»Večji, močnejši, hitrejši«

(Bigger, Stronger, Faster*)

»Drobtinice« iz filmozofskega večera 1.4.2009

Športniki se v želji po doseganju vedno boljših rezultatov poslužujejo različnih prepovedanih poživil, ki bi jih naredila močnejše in sposobnejše. »Bigger, Stronger, Faster*« je dokumentarni film iz leta 2008, ki je nastal v režiji Christopherja Bella in v prvi vrsti govori o rabi anaboličnih steroidov v športu oziroma o uporabi poživil v športu in o razmerju, ki ga ima to početje do koncepta ameriških sanj. V filmu med drugim nastopajo Carl Lewis, Ben Johnson in Floyd Landis, ki se kot razkrinkani uporabniki prepovedanih poživil o tej temi ne pogovarjajo radi. Zato sta glavna igralca in protagonista, avtorjeva brata, ki oba uživata steroide in o tem brez zadržkov spregovorita. Ob osebni zgodbi tako vidimo tudi ozadje zgodbe, kako Amerika gleda na to početje – jemanje nedovoljenih poživil in na varanje v želji po uspehu – in česa vse se ljudje v nenasitni želji po uspehu poslužujejo.

V ZDA se ljudje definirajo v superlativih: so največji, najmočnejši, najhitrejši na svetu. Nagrajujejo hitrost, velikost in predvsem zmagovanje – v športu, v poslu in v vojni. Metaforično so narod na steroidih. Je čudno, da je toliko ameriških herojev na tovrstnih drogah? S komedijo in patosom je dokumentarni film »Bigger, Stronger, Faster*« srečanje pop kulture in prvoosebne naracije z množico zanimivih sogovornikov: od kongresnikov, profesionalnih atletov, zdravstvenih strokovnjakov in malo drugačnih rekreativcev, ki se po cele dneve potijo v telovadnicah, v slepi želji za takšnim ali drugačnim uspehom. V jedru pa je to zgodba režiserja Christopherja Bella in njegovih dveh bratov Marka in Mikea Bella, ki so odraščali v senci mišičnjakov kot so Hulk Hogan, Sylvester Stallone in Arnold Schwarzenegger, in ki so v težnji da dosežejo svoje ameriške sanje, postali člani vse večje subkulture steroidov. Ultimativno vprašanje, ki si ga film zastavi je, kaj narediš ko odkriješ, da vsi tvoji heroji kršijo pravila igre? Ali sam upoštevaš pravila ali slediš primeru svojih herojev? Film nosi podnaslov »The side effects of being American« in dejansko je to film o stranskih učinkih življenja v aktualnem ekonomsko socialnem sistemu, ki teži po rasti za vsako ceno in ki v svoji prevladujoči formi seveda korenini prav v ZDA.

Za ta način življenja se vse bolj uveljavlja izraz »novi duh kapitalizma«, o katerem na teoretski ravni govori knjiga »The new spirit of capitalism« sociologov Boltanski in Chiapello. Lahko bi dejansko začeli na začetku, pri formiranju kapitalistične družbe in principu, ki je slednjič pripeljal do danes prisotnega duha kapitalizma. Za kaj takega imamo gotovo premalo prostora (pa tudi znanja), lahko pa začrtamo nek površen prelet, nanizamo nekaj sličic, ki pravilno povezane vodijo do situacije, ki je tako nazorno prikazana v filmu »Bigger, Stronger, Faster*«.

V vrtincu

Začnimo s popkulturnim fenomenom imenovanim »Gone with the Wind« (»V vrtincu«). To je knjiga Margaret Mitchell, velika ameriška romantična drama iz leta 1936 (nastala je v razmaku desetih let, se pravi v času od potrošniškega razcveta ZDA pa vse do depresije in »New Deala«), ki je leta 1939 rodila enega največjih (in tudi najdaljših) filmov Hollywooda, »Gone with the Wind« (za režijsko taktirko so v različnih fazah filma stali Victor Fleming, George Cukor in Sam Wood, pravi avtor filma pa je bil pravzaprav njegov producent David O. Selznick). Zgodba se dogaja med in po ameriški državljanski vojni in spremlja burno življenje Scarlett O’Hara (v filmu jo igra Vivien Leigh), hčerke lastnika plantaže »Tara«. Film je postal prototip filmskega »blockbusterja« in film, ki je v ZDA prodal največ kart in še danes velja za najbolj dobičkonosen film vseh časov (če upoštevamo inflacijo). Že sama zgodba nastanka romana in filma je svojevrstna manifestacija ameriškega dojemanja življenja, še toliko bolj pa to velja za samo zgodbo, ki nam na eni točki ponudi nadvse zgovoren prizor. Če nekoliko zanemarimo okoliščine zgodbe, prizor filmsko ovenčan do te mere, da je zgovoren sam po sebi, prikazuje vrnitev Scarlett O’Hara na domačo plantažo, ki jo najde uničeno, družino pa pobito oziroma razbolelo. Lačna in obupana kot divja žival stika za hrano, v tem trenutku jo popade silovita jeza in upor do situacije, v kateri se je znašla. V afektu poda enega najbolj znamenitih monologov ameriške kulture: “…as God Is My Witness They’re Not Going to lick Me! I’m Going to live through This and When It’s All Over, I’ll Never Be Hungry Again! … If I Have to lie, Steal, Cheat or Kill! as God Is My Witness, I’ll Never Be Hungry Again!” (v knjigi je citat sledeč: “Hunger gnawed at her empty stomach again and she said aloud: ‘As God is my witness, and God is my witness, the Yankees aren’t going to lick me. I’m going to live through this, and when it’s over, I’m never going to be hungry again. No, nor any of my folks. If I have to steal or kill – as God is my witness, I’m never going to be hungry again.'” (http://gutenberg.net.au/ebooks02/0200161p.pdf str. 356)

Sam zase nam ta odlomek priča o neverjetni odločenosti Američanov po preživetju za vsako ceno. Prizor še ojača vzdušje sončnega zahoda, ki z malo domišljije nad odločno Scarlett zariše sledi ameriške zastave. Upravičeno velja ta kratki govor za enega najbolj monumentalnih in inspirativnih filmskih citatov v zgodovini. Odločnost o kateri je v tem prizoru govora, je močno jedro okoli katerega se napaja sama ideja ameriškega sna. ZDA so dežela migrantov, ki so v lovu za preživetje ali boljše življenje pripravljeni na vse. Že v tem zgodovinskem dejstvu se je pri Američanih izoblikovala neka posebna mentalna posebnost (verjetno prisotna že v tistih, ki so sploh izbrali ta način reševanja svoje življenjske situacije), da jih pri doseganju cilja ne ustavi nič. Nova dežela, prostorna in dokaj naravno bogata kot je bila Amerika, pa je po meščanski revoluciji vsakemu prišleku to omogočala tudi formalno. Nič od te podstati pa ne bi bilo uresničljive, če prišleke v svojem prizadevanju ne bi vodila tudi neka posebna etika, ki jo je v svoji znameniti knjigi »Protestantska etika in duh kapitalizma« leta 1905 predstavil Max Weber.

