»Smo anonimni. Smo legija. Ne odpuščamo. Ne pozabljamo. Pričakujte nas.«
Anonimni
O Anonimnih se malo ve. So kot črni mož, ki se ga bojijo otroci. Le da so tokrat vloge zamenjane. Odrasli možje v kravatah se bojijo mozoljastih najstnikov z visoko inteligenco in hitro internetno povezavo. Vlade se tokrat soočajo z nečim, česar si niso zmožne niti predstavljati, in posledično ne znajo pravilno odreagirati. Nekatere vlade so jih razglasile za teroristično organizacijo in zapirajo člane Anonimnih. Takšen pristop je seveda popolnoma neučinkovit in kontraproduktiven. Ne moreš zapreti ideje. Anonimni uspešno počnejo, kar politiki v dobi cinizma niso več zmožni: navdihujejo ljudi. Predstavljajo idejo, katere čas morda prihaja. Medtem ko se je politika zreducirala na preigravanje sivin zastarelih ideologij, Anonimni namesto strukturiranega programa ponujajo sanje o boljšem svetu. In kar je morda najbolj pomembno: svoje obljube so zmožni uresničiti hitro in učinkovito, dve stvari, ki jih zbirokratiziran politični sistem ni več zmožen. Hekerji živijo v drugačnem svetu, v svetu, v katerem milisekunde odločajo o uspehu ali propadu neke akcije in v katerem sta edini avtoriteti znanje in izkušnje. Nekaj, o čimer lahko moderna politika samo sanja.
Strinjamo se, da se ne strinjamo
Kaj pa Anonimni sploh želijo? Svobodo informacij, svoboden internet, transparentnost in odgovornost. Želijo svoboden svet, v katerem svobodni posamezniki svobodno izbirajo svoja življenja brez nadzora vlad, korporacij ali drugih subjektov. Čudoviti ideali, a skoraj presplošni. To ni naključje. Anonimni nimajo programa, nimajo natančno izgrajene ideologije, nimajo dolgoročnega načrta (morda ga imajo, pa ga iz taktičnih razlogov ne razkrijejo). Polje možnosti poskušajo pustiti odprto, tako da se lahko vsak identificira z njimi. Če bi se začela debata o ideologiji, religiji, prepričanjih, bi se enotnost verjetno začela hitro krhati. Njihova največja prednost je lahko hkrati njihova največja slabost. So vse in nič, so organska tvorba, ki se hitro prilagaja na okolje, a posledično nima strukture. Morda pa gre za popolnoma nov pristop k politiki oz. urejanju javnih zadev. Pristop, ki je stari politični misli tako tuj, da ga niti ni zmožna misliti. Ideja o neposredni demokraciji, v kateri se posamezniki aktivno vpletajo v oblikovanje svojih lastnih življenj in življenje skupnosti. Anonimni morda ponujajo to, kar liberalizem ni več zmožen ponuditi. Ponujajo praktično izvedbo idealov neposredne demokracije. Začenjajo eksperiment, za katerega nihče ne ve, kako se bo končal, in imajo pogum, da se ga lotijo. Prav zaradi tega so grožnja statusu quo in vse globalne sile kontinuitete so soglasne, da jih je potrebno onemogočiti. V imenu varnosti in reda, seveda. V imenu države in v imenu državljanov. Iz teoretičnih nastavkov o delovanju države voditelji izpeljujejo praktične zakone, ki dušijo svobodo. Tudi če predpostavimo dobronamerne oblastnike, ki se bojijo kaosa, ki bi lahko izbruhnil ob izgubi nadzora, bi od njih pričakovali malo več samo-refleksije in odkritosti. Dve kvaliteti, ki sta v sami srčiki prosto plavajočih idej Anonimnih.
Spontane revolucije?
