Zadnji teden smo Slovenci preživeli v razburkanem ozračju presenetljivih sodniških odločitev in informacij iz sodnih dvoran. Najprej se je na obravnavi proti dr. Borisu Šuštarju – tistemu državnemu sekretarju, ki je obtožen prejemanja podkupnin – nepričakovano pokvaril čisto nov kasetofon v vrednosti 170.000 sit ravno v trenutku, ko bi lahko na njem slišali nekatere obremenilne posnetke pogovorov. Drugega niso našli, zato je obravnava preložena.
Bistveno več medijske pozornosti sta plenila oprostilna sodba v primeru Kamenik, začinjena z bridkimi solzami svojcev ob njenem izreku v sodni dvorani, podobno pa se je zgodilo tudi Milici Makoter, ki se je po izteku pripora po nekaj proceduralnih manevrih zavlačevanja, kot pravi, namesto Venezuele opravila v Cven pri Ljutomeru. Tam pa bosonoga, kot da bi jo osvobodili verig na nogah, v toplem in solznem objemu navdušenih delavcev podjetja, ki ga vodi, hitela razlagati, da se bo zdaj vsa predala njim in svojemu delu.
Kako torej razumeti to ganljivo toplino, solze sreče, navdušenje in šopke cvetja, trenutke svobode, korak nazaj v življenje? In s kakšnim vatlom jih meriti ali jemati za pristne, če jih zoperstavimo ogorčenju, razočaranju in besu širše javnosti, ki so, kot množično čustvo, privreli na dan, tudi kot reakcija ob spremljanju tistega prvega? Kateremu dati prav, če sploh, in kako jih analizirati? Smo priča nedolžnosti protagonistov ali tihi in krivični obsodbi javnosti? Bodi nam v predpostavko, da se za določitvijo te emocionalne reakcije, njeno fenomenalno predstavitvijo, posredno skriva bistvo ali “resnica” sodniške odločitve, ki smo ji priča. Če smemo verjeti solzam in radostnim objemom trpečih Kamenikovih najbližjih, jih napraviti za “avtentične” in vredne našega sočutja, potem smo nekako na dobri poti, da verjamemo sodnici in njeni oprostilni sodbi. Če simpatiziramo z ogorčenostjo in besom ljudi, ki jih je sodni proces prepričal v nasprotno in se v privatnih pogovorih te dni ne morejo načuditi našemu učinkovitemu pravosodju, potem tem solzam v nekem smislu pač ne verjamemo. V katerem, kot bomo videli, tukaj sploh ni le čisto psihološko vprašanje.
Toda naš spontani bes nikakor ni usmerjen le v domnevno zlaganost emocij, ki smo jih spremljali v medijih. Domnevno zlaganost zato, ker v primeru, ko ne zaupamo pravilnosti sodniške odločitve, teh emocij zaradi tega, ker ne verjamemo v njihovo upravičenost, nismo pripravljeni sprejeti kot avtentičnih. Če se je v nas srd že prebudil, potem je ta neprimerno bolj intenzivno usmerjen v sodnika in njegovo odločitev, takrat ko je subjektiven, ter v pravno podlago oprostitev ali izpustitev, takrat ko je objektiven. Ta podlaga je tako zelo suhoparno trda, onkraj čustev in navidezno racionalna, da se ob njej zaradi njene narave lahko jeza še bolj razplamti, nakar vznikne še znova v trenutku našega uvida v to, da jo nekako, črko zakona namreč, moramo priznati. Tako je bil Kamenik oproščen neposredno zaradi človekove pravice in svoboščine, zapisane tudi v našo ustavo, po kateri vsak velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana s sodbo, medtem ko sta se Makoterjevi enostavno iztekli dve leti od vložitve obtožnice in s tem zakonsko določen čas za pripor. Obakrat potemtakem naša negativna čustva trčijo ob čvrsto zakonsko podlago, proti kateri se zdi, da iracionalno protestiramo. Pa res?
Poglejmo si Kamenikov primer. Domneva nedolžnosti, presumptio innocentiae, ki se opira na pomanjkanje dokaznega bremena, nedoločenost dokaznega standarda in predvsem na načelo “in dubio pro reo”, torej vsakemu obdolžencu ponuja pravno “zaščito” vse do trenutka, ko mu krivda za zločin nedvomno ni dokazana. Tako sta nedavno tega dva pravna strokovnjaka za Večer ponovila osnovno idejo, smiselno vsebovano že v popularnem reku “Bolje devet barab na prostosti kot en nedolžen v zaporu”. Ta ni, kot pravi pravnik Blaž Kovačič, nič drugega kot “temeljno načelo kazenskega prava” in “izraz domneve nedolžnosti” (Večer, 13. junij 2003). Za besede dr. Zlatka Dežmana se zdi, da dobesedno opisujejo naš odmev ob oprostilni sodbi Kameniku: “Zato prihaja do razkoraka med pričakovanji javnosti in odločitvami sodišča in tako je oprostilna sodba veliko razočaranje, namesto da bi nanjo gledali kot na uspeh pravne države.” (Večer, 26. april 2003)
Je potemtakem sploh kaj narobe z domnevno nedolžnosti, saj je njeno dosledno uveljavljanje vendar jamstvo za to, da naša pravna država žanje uspehe? V pravnotehničnem smislu popolnoma nič. Resnici na ljubo mora biti kar neliberalen tisti, ki v to svoboščino podvomi in jo komerkoli odreka. Se je potem javno mnenje preprosto ujelo v zanko svoje pristranskosti in odrekanja pravice drugemu, ko tako rohni naokoli, in je nekaj narobe z njim? Spet se zdi, da se je res. Ali kot pravi Blaž Kovačič: “Da pa morda kdaj tudi nekdo, ki je kriv – v laičnem smislu – hodi po svobodi – to je cena, ki jo v demokraciji plačujemo za to, da smo vsi skupaj bolj varni. Da vemo, da država spoštuje zakone, ki jih je sama sprejela.”
