Pogovor
Dr. Karmen Erjavec
Dr. Karmen Erjavec je izredna profesorica za komunikologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Raziskovalno se ukvarja s kritično analizo medijskega diskurza, vzgojo za medije in novinarsko kakovostjo ter velja za eno vodilnih slovenskih raziskovalk na področju komunikologije. Napisala ali sodelovala je pri pripravi več kot šestdesetih znanstvenih člankov v revijah najvišjega ranga, dolgi vrsti izobraževalnih publikacij, kot so učbeniki za poučevanje vzgoje za medije in novinarstva, zbornikov, raziskovalnih poročil in drugih strokovnih prispevkov iz področja medijev in novinarske kakovosti. Leta 1997 je doktorirala na univerzi v Salzburgu (Avstrija) na temo mediji v tranziciji. V doktoratu se je osredotočala na primerjavo slovenskega in avstrijskega medijskega sistema, pa tudi na oblikovanje in razlikovanje med kakovostnimi in nekakovostnimi mediji. Nalogo je pisala v času, ko se je pri nas velika komercializacija medijev šele začenjala. Zgodilo se je veliko lastniških prevzemov in mediji so iskali svojo novo identiteto. Takrat se je zastavljalo vprašanje, na katerega danes že bolj ali manj poznamo odgovor: »kaj se lahko v Sloveniji zgodi na področju medijev, kateri model bomo izbrali?« Imela je privilegij, da je lahko ta proces spremljala iz distance, iz Salzburga in države, ki je že bila kapitalistična, hkrati pa iz prve vrste tudi porodne krče nove kapitalistične družbe. Kot v večini podobnih primerih smo po njenem mnenju v Sloveniji tudi na področju medijev izbrali neprimerno bolj radikalno zgodbo kot Avstrijci in drugi evropski narodi z demokratično tradicijo: »brez distance, brez razmisleka, samo naredili tisto, kar nam je bilo zapovedano!«
Eno osrednjih vprašanj v zvezi z mediji je vprašanje lastništva. Nedavno smo brali zanimiv intervju s Horstom Pirkerjem, bivšim direktorjem medijske hiše Styria, ki ima tudi pri nas pomemben delež. Horst Pirker se v intervjuju čudi nad vplivi mrež v Sloveniji. Pravi, da če bi še enkrat prišel v Slovenijo z medijskim projektom, »…bi se najprej poučil o mrežah, skušal bi čim bolje razumeti povezave med vplivnimi osebami. Tri do pet let bi se ukvarjal samo z omrežji, to bi bil zame osrednji pristop za Slovenijo.« (Klipšteter, Tomaž in Vaupotič, Vesna: Intervju Horst Pirker. Dnevnik 2.10.2010, 10.) Kaj nam to pove o delovanju medijev v Sloveniji in kaj to pomeni za slovenski medijski trg? Je prepletenost političnih in ekonomskih elit ter novinarstva v Sloveniji res tako močna?
Te osebne mreže so med seboj povezane predvsem kapitalsko in to celo ne glede na politično orientiranost, kar je na prvi pogled presenetljivo, sociološki uvid v delovanje sodobnih elit pa pokaže, da je to ključna značilnost. To ni značilnost le Slovenije, ampak večine razvitih sodobnih držav. Tipičen primer je Obamova zdravstvena reforma, ki so jo zatrli močni kapitalski interesi. V Sloveniji pa je še bolj kot drugod prisoten klientelizem. Gre za povezavo politike, gospodarstva in medijev. Tipični primer so velika podjetja v državni lasti, ki v vlogi močnih oglaševalcev določajo, kateri lojalni mediji bodo (lažje) preživeli. Oglaševalci grozijo medijem, da bodo prenehali oglaševati pri njih, če ne bodo objavili hibridnih prispevkov (oglasna sporočila v obliki novinarskih prispevkov) ali preprečili objave za njih negativnih informacij. Iz zgodovinske perspektive, ta praksa ni nekaj povsem novega, ampak jo lahko razumemo kot nadaljevanje podrejanja novinarske avtonomije in profesionalnih praks interesom močnih. V prejšnjem sistemu komunistični partiji, danes pa kapitalu. Novinarsko podrejanje oglaševalcem je samo nova oblika iste logike. Novinarji so pristali na opustitev svojih profesionalnih vlog in integritete za nek višji cilj, v našem primeru za ekonomsko preživetje medija. Namesto vloge nadzornikov oblasti igrajo vlogo promotorjev z namenom zvišanja oglaševalskega prihodka medijem.
V čem je ta naša situacija drugačna v primerjavi s tem, kar se dogaja recimo v ZDA in Veliki Britaniji?
Gre za podobno zgodbo t.i. tržnega novinarstva, katerega ključna značilnost je podreditev zahtevam tržnih promotorjev, tj. oglaševalcev in predstavnikov za odnose z javnostmi, obravnavanja bralcev kot potrošnikov in ne kot udeležencev v družbi in vira demokratične moči, razumevanje novinarskega dela kot rutinske prakse, reducirane na izvedbo tehničnih nalog, ki jih usmerjajo tržni interesi. Vendar pa je v Sloveniji zaradi pomanjkanja tradicije v demokratični kulturi, ustrezne pravne regulacije medijev in drugih, z mediji povezanih družbenih institucij, majhnega medijskega in oglaševalskega trga, ki šteje samo okrog šesto tisoč gospodinjstev, ter želje po hitrem dobičku, tržna usmerjenost slovenskega novinarstva dosegla skrajne razsežnosti, v katerih so mediji promocijo politike, ki je bila značilna za socializem, zamenjali s promocijo gospodarskih prvin. V Sloveniji so ta proces še posebej izrabili določeni posamezniki, ki so se želeli v zelo kratkem času močno okoristiti, ne da bi pri tem upoštevali neposredne in posredne posledice. Predvsem imam pri tem v mislih posledice za novinarje, ki so reducirani na nič drugega kot samo na strošek, in na občinstvo, ki ne dobi družbeno pomembnih informacij.
