Zelo kratka zgodovina športa
Zgodovina športa je del splošne zgodovine, saj preučuje človekovo telesno dejavnost skozi posamezna razvojna obdobja. Zgodovina športa kot veda poskuša pojasniti oblike in sredstva, ki so se razvila v posameznih obdobjih, se pravi, s čim in kako so se v preteklosti ukvarjali, oziroma kakšne oblike športnih dejavnosti so poznali.
Razvoj športa je tesno povezan z načinom življenja v posameznem obdobju. Sama tekmovanja so se razvijala v tistih spretnostih in sposobnostih, ki so bile sestavni del življenja. Lov, jahanje, streljanje z lokom, metanje kopja, tek in podobne dejavnosti so bile prisotne tako v miru kot v času vojn. Bile so nujno potrebne za razvoj in obstanek neke skupnosti oziroma družbe. In nenazadnje, šport izhaja tudi iz človeške igre, se pravi, spremlja človeka od rojstva do smrti.
Atletika je panoga, ki je postavila temelje za razvoj vseh ostalih športov. Atletika kot športna dejavnost v sebi združuje več elementov naravnega gibanja. Nudi nam najširši izbor sposobnosti in spretnosti, ki tvorijo uspešno celoto človeka, kot so hitrost, moč, spretnost in vzdržljivost. Te lastnosti hkrati tvorijo temelj za vsako športno dejavnost. Posebej delovanje in usmerjanje mladostnikov ima svojo nesporno jedro v razvijanju atletskega potenciala, na podlagi katerega lahko določimo, ali zožimo športno dejavnost, ki se ji nek mladostnik še posebej približuje.
Športne dejavnosti so bile, kot so potrdile nekatere arheološke najdbe, že zelo zgodaj razvite na različnih koncih sveta. Vendar razen teh najdb, ki potrjujejo ukvarjanje s športom naših prednikov, drugih natančnejših podatkov ne premoremo vse do antike, ko je šport v družbi prvič zares pridobil na vlogi in pomenu.
V antičnih Atenah so bile športne igre pomemben gospodarski, političen in kulturni dogodek. Takšen dogodek so bile recimo olimpijske igre, ki so se prvotno odvijale v naselju Olimpija na Peloponezu v državi Elidi. Igre so prirejali vsaka štiri leta (Čoh, Uranjek 1997, 21).
Kdaj natančno so bile prve olimpijske igre ni natančno znano, saj legende navajajo različne podatke. Antične olimpijske igre so praviloma trajale pet dni, najpomembnejša tekmovanja pa so se odvijala v disciplinah, ki jih lahko danes prištevamo med atletska. Najtežja in najbolj spoštovana disciplina je bila peteroboj – pentatlon (tek, skok v daljino, met diska, met kopja in rokoborba) (Čoh, Uranjek 1997, 45).
V srednjem veku je bila športna dejavnost bolj domena plemstva in visoke družbe, in je bila vsebinsko usmerjena v lastno obrambo. Sestavljena je bila v glavnem iz veščin, ki so bile vojaškega značaja, kot so na primer sabljanje, jahanje, lokostrelstvo…
Zraven tega so gojili še druge dejavnosti kot so ples, veslanje, ribolov in miselne igre. V tistem času je moč zaslediti tudi prve športne igre, ki so močno zasidrane še v današnjem času, kot je recimo tenis ali še bolje, oblika le tega, imenovana »jeu de paume«.
Šport je tako bolj ali manj životaril skozi stoletja vse do 18. in 19. stoletja, ko doživimo pravi preporod športne dejavnosti na vseh področjih. Poleg vse ekspanzivnejše industrializacije in s tem povezanih dejavnosti, so se takrat pojavili posamezni humanisti, ki so opozarjali na pomembnost telesne aktivnosti, zlasti v vzgojnem in razvojnem procesu otrok. Zlasti angažirano je na tem področju deloval znameniti J. J. Rousseau (1712 – 1778).