Protestantska etika in duh kapitalizma

Njegova teza pa ima seveda tudi kar dolgo pred-zgodovino. Krščanstvo je bilo do 12. stoletja precej kruta vera, ki ni dopuščala nobene tostranske (zemeljske) zadovoljitve. Vse je bilo podrejeno skrbi za življenje po smrti. Človek je moral skozi svoje življenje plačevati za trpljenje Kristusa na križu in človekov izvirni greh. Odpovedati se lažnim čarom sveta je pomenilo upravičeno pričakovati neskončno večjo nagrado v nebesih. V 12. stoletju pa se je pojavila opozicija, ki je zahtevala malo več zadovoljstva na tostranskem (zemeljskem) svetu. Cerkev je uvedla pojem vic, ki naj bi bile velika čakalnica, tretji prostor med rajem in peklom, ki je tistim, ki so imeli povprečno življenje omogočil, da so se znebili dolgov do Boga. Vice so vzpostavile celi sistem blažitve kazni, saj so v vero uvedle pojem barantanja za grehe, kar je slednjič v 16. stoletju tako razbesnelo nekatere vernike in sprožilo protestantizem. Je pa paradoksalno, da je ravno reformacija kljub svoji doktrinarni nepopustljivosti zaradi želje, da vrednote onostranstva utelesi na tem svetu, pripomogla k rehabilitaciji zemeljskega življenja. Luter je zahteval, da se odpovemo brezdelju in smo dejavni, da bi ugajali Bogu, kajti dober in pravičen človek opravlja dobra dela in tako povečuje možnost za svojo odrešitev.

Na prvi pogled famozni duh kapitalizma ni nič drugega kot neka posebna življenjska in etična drža, ki kapitalista sili v permanentno reinvestiranje in akumulacijo. Weber izpelje nastanek tega načina življenja iz doktrine zveličanja (predestinacije) v kalvinizmu in drugih puritanskih sektah protestantizma. Ta doktrina je generirala »posvetno askezo, ki je prežela celoten način življenja posameznikov in družbenih skupin. Le-ta se po eni strani kaže v porabniški askezi in na drugi v metodičnem izpopolnjevanju (etosu) posvetnega poklica kot boguvšečnega dejanja, ki je hkrati tudi merilo stanja milosti oz. znamenje (vendar ne dokaz) izvoljenosti med zveličane. Nova religiozna doktrina in etika seveda pomenita tudi razkroj tradicionalnih predstav o svetu. Gre za pojav »odčaranja sveta«, ki je sprožil proces sekularizacije. Ljudem je že z rojstvom dano zveličanje ali pogubljenje. Če se milosti ne da pridobiti ali če se ne da z dobrimi deli odkupiti zveličanja, potem zakramenti in obredi nimajo praktično nobene funkcije. In res, kalvinizem je dosti bolj radikalno kot luteranski protestantizem zavrgel zakramente in večino obredov kot sredstev za dosego zveličanja oz. pridobitev milosti. S tem Weber povezuje t. i. »odčaranje sveta: »Tu se je končal veliki religiozno zgodovinski proces odčaranja sveta, ki se je pričel s starojudovskim preroštvom in ki je v skladu s helenističnim znanstvenim mišljenjem kot praznoverje in zlo zavrgel vsa magična sredstva za dosego zveličanja. Kalvinistični verniki so imeli na voljo dva neritualna in nezakramentalna načina, da so pregnali negotovost in strah zastran vprašanja, ali so med izbranimi za zveličanje ali pogubljenje. Prvi način je bil pač enostavno v tem, da so verjeli, da so izbrani, in so vsak dvom o tem imeli za hudičevo skušnjavo. Drugi način je bil v vestnem in kar se da natančnem izpopolnjevanju posvetnih poklicnih dolžnosti. Uspeh v poklicnem življenju je bil znak oz. preizkus obstoja stanja milosti. Poklicno delo je tako postalo, kot pravi Weber, »sredstvo za sproščanje religioznih efektov strahu«. Dovoljena sta bila tudi dobičkarstvo in pridobitništvo, vendar le v okviru izvajanja poklicne vloge, ne pa kot sredstvo za uživanje, lenarjenje itd. S tem je bila dana izjemna, v religiji utemeljena psihološka spodbuda za razvoj novih poklicnih vlog, kar je spodbudilo pospešen razvoj obrti, industrije, trgovine in bančništva. Ta razvoj je seveda rezultiral v kopičenju bogastva, ki pa ga je asketski način življenja usmerjal nazaj v proizvodnjo oz. razširjeno reprodukcijo. S tem so bili položeni psihološko moralni temelji za razvoj modernega kapitalizma in racionalne zahodne kulture sploh. Asketski protestantizem je s svojo religiozno — vendar v svojih etičnih in praktičnih efektih racionalno — reglementacijo posvetnega življenja ob hkratnem učinkovanju še drugih dejavnikov oz. zgodovinskih procesov odločilno spodbudil razvoj kapitalizma zlasti v Holandiji, Angliji in pozneje v Ameriki. Vendar pa je kapitalizem te religiozno utemeljene spodbude potreboval le do svoje »konsolidacije«. Polno ekonomsko delovanje kapitalizma je, kot pravi Weber, dobilo polet, ko so religiozne korenine odmrle in naredile prostor utilitarističnemu tostranstvu. Protestantska etika z »odčaranjem sveta« in z novo poklicno kulturo odločilno prispevala k oblikovanju moderne kulture in kapitalističnega gospodarstva. Kot pravi Weber, bi brez protestantske etike zgodovinski razvoj šel verjetno čisto drugačno pot.