Plačani davek spoštovanja zakonov in pravne države, njun stranski produkt, so potemtakem krivci na prostosti. Ko slovenska desnica tako zelo repenči proti pravnemu neredu, zaostankom in neučinkovitosti sodstva, se v resnici sploh ne zaveda, kako njena ocena napačno temelji na predpostavki o odsotnosti prava, namesto da bi uvidela resnično stanje stvari, ki je v doslednem upoštevanju pravnih načel in zakonov, skupaj z zaščito temeljnih človekovih pravic. Mogoče torej živimo v preveč pravni državi in mogoče vedno kritično desnico pri nas moti prav ta negativen stranski produkt. Resnica vladavine prava v Sloveniji, po tem sodeč, ni pesimistična, temveč optimistična. Ali pa preveč prava pomeni premalo prava in je za vse skupaj kriva (heglovska) dialektika?
Z besedami obeh pravnikov se je na ravni izrečenega mogoče povsem strinjati. Toda zakaj v nas takšne ocene vendarle puščajo grenak priokus in čemu se težko zadovoljimo s tisto pravno razlago, po kateri zaradi demokracije menda krivci včasih pač hodijo po svobodi? Ker velja le za bolj ali manj idealne situacije resnično pravnih držav! Četudi na ta način država res dokazuje, da “spoštuje zakone, ki jih je sama sprejela”, kot pravi Kovačič, in četudi racionalno sprejemamo domnevo nedolžnosti, smo pač še vedno upravičeni do svojih besnih čustev. Preprosto zato, ker tej državi mogoče ne zaupamo in ker imamo preveč indicev, da svojih zakonov ne spoštuje. Ko je Delov novinar dne 19. februarja 2003 razkril, kako je nekdanji obrambni minister Alojz Krapež, obtožen zlorabe uradnega položaja, s tem ko si je prigrabil 117 kvadratnih metrov veliko stanovanje, ostal cel in nepoškodovan, smo recimo lahko izvedeli, da je ljubljansko okrajno sodišče obravnavo razpisalo kar sedemkrat in jo vedno prestavilo – dokler ni zadeva po več kot dveh letih absolutno zastarala. Krapežu in preostalim sploh niso sodili, niti se niso nikoli pojavili na sodišču. Ob tem primeru je isti Kovačič zapisal: “Zakon ima ustrezne določbe, ki omogočajo učinkovito izvedbo kazenskega postopka. To so določbe, ki zagotavljajo prisotnost obdolženca na glavni obravnavi in sodišče ima vse možnosti, da ta pooblastila uporabi.” Pozabil pa je pripisati, kakšno ceno in ceno za kaj plačujemo tukaj. Ceno demokracije prav gotovo ne.
V kazenskem pravu bi torej pričakovali, da se v javnosti nivelizira tiste primere, ki nas prepričujemo v pravilnost postopanja sodstva in tiste, ki nas prepričujejo v nasprotno. Enako še, ko gre za delo tožilcev in policije. Nemogoče se je hkrati pretvarjati, da neka oprostilna sodba potrjuje naš pravni red in utrjuje demokratična načela države, v nekem drugem primeru pa ugotovitve pričajo o nasprotnem. Lahko sicer zagovarjamo domnevo nedolžnosti, toda iz njenega uveljavljanja sklepati na uspeh pravne in demokratične države je prehitro. Le na ta način lahko interpretiramo tudi ljudske reakcije: seveda bomo zlahka ocenili za populistično tisto prepričanje, po katerem je Slovenija tako zelo mega pravna država, da je v njej sila lagodno biti kriminalec, saj te pravična kazen za kriminalno dejanje zaradi zelo doslednega upoštevanja zakona, človekovih pravic in procesnih postopkov ob iznajdljivem in zvitem zagovorniku skorajda ne more doleteti, ob nesposobnih tožilcih in policiji pa sploh ne. Toda zdaj nam bo nekdo moral še razložiti, zakaj je to prepričanje tako uspešno? Gotovo ne le zaradi pravnega neznanja. Ali če se povrnemo k izhodiščni dilemi: res je, tudi solze sreče na obrazu svojcev obtoženega je treba jemati za nedolžne, dokler temu krivda ni dokazana. Lep primerek tega, kako množična psihologija ne zna in mogoče zaradi svoje narave ne more vsrkati vase neko pravilo iz pravne kulture in prakse. Domneva o nedolžnosti solz še traja, kdo je tu bil boljši ocenjevalec, psiholog ali pravnik, pa ostaja vprašanje do končne (raz)sodbe.