Organizirana vadba se je obnovila, ko se je okrog leta 1800 v Nemčiji pojavilo Turnerstvo, ter na Češkem Sokolstvo, predvsem slednje je pomembno tudi za razvoj slovenskega športa. Pobudnika sokolskega gibanja sta bila Miroslav Tyrš (1832 – 1884) in Jindrich Fugner (1822 – 1865), prvo sokolsko društvo pa je bilo ustanovljeno v Pragi leta 1862 (Čoh, Uranjek 1997, 63). Politične, gospodarske in kulturne razmere so Češko prisilile, da je razvila svoje telovadno gibanje, kar ji je omogočil začetek uvajanja ustavnega življenja v monarhiji. Tyrš je tako izkoristil pravico do ustanavljanja društev in se zavzel za bujenje nacionalne zavesti in boj proti germanizaciji. Tyrš je v društvu igral vlogo idejnega in organizacijskega očeta, medtem ko je Fugner prispeval predvsem materialna sredstva.
Korenine modernega športa imajo svoj izvor v Angliji, kjer so prvi pristopili k organizirani in načrtni vadbi. Prvič se beseda šport v angleškem jeziku pojavi že v 17. stoletju, beseda pa je romanskega izvora iz »disportare« (razvedriti, zabavati se), in tudi – »odnesti proč«, »oditi z dela«, zasledimo pa tudi drugačno interpretacijo tega pojma, ki bi naj pomenila – »oditi ven skozi mestna vrata«, kar se verjetno nanaša na dejstvo, da so imeli Rimljani, od koder ta pojem tudi izvira, terene za vadbo zunaj mestnega obzidja. (Stepišnik 1968, 43), (Šugman 1997, 24)
Razvoj športa je šel v to smer, da so se ob koncu 19. stoletja že pojavile prve mednarodne športne federacije. Prelomnico v zgodovini športa pa vsekakor pomeni leto 1894, ko je baron Pierre de Coubertin postavil temelj sodobnih olimpijskih iger. To leto je bil ustanovljen tudi CIO (Mednarodni olimpijski komite), njegova naloga pa je bila obnoviti olimpijske igre. Prve olimpijske igre moderne dobe so tako bile izvedene v Atenah leta 1896. Stoletna zgodovina olimpijskih iger je pokazala, kako velik pomen so imele igre za razvoj posameznih športnih panog in športa na sploh.
Šport v Sloveniji
O splošni zgodovini športa na slovenskem je malo znanega, tako, da težko govorimo o kakšni organizirani ali načrtni dejavnosti. Pri raziskavi športne dejavnosti pri nas se lahko opremo le na ohranjeno ustno izročilo in posamezne ljudske običaje, kjer je mogoče zaslediti posamezne elemente športa. Tudi pri nas so v preteklosti bili v ospredju športi kot so lov, jahanje in streljanje. Seveda je bil to šport predvsem plemstva in zato množicam nedosegljiv. Iz poročil iz tega obdobja moramo nedvomno izdvojiti J. V. Valvasorja in njegovo knjigo Slava Vojvodine Kranjske (1689). Ob množici podatkov, ki so za vselej ovekovečila način življenja v tistih časih na naših tleh naletimo tudi na podatke o dejavnostih ljudi, ki so že vsebovale nekatere osnovne elemente športa, kot so lov, ribolov, ples, romanje, planinarjenje, jamarstvo itn. Najpomembnejši pa je nedvomno zapis o bloškem smučarju. Bloško smučanje je za razvoj slovenskega smučanje nedvomno velikega pomena, čeprav ne moremo govoriti o tem, da se je razvilo kot športna dejavnost. Med ljudmi je bil v ospredju ekonomski, oziroma praktični vidik smučanja in ne le zabava, kakor radi danes vidimo šport.
Pod vplivom naprednih tokov v Evropi, prihaja v prvi polovici 19. stoletja tudi pri nas do težnje po uvedbi telovadbe v šole. Po tem ko je bil na Dunaju leta 1869 sprejet avstrijski državni zakon o osnovnem šolstvu, je bila telovadba v šolah uzakonjena (Stepišnik 1968, 90). Prvi učitelj telovadbe na slovenskem je bil Hrvat Štefan Mandič (1813 – 1880). Med mladimi je užival veliko podporo, saj je bila za njih telovadba nekaj novega, zanimivega, oziroma področje, ki je nudilo bolj pestro in bogato življenje. Telovadba je tako postajala vedno bolj pogosteje dejavnost, s katero so tako mladi kot stari zapolnjevali ure prostega časa.
