16. 10. 2017 Zofija v medijih

Logika čudežnega

Avtor:

V slovenskih osnovnih in srednjih šolah že peto leto poteka projekt finančnega opismenjevanja mladih. Doslej se je v projekt vključilo že več kot 200 učiteljev z nalogo, da na šoli, kjer delajo, bodisi ustanovijo krožek z imenom Mladi in denar bodisi te vsebine prenašajo na mlade v okviru šolskih predmetov, ki jih učijo. Podporo za to jim nudita dva priročnika: Priročnik za učitelje finančnega opismenjevanja mladih v osnovnih in srednjih šolah in Priročnik 2 za učitelje finančnega opismenjevanja mladih v osnovnih in srednjih šolah.

Na prvi pogled se finančna pismenost ne zdi sporna. Kakor se v planine ne odpravimo brez primerne obutve, tudi v sodobni družbi ne moremo živeti in preživeti brez osnovnega znanja o financah (denarju, kapitalu, delnicah). V nadaljevanju bomo pokazali, da je obravnavano finančno opismenjevanje v resnici ideologija, ki ji ne bi smeli odpreti vrat v javne šole.

Pomudimo se ob prvem priročniku. Cilj prvega poglavja, ki nosi naslov Kaj moram spremeniti, da bom imel več denarja?, je uvesti posebno moralo in posebno obliko racionalnosti, tj. moralo in racionalnost povezano s služenjem denarja. Denar namreč, tako priročnik, ni nekaj umazanega, kot mislijo mnogi; ravno nasprotno: ravnanje z denarjem terja vrline, kot so odrekanje, določanje ciljev v življenju, varčevanje ipd. Tako preberemo:

»Šele ko smiselno ravnanje z denarjem postane dnevna navada in ko dokažemo, da smo sposobni odgovorno ravnati s trenutnimi zneski, ga bomo imeli več. Sama navada ravnanja z denarjem je namreč pomembnejša od količine, s katero razpolagamo (Priročnik 2013, 6).«

In še: »V kapitalizmu odgovorno in ciljno usmerjeno upravljanje denarja ni le vrednota, temveč nuja. Z upoštevanjem treh zlatih pravil, […], se lahko vsakdo nauči uspešnega upravljanja denarja (prav tam, 9).« Ta pravila so: (1) porabi manj, kot zaslužiš, (2) zaščiti se pred tveganji (poskrbi za rezervo in hkrati prenesi tveganja na druge), (3) razmišljaj (predvidevaj) izdatke vnaprej in se prilagajaj, če kaj ne gre po načrtu. Skratka, treba je imeti  jasne cilje, kajti »Človek brez ciljev je kot podjetje brez vizije (prav tam, 9).«

Morala in tudi racionalnost, ki ju ima Priročnik za nekaj samoumevnega in vredno negovanja, sta očitno kapitalistična morala in racionalnost. Ali sta ta morala in ta racionalnost v resnici moralni in racionalni, se Priročnik ne vpraša. To sprejema brez razmisleka. Zategadelj mu niso sporni niti življenjski cilji, ki bi jih naj ponotranjili mladi in ki izhajajo iz sprejete morale in racionalnosti. Ti so zelo jasno podani v naslovu 3. poglavja: Kako naj privarčujem za nov telefon, avtomobil, stanovanje? (12). Kot vidimo, so življenjski cilji surovo materialistični (tako kot predlagana morala in racionalnost), kar je odatno razvidno iz nadaljevanja:

»Varčevanje je temelj za doseganje finančnih ciljev. Varčujemo zato, da si bomo lahko pozneje nekaj privoščili, recimo kupili nov telefon, avto pri 18 letih ali lastno stanovanje pri recimo 26 letih. Še prej pa je priporočljivo privarčevati nekaj za varnostno rezervo za »hude čase«. Prej bomo za nekaj začeli varčevati, lažje bomo dosegli postavljeni cilj. Če bomo recimo pri 13 letih starosti začeli v banki (triodstotna letna donosnost) varčevati za avtomobil po 50 evrov na mesec, bomo imeli pri 18 letih privarčevanih že več kot 3.200 evrov. Katera oblika varčevanja je najprimernejša, je odvisno od ciljev, ročnosti (kratkoročni, srednjeročni ali dolgoročni cilji), količine denarja, ki ga imamo na voljo, ter naložbenega profila (naklonjenosti tveganju) in izbrane strategije (prav tam, 12).«

