Laibach: več kot enostavna pop skupina
Pred nekaj meseci, ko sem si prizadeval, da bi organiziral krajši simpozij o trboveljski skupini Laibach in o gibanju NSK tik pred izidom nove zgoščenke »Spectre«, mi je eden izmed povabljenih gostov, po poklicu sociolog kulture, odpisal sledeče: »žal vam ne morem pomagati. Te skupine se ne spominjam in o njej ničesar ne vem. Res se včasih bere o nekom, ki nastopa ali je nastopal pod tem imenom in prav mogoče je, da gre za osebe, ki so pod tem imenom nastopale že v 80. letih. Prav zato gre najbrž za uzurpacijo in provokacijo«. Taka izjava je že sama po sebi zanimiva, nepričakovana in obenem provokativna. Kaže predvsem na dejstvo, da ima kulturni fenomen Laibacha danes za marsikoga precej drugačen pomen od tistega, ki ga je zasedba predstavljala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. O tem ni dvoma.
Temu navkljub menim, da Laibach ohranjajo lastno izvirnost zaradi česar ostajajo provokativni in zelo prepoznavni, pa čeprav nastopajo na slovenskih in mednarodnih scenah že več kot trideset let. Prav zaradi tega pa je umestno, da za trenutek stopimo korak nazaj v preteklost Laibachov. Sredi leta 1983 so politični organi – tedaj pod jugoslovansko federacijo – preprečili rabo imena Laibach z utemeljitvijo, da se ime slovenske prestolnice uporablja v popačenem nemškem prevodu1. Provokacija je eden izmed elementov avantgardne umetnosti. Iz zornega kota zgodovine umetnosti se pri analizi opusa Laibachov lahko navežemo na srednje-evropsko (avantgardno) umetniško tradicijo. Laibach niso edini primer avantgardnih umetnikov katerim so slovenske/jugoslovanske oblasti v preteklosti prepovedale javno nastopanje. Njihova prepoved vsaj delno spominja na podoben primer likovnega umetnika Avgusta Černigoja (1898 – 1985), ki je bil leta 1925 izgnan iz Ljubljane zaradi političnega pritiska in je potem svoje ideje razvil drugje2.
Sedaj pa preidimo ponovno na sedanjost, ki pri Laibach sovpada z nedavnim izidom zgoščenke »Spectre« in z mednarodno promocijsko turnejo. Z novimi skladbami na albumom »Spectre« Laibach spet dokazuje svojo edinstvenost ter dejstvo, da ohranjajo poseben status v okviru sodobne glasbene scene. Menim, da Laibach sodi v sam vrh sodobne evropske kulture 3. Hkrati pa so njihovi izdelki še vedno zelo dvoumni in težko dojemljivi. Z drugimi besedami, če je bilo Laibach z glasbenega vidika že v preteklosti težko opredeliti, je ta naloga ob poslušanju novega albuma še toliko bolj zahtevna. Isto mnenje velja tudi kar se tiče globine tematik, ki se jih Laibach loteva na novem albumu in ki zaobjemajo na primer neenostaven odnos med tem, kar družba sprejema kot resnično in prvobitno resnico; nesposobnost vodilnih politikov, da bi bili državljanom za zgled; številna bremena sodobnega kapitalizma.
»Spectre«: kritika sodobne družbeno-gospodarske ureditve
Nova studijska stvaritev zaobjema deset novih skladb, od uvodne The Whistleblowers pa vse do zaključne pesmi Koran. Gre za album s političnim sporočilom. Nove pesmi naj bi se združevale v »politični manifest s poetičnim navdihom«4. Zgoščenka po mnenju kritikov prihaja v pravem času, ko je potrebno temeljito premisliti družbeno-gospodarski sistem v katerem živimo. Na primer, po oceni Veljka Njegovana, plošča prihaja v idealnem času za lansiranje premišljenih besedil, ki se »dotikajo aktualnih političnih razmer na svetovni ravni – globalne krize, protestov proti neoliberalnemu kapitalizmu, še enemu -izmu, proti kateremu se je vredno boriti«5.
Na zgoščenki so v ospredju nekatera že znana politična vprašanja, kot tudi nove težave in izzivi, ki so postali zelo aktualni v zadnjih letih. Tematike, ki se jih lotevajo Trboveljčani na tej plošči, izvirajo iz močnega kontrasta v odnosu med utopijo in realnostjo. Že sam naslov albuma pa se sklicuje na Marxovo oznako za komunizem oziroma na morebiten preporod evropske levičarske politike. Hkrati spominja na temačne sence desničarske politike, ki spremlja krizo, kakršni smo priča, čeprav se množice tega najbrž ne zavedajo6.
Pozor! V pesmih, ki so zaobjete v album »Spectre«, Laibach opozarjajo, da pri mnogih sodobnih družbenih problematikah ni nič povsem novega oziroma takega kar nas bi lahko presenetilo. Že na albumu Kapital (1992) je Laibach svaril na izzive sodobnega kapitalizma: pesem »Wirtschaft Ist Tot« izpostavlja na primer dejstvo, da zahodne družbeno-ekonomske ideje (še zlasti predpostavki v nemškem modelu za gospodarsko rast in razvoj) so na dolgoročni ravni nevzdržne in kot take obsojene na propad. Svarilo Laibachov, češ da »fašizem pod krinko demokracije je oblast finančnega kapitala«7 zveni morda dandanes še toliko bolj aktualno kot kdajkoli poprej. Celoten album »Spectre« pa je v tej luči mogoče dojeti kot nadaljevanje take brezkompromisne kritike.
Ocena zgoščenke
»Spectre« je ambiciozen projekt predvsem po zaslugi politično aktualnih tematik, katerih se Laibach loteva v sklopu novih pesmi. Tudi na glasbeni ravni gre za zanimiv in kar izviren dosežek, ki ga glasbena kritika ocenjuje večinoma pozitivno8. Tokrat je nov element Laibachov nekakšen humanizem, ki izpodriva ciničnost v iskanju nove luči, ki bi kazala na pravo pot za boljšo prihodnost.
Laibach znova dokazujejo, da so kolektiv nadarjenih glasbenikov in izvirnih umetnikov, ki oblikujejo svoje umetniške izdelke brezhibno in še vedno na podlagi idej, za katere se ne potegujejo umetniki-posamezniki, temveč umetniški kolektiv9. Kot na nekaterih prejšnjih albumih tudi na tem novem Laibachovem izdelku lahko zasledimo enega izmed prepoznavnih elementov te trboveljske skupine: njihovo prefinjeno sposobnost za interpretacijo družbene realnosti, z družbenimi problemi, političnimi težnjami in izzivi vred. Raven zahtevnosti je pri interpretaciji takšna, da se intelektualci pri preučevanju Laibach sklicujejo na mislece kot so Žižek, Deleuze in Guatarri, Deridda, postmoderni filozofi, itd. Ali Laibach privolijo v tovrstne primerjave je sicer vprašljivo. Kar pa je mogoče zagotovo trditi je to, da Laibach odlikuje njihova obdarjenost z intuicijo. Gre za ključni intelektualni element, na katerega pa formalizirana in pretirano racionalizirana evropska družba postopoma pozablja in ga žal odstranjuje…
Opomba
Najbrž bi bilo zelo koristno, če bi tudi vodilni politiki kdaj vzeli v roko ploščo »Spectre«, si jo zavrteli vsaj nekajkrat ter se potrudili, da bi pravilno dojeli njeno sporočilo!