Skrb za status

V tako formiranem duhu kapitalizma (ki se je v svoji praksi seveda vpel še v številne druge motive) se je pričela vse bolj uveljavljati tudi skrb za status. O statusu, ki gre z roko v roki z kapitalizmom, si na pregleden način lahko preberemo v knjigi Alaina De Bottona z naslovom »Skrb za status«. Skrb za status je po njegovem vir hudega trpljenja. Lahko je pozitivna ko nas sili v preseganje, a tako kot druga poželenja je lahko tudi smrtonosna. To postane še posebej primer po meščanski in industrijski revoluciji, ko se status prične povezovati z gmotnim premoženjem. Kako status vpliva na obnašanje ljudi, lepo ponazori primer, ki ga v svoji znameniti knjigi »Demokracija v Ameriki« (1835) navaja francoski pravnik in zgodovinar Alexis de Tocqueville. Ko je v tridesetih letih devetnajstega stoletja potoval po mladih Združenih državah, je spoznal, da duše državljanov nove republike razjeda nenadejano zlo. Američani so imeli vsega na pretek, a to blagostanje jim ni branilo, da bi hoteli še več in da bi trpeli, kadarkoli so uzrli koga z dobrinami, kakršne so sami pogrešali. V poglavju iz knjige naslovljenim »Zakaj so Američani sredi svojega bogastva pogosto tako nemirni«, je Tocqueville na kratko razčlenil še zmerom veljavno razmerje med nezadovoljstvom in prevelikimi pričakovanji, med zavistjo in enakostjo:

“Ko odpravimo vse privilegije rojstva in bogastva in ko je vsak poklic dostopen vsakomur, ambiciozen mož zlahka pomisli, da bo napravil bleščečo kariero, in čuti, da mu je usojeno doseči velike stvari. V družbi pa, ki ji vlada neenakost, niti največje razlike niso deležne pozornosti. Če pa je vse bolj ali manj uravnovešeno, opazimo tudi najmanjša odstopanja… To je razlog za nenavadno otožnost, ki sredi izobilja pogosto pesti prebivalce demokracije, in za tisti stud nad življenjem, ki jih včasih napade sredi lagodja in udobja. V Franciji nas skrbi naraščajoča stopnja samomorov. V Ameriki so samomori redki, toda rekli so mi, da je tam več norosti kakor kjerkoli drugje.”

Nekaj podobnega pove dobro stoletje kasneje Michael Young, britanski sociolog, politik, in aktivist za pravice potrošnikov v svoji knjigi »Vzpon meritokracije« (London, 1958):

“Danes vsi ljudje, pa naj bodo še tako skromni, vedo, da so imeli vse možnosti za uspeh … Če so jih drugi znova in znova ožigosali kot tepce, se nič več ne morejo pretvarjati, da niso … Ali niso prisiljeni spoznati, da zavzemajo manjvreden položaj, ne zato, ker bi bili tako kakor v preteklosti prikrajšani za priložnost, temveč zato, ker so dejansko manjvredni?”

S tem se je v skrbi za status ob vseh drugih nesrečah in nesmislih pridružila še sramota zaradi slabega statusa, ki ima v zgodovini prav zanimivo linearno pot od starokrščanskega (Bibličnega) laskanja revežem, pa vse do poveličevanja vloge bogatašev v sodobnejših časih. Najbolj običajno v obliki socialnega darvinizma, kot v primeru Herberta Spencerja, ki so ga zaradi njegovih teorij in stališč prav posebej častili v ZDA.

Nenehna vzhičenost

To nenehno prizadevanje za status se je s časom spremenilo v ukaz. Ni si več dovolj samo prizadevati za uspeh in srečo, ta postane obveza. O tem piše Pascal Bruckner v knjigi »Nenehna vzhičenost – esej o prisilni sreči« (2000)

»Mladeniči ali mladenke od vsepovsod in najrazličnejših prepričanj danes v življenju želijo uresničiti svoje pravice, za začetek pa si hočejo ustvariti življenje, kot ga sami želijo živeti, saj so prepričani, da je obilje dosegljivo prav vsakemu. Že od najzgodnejšega otroštva so jim govorili: “Bodite srečni!”, kajti danes ne delamo več otrok, da bi jim posredovali vrednote ali duhovno dediščino, ampak zato, da bi na zemlji pomnožili število srečnih. Bodite srečni! Naj se ukaz zdi še tako dobronameren, ali obstaja kakšen drug, ki bi bil bolj protisloven, bolj strašljiv? To je ukaz, ki se mu je toliko teže izogniti, ker je brez predmeta. Kako lahko vemo, ali smo srečni? Kdo določa normo? Zakaj je treba biti srečen, kako to, da ima to priporočilo obliko ukaza? In kaj naj rečemo tistim usmiljenja vrednim, ki priznavajo: “Ne uspe mi”? Zdaj imamo vsi pravice, razen te, da nam ni treba žareti od sreče. Nič ni bolj nejasnega od ideje sreče, od te stare, prostituirane, sprijene besede, ki je tako zastrupljena, da bi jo človek najraje izgnal iz jezika. Od antike naprej ni nič drugega kot zgodovina svojih protislovnih in zaporednih pomenov: že sveti Avguštin je v svojem času naštel nič manj kot 289 različnih mnenj o sreči, 18. stoletje ji je posvetilo približno petdeset razprav, mi pa preteklim obdobjem ali drugim kulturam nenehno pripisujemo pojmovanje in obsedenost, ki sta v resnici značilni samo za naše obdobje in našo kulturo. Že v sami naravi tega izraza je, da je uganka. Je vir nenehnih prepirov, kot voda, ki se lahko spremeni v katerokoli obliko, a je nobena oblika ne more dovolj dobro ponazoriti. Poznamo tako srečo, ki je posledica delovanja, kot srečo, ki je posledica premišljevanja, tako srečo duše kot srečo čutil, tako srečo v blaginji kot srečo v pomanjkanju, tako srečo vrline kot srečo zločina. Teorije sreče, je dejal Diderot, vedno pripovedujejo samo zgodbe tistih, ki jih ustvarjajo. To hlepenje se nanaša na tako nedoločen predmet, da je zaradi svoje nejasnosti prav zastrašujoč. Posledica hlepenja po sreči je dolgčas ali apatičnost, takoj ko jo dosežemo (v tem pogledu bi bila idealna sreča takšna, ki bi bila ves čas potešena, ki bi se ves čas porajala in bi se znala izogniti dvojni pasti frustriranosti in zasičenosti). In končno, s hlepenjem po sreči se sicer res izognemo trpljenju, vendar smo nemočni proti njemu, takoj ko se to spet pojavi. Sredstva postanejo cilj in razkrijejo svojo nesposobnost, takoj ko se ne znajdemo v zamaknjenosti, ki jo iščemo. Zato se — o, kakšna kruta pomota! — velikokrat oddaljujemo od sreče prav po zaslugi sredstev, ki bi naj nam omogočila, da se ji približamo. Od tod izvirajo pogoste napake, ki jih zagrešimo, ko se pehamo za srečo: zahtevamo jo, kot da bi nam pripadala, učimo se je, kot da bi bila učna snov, poskušamo jo ustvarjati, kot gradimo hišo. Kupujemo jo, kupčujemo z njo, prepričani smo, da so drugi zanesljivo srečni in da jih je treba samo posnemati, pa bomo tudi mi postali enako blaženi.