Ko je obrat zavesti k materialističnim ciljem in skrbem (torej k materialistični morali in racionalnosti) opravljen, je vprašanje samo še klasifikacija ciljev in nato iskanje sredstev za njihovo doseganje. Tako je telefon kratkoročen cilj, ker traja varčevanje zanj do enega leta, avtomobil srednjeročni cilj, ker traja varčevanje zanj od enega leta do pet let, in stanovanje dolgoročni cilj, ker traja varčevanje zanj nad pet let. Ko smo končno prenehali biti kot podjetje brez vizije, ko smo našli svoj materialistično usmerjen cilj, ko smo ponotranjili kapitalistično moralo in racionalnost, je treba začeti varčevati, kar pomeni, da moramo začeti razmišljati o sredstvih za dosego cilja. Katera sredstva so najprimernejša?

Priročnik pravi, da je sredstvo za doseganje kratkoročnih ciljev – nakup telefona – varčevanje z nizkim tveganjem. To najbolje dosežemo z varčevanjem na banki, a tudi s kratkoročnimi državnimi vrednostnimi papirji in vzajemnimi skladi. Tu torej ni veliko tveganj, zato pa so tudi donosi manjši. Avtomobil pri osemnajstih kot srednjeročni cilj je že nekoliko večji zalogaj. Sredstva za dosego tega cilja so državne obveznice, nepremičninski skladi in nakup plemenitih kovin. Doseganje dolgoročni ciljev – stanovanje pri šestindvajsetih letih – pa je povezano z izbiro bolj tveganih in donosnejših finančnih produktov, kakršni so podjetniške obveznice, delnice in delniški vzajemni skladi. Če se naučimo biti pogumni – ja, tudi to je vrlina – pa se lahko spustimo v nakup zelo tveganih produktov, kot so hedge skladi in izvedeni finančni instrumenti (prav tam, 13).

V 14. poglavju z naslovom V kateri banki varčevati, da bo to najbolj ugodno? je nato podrobneje opisano varčevanje v bankah. Poudarjene so seveda obresti, ki so dojete kot nagrada za varčevanje. V 18. poglavju z naslovom Kako z delnicami in skladi do zaslužka? pa je podrobneje predstavljeno delovanje različnih vrednostnih papirjev glede na njihovo finančno donosnost.

Preidimo h kritiki zgoraj predlagane morale in racionalnosti. Z vidika kritičnega pogleda cilj dela pri krožku Mladi in denar ni finančno opismenjevanje in opolnomočenje mladih, temveč je prej poneumljanje oziroma oženje pogleda na svet. Na tej točki velja poudariti, da ne gre za kakršnokoli poneumljanje. Razložimo to s pomočjo zgodbe o Ostržku. Spomnimo se, Ostržek je na pobudo lisice Zvitorepke in mačka Brljava posadil 5 cekinov. Najprej je sicer želel kupiti očetu lepo novo suknjo, sebi pa abecednik, vendar pa sta ga Zvitorepka in Brljav speljala na drugačno pot. Prepričala sta ga, da lahko iz petih cekinov nastane dva tisoč petsto cekinov, če bo le cekine posadil na Polju čudežev.

Takole svetuje Zvitorepka: »Na tistem polju skoplješ jamico in položiš vanjo na primer zlatnik. Zasuješ ga s prstjo, zaliješ z dvema vrčema vode iz vodnjaka, vržeš na vrh še ščepec soli in zvečer greš lahko mirno počivat. Ponoči cekin vzklije in se razcvete. In veš, kaj najdeš drugo jutro zarana, ko se vrneš na polje? Najdeš lepo drevo, obloženo s toliko zlatniki, kolikor je junija v polnem klasu zrn (C. Collodi: Ostržek, 2012, 42-3).« Natančneje: »Če ti da vsak cekin grozd s petsto cekini, potem pomnoži petsto s pet in drugo jutro imaš lepo v žepu nič manj kot dva tisoč svetlih in zvenečih cekinov (prav tam).«

Se pravi, lisica obljublja Ostržku donos 500 odstotkov. Če bi Ostržek obiskoval krožek Mladi in denar, bi zvedel – tako vsaj pravi Priročnik za učitelje finančnega opismenjevanja mladih v osnovnih in srednjih šolah – da se je treba izogibati naložbam, ki »obljubljajo prevelike donose. Donose, ki presegajo 12 odstotkov na leto, je dolgoročno nemogoče ustvarjati. Če vam kdo obljublja več kot odstotek na mesec ali 12 odstotkov na leto, se obrnite stran (Priročnik 2013, 82).«

