14. 1. 2002 Zofija v medijih

Drnovškovi dve telesi

Avtor:

Vpogled v Drnovškovo intimo zasebnega prostora, ki jo kot potencialni volilci, interpelirani v zaželene voajerje, lahko spremljamo na njegovi spletni predvolilni strani www.drnovsek.si, je Delov novinar nadgradil z nadvse nezaželenim vpogledom v intimo dodatnega »rezidenčnega« prostora brunarice  na Brdu, koder je preverjal inventar premierovih rezervnih zobnih ščetk, dimenzij postelje in datumov odloženih španskih časopisov.

Vzemimo obe zgoraj navrženi obrobni epizodi iz predvolilnega boja za predsednika države te jeseni kot izhodišče, postopajmo rahlo fizikalistično in se vprašajmo, kaj v nas sploh evocirata in kako učinkujeta. Situacija je naslednja: v obeh imamo opravka z Drnovškovim premikajočim se telesom, prvikrat v njegovi prisotnosti,  drugikrat  v njegovi odsotnosti.  Na spletni strani se v obliki karikature v virtualnem svetu giblje med bivalnimi prostori svoje hiše v Murglah, v novinarjevih opisih Titove brunarice je najti zgolj sledove  gibanja odsotnega telesa: improvizirano ležišče, ščetka v kopalnici, odvrženi časniki.

Čemu bi Drnovškovo telo sploh utegnilo biti pomembno in predmet našega zanimanja? Seveda zato, ker ni katerokoli. Ker denimo v bohinjskem hotelu nemudoma, ko to telo vanj vstopi, zaprejo vrata hotelskega bazena, da bi se lahko v miru in spokoju, brez pogledov državljanov, naplavalo. Ker je skorajda nekaj takšnega kot kraljevo telo. Da bi to razložili, si sposodimo zgodovinsko referenco in mistično fikcijo “kraljevih dveh teles”, kakor so jo v svoje namene razkrivali angleški pravniki od tudorske dobe naprej. S takšnim političnim misticizmom ali politično teologijo se recimo ukvarja kultna knjiga medievalista Ernsta H. Kantorowicza z naslovom Kraljevi dve telesi, tudi v slovenskem prevodu.

O čem torej sploh govori obskurna ideja tega metafizičnega in metafiziološkega  nesmisla? V skladu z občim pravom nobenega dejanja, ki ga kralj stori kot kralj, ne more izničiti njegova nedoletnost. Kajti kralj – tako ta teorija – ima v sebi dve telesi, naravno in politično telo. Njegovo naravno telo je (če ga obravnavamo samo po sebi) umrljivo in podvrženo vsem slabostim, ki pridejo po naravi ali naključju, šibkosti v otroštvu ali starosti in hibam, ki doletijo naravna telesa drugih ljudi. Njegovega političnega telesa pa se ne da videti ali dotakniti:  sestoji iz politike in vladanja ter je namenjeno vodenju ljudstva in upravljanju javne blaginje – to je telo, ki ne pozna otroštva in starosti, drugih naravnih pomanjkljivosti in šibkosti, ki prizadenejo naravno telo, zato se tistega, kar kralj stori s političnim telesom, ne da razveljaviti ali preprečiti zaradi nesposobnosti njegovega naravnega telesa.

Vzemimo to idejo za kvaziteoretsko ozadje, ki nam bo pomagalo pojasniti nekatera Drnovškova dejanja. Razumimo jo dobesedno v najširšem smislu in jo uporabimo kot možen model razlage, ne da bi nujno verjeli v njeno teoretsko osnovo. Najprej k začetnemu dokazu, da je Drnovškovo telo kraljevo: na ugovore medijev, češ da zlorablja svoj položaj za uporabo brunarice, je premier zatrdil, da jo zgolj kot premier. Nekdo, ki službeno prenočuje 20 kilometrov od lastne hiše, torej varljivo predpostavlja, da lahko poljubno izbira med obema telesoma. Toda ker sta združeni v eni osebi, nikoli ni mogoče reči, da so Drnovškova bivanja v Titovi brunarici zasebnega značaja, ker bo njihov lastnik vsakič lahko zatrdil, da je tam prenočil po opravljanju premierskih dolžnosti pozno v noč. Ko je njegovo telo zaspalo, je torej bilo kraljevo, podobno kot tudi v trenutku, ko se je zjutraj prebudilo, saj se je hipoma začel nov delovni dan z obema spremljajočima tajnicama. Fizično je bilo morebiti le ob obvezni jutranji meditaciji v lotos položaju. In četudi je tudi spanec bil kraljevski, državljani in davkoplačevalci lahko vendarle upravičeno sumijo, da je to ves čas bilo fizično telo. Ker če so bili stroški poravnani – žal brez potrebnih nujnih evidenc o porabi – kar iz  proračuna in tam zares ni prenočil zasebno, pač nikoli ni mogoče videti, v kateri situaciji Drnovšek sploh lahko izstopi iz svojega kraljevega telesa v sfero fizične privatnosti. Kar bi bil pogoj, da končno iz lastnega žepa plača stroške!