V nasprotju z razširjenim mnenjem, ki ga neutrudno ponavljajo od Aristotela naprej — čeprav je Aristotel izraz v resnici razumel drugače — ne drži, da vsi iščemo srečo, kajti to je vrednota Zahoda, ki jo lahko zgodovinsko umestimo. So namreč tudi druge vrednote, ki so lahko pomembnejše kot sreča, na primer svoboda, pravičnost, ljubezen, prijateljstvo. Sploh pa, kako naj vemo, kaj so si želeli vsi ljudje od stvarjenja sveta naprej, če se nočemo zadovoljiti s puhlim posploševanjem? Ne gre za to, da bi se morali proti sreči bojevati, treba pa se je bojevati proti preobrazbi tega krhkega čustva v pravo kolektivno omamo, ki bi se ji moral po zaslugi kemičnih, duhovnih, psiholoških, informacijskih in verskih sredstev predajati vsak. Modrosti in najbolj izpopolnjene znanstvene vede morajo priznati, da ljudstvom in posameznikom niso sposobne zagotoviti sreče. Vsakič, ko nas ta oplazi, je to posledica milosti, naklonjenosti, ne pa preračunljivosti, določenega posebnega prizadevanja. Morda bomo bolj spoznali dobrotljivost sveta, srečo, užitke, če ne bomo več sanjarili o tem, da moramo doseči blaženost, zapisano z veliko začetnico.«

Kultura novega kapitalizma

Opisani koncept slepega lova za (neoprijemljivo) srečo ima veliko skupnega s tem, kar o duhu novega kapitalizma v svoji knjigi »Kultura novega kapitalizma«, pove Richard Sennett. V knjigi poda kritično analizo sodobnih sprememb ekonomskega sistema in posledic, ki jih te imajo za življenja ljudi in za povezave ekonomske sfere z drugimi deli družbe (kulturo, politiko).

Novi kapitalizem temelji na predpostavkah, ki so nasprotne tistim, na katerih so ljudje do pred kratkim oblikovali svoje delovne in življenjske zgodbe in osebne identitete. Sennett opozarja, da spremembe dajejo temelje za nove neenakosti, povzročajo nove in večje negotovosti za posameznike in fragmentacijo družbe. Kapitalizem prejšnje faze (Sennett ga imenuje »socialni kapitalizem«) je ustvarjal institucije, ki so zagotavljale socialno vključenost »obilne« birokratske organizacije. Novi kapitalizem je te stare, preveč toge, počasne in prevelike organizacije spremenil. Toda spremembe niso popravile starih slabosti, prispevale pa so nove. Sennett v odgovor apologetom sprememb ugotavlja, da »te spremembe ljudi niso osvobodile«. Glavne značilnosti nove institucionalne zgradbe so kratkoročna usmerjenost, tekmovalnost in socialna izolacija. Zaposlitve za določen čas v začasnih delovnih skupinah spodbujajo razmerja med ljudmi, ki ne temeljijo na zavezanosti, ampak na prilagajanju hitro spreminjajočim se razmeram. Ker ni znano, koliko časa bo trajalo sodelovanje, meja med »tekmecem in sodelavcem ni več jasna« in ljudje izkoriščajo prednosti, ki jih imajo pred sodelavci (na primer, pred tistimi, ki imajo skrbstvene obveznosti), namesto da bi bili kolegom v podporo. Nove organizacije povzročajo odnose neenakosti, ki postajajo »Ahilova peta sodobnega gospodarstva«. Neenakosti so povezane z družbeno distanco – čim večja je distanca, tem večje so neenakosti. Sennett ugotavlja, da nove značilnosti sistema ogrožajo oblikovanje značaja, ki je bil (in je še vedno) podlaga osebne varnosti in družbene povezanosti. »Kulturni ideal, ki ga zahtevajo nove institucije, torej škoduje številnim ljudem«

Sennett se sprašuje, kakšno je kulturno okolje, ki spremlja novosti globalnega hitrega kapitalizma, in sugerira, da tako kakor novi kapitalizem vpliva na posameznike, tudi posamezniki in družba, ki jo ustvarjajo, v medsebojnem sodelovanju lahko vzvratno vplivajo na ekonomski sistem. Pri tem pa je treba upoštevati tudi odnose moči in interese tistih, ki so nosilci sprememb in tistih, ki se spremembam ne morejo ali tudi nočejo postaviti po robu. Arlie Hochschild pravi, da upor zoper negativne strani kapitalistične družbe ne izbruhne zato, ker je kapitalizem zmagal kot ekonomski pa tudi kot kulturni projekt. Tisti, ki trpijo negativne posledice kapitalističnega razvoja, te posledice prostovoljno soustvarjajo.

Kako so prodajalci megle zavladali svetu

O neumnostih vseh vrst, ki uspevajo v duhu novega kapitalizma govori knjiga angleškega novinarja Francisa Wheena, »Kako so prodajalci megle zavladali svetu«.

»Denar je moč in moč je ultimativni afrodiziak. Logika, ki sledi, je neizbežna: bogati ljudje so seksi. Logika redko deluje pri skrivnostih poželenja in pet minut druženja s tipičnim tajkunom bi moralo zadostovati za razblinjenje tega silogizma. Lesk zagledanosti vase, nekritičen nasmeh, klečeplazno gaganje »hohštaplerjev« — je še kaj manj privlačnega?

Ena bolj odmevnih odbijajočih podob iz osemdesetih let je Michael Douglas, ki je v zavihanih rokavih in naramnicah igral Gordona Gekka, korporativnega prevzemnika v filmu Wall Street (1987). In vendar so mnogi obiskovalci kinematografov spregledali dejstvo, da je film Oliverja Stona moralka s sporočilom, starim kot Sveto pismo (ljubezen do denarja je izvor vsega zla). Namesto tega jih je očarala zapeljiva energija skrajne podlosti, Gekkova mantra »Pohlep je okej« pa je kmalu postala krilatica vsakega uspešnega borznika v New Yorku in Londonu — gospodarjev vesolja, kot jih je Tom Wolfe poimenoval v »Kresu ničevosti«. Ambiciozni mladeniči, ki še niso bili včlanjeni v klub, so se tako ukvarjali z resnim vprašanjem: rdeče naramnice imam, nadut sem tudi, pohlepen sem več kot dovolj, kako torej pridem do svojega dela plena?

Pomoč je bila pri roki. Leta 1982 je Thomas J. Peters, mladi svetovalec pri McKinsey & Co., pomagal napisati »V iskanju odličnosti«, neizprosno optimistični abecednik, ki je slavil najboljše ameriške družbe in poskušal odkriti skrivnosti njihovega uspeha. Kot so ugotovili pri Economistu, je Peters »znal povedati pravo stvar v pravem trenutku«: v tednu, ko je izšla »V iskanju odličnosti«, je stopnja brezposelnosti v ZDA dosegla najvišjo točko od tridesetih let dvajsetega stoletja naprej. Knjigo je tako voljno občinstvo naroda pričakalo v skrbeh ob upadanju konkurenčnosti, vendar naveličano govoričenja o japonskem čudežu. (Morda se je Peters učil od svojega predhodnika Dala Carnegieja, ki je svojo prav tako veselo in strašno priljubljeno knjigo »Kako si pridobiš prijatelje in vplivaš na ljudi« izdal leta 1936, globoko v recesiji.) »V iskanju odličnosti« se je prodala v petih milijonih izvodov, Peters pa je z dobičkom kupil 526 hektarjev veliko farmo v Vermontu, z govedom in lamami vred.

