Dr. Srečo Dragoš je predavatelj sociologije na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani. Ukvarja se s sociologijo religije in socialno politiko. Pri zagovarjanju stališča ločitve cerkve od države in pojmovanju socialne države se med drugim naslanja na katoliška intelektualca Janeza Evangelista Kreka in Andreja Gosarja.
Kako ocenjujete položaj delavcev dandanes v času krize? Se je njihov položaj od velike krize v prejšnjem stoletju kaj bistveno spremenil?
Položaj se je nekoliko spremenil, vendar ne zaradi zaslug delodajalcev. Sprememba položaja je predvsem v relativnem povprečnem standardu. Med veliko krizo oziroma depresijo v 30. letih prejšnjega stoletja revne družine niso imele televizije, gospodinjskih aparatov, recimo hladilnika, kar je dandanes osnovni standard tudi revnih družin. To pa je tudi vse. Kljub splošnemu materialnemu napredku, zvišanju potrošniškega standarda, delavski zakonodaji, izumu socialne države, polstoletni izkušnji socializma, ki je bil sicer deklarativno, pa vendarle tudi dejansko egalitarno usmerjen, smo presenetljivo v povsem enakih težavah, kar se tiče delavstva kot takrat. V 30. letih je namreč bil konstanten problem z osnovnim minimalnim preživetjem delavstva. Ves čas – zlasti pa z zaostritvijo krize v 1933. in 34. letu – se delavstvo ni moglo preživeti z minimalno plačo. Plača za najtežja dela ni zadoščala niti za osnovne stroške: hrano, stanovanje in ogrevanje. Danes, ko imamo podobno situacijo, je to zelo tragična primerjava. Spomnite se samo minulih sindikalističnih bojev, ko so sindikati morali narediti velik cirkus ravno zaradi minimalne plače pod življenjskim minimumom. Vsi so jih prepričevali, da si slovensko gospodarstvo v 21. stoletju, v času, ko politiki govorijo, da smo svetilnik, zdaj govorijo o Silicijevi dolini, ne more privoščiti, da bi minimalno plačo fiksirali na mejo preživetvenih stroškov. Ironija je, da sta tudi pred gospodarsko krizo v času konjukture, ko so gospodarski pokazatelji bili v zelo dobrih številkah – v bistvu tako bogati v slovenski zgodovini še nikoli nismo bili in verjetno še zelo dolgo ne bomo – Združenje delodajalcev Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije trdila, da si tega ne moremo privoščiti. Gre za tistih slovitih 562 statistično izračunanih evrov, za katere se predpostavlja, da delavec z njimi lahko preživi. Seveda če nima drugih izdatkov, npr. v primeru bolezni.
Zakaj so slovenski delavci tako požrtvovalni in poslušni? Zakaj ni večjega revolta med njimi?
To je splošna tragedija postsocialističnih dežel in tudi naša država pri tem ni izjema. Za vse postsocialistične države, ki so se priključile Evropi, je bilo značilno dvoje. Zaradi razpada sistema, vključno s socialnimi mehanizmi, ki so jih te države imele, in naglih sprememb gospodarskih pogojev v smeri izrazitega trga je postsocialistično obdobje pomenilo veliko poslabšanje materialnega standarda. Za koga? Tako kot vedno za tiste, ki tako ali tako že imajo najšibkejši standard. Se pravi za delavce z najnižjimi plačami in brezposelne. V zvezi s tem se je povečala revščina. Hkrati ob tem pa so se povečale aspiracije. Se pravi, ko bomo v Evropi, se bosta cedila med in mleko. To je neoliberalna ideologija, ki se je paradoksalno najbolj korenito prijela prav v teh tranzicijskih državah. Ljudje so imeli izkušnjo s prejšnjim režimom, ko nič ni delovalo, potem pa so polagali upe v trg, ki je značilen za bogati Zahod. To je dvakrat nevarno. Prvič zaradi objektivnih dejstev, ker se vse več ljudi ne more preživljati. Drugič pa zaradi lažnega zviševanja aspiracij, zaradi česar so frustrirani. Frustracija se namreč ne pojavi samo takrat, ko nečesa dejansko nimate, ampak tudi če nimate tistega, kar pričakujete. Večja kot imate pričakovanja, močnejše so frustracije in to ne glede na objektivne kazalnike, saj je naša samopodoba količnik med dosežki in pričakovanji. Vendar opozarjam, da tukaj govorimo o politiki, ker je omenjeni količnik družbeno, ne pa individualno določen. To niso nobene ekonomske okoliščine. To je bilo oboje načrtno narejeno, tako aspiracije kot njeno razmerje z dejanskim stanjem. Gre za tranzicijo v smislu transformacije ne samo gospodarskega in političnega sistema, ampak tudi načina življenja.