Priročnik torej zavrača neumnost, kakršno od potrošnikov pričakujejo Zvitorepka, Brljav in drugi prevaranti. Ampak, kot smo dejali zgoraj, to nikakor ne pomeni, da sam ne poneumlja. Zagata, v katero se ujamejo nasveti iz priročnika, je neka temeljna podobnost med logiko Zvitorepke in Brljava na eni strani ter Priročnikovo moralo in racionalnostjo na drugi strani. Podobnost se nanaša na sámo dojemanje racionalnosti, tj. na grobo materialistično usmerjeno racionalnost, na katero smo opozorili zgoraj. Priročnik bi Ostržku resda drugače svetoval, kaj napraviti s petimi cekini. Najbrž bi mu svetoval, naj cekine položi ali na banko ali v kakšne vrednostne papirje, kjer so obresti in donosi veliko nižji kot na Polju čudežev, vendar realni. Sedaj moramo opozoriti na dvoje. Prvič, glede na grobo materialistično moralo ni povsem jasno, ali bi Priročnik sploh podprl nakup abecednika. To izpostavljamo zato, ker se v šolah ne oglašuje s poudarjanjem radovednosti in znanja, temveč s stvarmi kot so telefon, avto in stanovanje. V tem se torej ne razlikuje od Zvitorepke in Brljava. Drugič, način sklepanja med Priročnikom in Zvitorepko ter Brljavom se ujema še v eni točki: v obeh načinih sklepanja naletimo na samoumevno prepričanje, da iz denarja raste denar, in tudi, da je tako prav.

Kakšna je namreč razlika, med mnenjem, da iz določene količine denarja, ki ga vložimo na banko ali v vrednostne papirje, nastane večja količina denarja, in mnenjem, da se isto zgodi z denarjem, ki ga posadimo na Polju čudežev? Obema mnenjema je skupno prepričanje, da se denarja drži čudežna lastnost lastnega pomnoževanja. Če ga dobro naložimo, ga bo čez nekaj časa več. Zvitorepka in Brljav tako ne lažeta glede te lastnosti, lažeta le glede ročnosti in količine pomnoževanja. Gledano s tega zornega kota potemtakem med mnenjema ni bistvene razlike – oba pripisujeta denarju čudežno moč lastnega pomnoževanja. Banke in vrednostni papirji so na nek način že Polja čudežev. Racionalni in moralni po tej logiki torej nismo tedaj, ko čudežev sploh ne pričakujemo, temveč, ko jih ne pričakujemo preveč.

Ampak v nasprotju z logiko čudežev obstaja še logika, ki v čudeže ne verjame in ki se v naših šolah na žalost ne propagira. Za slednjo logika čudežev ni nič drugega kakor način, kako mlade rekrutirati v grobo materialistično dojemanje sveta (telefon-avto-stanovanje), ki pa dejansko ne loči videza in resnice. Predstavljajte si, da bi se v šoli učili, da so razne utvare resnične – recimo fatamorgana. Včasih je torej to, kar se nam kaže, zgolj utvara in če hočemo ločiti utvarno od resničnega, moramo nekaj znati. Marx je zapisal, »da bi bila vsaka znanost odveč, če bi se vidna oblika in bistvo stvari neposredno skladali (Marx: Kapital 3, 1973, 911).« V našem primeru je utvara predstava, da denar dela denar, kar nadalje pomeni, da v krožkih Mladi in denar mladi ne pridobijo znanja (Ostržkovega abecednika), temveč prav utvare. Zaradi tega jim uide razumevanje o dejanski notranji povezanosti nekaterih odnosov. Zato lahko Priročniku očitamo širjenje ideologije.

Poskušajmo to razložiti. Vprašajmo se, kako je z odnosom kapital – obresti. Logika, ki verjame v čudeže, torej logika Zvitorepke, Brljava in očitno tudi Priročnika, verjame, da je kapital stvar (določen znesek denarja), denimo Ostržkovih pet cekinov. Teh pet cekinov, če jih Ostržek položi na banko, prinaša obresti 3%, kar je na letni ravni 15 centov obresti. Obresti se tej logiki kažejo kot čudežni prirastek, ki izhaja iz čudežne lastnosti kapitala (cekinov). Toda, kot pravi Marx, »če kot kapital razumemo neko vsoto vrednosti, ki dobi samostojen izraz v denarju, je […] nesmisel, da ima neka vrednost večjo vrednost, kot je vredna. Ravno v obliki kapital – obresti odpadejo vsi vmesni členi in kapital je reduciran na svojo najbolj splošno formulo, ki pa je zato tudi absurdna in se ne da sama iz sebe pojasniti. Vulgarni ekonomist ima rajši formulo kapital – obresti z njeno okultno kvaliteto, da je vrednost sama sebi neenaka, kakor formulo kapital – profit, ker se ta druga formula že bliža resničnemu kapitalističnemu odnosu (prav tam, 911).«