Po tem je prišla poplava: Stephen R. Covey in »7 navad zelo uspešnih ljudi«, Peter Senge in »Peta disciplina«, Kenneth Blanchard, Spencer Johnson in njun »Enominutni vodja« ter Anthony Robbins in »Prebudite velikana v sebi« … Seznam najbolje prodajanih neleposlovnih knjig v New York Timesu je bil kmalu tako poln zanosnih traktatov, da so pri časopisu vzpostavili posebno kategorijo za »Nasvete, navodila in razno«. Celo tisti, ki so že obogateli, so hiteli unovčevati: Chryslerjev šef Lee Iacocca, veličastno prostaški nepremičninski mogotec Donald Trump, odbijajoči medijski mogul Al Neuharth, vsi so se hiteli podpisovati pod inspirativne uspešnice, ki so jih v njihovem imenu pisali najeti pisci in so se prodajale na tone. (Neuharthov naslov, »Izpovedi kurčevega sina« (Confessions of an S.O.B.), nezmotljivo kaže na odvraten okus dela.) Victor Kiam — utrujajoči samozaložnik, ki so mu bile britvice Remington tako všeč, da je kar kupil podjetje — je nazore, ki so ga izstrelili med plutokracijo, opisoval v »Kar pogumno« in »Še naprej kar pogumno«. »Obrnite negativno v pozitivno!« »Malce vljudnosti in skrbnosti. Učinek je neverjeten.« »Posel je igra. Igrajte na zmago.« »Podjetnik ne gleda podarjenemu konju v zobe.« »Ko priložnost potrka, je podjetnik vedno doma.« »Vsako delo, ki ga je vredno opraviti, je vredno, da ga opravimo dobro.«

Avtorji ameriške »Deklaracije o neodvisnosti« so v predgovoru v odstavku o človekovih pravicah naznanili: »Te resnice imamo za same po sebi umevne.« Če Thomasa Jeffersona in njegovih kolegov ni motilo, da pripovedujejo očitno, zakaj bi se temu izognil Victor Kiam ali njegovi tekmeci? Ko bi se le očetje ameriške ustave spomnili avtorsko zaščititi besedilo, pa bi tudi oni prejemali ogromne tantieme. Eden od ljudi, ki so dojeli, kako unovčiti ideje, ki so do tedaj veljale za skupno last, je bil Benjamin Franklin. Njegov »Almanah ubogega Riharda« (1733) je mešanica podobno banalnih, a vzpodbudnih gesel — »zgodaj v posteljo, zgodaj vstat, pa boš pameten, zdrav in bogat«, »pod drobnimi udarci padajo mogočni hrasti« in tako dalje. Franklin je, prijetno presenečen nad odzivom, aforizme predelal še v prodajno uspešne brošure, kot sta »Pot do bogastva« in »Nasveti mlademu trgovcu«.

Dve stoletji in pol pozneje je na trgu puhlic zavladala takšna gneča, da je bilo za pozornost naključnih kupcev na letališčih treba poseči po bolj eksotičnih zornih kotih. Z besedami Mika Fullerja, avtorja dela »Nad skrajno mejo«: »Treba je imeti neke vrste adut.« Eden od pristopov, ki je mnogo obetal, ko je poudarek prešel iz »upravljanja« na »vodenje«, je bilo iskanje zgodovinskih analogij, čeprav se je pri zgodovini največkrat izkazalo, da je to bolj reklamni trik kot resna raziskava preteklih izkušenj. Na tem področju je bil pionir Wess Roberts (ali dr. Wess Roberts, kot se je predstavljal, pri čemer je pozabil, da so vsi doktorji, razen zdravnikov, ki so vztrajno opozarjali na svoje podiplomske kvalifikacije — Henry Kissinger v ZDA, Ian Paisley na severnem Irskem — s sabo vedno prinesli katastrofo: prav lahko bi si namesto tega na čelo vtetovirali »Ta človek je nevaren.«) Robertsova knjiga »Vodstvene sposobnosti hunskega vladarja Atile« se je pojavila leta 1991 in kmalu zašla na police vseh vodstvenih delavcev srednjega ranga v Združenih državah. Za opisom »fantastičen« vodnik, ki vam bo »pomagal maksimalno izkoristiti vodstveni potencial«, je ležalo razkritje naslednjih resnično fantastičnih odkritij: »Morate biti dovolj žilavi, da boste premagali osebno nesrečo, odvračanje, zavrnitev in razočaranje«; »Kadar so posledice vaših dejanj pretežke, da bi jih lahko prenesli, poiščite drugo možnost.« Obstaja še kaj bolj trapastega? Seveda: drugi avtorji so od takrat spravili na dan: »Gandhi: direktorsko srce«, »Konfucij v sejni sobi«, »Če bi Aristotel vodil General Motors«, »Poskrbite, da bo tako: vodstvene lekcije iz »Zvezdnih stez, naslednja generacija«, »Direktorica Elizabeta I: strateške lekcije vodenja iz ust ženske, ki je zgradila imperij« in »Direktor Mojzes«. Zdaj vemo, da je bilo deset zapovedi prva poslovna vizija na svetu.

Ko so ugotovili, da si prav vsak ne želi postati Donald Trump ali celo Elizabeta I., so založniki priročniške sezname razširili na blažje naslove s področja »osebnostne rasti« — »Kurja juhica za dušo«, »Ljubezen in duhovna rast« in »Moški so z Marsa, ženske so z Venere« (v slovenskem prevodu Moški so drugačni, ženske tudi) — ali celo na čistokrvno leposlovje, kot recimo roman »Celestinska prerokba« Jamesa Redfielda, ki naj bi menda temeljil na rokopisu, ki razkriva skrivnosti starodavne civilizacije Majev in so ga samo v ZDA prodali v več kot pet milijonih izvodov. Na prvi pogled takšni naslovi res sodijo prej pod »new age« kot pod novo ekonomijo, poučno pa je pogledati, kako pogosto se ti dve prekrivata, kot na primer »Direktorski mistik: psihična moč kot orodje za uspeh« Barrie Dolnick, ali »Bog hoče, da ste bogati« Paula Zana Pilzerja. Ko je Anthony Robbins nastopil pred 14.000 gledalci na stadionu v Dallasu, se je med govorniki znašel tudi John Gray, človek, ki je svet okužil z moškimi z Marsa in ženskami z Venere. (Poleg njega so na odru nastopili še country pevka Trisha Yearwood, obrambni igralec moštva Dallas Cowboys Troy Aikman in general Norman Schwarzkopf)