Kako se je tukaj odrezala Slovenija? In zakaj se slovenski delavci niso večkrat uprli?
Slovenija se ni odrezala tako zelo slabo kot druge bivše socialistične države, zagotovo pa slabše, kot bi se lahko. Največjo krizo v začetku 90. let po osamosvojitvi, ko smo izgubili zunanje trge in ko je bilo še veliko več brezposelnih, kot jih je danes, in potem monetarni šok z uvedbo evra, smo dobro prebrodili zaradi tripartitnega sistema. Kajti za razliko od ostalih bivših socialističnih in tudi nekaterih evropskih držav smo mi imeli zelo dobro tradicijo tripartitnosti, kar je pomenilo sodelovanje, dogovarjanje, usklajevanje in pogajanja, ne pa izsiljevanja med delavci, delodajalci in vlado. Kot rečeno, krizo v 90. letih in vstop v monetarno unijo smo prebrodili, ker so se vsi trije akterji, vključno z delavci, dogovorili, da bodo potrpeli s svojimi zahtevami z namenom, da prebrodijo ta šok, ter da bodo potem lažje zadihali. Posledično so se delavci v različnih panogah od državnih uradnikov, zlasti do osnovnih poklicnih skupin v gospodarstvu v teh tripartitnih usklajevanjih, sistemsko odrekli povišicam plač. Še več, začasno so zamrznili tudi zahteve po usklajevanju minimalnih plač z življenjskimi stroški. Krizi v 90. letih in kasnejšemu monetarnemu šoku je sledila gospodarska prosperiteta zaradi svetovne konjunkture. Posledično so dobički rasli. Hkrati pa so se s tako imenovano tajkunizacijo začele bizarne na pol kriminalne dejavnosti. Po drugi strani pa plače delavcev niso rasle. Relativno gledano, so celo rahlo upadale. Ob tej zadnji krizi se je torej ugotovilo, da je nekdo v tem tripartitnem dogovarjanju držal figo v žepu. To so bili delodajalci v navezi z vlado. Delavci so tukaj izpadli skozi in bili ogoljufani. Začasno zategovanje pasov, pa čeprav se je obljubljalo, da bomo po izhodu iz krize za eno luknjo povečali pasove, se je kar še nadaljevalo, in to samo za delavce.
Kaj pomeni to za tripartitno dogovarjanje vnaprej?
S tem je v bistvu ta tripartitni sistem razpadel, in to ne samo formalno, saj se ti trije ključni akterji zelo težko med sabo sedaj pogovarjajo in dobivajo, razpadel je tudi legitimno. Gre za enega najboljših mehanizmov industrijskega in socialnega usklajevanja tipičnih kapitalističnih modernističnih problemov, ki smo ga imeli dobro razvitega in ki nas je nenazadnje potegnil ven iz krize v 90. letih. Tragedija je v tem, da delavstvu ne preostane drugega, kot da si stvari na novo izbori, kajti dogovarjanje ne zaleže več. Še večja tragedija pa je, da če se bo zgodil čudež in ne bo samo vlada, ampak bodo tudi delodajalci rekli, da je spet potrebno vzpostaviti tripartitni sistem in se začeti dogovarjati, ker to prinaša manjše stroške, kot pa da se prerekamo in merimo moči na ulici, se bo zelo verjetno zgodila zelo velika rezerva pri delavcih, ker imajo izkušnjo, da od tega niso nič dobili. Če je prejšnji sistem dogovarjanja propadel, se v delavstvu logično afirmira malo bolj radikalen pristop. Zato morajo sindikati po vseh teh letih zelo paziti glede nadaljnjih tripartitnih aranžmajev, da ne bodo znova stopili na tanek led. Hkrati pa vodilna elita sindikalistov, ki so do sedaj zelo dobro vodili sindikalne boje, mogoče celo preveč spravljivo, kar se minimalne plače tiče, odhaja v pokoj. Gre za menjavo generacij tudi na vrhu sindikatov.