Zadnji valovi revolucij in pretresov v arabskem svetu, ki so vplivali tudi na dogodke v Evropi, so bili sprva dojeti kot spontani. Nato je bilo govora o vmešavanju tujih sil (kar se tako ali tako dogaja vedno in povsod) in po določenih kanalih so pricurljale novice, da naj bi za taktičnimi pripravami in medijsko podporo tem gibanjem stali tudi Anonimni. Ali so Anonimni te dogodke načrtovali ali so se jim pridružili kasneje, je podobno vprašanju o tem, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce. Dejstvo je, da so bili del teh sprememb ter da so imeli pomemben vpliv na razvoj dogodkov. Tako kot hipiji niso preprečili vojne v Vietnamu, so pa pripomogli k njenemu koncu. V Ameriki so ljudje začeli protestirati pred Wall Streetom proti socialni neenakosti ter pohlepu in moči korporacij in finančnih institucij. Anonimni so se vključili v to dogajanje tako, da so objavili ime policista, ki je uperil solzivec v oči nedolžnih protestnic. S to gesto so pokazali, kako je stari princip »naming and shaming« (javne osramotitve) lahko zelo učinkovit. V informacijski dobi namesto vojakov korakajo bataljoni informacij. Hitreje kot se bodo razvijali dogodki po svetu, bolj lahko pričakujemo prisotnost in drznost Anonimnih.
Minima moralia
Anonimni kličejo na odgovornost vlade in korporacije. Zahtevajo, da odgovarjajo za posredne in neposredne posledice svojih dejanj. Nekdo mora biti odgovoren in vlade in/ali korporacije se ne morejo več skrivati pred to odgovornostjo. Morda Anonimni zahtevajo preveč, več kot so vlade zmožne ponuditi, morda so njihovi standardi (pre)visoki, sploh glede na stanje, v katerem morajo vlade vladati. Vendar v veliko primerih zahteve Anonimnih niso nič drugega kot zahteva, da se vlade držijo svojih zakonov in ustav ter da korporacije prevzamejo svoj del odgovornosti za eksternalije, katerih težo mora nositi družba, medtem ko one poslujejo z vrtoglavimi dobički. Upal bi si trditi, da Anonimni v določenih primerih zahtevajo le to, da se minimalni standardi legalnosti in morale v praksi uveljavijo. Kot pes čuvaj so prevzeli vlogo, ki bi jo morali prevzeti mi, državljani, delujejo v našem imenu in za to postavljajo svojo svobodo in morda celo življenje na kocko. A kaj če se z njimi ne strinjamo?
Neodgovorno iskanje odgovornih
Delovati v imenu ljudstva se je skozi zgodovino večkrat izkazalo za problematično početje. Lekcije iz zgodovine komunizma so nam dale misliti, da se sodbe v imenu ljudstva kmalu obrnejo tako proti toženemu kot proti tožniku. Anonimni si jemljejo pravico govoriti v imenu globalnega demosa in v njegovem imenu izvajati akcije, ki se lahko marsikomu zdijo moralno sporne ali neodgovorne. Anonimni vsekakor ne delajo v rokavicah, saj so prepričani, da je situacija tako drastična, da so potrebne odločne poteze. Včasih se zdi, da se njihovo delovanje približuje motu, da cilj opravičuje sredstva. Na tej točki bi lahko začeli zanimivo debato o moralni odgovornosti, ki pa bi zavzemala (pre)več prostora in po mojem mnenju niti ni preveč produktivna, saj je ta moralna dilema stara skoraj toliko kolikor filozofija sama.
Kdo so Anonimni?
Bolj produktivno se je soočiti z vprašanjem, o kom sploh govorimo, ko govorimo o Anonimnih. Govorimo o organizaciji? Platformi? Mreži? Mitu? Verjetno o vsem tem in še več. Nihče ni prisiljen, da se jim pridruži ali da se z njimi strinja. Pri odločanju o njihovih akcijah so debate in ugovori ne samo zaželeni, ampak nujni. Vsaka akcija se načrtuje skozi demokratično argumentirano razpravo vpletenih. Kdor se ne strinja z določenimi predlogi, se lahko umakne. Če se umakne veliko ljudi, bo zaradi tehničnih razlogov sama akcija manj uspešna. Do določene mere obstaja znotraj Anonimnih sistem samoregulacije in spontane samokontrole. Uspešnost in zanesljivost tega sistema se bosta pokazali skozi čas. Vsekakor bodo Anonimni pomemben igralec na parketu geo-politike, dosežek, ki je vreden pozornosti. Pričakujte jih, in če vam bo v kratkem Facebook popolnoma mrknil, se bo nekdo igrivo smejal.