Sopostavljanje Robbinsa in Graya je bilo kar preveč ustrezno: v ameriški priročniški literaturi je bila že dolgo prisotna močna spiritualna spodbuda. Horatio Alger, priljubljeni avtor iz devetnajstega stoletja, ki je z romani, kot sta »Naredi in drzni si« in »Trudi se in bodi uspešen«, poskušal prepričati narod, da bo vztrajnost vedno poplačana, je bil pred tem unitaristični pridigar, vendar je moral sleči haljo zaradi »nenaravnega prijateljevanja z dečki«. Metodistični duhovnik Norman Vincent Peale je postal s knjigo »Moč pozitivnega razmišljanja« (1952), najuspešnejši guru priročnikov za samopomoč. V svojem delu je dokazoval, da imajo kristjani prednost že v startu: ena od tipičnih anekdot prikazuje prodajalko, ki si govori: »Če je Bog z mano, potem vem, da bom z božjo pomočjo prodala tele sesalnike.«

Uspeh

Da bi po opisanem receptu preverili kako (in kdaj) smo novi duh kapitalizma z njegovimi jasno določujočimi zahtevami po uspehu sprejeli pri nas, lahko ugotovimo na preprosti vaji. Poglejmo na elektronski seznam Cobiss in poiščimo knjige, ki vam pomagajo do »uspeha«. Za omenjeno vajo smo izbrali eno manjših slovenskih knjižnic, ni dvoma, da nacionalna in univerzitetna knjižnica beleži še veliko bolj nazorne rezultate. Pred letom 1990 smo našteli 3 naslove knjig, ki v svojem naslovu nosijo pojem »uspeh« (ena izmed teh je roman, preostali pa se ukvarjata z uspehom v šoli. Po 1990 lahko naštejemo 28 naslovov. Če ne upoštevamo romanov, so ti naslovi naslednji:

– Poverjanje nalog za boljši uspeh: delovni načrt za uspeh

– Uspeh brez tveganja: metode samoizpopolnjevanja

– Popoln gverilski marketing: 50 zlatih pravil za uspeh v poslu

– Življenje je lahko še lepše: navodila za uspeh

– Uspeh v poklicu

– Pot do uspeha: preizkušeni sistem strategij in spretnosti, ki bo sprostil vaše notranje moči za uspeh

– O motivaciji za uspeh

– Velik uspeh z majhnim podjetjem: kako uspeti s podjetjem, ki ima od 1 do 40 zaposlenih

– Rojeni za uspeh: kako prebudimo svoje neomejene sposobnosti

– Izberite uspeh!: deset korakov k uspehu v poslu in življenju

– Kako do uspeha: načelo Hevreka: alternativno razmišljanje za poslovni in osebni uspeh

– Govorica obraza: odkrijte, kako lahko izboljšate osebne odnose, dosežete uspeh v poslovnih pogovorih in uresničite svoje sposobnosti

– Management: nova znanja za uspeh

– Knjiga urokov: več kot 40 čarovnih receptov za uspeh v ljubezni, pri delu in za prosti čas

– Filozofija zmagovalcev: uspeh je za drzne

– Pozitivno življenje: vodič za pozitivno mišljenje in osebni uspeh

– Sprostitev moči zaposlenih – priložnost za poslovni uspeh: vodič za mala in srednje velika podjetja

– Koristni čudeži za moške in ženske: devet načel za trajno ljubezen, večji uspeh in cvetoče zdravje

– Mreženje = Networking: spretnost, ki je v šoli ne učijo : kaj moramo vedeti za poslovni uspeh

– Pozitivno življenje: vodič za pozitivno mišljenje in osebni uspeh

– Klavir na obali: načela za uspešno vodenje ter poslovni in osebni uspeh

– Je uspeh le božji dar?!

– Uspeh: [kraljevska pot, po kateri bi želeli hoditi : za to pa potrebujemo: preudarnost, podjetnost, zdravje]

– Pozitivno življenje: vodič za pozitivno mišljenje in osebni uspeh

– Recept za uspeh: vodič po poteh razvoja podjetniškega duha ali zgodba osebnostnega in poslovnega razvoja nekega podjetnika

– Feng šuj na vrtu: harmoničen vrt za boljše počutje in zdravje ter večji uspeh v življenju

– Uspeh: zbirka logičnih nalog za osnovnošolce

– Moč neuspeha: 27 načinov, kako spremeniti neuspeh v uspeh : recepti za ustvarjalno, uspešno in mirno življenje

Ameriške sanje

Uspeh v takšni ali drugačni obliki je seveda eden osnovnih elementov tako imenovanega ameriškega sna (»The American Dream«). To je fraza oziroma koncept, ki ga je skoval James Truslow Adams v knjigi iz 1931 z naslovom »Epic of America«, v svoji stvarni formi pa obstaja vse od formiranja ZDA. Fraza nagovarja svobodo vseh prebivalcev ZDA, da prosto skozi delo in svobodno izbiro zasledujejo svoje cilje. V listini o neodvisnosti piše »life, liberty, and the pursuit of happiness«, kar predstavlja priložnost (izziv) za migrante, da zaživijo materialno uspešno življenje. Na ZDA se je gledalo kot na deželo, v kateri sta v ospredju talent in energija in ne družinsko nasledstvo ali politične veze. To je pomenilo priložnost, da na podlagi individualnih odločitev uspeš ne glede na družbeni razred, kasto, religijo, raso ali etnično skupino.

Tradicionalne sanje se nanašajo na tradicionalne vrednote, kot so družina, hiša, avto, služba itd., med tem pa je kontrakultura 60ih predrugačila te sanje, postale so neotipljive, duhovne (sreča itd.). V našem času – v 90ih in v začetku 21. stoletja – pa je kljub velikemu bogastvu velika večina Američanov izgubila vero v ameriške sanje (okoli 50% Američanov še verjame v ta sen). Nadomešča jo družbena nemoč in vdanost v usodo, kar je posebej zaznavno med mladimi generacijami. V duhu novega kapitalizma je začel prevladovati novi trend v smislu »več je boljše«, ki temelji na neskončni rasti in trošenju. Materialno bogastvo pa ljudi ne dela srečnih, zdaj pa se je temu pridružila še kriza, ki je neposredna posledica mišljenja (in delovanja) o rasti in trošenju. Nastopila je nekakšna dvojna kriza (družbenega) značaja.