Navedek iz Marxovega kapitala je samo na videz zapleten. Najprej potrdi, da logika čudežev (denar – obresti) ni logična, ker vsebuje vero v čudeže oziroma okultno lastnost denarja, da oplaja samega sebe. Nato opozori na logiko kapital – profit, ki sicer precej bolj opisuje resnična razmerja v svetu, čeprav še vedno napačno. Logika kapital – profit je v bistvu zasilni izhod, kamor se zatečejo logiki čudežnega, ko jim postane jasno, da 5 cekinov ni isto kot 5,15 cekina. Kakor hitro jim torej postane jasno, da denar ne more sam od sebe proizvesti še več denarja, v odnos kapital (denar) – obresti vrinejo tiste vmesne člene, s katerimi lahko pojasnijo prirastek denarja. V resničnem svetu to pomeni, da se kapital (denar) ne oplodi kar sam, temveč nekdo kupi stroje, surovine in delovno silo.

Logika čudežev ima torej dve različici. Prva verjame, da denar poseduje čudežno, okultno lastnost, zaradi katere nastane še več denarja. Marx to zapiše: D – D´ (kjer črtica ob D predstavlja obresti). Tu je ves delovni proces preprosto odmišljen, kakor da ga ni. Druga različica sicer vpelje delovni proces: imetnik denarja se mora preleviti v podjetnika, preučiti mora razmere na trgu, kupiti delovna sredstva (stroje, surovine) in delovno silo. Denar sedaj pač ni bil preprosto položen na banko, temveč spremenjen v stroje, surovine in delovno silo. Rečeno drugače, vrednost, izražena v denarju, je natanko ista vrednosti strojev, surovin in delovne sile. A kot rečeno, tudi ta logika je še vedno slaba, saj v resnici ne pojasni prirastka denarja (obresti).

Še vedno ne razloži, od kod prirastek vrednosti oziroma profit, ki se na računu tistega, ki denar zgolj položi na banko, prikazuje kot obresti. Toda odgovor ni tako zapleten, da ga ne bi mogli obravnavati v šoli. Novo vrednost (obresti in profit) ustvari delovna sila. Nek investitor z najetim kreditom kupi delovno silo, denimo 700 € po kosu na mesec (= mesečna plača 700 € na delavca). Toda delavec ustvari vrednost delovne sile (teh 700 €) že v polovici meseca, v drugi polovici pa ustvarja presežno vrednost (D´). Na ta način se tako za odnos kapital – obresti ali D – D´, kot za odnos kapital – profit izkaže, da ne skrivata nič čudežnega (okultnega), temveč izkoriščevalski odnos med ljudmi. Odnos ni izkoriščevalski le zato, ker delavec dela vsaj polovico časa za presežno vrednost, temveč še zato, ker delavec, potem ko dobi plačo, nima pravice odločati, kaj se bo zgodilo s presežno vrednostjo. Ta pravica v celoti ostane pravica kapitala oziroma njegovih nosilcev kapitalistov. Delavcu pa je ta pravica skupaj s presežno vrednostjo odvzeta ali odtujena.

Prav zato Marx pravi, da »kapital ni stvar, ampak določen, družben produkcijski odnos, ki pripada določeni zgodovinski družbeni formaciji. […] Produkcijska sredstva, ki jih je monopoliziral določen del družbe, produkti in pogoji delovanja žive delovne sile, ki so se osamosvojili nasproti tej delovni sili – ti so zaradi tega nasprotja poosebljeni v kapitalu (prav tam, 908).

Kam se torej nalaga presežna vrednost, kakšen svet se z njo ustvarja, kakšna pravila, kakšne samoumevnosti in končno tudi kakšni krožki se ustanavljajo v šolskem prostoru, o tem torej delavec ne odloča. Zato pa v družbi tudi prevladuje logika čudežnega oziroma ideologija, odeta v že skoraj brezštevilne maske in utvare, ki služijo ohranjanju in poglabljanju razlik v družbah.

Izvirno objavljeno v Šolskih razgledih, letnik LXVIII, 29. september 2017, številka 15

 

Napotilo:

http://www.solski-razgledi.com/default.asp