Je bil dvig minimalne plače zgolj na raven osnovnih življenjskih stroškov, potrebnih za preživetje, zmaga ali poraz sindikatov?
Ko vlada v spregi z delodajalci ni pristala na delavski predlog 600 evrov minimalne plače, sindikatom ni preostalo drugega, kot da so si na ulicah izborili vsaj tisto, kar so si lahko, torej teh 562 evrov. Posledično to pomeni, da socialna država pade točno na tem ukrepu, saj morajo biti vse socialne pomoči odmerjene na nižje zneske od meje preživetja, kolikor znaša minimalna plača. V novem predlogu Zakona o socialno varstvenih prejemkih je izračunan prag preživetja 288 evrov. Še več teh 288 evrov so cinično »izračunali« na decimalke, tako da se ta številka glasi 288,81 evra. Kot da za temi decimalkami stoji neka znanost oziroma precizna statistika. Če bi bila minimalna plača malce večja, bi lahko tudi socialne pomoči oziroma bolje rečeno socialne pravice ljudi, ki nimajo ničesar, ciljale na mejo preživetja, tako pa morajo ostajati pod njo, sicer se zruši kapitalizem.
Šele če imate življenjski minimum zagotovljen, ste lahko podjetni in svobodni. Potem si lahko privoščite nove projekte, spremembo poklica ali delovnega mesta, kajti četudi se zgodi črni scenarij in propadete, vas to ne bo življenjsko ogrozilo. Velja pa tudi obratno, če nimate socialne države, kaj vam potem ostane, ko izpadete s trga? Družina oziroma sorodstvena pomoč, če pa ste še brez tega, potem je edini način preživetja kriminal.
Je socialna država v krizi zaradi gospodarske (ali je morda celo obratno res)?
Že vseskozi poudarjam, da gre bolj za drugi odgovor. Ni res, da bi bilo gospodarstvo tudi sedaj v krizi tako šibko, da ne bi mogla družba preživeti tistih, ki so bolni, ki so brezposelni, ker ne morejo dobiti dela. Tiste družbe, ki so pristale na to ideologijo, so razpadle. Še dandanes odkrijejo kakšno pleme praktično iz kamene dobe na področju Amazonke. In kaj je šok za antropologa, ki zajadra na območje teh plemen? Šok ni to, da živijo brez oblek in z loki in puščicami. Šok je to, da ni nobene margine. Ta plemena, četudi nimajo tako rekoč nič in živijo na stopnji nabiralništva in lova, imajo mehanizme, v njihovem primeru so najmočnejši sorodstveni, s katerimi preprečujejo izključevanje ljudi v tem smislu, da bi se v njihovih plemenih naredila margina, ki ne bi imela sredstev za preživetje. Kajti takrat ko se to zgodi, tvegate razpad družbe. In točno to se dogaja v sodobnih družbah. Če pogledamo ZDA, ki imajo najbogatejšo ekonomijo, a tudi največ revnih od vseh zahodnih družb, potem vidimo, da zaradi širjenja revščine postajajo slabša družba od prej omenjenih kamenodobnih plemen. Ni problem v tem, da z državnimi ukrepi ne bi mogli obdržati pri življenju tistih ljudi, ki nimajo nič, problem je v tem, da tega nočemo. Še hujši problem pa je, da smo te mehanizme socialne države imeli, a jih sedaj demontiramo. Demontiramo jih z iluzijami, kako bomo s tem nekaj privarčevali, kar je čisti nesmisel z nevarnimi učinki.
Kakšno je vaše mnenje o sedanji levi vladi? Se na ekonomsko socialnem področju ta vlada sploh bistveno razlikuje od prejšnje desne vlade?