Dunajska šola

Ko je Sigmund Freud leta 1909, še relativno nepoznan in neuveljavljen, za približno dva meseca potoval po ZDA, je o deželi, ki je prosperirala sredi zanimivega družbeno-ekonomskega eksperimenta, ki je prve prave rezultate žel v dvajsetih letih prejšnjega stoletja potem pa v dveh različnih fazah še v povojnem obdobju in ob koncu preteklega in začetku aktualnega stoletja, zapisal naslednja zelo pesimistična stavka: »America is a mistake; a gigantic mistake«….»America is the most grandiose experiment the world has seen, but, I am afraid, it is not going to be a success.« Danes mu lahko samo pritrdimo. Situacija pa se je v (za zdaj) zadnji fazi kapitalizma na račun nekaj posameznikov in ironično Freudovih sonarodnjakov, še zaostrila. Najprej v podobi njegovega nečaka Edwarda Bernaysa, danes znanega predvsem kot očeta poklica za stike z javnostjo (PR), takrat (v dvajsetih) in po drugi svetovni vojni pa v službi korporacij in drugih vplivnežev (politikov) tudi apologetega potrošniškega kapitalizma, ki so mu z eno besedo rekli, demokracija. To je tudi moto njegove najpomembnejše knjige »Propaganda« (1928), v kateri razlaga zakaj in kako je manipulacija z masami v demokraciji nujna za to, da se izognemo kaosu in družbenim konfliktom. Druga pomembna avstrijska (dunajska) povezava z novim duhom kapitalizma pa je znamenita avstrijska (dunajska) šola ekonomije, ki je postopoma, naprej pod vplivom psihologizmov, nato pa (druga generacija) tudi pod vplivom evropskega barbarstva prve svetovne vojne in strahu pred komunizmom, ki je trkal na vrata zahoda, oblikovala skrajno liberalistično filozofijo, ki ji danes v posebni obliki pravimo neoliberalizem. V prvih vrstah so bili njeni profeti Friedrich von Wieser, Ludwig von Mises in za ZDA najpomembnejši Friedrich Hayek, ki v svoji knjigi »The Road to Serfdom« (Pot do sužnosti) (1944) grozeče opiše družbo podvrženo totalitarizmu, kar uporabi kot argument za absolutno svobodo posameznika v družbi.

Rodi se nebrzdani individualizem. Čeprav so Hayeka zaradi njegovih tez številni skozi njegovo življenje zasmehovali ali pa vsaj ignorirali, pa je nekje v petdesetih na Univerzi v Chicagu, kjer je neformalno učil (edina univerza, ki ga je tisti čas sprejela), naletel na številne voljne slušatelje. Med njimi je bil tudi Milton Friedman, ekonomist, ki je v začetku osemdesetih postavil osnovne temelje za rojstvo neoliberalistične ekonomije pod vodstvom Ronald Reagan v ZDA in Margaret Thatcher v Veliki Britaniji. Za Hayekov in Friedmanov prodor gre zasluga predvsem času hladne vojne, v kateri so se v strahu pred »rdečim vzhodom« rojevale norosti, kot je recimo »teorija iger« (Nashev equilibrium) paranoidnega shizofrenika Johna Nasha, ki gradi na predpostavki absolutne nezaupljivosti v so-človeka. Na Univerzi v Chicagu so z odklonitvijo Keynesijanskega (John Maynard Keynes) sistema ekonomije, ki je prevladoval ves povojni čas, oblikovali ekonomsko realnost, ki jo bolj ali manj živimo danes. Za to so prejeli tudi številne Nobelove (in druge) nagrade.

Free To Choose

V popularni kulturi najodmevnejše strokovno delo, ki je promoviralo omenjeno filozofijo je nedvomno desetdelna televizijska serija in kasneje tudi knjiga avtorja Miltona Friedmana in njegove žene Rose z naslovom »Free To Choose«, ki so jo prvič predvajali v začetku leta 1980, kasneje pa obnovljeno in z uvodnimi komentarji nekaterih prominetnih figur političnega in družbenega življenja, še enkrat leta 1990. V središču dela je ukvarjanje z razlogi za veliko depresijo, vedno večjim manjkom osebne svobode, strahom pred vzhodnimi totalitarizmi in vedno večjim nadzorom države nad gospodarstvom; predvsem pa delo govori o čudežih, ki jih je sposoben sam od sebe ustvariti odprti trg. Uvod v razširjeno različico iz 1990 poda nihče drugi kot naš znanec iz filma »Bigger, Stronger, Faster*«, Arnold Schwarzenegger.

Film in knjiga sta dejansko zelo vplivala tudi na ekonomiste in druge določevalce pri vzpostavljanju neoliberalne logike v post-komunističnih državah po letu 1990. Nenazadnje tudi pri nas.

Šport in doping

Šport je že po definiciji mikrokozmos kapitalistične filozofije. Gre za tekmo (konkurenco) na igrišču (trgu), pri kateri nekdo (slavi), postane zmagovalec.

Razvoj športa skozi zgodovino je tesno povezan z določenim načinom življenja. Sama tekmovanja so se razvijala v tistih spretnostih in sposobnostih, ki so bile sestavni del njihovega življenja. Lov, jahanje, streljanje z lokom, metanje kopja, tek in podobne dejavnosti so bile prisotne tako v miru kot v času vojn. Bile so nujno potrebne za razvoj in obstanek neke skupnosti oziroma družbe. In nenazadnje, šport izhaja tudi iz človeške igre, se pravi, spremlja človeka od rojstva do smrti.

Atletika je panoga, ki je postavila temelje za razvoj vseh ostalih športov. Atletika kot športna dejavnost v sebi združuje več elementov naravnega gibanja. Atletika nam nudi najširši izbor sposobnosti in spretnosti, ki tvorijo uspešno celoto človeka, kot so hitrost, moč, spretnost in vzdržljivost.

Športne dejavnosti so bile, kot so potrdile nekatere arheološke najdbe, že zelo zgodaj razvite na različnih koncih sveta. Vendar je razen teh najdb, ki potrjujejo ukvarjanje z športom naših prednikov, drugih natančnejših podatkov ne premoremo vse do antike, kjer je šport v družbi prvič zares pridobil na vlogi in pomenu.

V antičnih Atenah so bile športne igre pomemben gospodarski, političen in kulturni dogodek. Takšen dogodek so bile recimo olimpijske igre, ki so se prvotno odvijale v naselju Olimpija na Peloponezu v državi Elidi. Igre so prirejali vsaka štiri leta (Čoh, Uranjek 1997, 21).

Kdaj natančno so bile prve olimpijske igre ni znano, saj legende navajajo različne podatke. Antične olimpijske igre so praviloma trajale pet dni, najpomembnejša tekmovanja pa so se odvijala v disciplinah, ki jih lahko danes prištevamo med atletska. Najtežja in najbolj spoštovana disciplina je bila peteroboj – pentatlon (tek, skok v daljino, met diska, met kopja in rokoborba (Čoh, Uranjek 1997, 45).