Smo potemtakem radikalizirali tudi kapitalizem? Poznamo primer Ruperta Murdocha, ki v jedru svoje filozofije trdi, da je trg nujen za medije, ker s tem dobimo boljše novice. Naše ideje o tem kako bi moral izgledati medijski trg so potemtakem še bolj »murdochovske«?
Proces skrajne instrumentalizacije politike in medijev za individualne kapitalske koristi pri nas izvajajo posamezniki, ki so se zelo hitro naučili, da prosti trg lahko zanesljiveje in učinkoviteje kot državna cenzura in brez podpore sodstva poskrbi, da bodo izločeni vsi neprijetni in nadležni glasovi, ki jih ne želijo slišati. Z mediji upravljajo kot z drugimi podjetji z edinim ciljem maksimizacije dobička. Vendar pa obstajajo bistvene razlike med proizvodnjo običajnih potrošnih dobrin in proizvodnjo informacijskih in kulturnih dobrin, ker razširjanja sporočil ni mogoče ločiti od etičnih in družbenih norm, duhovnih in kulturnih vrednot.
Kako to »zver«, ki smo jo spustili z »verige« ponovno vrniti v »kletko«, da bo novinarstvo lahko ponovno opravljalo svojo poslanstvo, ki je tako zelo pomembno in celo ključno za ohranitev in razvoj demokracije?
Tukaj bi se morala dotakniti različnih ravni. Ključen problem sodobne družbe je v tem, da je neoliberalna ideologija uspela civilno družbo zreducirati na boj za partikularne interese. Tako imamo v Sloveniji boj za pravice upokojencev, študentov, zdravnikov in tako naprej. Ni skupne borbe proti skupnemu imenovalcu in to je proti instrumentalizaciji države s strani kapitala. In pri tem prepoznanju je odpovedala tudi akademska skupnost. Uspeli so nas utišati z raznimi mehanizmi, kot je nabiranje točk, kot je prevelika obremenjenost, kot je birokratsko delo. Poleg tega je vedno več fakultet, ki se borijo za vedno manj denarja. Ali drugače povedano, torta (proračun) je bolj ali manj ista, posamezni kosi torte (finančna sredstva za posamezne fakultete) pa so vedno manjši. Posledica tega je, da je naše delo slabo plačano. V družbenem kontekstu pa to pomeni, da je znanje družbeno nepomembno.
Če se vrnemo nazaj na medije, oživitev kritične civilne družbe je nujni pogoj za kakršnekoli spremembe. Skupaj moramo prepoznati in jasno artikulirati, da gre za globalni kontekst in okvir. Gre za neoliberalistični kontekst razmerja med državo in kapitalom, kjer politični razred v razvitih državah nasploh, v Evropi in Sloveniji pa še posebej, vidi funkcijo lastne države kot služenje kapitalu, se pravi, kot olajševanje pogojev akumulacije. Zato je ključnega pomena braniti naše temeljne pravice kot ljudi in državljanov tako nasproti kapitalu, kot nasproti državi (če je treba) ali v podporo državi kot terenu legalizacije družbenih teženj. Vztrajati je treba pri trditvah, da javnost obstaja samo toliko, kolikor nam mediji omogočajo artikulirati tiste politične zahteve in družbene iniciative, ki branijo enakost med ljudmi, svobodo izražanja in združevanja tj. samouresničevanje v družbi.
Civilna družba je, kar se tiče odzivanja na medijsko dogajanje, mestoma kar aktivna, ima pa problem, sploh tista, ki je bolj tehtna, da se le redko pojavlja v »mainstream« medijih. Alternativa je vedno ta, da se vzpostavi lasten medij. Je 1500 medijev kolikor je že registriranih v Sloveniji, preveč? Je ta številka morda tako velika tudi zato, ker imamo veliko interesnih medijev, ki so namenjeni majhnim skupinam ljudi?
Sama številka medijev, če imate zelo homogeno medijsko vsebino, o sami kakovosti medijske vsebine ne pove veliko. Na primer, v Sloveniji spadamo v skupino držav, ki imajo največ radijskih postaj na 100.000 prebivalcev, a ko pogledamo njihovo ponudbo, vidimo, da je zelo homogena, tržno naravnana, s čemer se nekateri lastniki celo hvalijo.
Kje lahko potem civilna družba v takšnem medijske okolju dobi svoj glas?
Dejavni moramo biti na dveh ravneh. Potrebno je ustanavljati nove medije in tukaj ponuja splet določeno alternativo v smislu razmeroma poceni produkcije. Obenem pa se moramo vključiti v delovanje uveljavljenih medijev in jih spreminjati od znotraj.
V čem je slabost »ameriškega« modela podajanja novic, ki ga tako nekritično prevzemamo tudi pri nas? Dolžina povprečne izjave v medijih se je v ZDA v zadnjih trideset letih iz 43 sekund zmanjšala na 8 sekund. Je lahko pristanek na tovrstno »banalizacijo« in poenostavljanje poguben za medije in tudi za javnost?
Posledica se kaže v tem, da danes v dnevnih medijih ne zasledimo več poglobljene analize in razkritja strukturnih odnosov moči v družbi. Današnje novinarstvo predstavlja dogodke in situacije v obliki konflikta dveh strani. Tako občinstvo ne dobi več uvida v družbeni problem, ampak je udeleženo v verbalni vojni.
