»Pravičnost predstavlja bistvo politike civilne družbe; v kolikor se civilna družba pod kakršnimi koli okoliščinami odmakne od pravičnosti, obvelja za njo sum, da sploh nima svoje politike.«
Edmund Burke
»Ne obstaja nič takšnega kot družba.«
Margaret Thatcher
Civilna družba je sintagma, ki jo pogosto slišimo. Posamezniki in društva trdijo, da jo zastopajo, politiki priznavajo njeno pomembnost, jo hvalijo v svojih govorih in novinarji ter kolumnisti pogosto tarnamo nad njeno odsotnostjo, zdi se, da je civilna družba sveti gral, okrog katerega se spletajo legende in miti. Postavljata se nam dve vprašanji. Kaj imamo v mislih, ko govorimo o civilni družbi? In drugič, kako naj bo ta civilna družba organizirana? Konzervativni angleški zgodovinar Edmund Burke, ki je sicer nasprotoval francoski revoluciji, ker je menil, da prehitre družbene spremembe vodijo v nasilje, ki se ne konča v bolj pravični družbi, ampak v tiraniji, je verjel, da je osnovna naloga civilne družbe borba za (socialno) pravičnost.
Na drugi strani slavna železna lady Margaret Thatcher meni, da je družba iluzija in da je država le bergla, ki jo moramo odvreči, da bi lahko kot svobodni posamezniki s prostovoljnimi izmenjavami na trgu zgradili boljši svet in trdne može in žene. Pot do pravičnosti ne pelje skozi državo, ampak mimo države. Moj namen tukaj ni le razpravljati o prednostih enega ali drugega pogleda, ampak premisliti o tem, kaj se zgodi, če poskušamo odnose v civilni družbi organizirati na podoben način, kot deluje prosti trg. Preden pa se lotimo tega vprašanja, poglejmo, kaj civilna družba sploh pomeni.
Pentagram civilne družbe
Filozof Michael Walzer v svojem delu The civil society argument našteje 5 tipov civilne družbe. Pri naštevanju ne bom upošteval Walzerjeva vrstnega reda.
Prvi tip Walzer poimenuje republikanski, s tem ima v mislih tradicijo, ki izhaja iz stare Grčije. Svobodni posamezniki v javnem prostoru skozi razumno debato poskušajo najti najboljšo rešitev za njihovo skupnost. Debata je popolnoma ločena od ekonomskih premislekov, saj moramo pri iskanju dobrega zatajiti naše ekonomske interese. Podoben pogled zastopa Hannah Arendth.
Naslednji pogled je prvemu nasproten, lahko bi ga poimenovali neoliberalni pristop. Gre za idejo, da avtonomni posamezniki na prostem trgu izmenjavajo dobrine iz sebičnih interesov, kar pa vodi k splošni blaginji. Civilna družba tukaj ni potrebna, saj izmenjave dobrin in distribucijo dobrin ureja trg.
Tudi tretji tip, ki ga Walzer označi za marksističnega, na dolgi rok ne potrebuje civilne družbe. V tem pogledu je civilna družba le sredstvo za mobilizacijo razrednega boja, ki bo vodil do brezrazredne družbe. V tej bodo ustvarjalni posamezniki, ki ne bodo več odtujeni od svojega dela, ustvarjali produkte in bodo na ta način svojo izpopolnitev našli v delu.
Pri zadnjem tipu gre za nacionalistično razumevanje civilne družbe v smislu, da je osnovna naloga civilne družbe, da poskrbi za zaščito in razvoj naroda ter njegovega jezika in kulture. Posamezniki, ki pripadajo temu pogledu, so večinoma apatični do politike v širšem smislu in se aktivirajo le, ko so mnenja, da je njihov narod ogrožen, od zunanjega ali notranjega sovražnika.
Plusi in minusi
Vsak izmed pogledov ima svoje prednosti in slabosti, namesto podrobne analize jih omenimo samo nekaj. Večinoma gre za Walzerjeve kritike, ki jih dopolnjujem s svojimi primeri.
Republikanski pogled je danes več kot potreben, saj nam ponuja dobro teoretsko podporo za praktično delovanje, vendar v praksi pogosto ne deluje, saj so povprečni državljani preveč zaposleni z vsakdanjimi problemi in kljub najboljši volji nimajo ne časa ne energije, da bi se ukvarjali z javnimi zadevami. To lahko vidimo kot problem, ki se ga je treba lotiti, a kljub temu ostaja resničnost, ki jo je treba vzeti na znanje.
Neoliberalni pogled je verjetno blizu društvom, ki zbirajo denar pri bogatih dobrotnikih. Ti se prostovoljno odločijo donirati del svojih sredstev za razvoj določenega dela družbe ali za filantropijo, vendar so negativne posledice lahko na eni strani društva, ki obstajajo samo zaradi denarja in so v svojem trudu za ljubi kruhek pozabila na svoja načela, na drugi pa samozadostni tajkuni, ki si perejo vest z mesečnimi položnicami temu ali onemu društvu.
Marksistični pogled je uporaben pri boju za socialno pravičnost in mobilizaciji nižjih slojev delavstva, vendar je danes vsaj v slovenskem okolju iz zgodovinskih razlogov nezaželen. Poleg tega pa utopične ideje z »zgodovino naši strani« danes upravičeno vzbujajo pomisleke.
Zadnji nacionalistični pogled zelo dobro deluje pri mobilizaciji posameznikov, ki se identificirajo z določenim narodom, vendar lahko dolgoročno pripelje do etničnega nasilja ali celo vojne zaradi svoje ekskluzivnosti.
