23. 1. 2004 Cenzurirano, Ekologija

Energija in moč

Avtor:

Ob osamosvojitvi je bila Slovenija celostno gledano ekonomsko bolj razvita kot Evropska unija v povprečju. Malo presenetljivo, pa vendar brez posebnega dvoma, če upoštevamo, da o ekonomski razvitosti odločajo trije razmeroma samosvoji dejavniki: gospodarski, socialni in okoljski. Razvojni zaostanek Slovenije po gospodarski plati je na začetku devetdesetih več kot odtehtala prednost zaradi splošno manj obremenjenega okolja in manjših socialnih razlik. H kakovosti življenja prispevajo vsi trije dejavniki, denarni, socialni in nenazadnje tudi ohranjena narava in življenjsko okolje. Desetletje po tem so ta razmerja opazno spremenjena! Zaostanek v gospodarski razvitosti se je prepolovil, zgubilo pa se je skoraj dve tretjini prednosti v socialni in okoljski razvitosti Slovenije. Vsi skupaj danes povprečnemu državljanu ali državljanki Slovenije namerijo nižjo kakovost življenja kot jo uživa povprečni Evropejec ali Evropejka. Splošni napredek je bil v tem času v EU višji kot v Sloveniji. Tako vsaj kaže desetletna primerjava več kot 150 indikatorjev.

Podrobnejši vpogled v ta kup podatkov razkrije nekatere neprijetne in manj znane ekonomske resnice o obdobju tranzicije. Čeprav se je gospodarska učinkovitost izmerjena v denarju v tem času močno izboljšala, poraba energije za to, kar ustvarimo in za življenje, ki ga uživamo, ostaja ne samo socialistična in težkoindustrijska ampak vse višja. Oziroma ameriška, torej skoraj dvakrat višja kot v EU.

Američani so itak posebni, ko gre za energijo, saj jo imajo sami veliko, razen tega so velesila. In zato jim je Al Gore, ko mu je po javnomnenjskih projekcijah za zadnje predsedniške volitve v ZDA prav slabo kazalo, izkoristil priložnost, ki jo je ravno takrat ponujal naftni pretres, ko so uvedli pri nas že pozabljene omejitve prodaje bencina v široki porabi, lahko izjavil, da ima vsak Američan pravico do polnega rezevoarja goriva. Dostop do nafte kot globalno omejene surovine z argumentom pravice ameriških porabnikov je uresničljiva le na način, ki si ga ne more privoščiti nihče drug na svetu, razen če ne podredi vsega svojega bitja in žitja potrebi po nafti in energiji, ki bo ostala, ko bodo najprej zadovoljene ameriške potrebe. Ameriški odnos do energije spada v samo jedro njihovega življenjskega stila, dostop do za večino drugih nepredstavljivih zalog poceni energije jim omogoča premagovati probleme, ki jih drugod v svetu zaradi drugačnega odnosa do energije ne morejo. Na poceni energiji temelji njihova mobilnost, na tem pa ocenjevanje prostorskih in časovnih zmožnosti vsakega posameznika ali posameznice, njihova identiteta in zavest.

Poceni energija pa je hkrati vzvod vrednot, ki zagovarjajo gospostvo nad naravo, v človekovem ravnanju pa spodbujajo kretkoročno koristne izrabe. V vsakdanjem primerjanju različnh vrednot sodelovalen odnos do narave in človekove prežetosti z naravo kot kultura postopno izgubi oprijem v družbeni realnosti. Poceni energija tako ne določa le vsakdanjega odnosa do izčrpljivih naravnih bogastev ampak oblikuje tudi družbena in posebej socialna razmerja. Poceni energija v zahodni kulturi ni imela socialno korektivne vloge kakor v večini arabskih ampak v glavnem pridobitniško. Pridobitništvo je dejavnost, ki med drugim živi od neplačanih in na druge prevaljenih zunanjih učinkov, vidnih bodisi kot onesnaževanje okolja ali kot socialni privilegiji, podeljeni v obliki pridobitniških predpravic, npr. nizko obdavčenostjo kapitala v primerjavi z obdavčenostjo dela. Služenje zasebnih dobičkov z energijo pa je idealno za prevaljevanje in prerazdeljevanje: čisto vsi jo uporabljamo in že ne znamo brez nje, je zelo neenakomerno razporejena (prostorsko, po kulturah, političnih ureditvah, blaginjskih pogojih), poleg tega je njena pretvorba v uporabno obliko zaradi naravnih zakonov strahotno neučinkovita. Tako se zdi, da ‘nekaj’ onesnaževanja ali socialni defekti, ki jih povzroča, še malo niso najhujša stvar, ki ‘nas’ v zvezi s tem lahko doleti.