Mediji vse bolj težijo k temu, da nam zavoljo zaslužka dajejo tisto, kar želimo in ne tistega, kar potrebujemo. Kdo smo danes za takšne medije uporabniki medijev?
Ključne stranke medijem nismo več člani občinstva, ampak oglaševalci. Mediji prodajo pozornost članov občinstva oglaševalcem. Cilj medijev je maksimizacija občinstva za maksimizacijo dobička. To se kaže na različnih ravneh. Edino merilo medijske kakovosti je branost, poslušanost in gledanost. Mediji skušajo pridobiti čim več občinstva, saj jim to zagotavlja prihodek od prodaje, obenem pa sooblikuje ceno oglasov. Na drugi ravni gre za vzpostavljaje prave klime. Novinarji prevladujoče izbirajo tiste novice, ki bi lahko pritegnile čim bolj številčno občinstvo in ustvarile potrošniško klimo, tj. tisto, ki podpira oglaševalno vsebino. Tržno novinarstvo zaradi pritiska po vedno večjem številu članov občinstva v ospredje postavlja izbiro novic in način upovedovanja prispevkov, ki ne tematizira družbenih problemov na način razkrivanja strukturnih odnosov moči v družbi, saj bi takšna obravnava lahko pri občinstvu zmanjšala »potrošniško naravnanost« oz. pripravljenost na nakup oglaševanih izdelkov in storitev ali celo sprožila dvom o obstoječem družbenem sistemu. Novinarji prevladujoče sporočajo predvsem o »varnih« temah, tj. o tistih, ki ne povzročajo dodatnih družbenih konfliktov in ne dvomijo o vladajoči ideologiji. Sodobna novinarska besedila posnemajo oglase v redukciji problema. Tako se ne osredotočajo na problem in ne iščejo družbenih vzrokov za problem in odpravo problema, ampak se osredotočajo na posamezni produkt/storitev, ki ga predstavljajo kot rešitev problema.
Problematične teme, kot so recimo zdravstveno, socialno zavarovanje pa so narejene po principu konflikta. Novinarji predstavijo dve nasprotujoči si strani. To razumejo kot operacionalizacijo objektivnosti.
Je ta uravnoteženost, objektivnost za novinarje neke vrste varnostni »ventil«?
To je nekakšen obrambni mehanizem novinarstva. Morda je najbolj dramatična ilustracija zlorabe operacionalizacije norme objektivnosti prispevek Sky Newsa o genocidu v Srebrenici. Ta prispevek je zgrajen na dveh virih. Novinarka je vprašala srbskega generala Mladiča, ali se je v Srebrenici zgodil genocid. Mladič je v izjavil odločno povedal, da se genocid ni zgodil, saj so se Srbi le branili pred bošnjaškimi napadi. Na drugi strani je novinarka vprašala staro ženico, ki je v poboju izgubila tri sinove. Ta ni zmogla povedati ničesar, le jokala je. Večina občinstva, ki je gledala ta prispevek, je dobila občutek, da je resnica na strani elokventnega Mladiča, ki je jasno povedal, kaj se je dogajalo. Ko so kršene človekove pravice, mora novinar to jasno povedati in ne sme dati možnost interpretacije situacije storilcem. Podobno je z novinarsko legitimacijo sovražnega govora, ki se dogaja vsak dan. Novinarji brez jasne označbe navajajo sovražni govor politikov. Ker so ti neoznačeni, so pri občinstvo pozitivno sprejeti, kar običajno vodi v vedno večjo skrajnost rabe sovražnega govora v družbi.
Je zgolj pritisk trga tisti, ki diktira novinarju, da se odloči na tak nekritičen način legitimirati nekoga kot je Mladič ali gre mogoče tudi za to, da je tudi ta novinar nekdo, ki ima neko drugačno perspektivo, znanje in naučenost o tem kaj so mediji, kaj novinarji in kaj novinarstvo?
Pogosto na naši katedri poslušamo očitek, da študente ne učimo etičnega delovanja. Kot odgovor na ta očitek rada povem naslednjo zgodbo. Na temo novinarske etike je pri nas diplomirala novinarka slovenskega tabloidnega časopisa. Na samem zagovoru sem ji kot predsednica komisije postavila vprašanje, zakaj pri svojem vsakdanjem delu ne upošteva v diplomi analiziranih etičnih usmeritev. Študentka je odgovorila: »Takoj, ko sem začela postavljati takšne etične zahteve, me je urednik postavil pred dilemo: ali bom delala po njegovih navodilih ali pa grem, saj na moje delo čaka deset drugih.« To pomeni, da se novinarji zavedajo kršitev, vendar so socializirani v praksi ustrahovanja. Novinarji – še posebej mlajši – poročajo o slabih delovnih razmerah, nizkih plačah, nerednih izplačilih za honorarno delo ter različnih pritiskih s strani oglaševalcev, lastnikov, politikov, urednikov in uprave. V Sloveniji smo priča različnim oblikam omejevanja avtonomije novinarskega dela: nastavljanje lojalnih uprav in urednikov, odpoklic dopisnikov, katerih pisanje visoki vladni uslužbenci označijo za neprimerno, odpuščanje honorarnih sodelavcev, premeščanje na drugo delovno mesto, neobjavljanje naročenih prispevkov, filtriranje informacij skozi osrednjo tiskovno agencijo, zlorabo pravice do popravka, postavljanje pogojev pred dajanjem izjave ali nastopanjem v mediju z izbiro sogovornikov ali vprašanj, preusmerjanje oglaševalskega denarja. Novinarji so tudi šibko organizirani in nesolidarni med seboj. Ko se enemu novinarju zgodi krivica, ga ostali prepustijo samemu sebi, ker so na nek način hvaležni, da se to ne dogaja njim. Za spremembo obstoječe novinarske prakse je potrebno zagotoviti solidarnost med novinarji ne glede na formalni status in zahtevati, da statuti posameznih medijev in drugi sorodni akti, pa tudi dejansko ravnanje lastnikov, uprav in urednikov medijev spoštujejo ustavo in zakone, ki zagotavljajo avtonomijo novinarjev.