Tudi v tem oziru, kakor v mnogih drugih v tistem času, so bila dekleta spregledana, saj je bila za njih obvezna telovadba v šolah uvedena šele leta 1901. Omeniti velja, da je bil prvi slovenski učitelj telovadbe Fran Brunet.
Slovenski študentje, razpršeni po vsej Evropi, so domov marljivo prinašali nove ideje, oblike športnih dejavnosti ter organiziranosti. Med mladimi so bile novosti lepo sprejete in hitro uresničene v praksi.
Politika pa tudi ob tej dejavnosti ni stala ob strani temveč je dokaj hitro pristavila svoj lonček. Ustanovitev Južnega Sokola (1863), društva ustanovljenega po češkem vzoru, naj bi povezovala Slovence za ohranitev narodne identitete na takratnem ozemlju, ki je bilo pod močnim nemškim vplivom. Težave s katerimi se je društvo srečevalo so bile posledica neenotnosti članov in nasprotovanje nemško govorečega prebivalstva. Slovensko sokolstvo se je tako utrdilo šele na prehodu iz 19. v 20. stoletje, glavne zasluge za to pa je imel dr. Viktor Murnik (1874 – 1964). Istočasno se je sokolstvo med Slovenci nezadržno širilo in je leta 1913 zajemalo že 115 različnih sokolskih društev. V tistem času se je pojavila tudi vzporedna organizacija, ki se je imenovala Orel, vendar le ta nikoli ni dosegla množičnosti in pomembnosti sokolstva.
Kmalu so se pod vplivom iz Evrope tudi pri nas začeli pojavljati razni športni klubi. Tako je bil v Ljubljani leta 1887 ustanovljen prvi kolesarski klub, leta 1893 planinsko društvo in leta 1903 tudi prvi nogometni klub na slovenskih tleh, v Lendavi – Nafta. Prvo uradno nogometno tekmo pri nas je odigral leta 1911 ustanovljeni ljubljanski nogometni klub Ilirija. Prvo športno društvo je bilo ustanovljeno leta 1900 v Mariboru, člani pa so se lahko ukvarjali s telovadbo, kegljanjem, turistiko, streljanjem, kolesarstvom in tenisom.
Za obdobje pred prvo svetovno vojno je značilno, da so se pričeli množično pojavljati športni klubi. Res je da so še vedno bili sorazmerno redki, vendar so bili prvi nosilci organizirane in strokovno vodene vadbe. Zasluge za to pa so imeli posamezni športni zanesenjaki na različnih področjih športnega udejstvovanja.
Šport se je tako na slovenskem večinoma razvijal v sokolskih telovadnicah. Iz sokolskih vrst so tudi prihajali najuspešnejši slovenski atleti. Velika napaka za razvoj slovenskega športa pa je bila v tem, da tekmovalci posameznih telovadnih društev, ki so se udeleževali različnih tekmovanj niso smeli nastopati za svoj telovadni klub, temveč le za določen športen klub. Na tem področju pa sta prevladovala predvsem dva športna kluba, Ilirija in Primorje, čigar rivalstvo je še najbolj negativno vplivalo na razvoj atletike na slovenskem.
Športna vzgoja
V prvobitni skupnosti je vzgoja potekala v procesu dela, po svojih oblikah in vsebini pa je že kot telesna aktivnost nakazovala na pravo telesno vadbo. Cilj je bil lahko prepoznan v pridobivanju telesnih sposobnosti, potrebnih za življenjskih obstoj v naravnih okoliščinah. V sužnjeposestniškem družbenem redu so ustanovili prve šole v državah starega vzhoda, nato pa so se hitro razvijale v antični Grčiji in v starem Rimu. Telesna vzgoja je imela pomembno mesto, prilagojena pa je bila potrebam in ciljem posameznih kast in razredov določene družbe. V fevdalni družbi je imela šola poklicno obeležje, čeprav fevdalizem napram antičnemu svetu namesto kulta telesa goji kult duha, je vendar nekaj dejavnosti na področju telesne vzgoje opaziti tudi v tem obdobju in sicer predvsem na dvorih, pri viteški vzgoji plemiških otrok, vzgojenih na šolah.