Da in ne. Prehudo poenostavljanje bi bilo, da ni razlike med tako imenovano levico in desnico, torej med sedanjo in prejšnjo vlado, ki je zdaj v opoziciji. Sam menim, da je kljub vsem katastrofam ta vlada na mnogih pomembnih področjih boljša od prejšnje. Kdor tega še ne ve, bo to zvedel v naslednjih menjavah garniture. Še posebej to velja za področje človekovih pravic. To so pomembne stvari, zaradi katerih ne smemo reči, da je vseeno. Od tu naprej pa velja kritika vladi. Spoštovanje človekovih pravic, za kar ima ta vlada večji posluh, mogoče celo od vseh prejšnjih vlad, ni nek monopol levice. Politična levica je znana po socialno političnih agendah tako na področju ekonomije kot osnovnih socialnih pravic. Tu pa je ta vlada najslabša, katastrofalna. Kritika vladi tukaj ne leti na to, da ima premierja ne najbolj spretnega na nekaterih področjih, na drugih pa sebi všečnega. To so nepomembne reči v primerjavi s kritiko, da na socialnem področju ni razlik s prejšnjo janšistično vlado. Tudi zdaj gre za nadaljevanje neoliberalne paradigme. Vsi dokumenti, ki so v prejšnji vladi nastali pod ministrom Drobničem, so ne samo ostali, ampak se tudi razvijajo naprej vse do zadnjega seta socialne zakonodaje, skratka, tudi po Drobniču Drobnič. Tukaj si vlada koplje svoj grob, saj ne izpolni pričakovanja tistih, ki so jo volili.
Zdi se, da ima zaradi svoje leve nalepke ta vlada večjo »legitimnost«, da izpelje reforme, ki jih prej ni uspela Janševa vlada.
Ta nalepka, ki je lažna, zelo hitro razpada. Za Slovenijo še vedno velja, da socialna država ni do konca odmontirana. Zadnji ventilček, ki jo še drži, se sedaj »odšravfuje« in še ni povsem izvlečen. Mislim na cel set socialne zakonodaje. Vladne garniture, vključno s to obstoječo, so neoliberalizmu ne le popuščale, ampak ga tudi forsirale. Pri tem ne gre samo za enotno davčno stopnjo, zdaj smo npr. Silicijeva dolina in moramo izkoristiti krizo, da bomo zmagovalci. Če nisi zmagovalec, si poraženec. Kakšno geslo je to? To ni geslo družbene integracije. To ni geslo gospodarske prosperitete. Če ga dosledno zavzamete, napoveduje to geslo razpad družbe. Kajti v igri, kjer moraš biti zmagovalec, da preživiš, sicer si poraženec, je zmagovalec samo eden na račun vseh ostalih članov družbe, poražencev. Ob tem je seveda vprašljivo, ali smo mi sploh lahko zmagovalci v tekmi s Kitajsko ali Ameriko in kakšni bi zgledali, če bi šli po njihovi poti in jih še prehiteli. To je neoliberalna ideologija, ki ni zgolj izum mladih ekonomistov, ampak je tudi evropski trend. Najmočnejša je prav na obrobju Evrope. Bolj kot greste na obrobje Evrope, bolj velja pregovor bolj papeški od papeža. Javno mnenje temu ni naklonjeno. Še več, slovensko javno mnenje je v zadnjih dvajsetih letih postavilo na zelo visoko mesto zmanjševanje družbenih neenakosti. Velika večina ljudi torej pravi, da državi ne bi smelo biti vseeno, da je država odgovorna, če družbene neenakosti med zgornjimi in spodnjimi sloji še naprej naraščajo. To pomeni, da imamo vse potrebne družbene in politične pogoje legitimnosti izpolnjene, da obrnemo jadro in se iz neoliberalizma obrnemo v dobro socialno stoječo in ekonomsko vzdržno družbo.
Kako bi potem morali reagirati na krizo?
Po logiki, ki nam je vsem znana iz običajnega življenja. Kaj se zgodi, če v neki družini upade prihodek zaradi gospodarske krize in so hranilci družine izgubili službo? Takrat ne boste rekli, zdaj bomo pa prvi ter da je kriza priložnost. Rešitev iz materialne stiske, v katero ste potisnjeni zaradi upada prihodkov, je v prerazdelitvi prioritet. Morate se na novo vprašati, katere so vaše prioritete. Ali je zdaj, ko smo v krizi, prioriteta nov avto, ki smo ga načrtovali, ali pa bomo to odložili in bomo vsi skupaj začeli varčevati. In varčevati bomo začeli pri največjih stroških. Ne bomo pa začeli varčevati pri najmanjših in najšibkejših.