Po drugi strani pa je tudi kapitalski pritisk res zelo močan in medijski producenti pogosto opravičujejo svojo prakso s stališča, da si bralci, gledalci in poslušalci to želijo. Pri tem pozabljajo, da mediji sami oblikujejo okus teh istih bralcev, gledalcev in poslušalcev.
V Sloveniji je še dodatno problem, da na tem področju ni dobre regulacije in sodne prakse. Na primer, v Sloveniji konkurenčni mediji poznajo nezakonite in neetične prakse mešanja novinarskega in oglaševalskega diskurza, toda ne ovadijo konkurenta, ker si mislijo, da bodo kmalu sami potrebovali to prakso za dvig finančnega prihodka.
Pri tem moram dodati, da tudi občinstvo ni le žrtev, ampak tudi uživa v nekakovostni medijski ponudbi. Mediji ponujajo svojevrsten užitek, dobro počutje, celo občutek moči in avtonomije. Produkcija discipliniranja sodobnega potrošnika v neoliberalnem sistemu na način, da se discipliniranje ujema z užitkom in avtonomijo, je prefinjen oblastni mehanizem neoliberalizma, saj potrošniki, ki trošijo pri svojem samonadzoru in samoregulaciji, uživajo.
V eni od knjig ali učbenikov, ki ste jih napisali skupaj z dr. Zalo Volčič, navajate primer ameriškega vojaka, ki je tožil ministrstvo za obrambo, ker je v oglasu za služenje vojske zavajala in prikazovala neresnico. Sodišče je tožbo zavrnilo z argumentom, da bi pač sam moral vedeti, da oglasi zavajajo. Kakšen mora biti danes uporabnik medijev, da lahko »preživi« v z informacijami nasičenem svetu? Kakšne lastnosti mora imeti medijsko pismena oseba v 21. stoletju?
Medijsko pismena oseba ima dostop do medijev, zna kritično analizirati in ocenjevati medijsko vsebino ter jo ustvarjati. Medijsko pismena oseba mora imeti široko znanje o družbi, da zna kritično reflektirati medijska sporočila in participirati kot aktiven državljan. Današnja globalna informacijska družba izpodbija kulturne in politične koncepcije državljanstva, temelječega na ideji nacionalne države, in vodi v novo deteritorizacijo pismenosti, vključno z medijsko pismenostjo. Če uporabimo ugotovitve Castellsa, ki je proučeval vpliv nove tehnologije na urbani in regionalni razvoj, lahko trdimo, da nova prostorska dinamika, organizirana na protislovju med prostorsko nedoločljivo močjo globalnih korporacij na eni strani in brezmočnimi prostori na drugi strani, temelji na (pre)toku informacij in ustvarja lastne komunikacijske kode, ki izhajajo iz zgodovinsko določenega prostora, pretežno iz ZDA. Tako imamo na eni strani mobilen kapital, ki ni nacionalno osrediščen, in na drugi strani oddaljene prostore ter nemobilne kulture in skupnosti. Zato je pravi izziv sodobne globalne politike, kot npr. OZN, da v svetu prostorsko nedoločljive moči in brezmočnih prostorov ustvari prostorsko integriteto, tj. politično suverenost, državnost in kulturno avtonomijo. Še več, s prevladujočim življenjem v virtualnem svetu – virtualne komunikacijske mreže, skupnosti, kulture, demokracije – našim vladam omogočamo, da zmanjšajo svojo odgovornost do nas, državljanov. V današnjem post-nacionalnem svetu uživajo sadove tega sveta predvsem tisti, ki spadajo v visok družbeno-ekonomski razred in imajo visok kulturni kapital. Ostali, velika večina, pa moramo biti odvisni od vlad nacionalnih držav in se ne moremo zanašati na osebno bogastvo in »svobodno« tekmovanje na svetovnem trgu. Medijska pismenost mora zato vključevati družbeno, kulturno in politično znanje, da bi lahko državljani razumeli delovanje globalnih medijev in strukturna razmerja sil in moči v današnji globalni informacijski družbi.
Kaj glede na trenutno stanje medijev pomeni vse večja prisotnost novih tehnologij? Kako so nove tehnologije spremenile medijsko polje?
Za medije to pomeni, da izgubljajo vlogo osrednjih posrednikov informacij v družbi. Nove možnosti posredovanja informacij postavljajo pod vprašaj vlogo novinarjev. Zato bi morali novinarji premisliti, kakšna je njihova vloga v sodobni družbi. Dejstvo je, da novinarstvo v tradicionalnih medijih ne more biti več najhitrejše in edini posrednik informacij.
Vloga novinarja se pri tem na nek način drastično spremeni. Še pomembnejše postanejo vrednote in osnovno poslanstvo novinarstva.
Da, to pomeni, da morajo novinarji posredovati boljše, celovitejše informacije kot subjektivni pisci blogov, komentarjev na forumih… Torej, ponuditi morajo analitične, poglobljene, dobro premišljene in osmišljene informacije.