Lahko bi nas na primer doletela sprememba odnosa javnosti do energije. Kar se ravnokar dogaja v Sloveniji, pojasnjuje zakaj. Proizvodnja umazanih industrij (mednarodno standardno opredeljenih), ki so pretežno velike porabnice energije, v ‘novem tisočletju’ raste dvakrat do trikrat hitreje kot proizvodnja celotne predelovalne industrije in petkrat hitreje kot ostali industriji! Kot v predpreteklem stoletju!!! Njihova dodana vrednost v tem času strukturno stagnira, kar kaže na nizko gospodarsko upravičenost – dobiček je, vendar pičel. Še en primer: Slovenija je edina od desetih pristopnic, ki ne izpolnjuje mednarodno prevzetih obveznosti za znižanje toplogrednih emisij. Še hujše! Od leta 1990 do 2001 so se emisije v pristopnicah znižale za 30-60%, v Sloveniji pa so se za 8% povečale! Neizogibno se lahko vprašamo, čemu oz. komu vse to služi?

V obdobju tranzicije je bila Slovenija cel čas talka energetskega lobija, ki je v zavetrju osamosvajanja in velikih poosamosvojitvenih tem potiho kopičil moč in postajal vse pomembnejši dejavnik gospodarskih in političnih odločitev. Zanj je značilno sprejemanje odločitev v senci. Nase so postopno opozorili šele z značilnim vzorcem ravnanja, za katero je značilno na primer sprejemanje odločitev v obdobjih medvladja ob zamenjavah vladnih ekip, ministrov ali državnih sekretarjev, recimo o politiki cen. Najbolj izrazit primer je ena največjih tranzicijskih industrijskih naložb v Talumovo elektrolizo C, objavljena v času zamenjave vlade (sredi decembra 2000), ki je za 100 milijonov USD državnega denarja omogočala povečati dejavnost podjetju, ki požre petnajst odstotkov slovenske elektrike, ustvari pa le en odstotek bruto domačega proizvoda in lahko živi le ob znižani ceni elektrike, ki jo delno pokrivamo vsi drugi. To podjetje je v 80% državni lasti, narodnogospodarsko veliko jemlje in malo prispeva, kljub temu pa je bila naložba v njegovo povečanje za polovico, sprejeta brez javne razprave, brez javne presoje narodnogospodarske upravičenosti in brez za takšne objekte sicer obvezne presoje vplivov na okolje.

