V Sloveniji so vse glasnejša mnenja, da je potrebno reformirati trg dela, javne službe, pokojnine in sploh vse. V Sloveniji je vedno bolj samoumevno, da moramo sprostiti trg, ga narediti zanimivega za vlagatelje, odpraviti ovire, ki jih predstavlja zbirokratizirana javna sfera, odpraviti gospodarske in državne monopole, spodbuditi prosti trg, zamrzniti plače javnim uslužbencem, …
Čemu služijo te reforme, če ne povzdigovanju zasebne lastnine in kapitala? Ali nismo hkrati ob teh reformah priča nadaljevanju neoliberalne kontrarevolucije (N. Klein) z mehkimi sredstvi? Ali ne poteka ravno v tem času zadnji val privatizacije, ki ga spremljajo politični boji med starimi–novimi sovražniki in zavezniki. Pomembno je biti pomemben član politične ali ekonomske elite, a le zato, ker je to vstopnica za udeležbo v teh bojih; vse drugo so jalovi ideali, slikanje sveta v impresionistični maniri.
Ob tem pa skoraj nobene analize stanja. Družba lastnikov proizvodnih obratov (v katerikoli sferi) je postala nekaj svetega; vse, kar se išče, so le še pošteni lastniki!
Trenutek je torej primeren za Marxa. Poglejmo, kaj pravi o delu v teh svetih, privatnih razmerah: »Delavec ne more ustvariti ničesar brez narave, brez čutnega vnanjega sveta. Ta je snov, na kateri se njegovo delo udejanja […]. Toda kakor daje narava delu sredstvo (ali: sredstva) za življenje v tem smislu, da delo ne more živeti brez predmetov, na katerih se opravlja, tako daje po drugi plati tudi sredstva za življenje v ožjem smislu, namreč sredstva za fizično preživljanje delavca samega. Čim bolj si torej delavec s svojim delom prisvaja vnanji svet, čutno naravo, tem bolj si na obe strani odteguje sredstva za življenje, prvič tako, da čutni vnanji svet čedalje bolj jenjuje biti sredstvo za življenje v neposrednem smislu, sredstvo za delavčevo fizično preživljanje. Obojestransko torej delavec postaja suženj svojega predmeta, prvič, tako da dobiva sredstva za preživljanje. Prvič torej, da more eksistirati kot delavec in drugič kot fizičen subjekt. Višek tega suženjstva je, da se (more) samo še kot delavec obdržati kot fizičen subjekt in da je le kot fizičen subjekt delavec (Pariški rokopisi; MEID I, 304).«
Se pravi, vsaka proizvodnja potrebuje naravo, naravne vire, surovine, proizvodne obrate, sredstva dela itd. Toda vprašanje je, kdo je lastnik naravnih virov (in seveda vseh proizvajalnih sredstev). Neoliberalci, ki – tako kot naše politične elite – verjamejo v načelo, da je lastnina sveta, se sklicujejo na Locka in na gibanje v Angliji v 17. stol., ki je začelo privatizirati dotlej skupno gmajno. O tem zelo jasno piše Kymlicka (2005). V grobem je ideja ta, da je prilastitev (česarkoli že) legitimna, če se ni s tem nikomur poslabšal njegov materialni položaj, ki ga je imel pred prilastitvijo. Primer: če nekoč družbena lastnina (naša skupna gmajna) pristane v rokah peščice starih ali mladih »dečkov«, to ni sporno, če gre potem vsem nam (materialno) bolje, kot nam je šlo pred tem.
»Toda kaj natančno pomeni poslabšati položaj? … Vzemimo na primer Amy in Bena. Oba živita od zemlje, ki je prvotno v splošni rabi. Amy si je zdaj prilastila tolikšen del te zemlje, da se Ben ne more več preživljati z njenim preostankom. Videti je morda, da je Ben zato na slabšem. Toda Amy za delo na svoji zemlji ponudi Benu plačo, katere vrednost presega izkupiček, ki ga je imel od lastne proizvodnje. Zaradi dviga produktivnosti, ki ga prinese delitev dela, tudi Amy prejme več virov, kolikor jih je pridobivala prvotno, pri čemer je povečanje njenega deleža večje od povečanja njegovega. Ben mora to sprejeti, saj zanj ni več dovolj zemlje, da bi lahko še naprej živel tako, kakor je nekoč (Kymlicka 2005, 175-6).«
Toda stvari morda niso tako materialistično preproste, kot se je zdelo našim osamosvojiteljem in vsem političnim ter ekonomskim garnituram, ki so drobencljale za njimi:
»Amyjina prilastitev Benu dejansko odtegne dve pomembni svoboščini: (a) Ben nima besede pri določitvi statusa zemlje, ki jo je uporabljal – Amy si jo enostransko prilasti, ne da bi ga vprašala o tem ali pridobila njegovo soglasje; (b) Ben nima nobene besede pri tem, kako bo uporabljeno njegovo delo. Sprejeti mora Amyjine pogoje zaposlitve, sicer bo umrl, in se odreči nadzoru nad uporabo večine svojega časa. Pred prilastitvijo se je morda imel za pastirja, ki živi v harmoniji z naravo. Zdaj mora takšna prizadevanja opustiti in namesto tega izpolnjevati Amyjine ukaze, ki lahko pomenijo tudi do narave izkoriščevalsko delovanje. Če se to zgodi, je Ben zaradi Amyine prilastitve lahko na slabšem, kljub temu da so se njegovi materialni prihodki zaradi prilastitve nekoliko povečali (Kymlicka 2005; 177-8).«
Je bela cesta, človek ima duha! In natanko to je tisto, o čemer piše Marx v zgornjem navedku. Delavec, tako kot Ben, postaja suženj predmeta, ker več nima prejšnjih svoboščin. Od Amy dobiva sredstva za preživljanje, kar pomeni, da mora eksistirati kot delavec, čeprav se je prej imel za pastirja, ki živi v harmoniji z naravo. Višek suženjstva pa je, ko Ben lahko preživi, ali obstaja kot fizičen subjekt le še, če dela za Amy, torej da eksistira kot delavec; to pa pomeni, da se je odrekel nadzoru nad svojim delovnim časom, da nima besede pri tem, kako bo uporabljeno njegovo delo itd. Poleg tega pa tudi več ne more živeti po starem, saj so sedaj naravni viri privatizirani.
To torej pomenijo zgoraj navedene Marxove besede, da »delavec položi svoje življenje v predmet« in življenje delavca sedaj ni več njegovo, celo če sam o tem sodi drugače. K temu bi lahko dodali naslednje: ko Ben dela za lastnika kapitala (Amy), že hkrati ohranja, reproducira tista pravila družbenega dela, ki so ga pognala z gmajne in so sčasoma zanj postala samoumevna. In ker so postala samoumevna, bo pristal na zamrznitev plač, zaostrovanje pokojninskih pogojev in vse druge Amyine jamrarije.