Nick Davies, eden izmed najbolj cenjenih in prodornih britanskih raziskovalnih novinarjev, je v knjigi »Flat Earth News« (Novice s ploske Zemlje) priznal, da dela v izprijenem poklicu. Pravi, da je 80 odstotkov informacij le dodelava agencijskih novic, uradnih sporočil za javnost ali pa gre za informacije, ki so tako ali drugače prevzete (ali odvzete) iz drugih časnikov ali z medmrežja. Nick Davies tovrstno novinarstvo poimenuje »stolovinarstvo« – »churnalism« (chair + journalism).
V Sloveniji v tem primerjalno prevladuje prispevki Slovenske tiskovne agencije. Večina objavljenih prispevkov danes je rezultat t. i. »rutinskega novinarstva« oziroma skupka standardiziranih dejavnosti. Službe za odnose z javnostmi in tiskovne agencije pomembno prispevajo k uspešno izvedeni rutinizaciji ne samo zbiranja informacij, ki je prva faza novinarskega komunikacijskega procesa, ampak vse pogosteje tudi k rutinizaciji ostalih dveh faz – izbora dogodkov in dejstev ter oblikovanja novinarskih sporočil. Taka rutinizacija novinarskega sporočanja pravzaprav vodi v pasivnost novinarjev, ki tako izgubljajo mesto subjekta v novinarskem sporočanju.
Zanimivo je, da veliko lokalnih postaj, lokalnih medijev kopira in citira MMC (Multimedijski center RTV) in 24 ur (POP TV), ti pa seveda STA in to z vsemi napakami vred.
Novinarji lokalnih medijev so zaradi cilja znižanja stroškov na ravni novinarske prakse postali predelovalci informacij, v glavnem le kopirajo prispevke drugih medijev in agencij.
Kako sicer gledate na lokalne medije? Zdi se, da je vse več novic lokalnih. To je nekakšna posledica trenda, ki je usmerjenost medijev iz svetovnih novic preusmerila na lokalne.
Lokalna produkcija je pri nas v povprečju slabe kakovosti. Lokalni informativni programi običajno ne vzpostavljajo javne sfere, ampak v glavnem reproducirajo prevladujočo ideologijo. V majhnih okoljih so tudi večji politični pritiski, oglaševalski pritiski in slabši novinarski kader kot v večjih mestih.
Pew Center je ameriška organizacija, ki raziskuje stanje novinarstva in demokracije. V eni od raziskav so ugotovili, da zgolj štiri odstotke zgodb odkrijejo tako imenovani novi mediji, velika večina pa jih še vedno nastane v časopisih. In to kljub temu, da so časopisi v zatonu. To na koncu pomeni, da ljudje dobijo manj izvirnih informacij. Morda je v medijih več govorjenja, diskusij, vendar vedno manj pravih novic. Le novice pa so lahko podlaga za kakovostno razpravo. Zato zaton novinarstva pomeni zaton skupnosti in demokratičnega diskurza. To je zelo nevarno, saj praznina ne bo ostala izpraznjena. Napolnili jo bodo interesi moči in tistih, ki hočejo diskusijo kontrolirati. Namesto pogovora ljudi o tem, kaj se res dogaja, tako dobimo manipulirano diskusijo. Kako lahko zagotovimo, da bodo časopisi preživeli in s tem očitno zavarujemo tudi pritok »pravih« novic?
Časopisi bodo preživeli, če bodo premislili svoj položaj. Če bodo osmislili svoj položaj in sodobni kulturi ponudili specifičen prispevek, potem bodo obstali, zagotovo pa ne v takšni obliki kot sedaj.
Zdi se, da časopisi izginjajo ravno zato, ker ne sodijo več v ta koncept tržnih medijev. Kakšni bi morali biti časopisi, da bi ugajali današnjim generacijam, mladim? Tem, ki so danes potopljeni v to prevladujočo potrošniško miselnost? Kako mlade prepričati v to, da investirajo v časopise tako, da jih berejo?
Veliko znanstvenikov danes jamra, da mlade ne zanima politika. Naše raziskave kažejo, da mlade politika zanima, a ne uveljavljena politika, ki je pri nas omejena predvsem na stranke. Za mlade so politične teme tiste, pri katerih začutijo možnost osebne angažiranosti, možnost vključevanja in možnost kakršnekoli spremembe. To pa je za uveljavljeno novinarstvo nepomembno. Vprašanje politike in družbene angažiranosti mladih je treba obrniti in se vprašati, kaj mediji ponujajo mladim.
Nek odziv na to je pojav tako imenovanega »infotainmenta« (informacija in zabava). Mlade poskušajo pritegniti v politiko preko tega, da jo zavijajo v humor. Recimo nekatere statistike, sploh za ZDA, kažejo, da mladi večino političnih informacij dobijo prav preko tovrstnih oddaj.
To je gotovo en model. Po eni strani vsi kritizirajo ta »inforazvedrila«, po drugi strani pa je treba ugotoviti, da ozko faktično razmišljanje v sodobni moderni družbi ni ravno v ospredju. Če pa lahko to kritično razmišljanje dosežemo tudi na bolj razvedrilen način, potem velja razmisliti tudi o tem. V novinarstvu imamo dve skrajnosti. Na eni strani imamo razvedrilno novinarstvo, ki običajno ponuja povsem personificirane, individualizirane zgodbe o družbenih problemih, ki so praviloma narejene v kontekstu neoliberalne ideologije v smislu, da je posameznik sam kriv za svoje probleme. Na drugi strani pa imamo suhoparne in podatkov polne prispevke, ki so zanimive samo ozkemu krogu poznavalcev. Zato je potrebno personifikacijo dopolniti z družbenim kontekstom. Torej, mladim je treba ponuditi teme in obliko, ki njih pritegne in ne vztrajati na starih vzorcih.