Z razvojem novih družbenoekonomskih odnosov in nastopom meščanstva se že od 15. stoletja povečuje posluh za telesne potrebe odraščajočega človeka. Ponovno oživljajo izreki kot so »zdrav duh v zdravem telesu«. Te nove ideje so se uresničile šele z delom filantropistov, ki jih je leta 1774 ustanovil Johann Bernhard Basedow v Dessauu. Bil je velik privrženec misli J. J. Rousseauja in je propagiral vrnitev k naravi in uporabo telesnih vaj hkrati z intelektualno vzgojo. Po izkušnjah filntropistov so odprli podobne zavode na Danskem in v Nemčiji. Toda v njih so vzgajali le otroke plemičev in bogatih meščanov (Zaletel 1933, 63). V drugi polovici 17. stoletja je znan pedagog Jan Amos Komensky prvi uvedel telesne vaje v predmetnik osnovnih šol. Vendar so te napredne ideje, ki so vznikale v teh revolucionarnih časih uspele le v toliko, da so ustvarile osnovne pogoje za dejanski razvoj te dejavnosti v 19. stoletju. Šele v začetku 19. stoletja je postala telovadba obvezen predmet na Danskem, Švedskem in Norveškem, sredi omenjenega stoletja pa je postala obvezna tudi v šolah v Nemčiji, Avstriji in slednjič tudi pri nas (Knjiga o športu 2 1972, 259).
Za rojstvo šolskega športa je izredno pomembno delo Friedricha L. Jahna (1778 – 1852), ustanovitelja nemškega telovadnega (turnerskega) gibanja in njegovih neposrednih ali posrednih sodelavcev, ki so po letu 1830 pričeli širiti telovadbo po nemških in avstrijskih deželah. Jahn je svojo telovadbo organizacijsko in pedagoško povezal z nemškim meščanskim političnim gibanjem in ji tako vtisnil pečat široke družbeno politične dejavnosti. Jahn je tako svojemu telovadnemu sistemu že pridal predznak družbenega in praktičnega značaja, ki je neposredno vplivala na smer in razvoj sistematike šolske telesne vzgoje v času, ko se ji je začela odpirati pot v šole v nemških in avstrijskih deželah (Osnovna šola na Slovenskem 1970, 599 – 600).
Velike naloge uvedbe telesne vzgoje v šolski sistem se je sistematično lotil nemški učitelj Adolf Spiess (1810 – 1858). V tem času je v Nemčiji že bila razvita društvena telovadba, ki pa zaradi politične dejavnosti teh društev niso bila po godu vladajočih struktur. Spiess je zato moral svoj načrt prilagoditi državni doktrini in je zato kot načrt sestavil sistem vojaškega ekserciranja, gimnastičnih gibov na štetje, ter lažjih vaj v visenju in opori na telovadnem orodju. Šport te vrste je šoli tako služil predvsem navajanju na disciplino in pokorščino. Ta metoda telovadbe je bila z letom 1874 obvezna tudi v šolah avstro-ogrske monarhije, torej tudi pri nas (Ulaga 1980, 27).
Zelo pomembno mesto v šolskem športu zavzemajo mentorji oziroma strokovno podkovani kader vaditeljev ali šolskih športnih učiteljev. Sama znanost o telesni kulturi in športu je še sorazmerno mlada in se je razvila šele v drugi polovici 20. stoletja. Učitelj športne vzgoje ima nalogo poučevanja človeka kot biopsihosocialne enote v aktivnosti, ki ima značaj športa, v širšem smislu pa tudi za proučevanje te aktivnosti s posebnih vidikov. Znanost o športu zato odkriva zakonitosti učinkovanja telesnega vedenja, športnega treniranja, igranja in tekmovanja na človeka v telesnem, duševnem in socialnem pogledu.