Premierov nejasen in žal neproblematizirani motiv kandidature za predsednika države je pojasnljiv iz istega razloga. Kot  bistveno drugačen od interesa protikandidatov, ki bolj ali manj zasledujejo osebne ali strankarske interese, mogoče celo vsebinske, je njegov  predvsem – kraljevski, kar razodeva nameravani premik od operativne vloge premiera v simbolno funkcijo prvega človeka države. Še bolj kot ta odsotnost razloga, čemu Drnovšek zares želi postati predsednik države, pa bega odsotnost spraševanja javnosti po tem, zakaj si tega želi. Videti je, kot da takšne njegove želje po prestolu percipira kot samorazvidne – verjetno zato, ker ga na njem ves čas vidi. Sam Drnovšek na zgornjo dilemo nepričakovano odgovarja celo sam.  »Zakaj kandidiram?«, se glasi njegov slogan, odgovor pa: «Ker spoštujem voljo ljudi«. Premierov samoopis motiva nam ne pove, kakšno ali katero voljo ljudi  spoštuje. Paradigmatsko in meritorno lahko zgolj tisto, ki se bo pokazala šele ob izidu volitev, on pa se sklicuje nanjo že v predvolilni tekmi! Torej bi se lahko slogan namesto »Ker spoštujem voljo ljudi« dejansko glasil »Ker ste me izbrali za predsednika«. Ali: kralja. Drnovškova avtopercepcija tako naznanja, da se on že ima za predsednika (zaradi česar tudi kandidira!), kar je mogoče le, če se zares že ima za lastnika kraljevega telesa.

Potegovanje za mesto vodje države je nesporno potegovanje za zares prvo in pravo kraljevsko mesto. Toda če ga že zasedate, je v lahkotni igri izbire med državniškimi funkcijami takšna odločitev videti kot stvar spontane kraljeve kaprice. In če je začetni motiv ali vzrok napovedi kandidature, ki se vleče že kakšno leto nazaj, bil premierovo opešano zdravstveno stanje, šibkost telesa torej, potem ni jasno dvoje: čemu Drnovšek misli, da si Slovenci želimo bolnega predsednika države, in še manj, zakaj ravno njega. Ponujeni odgovor je jasen: ker anticipira srednjeveško mistiko,  po kateri Slovenci verjamemo v njegovo kraljevsko telo, fizično pa pri tem sploh ne šteje. Po drugi plati smemo njegov famozni očitek v parlamentu, kako od svojega premierskega dela nima nič, razen slabšega zdravja,  interpretirati kot umik v želeno večjo komoditeto telesa predsednika države. Esencialna hiba za njegove protikandidate, tako zelo velika, da jim je celo preprečila vidnejšo uvrstitev v predsedniški tekmi (denimo France Bučar je bil v interpretaciji volilcev dezavuiran zato, ker je njegovo telo menda prestaro za to vlogo), se v neki drugi perspektivi izkaže za povsem nepomembno. Za volilce Drnovškovo fizično telo sploh ne šteje.

Nadalje: videti je, da se za stoičnostjo in poduhovljenostjo Drnovškove physis, njegovim asketskim, skromnim stilom navidez povsem nepričakovano skriva  nagnjenost do ugodja, razkošnosti in komforta: ko si je za svoja potovanja zaželel letalo, je sebi izbral najboljšega in najdražjega falcona. Ko se prevaža po večinoma slovenskih cestah, to stori z najboljšim mercedesom S 600 L, vrednim 30 milijonov tolarjev. Ko odide na obisk k Bushu,  aristokratsko prebiva v sanatoriju, ki je verna kopija italijanske palače iz 16. stoletja. Fizično telo nas torej nekoliko vara, ker smo za hip odmislili njegovo kraljevo.

In ko ga imamo v mislih, mu javnost prav zaradi njega vse odpusti. Najprej je ugovor ob razkošnosti nakupa falcona izpadel za kratkotrajno muho medijskih insinuatorjev, saj je javnost brez zadržkov sprejela njeno znižanje za 20 procentov kot veliko zategovanje pasu. Kar seveda ni. Uporabe brunarice, za katero ne obstaja nobena dokumentacija in ki je eklatantna kršitev protokolarnih predpisov, sploh ni zaznala kot turistično uslugo fizičnemu telesu; raje je kupila Drnovškovo tezo o predvolilnih bombicah. Premierovo zdravje je ne zanima, Bučarjevo pač. Čeprav je po neki anketi slovenska javnost diskriminatorno skoraj absolutno za predsednika, ki je poročen (kar je seveda čisto bedasta zahteva), ga bo zdaj obkrožila na volitvah. Dvojna merila, odpuščanje, spregled se lahko dogajajo zato, ker razmišlja takole: vse, kar ni dobro za fizično telo, je dovolj dobro za kraljevo. Četudi Drnovšek ni fizično v najboljši kondiciji, četudi njegovo telo ni sklenilo pogodbe z drugim o medsebojni izmenjavi genitalij (kot poroki pravi Kant), četudi nezakonito uporablja provizorična ležišča brunaric in čeprav bo udobno zleknjeno v falconu, to telo ni tisto, ki ga volijo na volitvah. Tam volijo tisto kraljevo.

In nenazadanje shizma obeh teles začenja fascinirati Drnovška samega. Vsakodnevno prakticiranje joge in mojstrenje telesa, njegovo prebiranje kitajske filozofije, ki evocira brezprizivno sledenje učitelju, očaranost nad absolutnimi vladarji iz časa cesarskih dinastij, dalajlamo in podobno, nakazujejo njegovo željo po obvladovanju telesa in pokoravanju. Kajti že stari Grki so vedeli, da je treba vladati sebi, če želimo vladati drugim, od tod sokratska obvladanost (enkrateia). Ko torej Drnovšek vadi jogo, dejansko razume in vadi svoje telo kot kraljevo. Takšno je torej zanj, za javnost in za njegove morebitne pravnike. Quod erat demonstrandum.