John Nichols, novinar najstarejše ameriške (levičarske) revije »The Nation« je pred časom podal zanimiv predlog kako rešiti težave financiranja medijev in novinarstvu povrniti njen prvotni pomen. Predlagal je, da bi državljani s pomočjo države financirali posamezne novinarje? Kako vi gledate na tovrstne alternative reševanja lastniških zagat v medijih? Je to lahko eden od načinov kako rešiti zadevo?
To je gotovo eden od možnih načinov. Na teoretični plati se z njim strinjam, toda ne vidim možnosti, kako ga izvesti v praksi.
Internet je precej spremenil novinarstvo in medije. Zarezal je tudi v ločnico med novinarjem in nami, bralci, gledalci, poslušalci. Kako gledate na pojav državljanskega novinarstva in tega, kar se ta trenutek dogaja na spletu? Novinar je praktično lahko vsak. Blogi nastajajo in izginjajo. Kako ocenjujete to dogajanje? Vidite v tem kaj pozitivnega? Je to morda celo prihodnost novinarstva?
V enem delu da, čeprav je bila še nedavno blogosfera v Sloveniji zelo razvita, je zdaj v upadanju in je bolj neke vrste subjektivna interpretacija posameznikovega doživljanja sveta. V Veliki Britaniji in ZDA imajo novinarji v velikih medijih, kot sta recimo »New York Times« in »The Guardian«, svoj novinarski prispevek in ob njem še blog, kjer interpretirajo in dodajo hitre informacije, ki jih v osrednjem prispevku niso mogli zaobjeti. Tam je blog orodje za poglobitev, aktualizacijo prispevka. Tega v Sloveniji ni. Toda iz medijske in novinarske zgodovine se lahko naučimo, da vedno, ko ima človeštvo občutek, da bosta politika ali kapital prevzela vse družbene sfere, se vedno odpre neka nova alternativna niša komuniciranja.
Eno od osnovnih poslanstev novinarstva je, da nam poskuša nekaj razložiti. Današnji čas je zelo natrpan z informacijami in iskanje informacij zahteva od nas ogromno časa, pa vendar je zaznati, da se spletno novinarstvo vse bolj vrača k podajanju golih faktov. Dober primer tega je Wikileaks. Je to še novinarstvo? Nič več popačenih osebnih interpretacij ampak goli podatki, ki si jih naj interpretira vsak sam?
Na neki način je Wikileaks razkril slabo novinarstvo. Vse tisto, kar bi morali delati preiskovalni novinarji, je razkril Wikileaks in s tem pokazal, kako sodobni novinarji ne opravljajo svojega dela. Wikileaks je v tem smislu prebil neko oviro in je zato zelo pomemben. Seveda pa ni brez težav, saj objavlja informacije brez konteksta in pomisleka na posledice. Tukaj je bila ključna povezava Wikileaksa z novinarji izbranih časopisnih hiš, ki selekcionirajo informacije in jih umestijo v kontekst.
Je v Sloveniji še kaj raziskovalnega novinarstva?
Danes lahko bolj ali manj govorimo o tako imenovanem kvazi preiskovalnem novinarstvu. Večina zgodb, ki se razkriva, so nastavljene zgodbe. Ena politična opcija deluje proti drugi opciji na način, da ji bolj ali manj nastavi kakšno zgodbo in ji na ta način kljubuje. Večina dozdevno preiskovalnih zgodb pri nas je takšnih. Pomemben je premislek o družbenih učinkih te prakse, ki so problematični. Novinarji ne razkrivajo pomanjkljivosti in nepravilnosti v družbenih sistemih regulacije, ampak dejansko stabilizirajo odnose moči v družbi. In ker to počnejo prikrito, z uporabo strategij, ki ustvarjajo vtis kakovostnega preiskovalnega novinarstva, bralca napeljujejo, naj odvrže obrambne mehanizme kritične razdalje do povedanega, k vzpostavljanju katerih bi ga morebiti spodbujal očitneje problematičen novinarski diskurz, in naj brez dvomov zaupa temu, kar mu sporočajo »kakovostni mediji« kot najvišji in najbolj zaupanja vredni nadzorniki uporabe in zlorabe družbene oblasti. Torej je ta praksa za člane občinstva škodljiva, saj pod krinko preiskovalnega novinarstva sprejemajo predmetnike in okvire uradnih virov.
Mladi novinarji se zdijo polni idealov, pa vendar tega ne spregledajo. Njim se to, da dobijo neko informacijo, zdi preiskovalno novinarstvo, dejansko pa zgolj sledijo indicem, ki jih nastavljajo drugi. Zakaj tega ne spregledajo?
Ena od strategij tega kvazi preiskovalnega novinarstva je, da ponujajo informacije novinarjem, ki imajo premalo znanja in izkušenj, da bi jih resno ogrozili.
Ponovno pridemo do problema nesolidarnosti med novinarji. Do dejstva, da mladi novinarji nimajo mentorjev, ki bi pazil na njih, ki bi jih vodili.
To je povezano tudi s sodobno kulturo kulta mladosti, ki sili urednike, da pred kamere pošiljajo vedno mlajše obraze, izkušene novinarje pa postavljajo v ozadje.
Problem televizijske scene v Sloveniji je tudi ta, da tempo razvoja in kakovosti diktira komercialna televizija. Ni povsod tako. Recimo, Murdochov »Sky News« je v Veliki Britaniji povsem drugačen kot njegov »Fox News« v ZDA. Zakaj? Ker v Veliki Britaniji določa merila kakovosti »BBC«.
Zakaj naša javna televizija tako vztrajno sledi komercialni? So razlogi za to samo kapitalski?
Javna televizija v 1990-tih ni opravila ključnega razmisleka o svojem poslanstvu. Problem je tudi Zakon o RTV, upravljanje javne televizije, kadri ipd.