Moč slovenske energetske oligarhije je povezana s prepletanjem interesov v centrih moči energetskih in energetsko intenzivnih podjetjih ter v vladi in politiki. Kot lastnica večine energetskih podjetij, ključnih energetsko intenzivnih podjetij in kot skrbnica javnega interesa vlada deluje ali nekonsistentno ali v navzkrižju interesov. Navidezno varuje vrednost materialnega kapitala v gospodarskih podjetjih, ki ga nkakor ne more prodati, varuje vrednost energetskih podjetij in seje razdor med gospodarske in okoljske interese razvoja ter razvojni koncept mlade države sili v vse višjo energetsko odvisnost. V osrčju kopičenja moči energetskega lobija je država, ki je kot prodajalka in kupovalka energije zainteresirana za svoj peskovnik, v katerem premika tolarje z enega na drug kupček in iz tega kuje še več denarja in naredi še več kupčkov. Saj to itak počne s celim proračunom vsak dan, bi kdo ugovarjal. A raje ne, ker je treba upoštevati ključno razliko: ko prelaga denar iz davkoplačevlaskega denarja s tem zmanjšuje socialne in okoljske probleme razvoja, ko pa prelaga energetske tolarje, te probleme pogosto še poglablja, koristi pa poslovnim interesom. Ko pa pridemo do državnega denarja in posla, bi se državljani in državljanke radi vedno vprašali eno stvar. Kaj če bi te silne milijarde porazdelili med aktivno prebivalstvo, da bi jih mi prelagali v zaprtih peskovnikih in s tem ustvarjali za svoje preživetje, pri tem pa spoštovali vse ekološke predpise in socialne manire? Ali pa zmanjšali davke, da nam več ostane od tega, kar itak ustvarimo? Saj ne trdim, da bi to gotovo bilo bolje za skupno dobro, kot zdaj, bi bil pa v principu za to, da se o tem najprej pogovorimo, pretehtamo vse možnosti in se na koncu odločimo, pa če bo tako pokazalo, četudi še za en Talum.

In tako, kot bi se pogajali o naložbah, bi se hoteli tudi o nacionalnem energetskem programu za naslednjih deset let. To je dokument, ki se je pred dnevi znašel na klopcah članov odbora za okolje in infrastrukturo v Državnem zboru in razkril zanimive načrte nadaljnjega rejenja energetske oligarhije, skupaj z zatohlim pridihom politične kompromitacije. Zastavljen je tako, da z investicijskimi in subvencijskimi odločitvami državnim agencijam omogočajo razvojna sredstva razdeliti večinoma sedanjim energetskim podjetjem, tujemu kapitalu in premožnejšim slojem prebivalstva, izrecno pa se odreka ukrepom za strukturne spremembe za znižanje sedanje energetsko zelo odvisnega načina življenja v Sloveniji. Iz dokumenta zeva prepad med načeli in konkretnimi cilji ter ukrepi. Ta prepad se konsistentno kaže kot manipulacija naslovnika – zbegan se državljan potem raje odloči pomembne presoje prepustiti tistim, ki ustvarjajo vtis, da verjamejo v verodostojnost napisanega. Razkorak je tudi izraz cinizma zaradi premoči proračunsko financirane tehnokracije, ne samo nad demokratskimi principi in pravno državo, ampak nad vsako kmečko pametjo. Razkorak med načeli in delovanjem je žlahtna značilnost vsake totalitarnosti, je tehnika represije, to nikakor ni ‘zgolj’ slabost birokratskega jezika. Ne bo vam žal, če si preberete uvod v program! Ljudje zanj obstajamo kot požeruhci energije, mali Talumčki in železarnice, vsi drugačni pa ga ne zanimajo, zdi se, da ga nekoliko celo jezijo in so mu, če že kaj, v napoto.

Tako je zdaj malo jasneje, kaj vse se skriva v uvodoma omenjenem poslabšanju kakovosti življenja v primerjavi s povprečjem EU. Poslabšanje v Sloveniji ni samo deloma nujna posledica precejšnjega izboljšanja gospodarske učinkovitosti, izmerjene v denarju ampak šopirjenja energetsko požrešnega načina razmišljanja, ki malo prispeva v denarju in ko se uresniči, naredi veliko škode na stvareh, ki se v denarju ne izmerijo najbolje, niti se pogosto sploh ne poplačajo. V času tranzicije se je v slovensko družbo zažrl zajedalec, ne edini, ki mu zdaj ne da živeti njegove komaj zaživete samobitnosti.