Kaj pa je razlog, da je »levica« tako tekoč prenehala biti levica?
Mi smo žrtev procesa, ki se dogaja že zadnjih sto let v politiki. To je tisto, kar jaz imenujem premik demokracije v levo. Tiste teme, ki so nekoč, pred drugo svetovno vojno, veljale za desne v smislu, da so se za njih zavzemali desničarji, so danes postale ne samo leve, ampak ultraleve. To pomeni, da jih nihče na zagrabi, tudi tako imenovana levica ne. Zakaj? Ker se jim zdijo preveč leve. Temo socialne države sem že omenil. Socialna država ni isto kot država blaginje. Država blaginje je, ko država garantira neko višjo kvaliteto življenja, ki je nad eksistenčnim minimumom, vsem brez izjeme. Slednjo sedaj tudi Skandinavci korigirajo navzdol, ker jo je v tržnem kapitalizmu na dolgi rok zelo težko vzdržati, tudi če ste svetilnik. Socialna država pa pomeni, da vsem brez izjeme, ki si ne morejo sami pomagati, krijete življenjski minimum na način državnih pravic. Če tega ne morete zagotoviti, potem nimate socialne države. In socialna država je pri nas bila izumljena s teoretiki, kakršen je Andrej Gosar, na katoliški desnici v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja. To je v istem času kot v Skandinaviji. Vprašajte danes kogar koli pri nas, kdo je Andrej Gosar. Nihče ne bo vedel. Kljub temu da je bil katoličan, celo malo bolj desno usmerjen, ni bil zagovornik cerkvenega klera, zato ga je cerkev odpisala. Hkrati ga je v tridesetih letih odpisal Kardelj in potem cel socializem, ker je elaboriral idejo socialne politike, ki je združljiva s tržno ekonomijo in parlamentarno demokracijo. Če pa eno od teh stvari demontiraš, tvegaš ekstremizme, v eno ali drugo smer. Danes pa tako imenovana leva vlada demontira temelje socialne države. Hkrati pa vztrajanje, da bi osnovna socialna pomoč morala biti pod pragom preživetja, torej tistih prej omenjenih 288 evrov, pomeni politični ekstremizem, saj so z demontažo socialne države ogroženi tudi temelji kapitalističnega gospodarstva in demokracije. Kajti kapitalistični sistem brez socialne države ne more ostati kompatibilen z demokracijo in obratno, parlamentarna demokracija se brez socialne države povampiri v centralizirani kolektivizem fašističnega ali pa komunističnega tipa.
Drugi primer je šlamastika države do verskih skupnosti in rimskokatoliške cerkve. Janez Evangelist Krek je že leta 1905 poudarjal, da mora iti za dosledno ločitev zlasti v finančnem smislu države od rimskokatoliške cerkve in ostalih verskih skupnosti. Država po njegovi zahtevi izpred stotih let ne bi smela niti posredno karkoli imeti pri transferiranju denarja od vernikov k rimskokatoliški cerkvi, gre za tako imenovane cerkvene davke. Danes pa pri nas nimate ne politične stranke ne politika, ki bi si upal javno zavzemati za kaj takega, o čemer je Krek govoril pred sto leti. To pomeni, da tiste teme, ki so bile včasih desne in desnosredinske, danes veljajo za tako ultralevičarske, da se jih niti tako imenovana levica na oblasti ne upa preigravati. Kaj preigravati? Niti odpirati ali omeniti si jih ne upa.
Kako pa premik demokracije v levo vpliva na samo demokracijo?