Prvo študijsko ustanovo za usposabljanje vzgojnih kadrov so ustanovili leta 1813 v Stockholmu, ki se je uradno imenovala Kraljevi centralni institut za gimnastiko. Francozi so ustanovili svoj vojaški zavod za telesno vzgojo leta 1820, Finci leta 1834, Nemci 1848, Norvežani leta 1870, kakor tudi na Dunaju, za nas pomembna pa je predvsem ustanovitev Instituta za telesno vzgojo na univerzi v Gradcu leta 1875. V Jugoslaviji so prvo športno fakulteto ustanovili šele leta 1938 v Beogradu, temu je sledil Zagreb leta 1940. V Sloveniji so takoj po osvoboditvi najprej ustanovili Zavod za fizkulturo s srednjo fizkulturno šolo, ki se je nato razvila v višjo šolo za telesno vzgojo leta 1953, leta 1960 pa tudi v visoko šolo za telesno kulturo, seveda vse v Ljubljani. Zaradi potrebe po ustreznem kadru, so tudi v Mariboru ustanovili srednjo šolo za fizkulturo, ki se je pozneje razvila v oddelek pedagoške fakultete.
Športna vzgoja v Sloveniji
Na Slovenskem so dolgo časa delovale le verske šole, ki pa učencem niso nudile niti zadovoljive splošne izobrazbe, kaj šele skrb za telesno kulturo. Skrb za gibalnost telesa v šolskem sistemu tako sodi predvsem med pridobitve novejše dobe. Kljub temu dejstvu pa dejanskega zgodovinskega razvoja telovadbe v šolah po Sloveniji ne gre zanemarjati kar tako.
Pod vplivom naprednih struj v Avstriji so tudi pri nas leta 1848 vpeljali v vse šole telesno kulturo kot neobvezen predmet. Začetek prave telovadne vzgoje v slovenskih šolah lahko štejemo poskus Hrvata Štefana Mandiča, drugače tudi prvi strokovni učitelj v sokolovskem gibanju pri nas, ki je leta 1851 sestavil načrt za šolsko telovadbo in jo še istega leta začel uresničevati na ljubljanski gimnaziji v sklopu neobveznih predmetov. To v bistvu predstavlja pri nas začetek šolske telovadbe.
V ljudskih šolah so bili brez telovadbe do leta 1869, ko je bil na Dunaju sprejet avstrijski državni zakon o osnovnem šolstvu. Enako določilo je veljalo tudi za realke, pozneje pa tudi za meščanske šole (Šugman 1999, 18). Vendar pa ta zakon, ki je predpisoval telovadbo v ljudskih in učiteljskih šolah še ni rešil vprašanja telesne vzgoje. Brez ustrezne infrastrukture in strokovno usposobljenih učiteljev je prišel v uporabo šele postopoma. Zakon je uvajal še precej drugih za razvoj šolstva izredno pomembnih novosti, med drugim tudi osemletno šolo in poleg telovadbe še nekatere druge predmete, a zanimivo je med starši največ negodovanja zaradi povsem trivialnega razloga bila deležna ravno uvedba telovadbe. Trdili so namreč, da si pri telovadbi otroci trgajo obleko. Prelomno za šole je bilo leto 1871, saj je vlada uvedla telovadbo kot obvezen predmet tudi v realke in učiteljišča, v gimnazijah pa se je telovadba postopoma uvajala šele od leta 1909, čeprav je ministrstvo učni načrt potrdilo že leta 1874. Za dekleta je bila telovadba ponovno in dokončno uvedena leta 1901 (Šugman 1999, 18).
Glede prostorov za telovadbo je zakon sicer določal, da mora imeti vsaka šola telovadnico ali zaprti in pozimi kurljivi prostor kot tudi letno telovadišče, a v praksi je to izgledalo zelo drugače. Razumljivo je, da ob uvedbi zakona o obveznem telovadnem pouku na slovenskem nobena šola ni imela niti telovadišča niti telovadnice. Prva telovadnica na slovenskem je bila zgrajena šele leta 1874 (Osnovna šola na Slovenskem 1970, 605). Razmah telovadbe je bil silovit, saj je bilo pri nas do leta 1880 zgrajenih že 37 telovadnic in 251 zunanjih telovadišč. Istočasno pa se že pojavljajo razni učni pripomočki in bolj načrtna navodila za izvajanje telovadbe.
Prvi pripomoček za telovadbo v ljudski šoli je napisal Janez Zima leta 1872 z naslovom »Telovadba v ljudski šoli« (Zaletel 1933, 113). Do leta 1883 je bila telovadba obvezna za dečke in deklice, po tem letu pa za deklice le, če so jih posebej k tej dejavnosti prijavili starši.