Kako pogosta in kvalitetna je v Sloveniji kritična analiza medijskega diskurza? Kdo to ob Mirovnem inštitutu, ki v ta namen izdaja tudi časopis »Medijska preža«, še počne?
Znanstveniki se trudimo objavljati članke na tem področju, vendar jih maloštevilni berejo. Mediji zelo neradi poslušajo kritiko svojega dela.
Kako danes v slovenskih šolah otroke seznanjamo z mediji?
Imamo samo »Vzgojo za medije«, ki je izbirni predmet in se izvaja v sedmem, osmem in devetem razredu. Razdeljen je na tisk, radio, televizijo in internet. V vsakem razredu predmet traja samo po 35 ur, kar je zelo malo, je pa to kljub temu neki preskok glede na preteklo stanje in smo recimo pri tem v Vzhodni Evropi celo najboljši. Raziskave kažejo, da je medijsko kritičnost najbolje učiti pri materinem jeziku, tukaj pa smo mi naleteli na veliki odpor. Ključna vloga, ki jo imajo mediji v vsakdanjiku osnovnošolcev, pogosta raba medijev in vsepovsod navzoča medijska kultura kažejo na potrebo po vključitvi učenčevih zunajšolskih izkušenj v šolski predmetnik, razpravi o njih in obdelavi ter izmenjavi le-teh. V sodobni informacijski družbi je tudi medijska kultura tista, ki uči pravilnega in nepravilnega obnašanja, o vlogi spolov, vrednot in znanja v svetu. Mediji kot ključni dejavniki družbene »normalizacije« oziroma ideološki sporočevalci učence obveščajo, obenem pa (so)oblikujejo njihovo vrednotenje javnih in zasebnih zadev, idej, prepričanj in idealov. Tako so šole izgubile svoj informacijski in izobraževalni monopol, saj mediji omogočajo, da izobraževanje poteka tudi zunaj šolskih zidov.
Delali ste na različnih raziskavah »mladi in mediji«. Kakšne so ugotovitve? Kako se po teh raziskavah na medije odzivajo mladi in kako jim pri tem lahko pomagamo?
V Sloveniji manjkajo poglobljene raziskave o medijski pismenosti slovenskih otrok in mladostnikov. Opravljene raziskave pa kažejo, da otroci medije, čeprav jim posvečajo veliko svojega prostega časa, spremljajo z nizko mero kritične presoje. Slovenski osnovnošolci in osnovnošolke nimajo razvitega refleksivnega znanja in veščin, imajo pa razmeroma dobro razvite produkcijske veščine in znanja. Ali drugače povedano, učenci znajo uporabljati različne medije, vendar ne kritično. Na primer, učenci verjamejo medijskim sporočilom, češ »kar je v medijih, je resnično«, se ravnajo po nasvetih, objavljenih v ženskih, računalniških in avtomobilističnih revijah. Raziskave uporabe medijev so razkrile, da imajo osnovnošolci in osnovnošolke dinamičen dostop do medijev. Gre za družbeni proces, ki ni omejen le na zagotavljanje medijske opreme, ampak vključuje tudi kontinuirano ocenjevanje kakovosti vsebin in storitev medijev, ki pa je omejeno predvsem na tehnološko plat medijev. Raziskave tudi kažejo, da učencem manjka široko znanje o družbenem, kulturnem, ekonomskem, političnem in zgodovinskem kontekstu, na katerem temelji kritično ocenjevanje. Svetovni splet, ustvarjen v obdobju informacijskega (pre)obilja, zahtevo po tem znanju še povečuje. Če svetovni splet primerjamo s tiskanimi in avdiovizualnimi teksti, ustvarjenimi v pomanjkanju, ko je imelo dostop do sistema produkcije in distribucije malo ljudi, lahko prepoznamo drugačen način uporabe medijev. Slovenski učenci spremljajo medije, igrajo igrice, iščejo po spletu, vendar uporabljajo predvsem le veščine, premalo pa se zavedajo interpretacijskega odnosa s kompleksnim simboličnim in tehnološko posredovanim tekstom. Ključen problem je, da so vešči tehnološke uporabe medijev, premalo pa znajo ocenjevati (ne)kakovost medijskih podob in idej. Premalo imajo znanja o svojem družbenozgodovinskem položaju in vlogi medijev v družbi.
Kako jim naj pomagamo? Če smo otrokom kupili medije in jih uporabljajo, moramo tudi poskrbeti, da bodo medijsko pismeni. Zavzemati se moramo, da medijsko opismenjevanje postane del osnovnega opismenjevanja na vseh vzgojno-izobraževalnih ravneh in da medijsko opismenjujejo tudi sami mediji.
Kako pa lahko pri izobraževanju mladih pomagajo mediji?
Mediji lahko pomembno opismenjujejo otroke, saj otroci bolje razumejo konvencije in vrednote profesionalno ustvarjenega gradiva, če so se sami preizkusili v ustvarjanju simboličnih medijskih tekstov.
Mlade pogosto o medijih učijo na način, da jim enostavno dajo kamero in rečejo: »snemaj in se uči«. Pri tem pa mladi zgolj reproducirajo tisto, kar že vidijo v medijih. Kako gledate na tovrsten pristop k izobraževanju mladih o medijih?