Če pogledate politični prostor bodisi po obljubah ali ravnanju političnih akterjev, vidite, da se nimate na kaj opreti. Vse je desna politika. Vsi se drenjajo, kot rečeno, na sredini, v resnici pa je to klasična prosvetljena desnica. Ker levih strank nimate, nima kdo zastopati levičarskih idej. To je en problem. Drugi problem pa je apatija nad demokracijo. Če volivci ne morejo razlikovati enih strank od drugih, ker so vse tako rekoč bolj ali manj desne, potem tudi nimajo razloga, da bi hodili na volitve. Posledica je čedalje večja abstinenca na volitvah in radikalizacija, kajti tisti, ki hodijo na volitve v času vsesplošne abstinence, pa so večinoma slepi sledniki trdega jedra svojih strank, ekstremisti. Še eno slabo lastnost tega premika demokracije v levo bi omenil. Tisto, kar je bila nekoč ultradesnica, pri nas kriptofašizem, vključno s katoliško cerkvijo pred drugo svetovno vojno, je danes mainstream desnice. Torej, nekoč klasične ultradesne populistične teme so danes postale domena običajne desnice. Celo sovražni govor, ki je bil nekdaj kriminaliziran, postaja danes običajni del parlamentarnega žargona. Vendar to, o čemer govorim, niso strukturni dejavniki v smislu družboslovnih pravil, da tako mora biti in da se ne da drugače. Daleč od tega. To so voluntaristični dejavniki, na katere se da vplivati z voljo neodvisno od tega, ali živite v kapitalističnem ali socialističnem sistemu, neodvisno od tega, ali je v svetu konjunktura ali recesija na ekonomskem področju, to je izključno odvisno od političnih akterjev. Slednji bi namreč s kakšnim drugačnim zakonom od teh, ki se zdaj pripravljajo zlasti na socialnem področju, lahko preprečili te trende in jih obrnili v povsem nasprotno smer.
Še vedno večinoma razmišljamo o gospodarski rasti kot rešiteljici revščine in zaposlenosti. Bi morali začeti razmišljati o drugačni redistribuciji družbenega bogastva?
Velikokrat slišimo nebuloze, da ni denarja. Kako ni denarja, denarja je, kolikor hočete, tudi v Sloveniji. Ta nebuloza je v bistvu ideologija, ki služi temu, da se zakrije neke druge teme, da ne bi prišle na površje. Ena od teh pomembnih tem pa je prerazdelitev.
Omenil bi tri osnovne ideološke predpostavke, na podlagi katerih se demontira socialna država. Poskušal bom pokazati, da te predpostavke ne držijo ter da so te predpostavke ideološke z namenom, da zakrijejo diskurz o nečem drugem. Prva predpostavka, ki zajema celotno socialno zakonodajo v nastajanju od denarnih socialnih prejemkov do zakonodaje okrog pokojnin, je, da ni denarja, zato je potrebno varčevati pri izdatkih za socialne pravice. Obratno je res. Če začnete varčevati pri izdatkih za socialne pravice, prvič, ne boste nič privarčevali, ker so ti izdatki občutno manjši od vseh drugih izdatkov v družbi, in drugič, ustvarili boste stroške, saj boste ljudi spravili na ulico v revščino ter s tem povečali kriminal. Na sociali ne morete varčevati. Po drugi strani pa, a je kdo problematiziral zadnjo plačo nekdanjega predsednika uprave NLB Marjana Kramarja. Za en mesec je dobil 190 tisoč evrov bruto plače. To ni deviacija, ampak pravilo v sistemu. Takšna plača pomeni 134 povprečnih slovenskih plač ali pa 338 minimalnih neto delavskih plač. Poleg tega je dobil še milijon evrov nagrade pri odpravnini. Veste, kaj bo odgovor ekonomistov? Da je to demagogija na temo maslo in topovi. Ko pokažete na koga, ki preveč služi, in potem na onega, ki nič ne služi in je v revščini, ali pa, ko primerjate stroške za obrambo s stroški za osnovne socialne pomoči, potem vam rečejo, da je to demagogija. Takrat se morate vprašati, zakaj je s to nalepko demagoškosti vedno označen tisti, ki se zavzema za maslo, ne pa za topove. To je demagogija kot verbalni obrat, ki služi ideološkim namenom, da nam zapre usta. Ker ko vam kdo to reče, si ne upate več razmišljati na tej dimenziji prerazdelitve. Da ne omenjam prerazdelitev iz tistih ministrstev, kjer je veliko denarja. Med slednje zagotovo ne sodi ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Slednje je najbolj podhranjeno glede na razmerje storitev in kadra, ki ga ima. Slovenska socialna država je tudi najbolj podhranjena glede na vse druge evropske države. Samo dve državi od EU 27 imata bolj racionalno državno upravo (manjše število državnih uslužbencev na število prebivalcev) vključno s socialno upravo kot Slovenija. Sedaj pa se spomnite predsednika vlade, ki je trdil, da bi lahko državno upravo zmanjšali za polovico. To je demontaža države.