V katalogu Deške mestne šole Ptuj se leta 1874 v tretjem semestru pojavijo tudi ocene iz predmeta telovadba, kasneje leta 1877, je telovadba vključena v vse semestre.
Pri urah telovadbe so učenci večinoma korakali ali delali umetne gibe brez orodja, kar nikakor ni zadostovalo za pravšen fizionomični razvoj mladega človeka, zadeva pa se je samo še poslabšala z uvedbo že omenjenega Spiessovega sistema telovadbe leta 1874.
Otrokom je manjkala igrivost, ki jo lahko prinese športno udejstvovanje, na kar so opozarjali predvsem napredni pedagogi in zdravniki. Prisluhnili so jim, ko so od leta 1890 pričeli uvajati tako imenovane igralne popoldneve. Pobuda se je razširila iz Brlina na Dunaj in od tam tudi k nam na posamezne gimnazije.
Kot posebej zaslužen za uvajanje telovadbe v slovenske šole je bil gimnazijski profesor Josip Tominšek (1872 – 1954), ki je skrbel za kontinuirano vpeljavo telovadbe v vse slovenske šole v se do začetka prve svetovne vojne 1914. Med vojnama se v kraljevini, ki ni najbolj podpirala šolskega športa, niso obnovili igralni popoldnevi in šolska telovadba je bila ponovno omejena na dve formalistični uri na teden. Leta 1938 je imelo 871 šol v Dravski banovini 49 telovadnic, kar je le majhen napredek od recimo leta 1913, kar velja tudi za letna telovadišča (Osnovna šola na Slovenskem 1970, 608). Sodobne učne sisteme učenja šolske telesne vzgoje so pri nas ponovno začeli uvajati šele po drugi svetovni vojni.
Kot prvotni preskok v mišljenju lahko beležimo že v pojmovnem obravnavanju športa, do tedaj uveljavljen pojem telovadbe je izrinil pojem telesna vzgoja, ki je nakazoval večjo skrb za mladega človeka. Telesni vzgoji je odmeril že prvi predmetnik sprejet na osvobojenem območju vsaj dve uri na teden, a tega takrat zaradi razmer še ni bilo mogoče izvajati.
»V novem sistemu telesne vzgoje se začne razmerje med družbo in posameznikom postopno spreminjati, tako, da tudi tu stopa v ospredje človekova osebnost, sproti ga je treba prilagajati razvoju in potrebam človeka, vaje morajo biti izbrane tako, da jih mladina resnično sprejema za svoje, da jih ne izvaja samo v šoli, v okviru predpisane vadbe, temveč tudi v svojem prostem času, kot svoj šport«. (Stepišnik 1970, 608).
K obogatitvi športnega šolskega življenja so leta 1953 uvedli posebne športne dneve in šolska športna tekmovanja, kot tudi razne prireditve pod skupnim imenom šola v naravi.
Kmalu se je uveljavilo prepričanje, da je telesna kultura ljudstva odvisna predvsem od tistega znanja, navad in usmerjenosti, ki jih pridobi mladina v letih obveznega šolanja, potemtakem od dosežkov šolske telesne vzgoje in šolskega športa. Pri tem ne gre samo za motorično znanje, temveč tudi za telesno utrjevanje, zdrav način življenja, fizično kondicijo, delovno sposobnost, odnos do bivanja v naravi, odnos do prostega časa itn. (Ulaga 1980, 30-31).
Razvoj je možno opaziti tudi ob spremljanju rasti infrastrukture. Leta 1967 je imelo med 1036 slovenskimi osnovnimi šolami svoje telovadnice že 148 šol, medtem ko letna telovadišča sploh niso bila več vprašanje (Osnovna šola na Slovenskem 1970, 611).
Z leti se je sistem šolske telesne vzgoje fleksibilno prilagajal dani situaciji, povečala se je skrb za telesno prizadete, kot tudi večji posluh za specifične sposobnosti učencev. Pomembna novost je bila tudi opustitev negativne ocene iz telesne vzgoje, kar je stopilo v veljavo leta 1975.