Učenci ne smejo reproducirati vsebine uveljavljenih medijev. Učitelji jih morajo voditi skozi raziskovalni proces s kritično razpravo in analizo, ki poglablja učenčevo kritično razumevanje zadev, ki zadevajo njih in širšo družbo. Ker je medijska kultura del učenčeve identitete in ena najmočnejših kulturnih izkušenj, morajo biti učitelji previdni pri kritiki artefaktov in percepcij, ki so pri učencih priljubljeni. Zaželena je promocija razpoloženja kritičnega spoštovanja razlik ter raziskovanja narave in učinkov medijske kulture. Kritična vzgoja za medije vključuje angažiranost, ki je nad dihotomijo cenzorja in navdušenca. Učitelj vzgoje za medije mora učencem podati jasen vpogled v družbeni svet in vizijo spolnih, rasnih in razrednih vlog ter kompleksnih estetskih struktur in praks ter podati pozitivno sliko o tem, kako medijska kultura lahko pripomore k vzgoji in izobraževanju. Pri tem pa mora tudi razkriti, kako medijska kultura lahko (so)ustvarja in podpira seksizem, rasizem, etnocentrizem, homofobijo in druge oblike predsodkov, pa tudi dezinformiranje, problematične ideologije in vprašljive vrednote.
Komunikacija je v osnovi dialog, vsi mediji pa bolj ali manj delujejo enosmerno. Čuti se potreba po vpeljavi novih načinov interakcije z občinstvom, da bi na ta način lahko razvili alternativne oblike odnosa z avdiovizualnimi mediji – oblike in procese, ki lahko delujejo izven ustaljenih okvirjev. Tehnologija nam to na nek način že omogoča. Kako vzpostaviti dialog med medijem in poslušalcem, gledalcem, bralcem? Kje vi vidite možnosti za to povezavo?
Komunikacijska pravica ne vključuje le to, da imajo novinarji pravico izražanja idej brez strahu pred oblastnimi represalijami, ampak tudi v ustvarjanju možnosti za svobodno izražanje državljanov v medijih. Poslanstvo državljanske pravice dostopa do medijev je, da v določenih okoliščinah lahko tudi državljani, ki niso lastniki množičnih medijev, določajo “dnevni red” javnih razprav. To pomeni, da morajo mediji komunikacijsko pravico razumeti v svoji celovitosti in dejansko uresničevati interaktivnost.
Velika Britanija ima kar zgledno urejeno medijsko izobraževanje pa je to vseeno eden najbolj rumenih medijskih trgov. Tam posledično obstaja zelo veliki razpon med »nizkim« in »visokim« v medijih. Kako to?
Problem v Veliki Britaniji je ravno kakovostno šolstvo, ki je dostopno ozkemu krogu ljudi. Raziskave kažejo, da večina državljanov Velike Britanije ni medijsko pismena, ker nima dostopa do kakovostnih, a dragih šolskih programov medijske pismenosti.
Znameniti ameriški novinar Bill Moyers v nekem predavanju omenja poročilo, ki ga je našel v Boston Globe in sicer, da so na Univerzi v Michiganu naredili raziskavo, v kateri so ugotovili, da v kolikor napačno informiranega človeka seznanimo z dejstvi, ta le redko spremeni svoje mnenje. Celo nasprotno, svoje stališče prične braniti še bolj goreče. Se strinjate, da medijski hrup in bombardiranje z informacijami javnost na nek način hromi, prav nič pa ne prispeva k večji obveščenosti?
Raziskave kažejo, da člani občinstva spremljamo tista medijska sporočila, ki potrjujejo naša stališča. Mi prostovoljno sploh ne beremo oziroma ne želimo nekonsonantnih informacij in potrebujemo le potrditev (sploh v današnjem medijsko zasičenem svetu), naših prejšnjih domnev.
To je v bistvu princip, ki ga zelo dobro izkorišča oglaševanje. Kaj to pomeni za status novinarstva in medijev v današnjem svetu?
To pomeni, da se morajo mediji vprašati, kakšna je njihova vloga v družbi. Poleg tega se je potrebno zavedati, da mediji bolj kot informacijsko funkcijo opravljajo rutinsko, npr. obred vsakdanje medijske konzumcije je pomembnejši kot obveščanje, ker vzpostavlja normalnost našega vsakdana.
A ne pridemo s tem spet nazaj do totalitarnega načina prepričevanja? Tudi če imamo dejstva in smo dobronamerni, smo se prisiljeni posluževati mehanizmov manipulacije, da lahko ljudi v nekaj prepričamo. Tako Marcuse kot Adorno v svojih razpravah pogosto ugotavljata, da so mediji danes nadomestek za bič, ki je v preteklosti držal pod kontrolo ljudi z nasiljem, v modernih časih pa to funkcijo na videz bolj blagohotno opravljajo prav mediji. Je to nujen pogoj za demokracijo kot jo živimo? V čem je potem sploh razlika med totalitarnim in demokratičnim sistemom?
Demokratični sistem to počne samo z bolj mehkimi sredstvi. Zaradi odsotnosti zunanje institucionalne avtoritete, ki daje direktive in izvaja sankcije, se v današnji demokratični družbi ustvarja vtis, da je današnja ideologija v celoti prostovoljna in naravna. V resnici pa je sodobna disciplinirajoča oblast veliko bolj prefinjena od klasične koncepcije oblasti avtoritarnega tipa, saj je povsod in nikjer. Je institucionalno nevezana, anonimna in široko razpršena. Ker so v sodobni družbi medijske reprezentacije postale osrednji ponudnik diskurzov, med katerimi se odvijajo boji za prevlado in za prevladujočo interpretacijo realnosti, ne preseneča dejstvo, da osrednjo vlogo pri konstruiranju in reproduciranju hegemonije neoliberalnega diskurza igrajo mediji. Novinarski prispevki so tudi v slovenski družbi prevzeli eno od osrednjih vlog pri konstruiranju in reproduciranju hegemonije neoliberalnega diskurza. Govorico neoliberalnega diskurza pod krinko služenja javnosti vzdržujejo kot najbolj legitimno govorico.