»V socializmu sta bili dve temi tabu: politiki pa seks. Zdaj sta pa ravno dve temi, ki nista več tabu: politiki in seks. In humor se je zreduciral na politike in na seks.« (http://www.rtvslo.si/val202) Originalna misel člana programskega sveta RTV na zadnji seji tega organa 18. julija letos se je komajda prebila v medije. Pa še to po zaslugi izjave tedna na Valu 202 tri dni kasneje. A kaj, ko bodo to rubriko po novem ukinili, kontakti v živo so menda preveč nevarni.
Kaj je želel povedati dr. Ivan Štuhec z verjetno zgrešeno oceno, po kateri danes prevladujeta omenjeni temi humorja? Seveda to, da sta v napoto. Ker je moralni teolog predstavnik Katoliške cerkve, nam je druga razumljiva: seks ni zabaven. Toda od kdaj predlagatelju, ki naj bi bil predstavnik civilne družbe, ne diši preveč politični humor? Ali še bolje: zakaj mu ne diši, ko z ukazovalnostjo oblastnika svetuje »Začnite načrtno iskati dobre humoriste!« (Radio Slovenija, Dogodki in odmevi, 18. 7. 2006)? Kaj sploh še ostane ob dveh najbolj banalnih vsebinskih izbirah v pozivu po drugačnem humorju?
Morali se bomo sprijazniti: nova oblast, novi časi pomenijo manj smeha in dovolilnico zanj. Natančneje povedano, vodijo v njegovo regulacijo, v poseg vanj. Dragi Slovenci: želeli ste, poslušajte! Zveni absurdno in bizarno, a v demokraciji novega slovenskega trenutka pridejo na vrsto za žaganje tudi vici. Disciplinizacija humorja, nov žanr za konsumpcijo slovenskega naroda po meri lastnega (!) javnega RTV servisa, je doživela svoj prvi preizkus kar v omenjeni kontaktni oddaji, v kateri poslušalci komentirajo izjave. Na novinarski »Kaj se sme in kaj se ne sme v šali reči?«, »Kaj je smešno in kaj sme biti smešno?« in »Kaj so teme slovenskega humorja?«, so bili odzivi klavrni. Razen gospoda, ki je ugotovil, da je to ena najbolj humorističnih izjav, kar jih je bilo predvajanih v zadnjem času, ga ni bilo junaka, ki bi zaznal nevarno past ambicije po regulaciji tako spontanega žanra, kot sta smeh in komika. Zdravorazumske replike so se vrtele okoli tega, da humor nikoli ni pravi, da je vedno nekdo užaljen. Naslednjega koraka poslušalec ni več zmogel: užaljen je verjetno tisti, ki bi ga kanaliziral in omejeval! Spet drugi je psihološko ugotavljal: tebi je smešno, eden pa zares vzame. Zato nikoli ni vsem prav. Konkretizirati ni znal, ali pa je bil preveč prijazen. Tretji je menil, da se humor vedno norčuje iz človeških slabosti. Iz čigavih, si ni drznil povedati.
Noben od kličočih ni opazil ali razumel sugestij novinarke v vprašanju, če jih je že potreboval. Še manj zaznal, da so te v bistvu čisto odveč. Ko se torej bojevniki za realizacijo novega zakona o RTV pripravljajo na več zdravega ljudskega humorja, na Trefaltovo Košnikovo gostilno (na katere kultnost je opozoril Grims v parlamentu 11. januarja letos), nočejo sprejeti nase lekcije, ki je enostavna kot pasulj: ne moreš se bojevati s humorjem! Ta veje, koder hoče. Spomnimo, kako zelo smo v novih časih deležni celo disciplinizacije izraza na obrazu: ko je dve leti nazaj tedanji predsednik vlade na Krkini proslavi v Novem mestu menda muzajoče spremljal nastop Matjaža Javšnika, oponašajočega papeža in njegovo bolezen, je bil deležen reakcije slovenskih škofov, ker se mu je na obrazu menda zarisal nasmeh. Antop Rop je sicer takrat diplomatsko zavrnil tako početje: menda se ni muzal. Ista slovenska škofovska konferenca je leta 2000 obsodila tudi notorni satirični nastop Borisa Kobala v lutkovnem gledališču. Norčeval naj bi se iz slovenskega nadškofa. Leta 2006 je torej jasno, da je treba humor regulirati tam, kjer se najbolj vidi in sliši, na RTV, če je programski svet že tako razkošno zaseden z verskimi predstavniki.
Kaj je sploh dober humor? Mar ni nekom vselej zoprn po definiciji, grenak kot pelin in bodičast kot osat? Mar ni smeh, če ni oseben, tisti, ki se kot krč porodi iz turobnega življenja prav tedaj, ko ga najbolj potrebuješ, da bi vlil moči in poguma? V humorju je namreč nekaj tragičnega: skrivnosti izvor zanj ni veselje, temveč žalovanje. Zato v nebesih ni prostora za humoriste, kot pravi Mark Twain, kar je mogoče še en ključ za razumevanje, zakaj ga za nekatere ni niti v Sloveniji, novih nebesih pod Triglavom. Štosiranje je pač tip umetnosti, ki vselej predstavlja določeno emocionalno nevarnost. Najboljše šale so ogrožujoče, takšne pa so zato, ker so resnične. Pogrošna morala o zoprni (izrečeni) resnici nič manj ne velja za tiste, ki so omogočili, da nekateri v njihovem imenu odkrivajo njeno zoprnost. Seveda mislimo na vas, drage radijske in televizijske volivce: želeli ste, poslušajte! Ko ste volili nas, ste volili za naš humor!
Ob tem, da so manj resnične, smo nove smernice slovenskega RTV humorja spregledali verjetno še zaradi hude konkurence drugih domislic in ocen z zadnje seje svetnikov. Ti so zavzeto razpravljali o evrovizijski popevki in neuspešnem domačem kandidatu, ki škandalozno poje angleško, o psihopatologiji Mozartove Evrope in dekadenci finskih zmagovalcev, o slabem, preveč balkanskem okusu Slovencev, neprimernem ravnanju novinarjev in slabem mnenju mame predsednika sveta o radijskem programu. Seja, komedija verbalnih zmešnjav in pomešanih kompetenc, bi bila že po sebi kot gostilniški guč primerna za kakšen komedijantski, ne analitičen pregled. A kaj, ko to ne bi obveljalo za dobro komiko!
Na njej so tudi že nakazali, kako se disciplinira in kanalizira: za oddajo Hri-bar bodo prestavili na kasnejši, manj gledani termin. Njeni ustvarjalci so se že dolgo norčevali iz lastne ukinitve, ne zaman. Z njo so si zviševali možnost obstoja, češ: če nove vladarje soočimo z lastnimi željami po lepi podobi, si ne bodo upali. Kaj torej ostane gledalcem? »Izključite RTV, vključite možgane!«; »Televizija se ne boji resnice! Pogumno se bori proti njej!«; »Prehodil sem cel svet, toda nikjer se ne živi lepše kot na naši televiziji!«; »Ne poslušajte radio, temveč ratio!«; »Pomislite, da je zunaj vojna, nam pa se pokvari televizor!«; »Mislim, torej ne gledam RTV!«
Ne, to zaenkrat še ni humor po sprejetju novega zakona o RTV. Je nekaj istosmiselnih gesel iz študentskih demonstracij v Beogradu deset let nazaj. Smeh je pol zdravja, trdi znani pregovor. Radikalneje in po slovensko: smeh je preživetje. Nam bodo dovolili preživeti in se zraven celo smejati?