Kot državljana me zelo nujno zanima, kaj imajo pri vsem tem voljeni predstavniki ljudstva. Pogledam, in ne morem verjeti lastnim očem, čeprav na daleč bolj slabo vidim! Ne samo, da mi vsiljujejo energetsko še bolj odvisen življenjski stil, to počne ravno minister za okolje, ki je bog nad bogovi, varuh vsega čistega, urejenega in pomembnega za prihodnost in hkrati ignorira povečevanje energetske odvisnosti, in to se mu zdi njegova naloga pri ukvarjanju z energetiko. Še malo ne, da gre pri energiji za javno in osnovno dobrino, pri kateri imamo državljani določena izvirna mnenja in zelo dobesedno legitimne interese. Pred zgražanjem ga ne more rešiti niti okoliščina, da prihaja iz LDS, saj bi jo človek prej imel za nagnjeno k denarno izraženim učinkom in bi pričakoval, da so ji energetke mahinacije v primerjavi z njenim političnim programom vsaj malo čudne. Razen tega se energetiki prav radi mešajo v politiko, kakor vidimo v energetsko primerljivi Ameriki in nazadnje tudi v Iraku, prej ali slej se bodo tudi v LDS.

Dogajanje okoli nacionalnega energetskega vprašanja je zato bistveno pomembnejše, kot pri večini drugih razvojnih programov, ki jih vsako leto sprejmejo kar dosti. Energetska razvojna vprašanja so pogosto v zadnjih šestdesetih letih zbudila javno pozornost in pogosto je javnost ravno ob teh vprašanjih spremenila še marsikaj drugega (rudarske stavke, jedrska elektrarna, načrt hidroelektrarn na Muri; danes energetska odvisnost?). Nenazadnje, zeleni so sredi osemdesetih (nevede?) zakoreninili proces slovenske osamosvojitve. Zato je ob nedvomni demokratizaciji v zadnjem polftudem desetletju prav presenetljiva samozavest predlagateljev tako ignorantskega energetskega programa in članov državnozborskega odbora za infrastrukturo, ki ga niso kar se da urno zavrnili kot nedemokratično pripravljenega in strateško napačnega ter nasprotnega ekonomskim danostim in razvojnih sposobnostim Slovenije, ampak ga celo posredovali v javno obravnavo (ki bo sredi februarja). Sumljiva indikacija predoziranja nosilcev politike s predstavo o lastnih veličinah za tako površno presojo javnih zadev!

Slovenija nima lastnih obnovljivih virov energije v zadostnih količinah, da bi sedanjo raven in strukturo blaginje lahko dolgoročno vzdrževala, zato bi bilo pametneje, če bi sledila viziji nizkoenergijskega razvoja. Nižja poraba energije na prebivalca in še manj na tolar ne pomeni nižje materialne blaginje ljudi, vsaj dokler nas potreba po zmanjšanju ne doleti kot strela z jasnega. Večja ali manjša poraba (energije) vpliva samo na življenjski stil, na kulturo, ne na dostopno blaginjo. To pa pomeni, da se pri nacionalnem energetskem programu nočemo pogovarjati kot o energetsko strokovni zadevi ampak kot o gospodarskem interesu, ki podpira eno kulturo proti drugi, visoko energetsko odvisno od manj odvisne in življenjski stil, ki porabi veliko energije pred življenjskim stilom, ki namesto na pridobitniškem kapitalu, za svoje preživetje ustvarja s socialnim in človeškim kapitalom. In to so dileme, o katerih hočemo odločati državljani in državljanke, ne samo v tam nekih šminkerskih javnih prenosih občanskih posredovanj mnenj iz parlamenta ampak od začetka vsebinskih priprav nacionalnih programov! Saj, kdo ne bi hotel živeti bolje, kot danes živi povprečna Evropejka ali Evropejec? Če ne zaradi sebe pa zaradi tistih, ki jim danes ne gre, ker se ne morejo prilagoditi posledicam energetskih in oblastnih carjev.

Bojan Radej,
razvojni ekonomist, Ljubljana, (bojan.radej@siol.net), za Koalicijo za trajnostno energetiko, 19. januar 2004.

Oznake: