Pred kratkim razkrito dejstvo o vračanju denarne socialne pomoči po smrti nam po eni strani odpira vprašanje, ali je določilo Slovenije kot socialne države, ki je zapisano v 2. členu ustave, sploh še smiselno, po drugi strani pa ponovno odpira povsem drugačno, že dvesto let staro vprašanje o pravičnosti dedovanja lastnine nasploh.
Podedovana socialna šibkost
Pravica države, da v zapuščinskem postopku po pokojni osebi, ki je prejemala socialno pomoč, zahteva od dedičev vrnitev prejetih sredstev oziroma vpis (so)lastništva na zapuščino, ki jo določa Zakon o dedovanju, je upravičeno razburila javnost. Upajmo, da razburila dovolj, da lahko pričakujemo referendum o tem vprašanju. Slovensko dedno pravo tukaj neizpodbitno in več kot očitno nastopa kot legitimacija dedovanja revščine. Če se celotna politika socialnega varstva pri nas (vsaj deklarativno) ukvarja z vzpodbudami, ki naj bi vsaj delno nadomestile prikrajšanost določenega posameznika, ki izvira iz materialno in socialno šibkejšega okolja, in mu s tem vsaj deloma izenačile možnosti v primerjavi s tistimi iz premožnejših skupin, pa naš zakon o dedovanju legitimira prav nasprotno pozicijo. Z zakonom določa in pečati prenos revščine skozi več generacij posamezne družine.
Dejstvo, da je to določilo v zakonu o dedovanju zapisano že 34 let in da se že več let (vsaj v nekaj primerih) tudi izvaja, je tako šokantno, da jemlje sapo. Kaže, da smo Slovenci še do pred kratkim verjeli, da vsaj trohica socialnega duha še obstaja nekje v strukturi naše države, zato smo zdaj, ko se je tako »od nikoder« prikradla ta resnica o denarni pomoči kot posojilu, ostali brez besed. Naša država ni zgolj nemočna pod pritiski kapitala, temveč tudi proaktivno odkrito in sistemsko omogoča in povzroča dedovanje revščine in posledično razlaščanje šibkejših slojev.
Razlaščanje kot pogoj zasužnjevanja
Če za zdaj še živimo v družbi, kjer so še tudi najrevnejši sloji večinoma lastniki svojih bivališč in s tem seveda nekoliko bolj »odporni« na pritiske trga dela, saj imajo v družinski lasti vsaj streho nad glavo, mnogi pa še košček zemlje, kjer si pridelajo nekaj hrane, pa bo sistemsko prenašanje revščine, ki ga omogoča zakon o dedovanju, dolgoročno povzročilo razlastitev določenega razreda ljudi. Razlaščeni bodo najšibkejši. S tem pa bo naša družba dobila tisto skupino ljudi, ki je v zadnjih nekaj desetletjih že skoraj izginila, tj. skupino, ki bo zavoljo golega preživetja pripravljena za minimalno plačilo delati od zore do mraka brez pravih pravic in varstva. Dobili bomo skupino ljudi, ki bo opravljala takšna dela in v takšnih ali še slabših razmerah, v kakršnih so jih v zadnjih desetletjih pri nas opravljali migranti z juga in vzhoda.
Razlaščanje šibkejših slojev tukaj ni nič novega in naključnega. Eden od osnovnih pogojev začetkov razvoja kapitalizma, ki mezdnega delavca spravi v odvisnost od lastnikov kapitala, je prav razlastitev. Pri čemer je odvzem lastnine pomemben zato, ker človeku onemogoči poskrbeti sam zase, onemogoči mu preživeti neodvisno od slabo plačanega in napornega dela v proizvodnih procesih. Tako se je rojeval kapitalizem v Angliji 18. stoletja. Nemočno, odvisno, poceni delovno silo si je Anglija ustvarila s tako imenovanim aktom o ograjevanju (angl. Enclosure act), ki je v letih od 1750 do 1820 malim kmetom, malim posestnikom in vaškim skupnostim pobral vso zemljo in jo združil in predal v last veleposestnikom, ki so bili materialno kos modernizaciji kmetijstva. Čeprav je to po eni strani pospešilo razvoj kmetijstva in s tem zagotovilo več hrane za prebivalstvo, pa je po drugi strani prav razlastitev malih ljudi tem onemogočila, da bi skrbeli sami zase. Z zakonom so bili tako prebivalci Anglije spremenjeni v delavce, ki so povsem odvisni od delodajalcev, torej v ljudi, ki brez mezde niso sposobni poskrbeti sami zase. Razlastitev je bila takrat in je še vedno pogoj zasužnjevanja.
Vzpodbujanje »brezdomnosti«
Pomenljive danes so tudi javne politike zahodnih družb, ki vzpodbujajo najemniška stanovanjska razmerja namesto lastniških (npr. naš novi stanovanjski zakon, ki je trenutno v pripravi). Ali ni takšna politika nekoliko paradoksna, če upoštevamo, da živimo v svetu, ki lastnino obravnava kot osnovno pravico ljudi in neodtujljivo svetinjo? Imamo torej politiko, ki izrazito zagovarja privatizacijo podjetij (torej kapitala), a hkrati želi ljudi preusmeriti k nelastniški stanovanjski situaciji. To protislovje ni naključno. Akumulacije kapitala v posameznih središčih ne omogoča le izključno lastništvo nad proizvodnimi sredstvi, temveč tudi hkratna celostna razlastitev delovne sile. Delovna sila, če naj bo podložna kapitalu, mora biti razlaščena; odvzeta ji mora biti temeljna zmožnost, da poskrbi sama zase neodvisno od lastnikov kapitala. Zato ji mora biti odvzeta zemlja (ograjevanje v Angliji 18. stoletja) in odvzeto ji mora biti lastniško bivališče, ki daje »preveč« varnosti (2 milijona in več deložacij v ZDA v zadnjih dveh letih; pospeševanje najemnih razmerij v Evropi; prisilno odprodajanje družinskega premoženja zavoljo zmanjševanja socialnih transferjev ipd.). Če želi zahod dobiti prekerno, fleksibilno, odvisno in poceni delovno silo, potem mora ljudem odvzeti to, kar so si v zadnjih dveh stoletjih postopno pridobili (delavske pravice, zasebna bivališča, socialno varnost). Če se ljudje doma počutijo preveč varne, da bi podlegli ustrahovanju kapitala, potem jih je pač treba napraviti »brezdomne«, nomadske delavce, popotnike brez možnosti vrnitve. Šibkih ni težko razlastiti: vrtoglave hipoteke, vzpodbujanje najemnih razmerij, prisilno preseljevanje zaradi zaposlitve in navsezadnje – zakon o dedovanju, ki omogoča državno poseganje v lastnino na podlagi dodeljenih socialnih pomoči.
Smiselnost pobude za splošno odpravo pravice do dedovanja
Lahko bi tukaj zahtevali, da se dedno pravo prilagodi situaciji šibkejših, a vendar je vprašanje, ali ni dedno pravo vselej šibkejšim v škodo, ali ni že skozi vso zgodovino očitno pisano samo v korist premožnih slojev (revni tako ali tako niso veliko ali celo ničesar zapuščali, razen dolgov). Ali ne bi potemtakem največ zaščite najšibkejših prinesla prav radikalna odprava pravice do dedovanja lastnine. Znano dejstvo je, da je dedno pravo eden od ključnih temeljev vzpostavljanja in ohranjanja družbenih razredov in družbene neenakosti. Dedno pravo po eni strani onemogoča enakost možnosti med posamezniki, po drugi strani pa omogoča dodatno akumulacijo kapitala skozi obdobja, ki so daljša od življenja enega posameznika, saj z ohranjanjem družinskega bogastva to eksponentno narašča skozi čas več generacij. Prav dedno pravo je torej eno od ključnih torišč večnega družbenega zla – neenakosti.
Ideja o nujnosti ukinitve pravice do dedovanja lastnine je stara vsaj že dvesto let. Seveda je ta ideja prisotna v celotni marksistični misli: deloma v eksplicitni obliki kot zahteva po ukinitvi pravice do dedovanja lastnine, deloma pa v implicitni obliki v znani marksistični zahtevi po odpravi lastnine nasploh. Vendar ta zahteva ni značilna zgolj za Marxa. Znan je npr. zapis Mikhaila Bakunina iz leta 1869, s katerim na nosilce politične moči apelira takole: »Kaj ločuje lastnino in kapital od dela? Kaj ekonomsko in politično razločuje razrede, kaj uničuje enakost in omogoča vztrajanje neenakosti, privilegiranost nekaterih in suženjstvo mnogih?« In odgovarja: »To je pravica do dedovanja.«
Poseganje države v zapuščino šibkejših, ki je pri nas povzročila toliko hrupa, nam torej odpira razmislek tudi v tej zelo radikalni smeri. Če je dedno pravo namenjeno zgolj v korist močnejših in v škodo šibkejših, potem je povsem smiselno zahtevati njegovo odpravo. Čeprav se ta ideja zdi povsem neverjetna in utopična, pa ne smemo pozabiti, da je bila v nekoliko drugačni podobi že vsaj dvakrat v zahodni zgodovini uresničena. Prvič z odpravo dedovanja svetih nazivov (npr. dedovanja škofovskih in drugih svetih nazivov) in drugič z odpravo dedovanja političnih položajev. Tako kot se nam danes zdi povsem neverjetno in nesprejemljivo, da bi po smrti Janeza Drnovška predsednik države postal njegov sin, tako se bo morda ljudem čez nekaj stoletij zdelo povsem neverjetno in nesprejemljivo dedovanje lastnine. Če je bilo mogoče odpraviti tako trdovratne zakone v prid privilegiranih, kot sta bila dedovanje svetih in političnih položajev, potem tudi ideja o odpravi dedovanja lastnine ne more biti tako utopična.
Seveda pa takšne radikalne družbene spremembe zahtevajo veliko časa in so tudi odvisne od hkratnosti drugih pomembnih družbenih sprememb. Če pogledamo primer odprave dedovanja političnih položajev, vidimo, da vsekakor še ni povsem dovršena. Samo v Evropski uniji imamo še vedno celo kopico kraljevin. Čeprav gre pri tem bolj za protokolarne kot politične funkcije kraljevskih družin, pa moramo vseeno reči, da že samo govorjenje o nekih »kraljih«, »kraljicah«, »princih« in »princesah« deluje vsaj hudo anahronistično, če ne že povsem smešno. A vendar nismo v pravljici, prav zares še vedno živimo v svetu, kjer »kraljica rodi princa – kralja«. In prav neverjetno se ljudje ob tem politično povsem nesprejemljivem reliktu preteklosti niti ne zgražamo kaj preveč. Tako kot se ne zgražamo ob pravici do dedovanja lastnine. Videti je, da bomo morali najprej zbrati moči, da odpravimo »prince in princese«, in potem morda nekoč, da odpravimo tudi »bogate dediče in dedinje«, in morda nekoč še kaj. Vsekakor dedno pravo nikoli ni bilo in nikoli ne bo pisano za namene zaščite pravic šibkejših, temveč za zaščito »rojenih privilegirancev«. Morda je bila neki nenačrtovan, deloma pozitiven stranski učinek dednega prava vzpostavitev t. i. srednjega razreda, vendar tudi to ne opravičuje škode, ki jo pravica do dedovanja lastnine povzroča s svojim legitimiranjem in ohranjanjem neenakosti.