene civilne nepokorščine. Potrebujemo avtonomne medije in oživitev javnega prostora. Potrebujemo univerzo, ki jo vodi ideal odličnosti, ne tovarne ozko specializiranih posameznikov za enkratno uporabo.
Odgovorne politike namesto priložnostnih politikantov, močno civilno družbo, ki ne bo nasedla puhlicam o domoljubju in Sloveniji kot samotnemu otoku v globaliziranem svetu. Ukrepe proti študentski apatiji, saj so študenti zgodovinsko gledano subjekt, ki ima potencial za družbene spremembe. Politično voljo in modrost, ki poskrbita, da upravičen bes in gnev navadnega človeka ne postaneta gonilni sili za razvoj fašizma, ampak potencial za izgradnjo boljšega sveta.
Morda nujnost in meje civilne nepokorščine najbolje izrazi Thoreau: »Če je krivica del potrebnega stroja oblasti, jo pustite: morda se bo obrusila, gotovo pa se bo obrusil stroj. Če ima krivica vzmet, vzvod, vrv ali zobnik čisto sama zase, boš moral premisliti, če sprememba ne bi bila slabša od sedanjega zla; če pa je zlo tako oblikovano, da pričakuje, da boš ti orodje krivice drugemu človeku, potem ti pravim, prelomi zakon.«