Enako je z drugo predpostavko, ki služi ideološkim namenom, ker prikriva drug nasproten problem. V socialno zakonodajo se je napisalo nekako takole: »Najrevnejše kategorije prebivalstva, ki so upravičenci do socialne pomoči je potrebno skozi socialno varstveno zakonodajo stimulirati, da se aktivirajo in vrnejo na trg delovne sile.« Predpostavka te trditve je tipično ideološka, saj predpostavlja, da so si revni sami krivi, ker so leni. Zato jih je potrebno stimulirati, kar pa je mišljeno kot pritisniti oziroma prisiliti, da vzamejo katero koli ponujeno delo in se prisilno prostovoljno udejstvujejo v nevladnih organizacijah. Če pa odklonijo, obstaja grožnja, da jim pol leta ne pripada nikakršna pomoč. Ravno obratno je res. Delavce na minimalnih plačah je potrebno stimulirati, da bodo hodili v službo ne samo zato, da bodo lahko preživeli, ampak da bodo lahko privarčevali tudi kakšen evro od plače, ki bi zato morala biti nad preživetvenim pragom. Kajti v kapitalizmu je potrošnja zrcalna slika proizvodnje, če upade prva, se ustavi tudi druga. Namesto tega se z obstoječim posiljevanjem brezposelnih prejemnikov socialnih pomoči, da morajo sprejeti neko delo pod kakršnimikoli pogoji, še naprej ščitijo ničvredna delovna mesta v gospodarstvu, kar je trikrat napačno. Ker ljudi na tak način ne boš ogrel za delo, ker se brezvredna delovna mesta, za katera se ne dobi niti minimalna plača, ne bi smelo ščititi in ker je reševanje tega vprašanja naloga ekonomske, ne pa socialne politike. Pri tej drugi predpostavki je socialna politika podrejena ekonomski v tem smislu, da se skuša s socialnimi ukrepi oživiti gospodarstvo na ta način, da se pritisne na tiste na dnu, ki imajo najmanj, da bodo potem oni povečevali fleksibilnost dela.
Tretja ideološka predpostavka v zvezi s socialno zakonodajo je razporeditev obstoječih sredstev znotraj socialnih transferjev z namenom, da se bo povečala racionalizacija socialne države, ne da bi se upravičencem krčile obstoječe pravice. Ta vlada utemeljuje logiko, da zdaj ko denarja ni, drugega ne more, kot da bolj racionalno prerazporedi tisti denar, ki je znotraj socialnega področja države namenjen za socialne teme. Posledično se bo povečal nadzor države nad prejemniki socialnih pomoči. Ni slučajno, da se predvideva, da bi naj ta nadzor ponovno opravljali centri za socialno delo oziroma socialni delavci. V tujini je že pred desetletji v teoretski literaturi bil znan izraz »teeth brush brigade«, kar pomeni brigada zobnih ščetk. To se je nanašalo na degradacijo socialnega dela v dvojnem smislu. Socialno delo je poklic, ki je specializiran za nudenje pomoči ljudem. Takrat ko se ta poklic degradira v smislu, da je dekla socialne politike, socialno delo ni več pomoč ljudem, ampak nek administrativni aparat za izvrševanje državne politike, ki je takšna, kakršno jo opisujem. Ko se to zgodi, je socialno delo potisnjeno v vlogo nadzornikov. Tako se socialne delavce pošilja na dom k upravičencem, da preverjajo, kako slednji živijo in ali so res upravičeni do pomoči. Brigada zobnih ščetk namreč pomeni, da pridejo domov in preverjajo, ali sta res dve zobni ščetki, češ, ali je tista, ki pravi, da je samska res samska ali pa živi z nekom. Profesije, ki naj bi pomagale potiskati v vlogo nadzornikov, je znan pojav iz Evrope, ki smo ga zelo hitro skopirali k nam po zaslugi nedomišljene socialne politike, ki je podrejena ekonomski. Socialno delo pa je kot rečeno instrument take socialne politike. Prav tako zaradi razporeditve obstoječih sredstev znotraj socialnih transferjev socialne pravice upravičencev ne bodo ostale enake, ampak se bodo še naprej krčile. Socialna država pa se bo še naprej demontirala.