V srednjem veku je bila športna dejavnost bolj domena plemstva in visoke družbe in je bila vsebinsko usmerjena v lastno obrambo. Sestavljena je bila v glavnem iz veščin, ki so bile vojaškega značaja, kot so na primer: sabljanje, jahanje, lokostrelstvo… Zraven tega so gojili še druge dejavnosti kot so ples, veslanje, ribolov in miselne igre. V tistem času je tudi zaslediti prve športne igre, ki so močno zasidrane še v današnjem času, kot je recimo tenis ali še bolje oblika le tega, imenovana »jeu de paume«.

Šport je tako bolj ali manj životaril skozi stoletja vse do 18. in 19. stoletja ko doživimo pravi preporod športne dejavnosti na vseh področjih. Poleg vse ekspanzivnejše industrializacije so se takrat pojavili posamezni humanisti, ki so opozarjali na pomembnost telesne aktivnosti, zlasti v vzgojnem in razvojnem procesu otrok. Zlasti angažiran je na tem področju deloval znameniti J. J. Rousseau (1712 – 1778).

Organizirana vadba se je obnovila, ko se je okrog leta 1800 v Nemčiji pojavilo Turnerstvo, ter na Češkem Sokolstvo, predvsem slednje je pomembno tudi za razvoj slovenskega športa.

Korenine modernega športa imajo svoj izvor v Angliji, kjer so prvi pristopili k organizirani in načrtni vadbi. Prvič se beseda šport v angleškem jeziku pojavi že v 17. stoletju, beseda pa je romanskega izvora iz »disportare« (razvedriti, zabavati se), in tudi odnesti proč, oditi z dela, zasledimo pa tudi drugačno interpretacijo tega pojma, ki bi naj pomenila oditi ven skozi mestna vrata, kar se verjetno nanaša na dejstvo, da so imeli Rimljani, od koder ta pojem tudi izvira, terene za vadbo zunaj mestnega obzidja. (Stepišnik 1968, 43), (Šugman 1997, 24)

Razvoj športa je šel v to smer, da so se ob koncu 19. stoletja že pojavile prve mednarodne športne federacije. Prelomnico v zgodovini športa pa vsekakor pomeni leto 1894, ko je baron Pierre de Coubertin postavil temelj sodobnih olimpijskih iger. To leto je bil ustanovljen tudi CIO (Mednarodni olimpijski komite), njegova naloga pa je bila obnoviti olimpijske igre. Prve olimpijske igre moderne dobe so tako bile izvedene v Atenah leta 1896. Stoletna zgodovina olimpijskih iger je pokazala, kako velik pomen so imele igre za razvoj posameznih športnih panog in športa na sploh.

Čeprav je šport skozi celotno zgodovino tako ali drugače povezan z ekonomskimi in družbenimi zakonitostmi, pa do pravega prevrata v tem razmerju pride šele v osemdesetih letih 20. stoletja, skratka ravno v času agresivnega neoliberalizma. Prvi komercialni poseg na do takrat nedotakljivo področje olimpizma, že lata 1982 naredi Adidas, ki sponzorira britanske športnike. Olimpijske igre v Los Angelesu 1984, postanejo prve komercialno podprte olimpijske igre. Dokončno pa se tudi profesionalni šport naseli v srcu olimpizma na olimpijskih igrah 1988 in dokončno 1992. Vse od takrat poteka pospešena in ekstremna profesionalizacija in tudi ekonomizacija športa. To je vidno na številnih področjih ukvarjanja s športom. Najbolj presodno morda ravno med mladimi, ki se z njim ukvarjajo samo še, če imajo v športu namen delati kariero. Šport je z duhom novega kapitalizma postal dekla raznim stavnicam in drugim nešportnim aktivnostim. Športniki postajajo sredstva za doseganje kapitalskih presežkov. Kot delavci, ki se borijo za svoje preživetje. Posledično se v tem obdobju gospodarskih pritiskov na športnike in šport pričenja vse bolj uveljavljati široka raba nedovoljenih poživil in drugih nešportnih načinov za doseganje uspehov – rezultatov. V času »železne zavese« so poživila v športu služila enemu ali drugemu bloku, da skozi šport pokaže na svojo mentalno in fizično dominacijo, kar lepo razkriva angleški dokumentarni film »Great Olympic Drug Scandal Revealed« (2007), ki pripoveduje zgodbo o načrtnem (mimo vednosti ali privoljenja športnikov) vzhodno nemškem dopingiranju, ki je Vzhodno Nemčijo konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih povzdignilo med športne velesile. Vse za čast komunizma in države. Že konec osemdesetih pa očitno postane pri športnikih doping prisoten tudi kot plod individualne odločitve posameznika, ki na ta način želi poseči po zvezdah.

O tem lahko dandanes beremo na številnih mestih. Eden najbolj odmevnih primerov je bil slučaj Angela Heredie. Angel Heredia je bil pred leti glavni prekupčevalec nedovoljenih sredstev za številne atlete, zdaj pa sodeluje z FBI-jem in je razkril dih jemajoče podrobnosti glede dopinga v modernem športu. Heredia pravi: »Kdor trdi, da je čist, laže!«. Pravi, da je doping tako razširjen, da ga uporabljajo tudi v na videz tako fizično nezahtevnih športih kot je lokostrelstvo in golf.

Vse to sodi v sklop zakonitosti, ki jih v naših življenjih vzpostavlja novi duh kapitalizma. Za šport, kot v enem svojih prispevkov meni Neil Blain, po eni strani to pomeni, da reprezentira načine ustvarjanja svojevrstne marketinške iniciative, ki pospešujejo porabo športnih artiklov. Po drugi strani pa je šport posrednik liberalnega kapitalizma. Zvezdniki in športne prireditve ljudi na ta način oddaljujejo od socialnih problemov in ustvarjajo osebne identitete glede na politične interese. V tem kontekstu so ekonomija, množični mediji in politika razvili tesno in plodno sodelovanje v areni industrije športa. Kar je realnost, ki jo je danes mogoče aplicirati praktično na vse oblike človekovega javnega in privatnega udejstvovanja.

Kako resnična je slednja trditev, je lahko na najbolj tragičen način na svoji koži občutil tudi avtor filma »Bigger, Stronger, Faster*« Christopher Bell, pa ne le zaradi izkušnje, ki jo je tako nazorno in zabavno prikazal v filmu, pač pa zaradi smrti svojega brata Mikea Bella (enega od glavnih protagonistov filma), ki so ga lani decembra našli mrtvega v nekem hotelu. Podlegel je hlepenju po sodobni različici »ameriškega sna«. Star je bil 37 let.