Svoboda za vse
Dandanes se posredno pojavlja ideja, da bi morale nevladne organizacije delovati podobno kot akterji na prostem trgu. Društva in posamezniki se morajo tržiti, razvijati svojo prepoznavnost (branding), pokazati, da so konkurenčna, da lahko preživijo v boju za obstanek. Morda je to v določenih primerih lahko učinkovito. A ta princip postane vprašljiv, ko govorimo o tistem delu civilne družbe, ki naj bi skrbel za zdravo demokracijo, vzpodbujal kritično misel in prevpraševal odločitve oblasti. V parlamentu je to sicer naloga opozicije, ampak opozicija ponavadi tega ne počne le iz nevtralnih vzgibov, ampak iz želje po oblasti. Zdi se, da potrebujemo dodatno varovalo, ki bo vsaj nekoliko bdelo nad lokalnimi in nacionalnimi veljaki. Lahko bi rekli, da je tako definirana civilna družba peta veja oblasti.
Od kod naj ta veja oblasti zbira sredstva za svoje delovanje? Ima tri možnosti. Ali jo financira država, ali išče sredstva pri privatnih veljakih, ali poskuša delovati brez sredstev. Če pridobiva sredstva od države, je od njih odvisna, če jih dobiva od privatnih posameznikov, je odvisna od njih, če sredstev nima, je njeno delovanje omejeno. Kaj torej storiti? Ena izmed opcij je razmišljanje v smeri (političnega) realizma. Civilno družbo razglasimo za utopično in idealistično in se soočimo s kruto resničnostjo, da v borbi za oblast pač ni in ne more biti transparentnosti, ter posledično sprejmemo neoliberalno paradigmo, po kateri je v politiki treba delovati tako kot v ekonomiji.
Dve razumevanji demokracije
Ideja, da bi morali demokracijo razumeti kot borbo posameznikov za prevlado v boju za oblast, ni nova. Ena izmed njenih artikulacij pripada nemškemu ekonomistu Schumpetru, ki je iz svoje kritike demokracije izpeljal zanimive sklepe. Schumpeter ni verjel v racionalnost posameznika in zmožnost množice, da, kot nas uči klasična teorija demokracije, posamezniki z izvolitvijo svojih predstavnikov izrazijo občo voljo.
Med drugim je menil je, da povprečni državljani pod vplivom propagande in zaradi nepoznavanja in nezanimanja za javne zadeve na nacionalnem in internacionalnem nivoju zastopajo mnenja, ki niso njihova, ampak so jim vsiljena. Tehnologija se je od časov Schumpetra sicer spremenila, vendar je njegova kritika danes (morda ravno zaradi tega) še vedno aktualna. Tudi če ne delimo njegovega pesimizma, se ob bliskovitem razvoju potrošništva in vseprisotnosti reklam vprašamo, kako naj avtonomen kritičen posameznik, ki želi delovati v javnem interesu, poskuša ohraniti kritično miselnost, ko pa je volilna kampanja veliko bolj kot izbiranju vodje podobna razprodaji v supermarketu. Če temu dodamo še ugotovitev, da je posameznik (sploh v času krize) preobremenjen z mislijo na preživetje in s splošno apatijo glede politike, postanejo predpostavke klasične teorije demokracije vprašljive. Schumpeter je predlagal, da kot bistvo demokracije razumemo svobodno tekmovanje posameznikov za položaj vodje. Zanj reprezentacija ljudstva ni bila tako pomembna kot svobodne volitve, s čimer je njegovo razumevanje (bil je ekonomist) zelo blizu tekmovanju na trgu v poslovnem svetu.
Demokracija ≠ demokracija
Schumpeter je svoje ideje razvijal v zgodovinskem kontekstu druge svetovne vojne, ko liberalna demokracija ni bila videti niti kot zmagoviti tekmec, kaj šele kot edina alternativa; zato je njegov skepticizem razumljiv. Fukuyamova teza o koncu zgodovine se danes ne zdi več prepričljiva in ob vzhajanju Kitajske kot nove globalne supermoči se tudi demokracija ne zdi več zgodovinska nujnost. Gospodarska kriza zaostruje družbene konflikte in ideja razrednega boja se ponovno pojavlja v diskurzu.
Pogoj za delovanje katerekoli demokratične države je vsekakor ekonomska uspešnost, vprašanje pa je, ali je to tudi zadosten pogoj. Če parafraziram političnega teoretika Antona Pelinko: »Demokracija so svobodne volitve, ampak ne samo svobodne volitve, demokracija je reprezentacija demosa, a ne samo reprezentacija demosa, demokracija je tudi pravičnost postopkov, a ne samo pravičnost postopkov.« Morda bi lahko rekli, da je demokracija več kot samo vsota svojih delov.
Eden izmed pogojev za zdravo demokracijo je tudi močna civilna družba. Kaj natančno ta pojem pomeni, je, kot smo videli, stvar debate, ki mora potekati prav v civilni družbi sami. Skeptični pristop je v civilni družbi nujen in celo zaželen. Kakršenkoli bo že odgovor na vprašanje o bistvu civilne družbe, nikakor ne moremo dopustiti, da o vrednotah civilne družbe odloča prosti trg. Ali še slabše, da se civilni družbi odpovemo kot nepotrebni fantaziji sanjajočih idealistov. Odgovor na vprašanje v naslovu je sledeč: odtujene, razbite, neorganizirane in šibke civilne družbe se ne boji nihče. Živahna, močna in povezana civilna družba pa lahko marsikateremu oblastniku vsaj oteži dan, če že ne nažene strah v kosti.