Kakšen položaj bi potemtakem socialna politika morala imeti v primerjavi z ekonomsko?
Enakovreden in avtonomen. Še ena ilustracija iz Zakona o socialno varstvenih prejemkih o tem, kako je socialna politika podrejena ekonomski, ki je neoliberalna pod to »levo« vlado. V tem zakonu imate namreč člen, ki pravi, da »prejemnik denarne socialne pomoči ne sme biti v ugodnejšem socialnem položaju od tistega, ki si sredstva za preživetje zagotavlja z delom«. V čem je problem? Problem je v tem, da je ta zapoved čisti ekonomistični ukrep, zapisan v socialni zakonodaji. Nobenemu pa ne pride na pamet, da bi naredil obratno, da bi v delovne pogodbe dal ekvivalentno določilo, da bi vsak delavec, ki sklene delovno pogodbo z delodajalcem, imel zapisano v pogodbi, da »nihče, ki si sredstva za preživetje zagotavlja z delom, ne more biti v slabšem položaju od prejemnika denarne socialne pomoči«. Govorim o tem, da je ekonomske probleme potrebno reševati z ekonomsko zakonodajo, socialne probleme in upravičenja pa s socialno zakonodajo ne glede na razmere na trgu delovne sile. V tem primeru pa se v socialni zakonodaji prostovoljno ali pa zanalašč zbija socialne prejemke pod ekonomske parametre, ki veljajo na trgu delovne sile. Kar ponovno dokazuje, da je socialno področje podrejeno ekonomskemu. Ideja socialne politike, kot se je razvila v Skandinaviji, pa je ravno nasprotna. Socialna politika mora biti namreč avtonomna in enakovredna drugim vrstam politike, tudi ekonomski. Avtonomna socialna politika pomeni, da socialne prejemke, ki ne morejo biti pod mejo preživetja, če nočete destruirati socialne države, zagotavljate in regulirate po socialnih kriterijih, ne pa po ekonomskih.
Glede na povedano bi lahko zaključila, da države postajajo oziroma delujejo vedno bolj kot podjetja?
To je v skladu s prizadevanji neoliberalistične destrukcije ne samo socialne države, ampak kakršne koli države v času globalizacije. Države so ene najmočnejših ovir, čeprav so čedalje bolj šibke, saj drugih ovir praktično ni več. Ne komunikacijskih, pa tudi sindikalističnih ne. Kapital namreč lahko seli tovarne drugam. Država pa je še vedno vezana na davke tistih, ki niso fleksibilni. Delavci se namreč ne morejo premikati poljubno. Tudi zaradi tega si mednarodni sindikati konkurirajo, npr. sindikati razvitih dežel in tretjih dežel. Glede tega je kapital izbojeval zgodovinsko zmago. Kapital si želi oslabljene države v smislu redukcije zgolj na pravno formo, ko se države odpovedo vsemu ostalemu, torej monetarnim regulacijam, davčnim regulacijam in tudi socialnim regulacijam v smislu fiksiranja preživetvene ravni, saj lahko potem z delavci delate kar koli. Če tega ni, si kapital od države obeta samo pravni red, katerega bistvo pa je zaščita privatne lastnine. Države so se spustile tudi v tekmo, katera bo cenejša.
Podobno kot podjetja.
In tu je zdaj država kot podjetje. To je malo dramatično rečeno smrt demokracije, saj potem ni več časa za socialne in tudi politične pravice. Chomsky že vseskozi govori, da v Ameriki ni demokracije, razen formalne. Tam o vsem pomembnejšem odločajo korporacije.