Viri:
Čoh, M. in Uranjek, U. 1997. Starogrška atletika. Ljubljana: Fakulteta za šport
Knjiga o športu 1. 1971. Zagreb: Mladost
Knjiga o športu 2. 1972. Zagreb: Mladost
Osnovna šola na slovenskem 1869-1969. 1970. Ljubljana: Slovenski šolski muzej
Stepišnik, Drago. 1968. Oris zgodovine telesne kulture na slovenskem. Ljubljana: DZS
Šugman, Rajko. 1998. Organiziranost športa doma in v svetu. Ljubljana: Fakulteta za šport
Šugman, Rajko. 1997. Zgodovina svetovnega in slovenskega športa. Ljubljana: Fakulteta za šport
Ulaga, Drago. 1980. Telesna vzgoja šport rekreacija. Ljubljana: Mladinska knjiga
Zaletel, Vinko. 1933. Zgodovina telesne vzgoje in sokolstva. Ljubljana: Učiteljska tiskarna
Dr. Mojca Doupona Topič in dr. Krešimir Petrović
Šport in družba – Sociološki vidiki
(izbrani odlomki)
»Šumi« v civilizacijskih in športnih trendih razvoja
Malikovanje tehnološkega razvoja, vse večje bogastvo nekaterih in siromašenje ogromne večine človeštva ter potrošništvo kot »psevdo filozofija« življenja, sta v zgodnjih začetkih moderne družbe začela siromašiti tudi razvoj športne kulture. Logika potrošniške miselnosti je marsikoga oropala ene osnovnih biotičnih potreb — gibalne izraznosti in ustvarjalnosti in s tem globoko prizadela človekovo celostnost in bogastvo njegove osebnosti. Potrošništvo je začelo spreminjati človeka v človeka »opranih možganov« osredotočenega na potrošnjo kot glavni vir osebnega bogastva. Začel se je proces psevdo-personalizacije, materialno vse bogatejši človek je postajal v svoji biti vse revnejši.
V sodobnih tehnoloških revolucijah, v civilizaciji, v (pre)veliki meri razvrednoteni vsega kar je pogoj za resnično humano in demokratično družbo, je tudi športna kultura, od šolske športne vzgoje, selektivnega, vrhunskega športa, do športne rekreacije in bogastva drugih oblik človekovega gibalnega izražanja postajala del shematiziranega sklopa človekove neavtentičnosti.
Seveda pa odtujitve v športni kulturi ni mogoče odpraviti, dokler obstajajo vzroki za ta pojav tudi v vsakdanjem življenju, predvsem v delu. Zato je boj proti odtujitvenim dejavnikom del celotne preobrazbe in razvoja družbenih odnosov in v tej zvezi tudi odnosov in procesov v športni kulturi. Vendar je vse bolj jasno, da so lahko taki odnosi kakršni se zrcalijo tudi v športni kulturi, zgodovinsko gledano le epizoda v razvoju človeštva, če le-to noče prekoračiti tiste točke, ki pomeni popolno uničenje lastne vrste. Vse več znakov kaže, da človeštvu suicid lastne vrste vendarle ni lasten in da želi med drugim najti ponovno ravnovesje med seboj in naravo. Če naj bi, in v to je treba verjeti, svet zdajšnji »večni krog« svojih odnosov enkrat vendarle prekinil in ustvaril novo, večvredno podobo drugačnega človeka in človeške družbe, bo šport kot svobodna, spontana ustvarjalna gibalna izraznost, bogata dediščina današnjega časa. To je obveznost do današnjih rodov in odgovornost do jutrišnjih.
Razpad vrednot, hkrati pa vse večje zahteve, zlasti mladih po ponovnem ovrednotenju starih in ustvarjanju novih vrednot, ki ne bodo temeljile na potrošništvu, na strahu, sili in grožnji svetovnega uničenja, zahtevajo tudi drugačno športno kulturo. Ali smo na pragu take telesne kulture? Razmah športnega delovanja v svetu in pri nas, čeprav se ji skuša prilagoditi tudi potrošništvo, je najboljši dokaz premikov v zavesti ljudi. Prav zato gre tako za število tistih, ki se bodo s športnimi dejavnostmi ukvarjali, kot tudi za kakovost teh dejavnosti v pomenu kakovosti življenja.
Mnogi vidijo danes v športni dejavnosti, kot smo že omenili, več pomembnih vsebinskih vrednot za sodobnega človeka, za današnjo družbo in njeno prihodnost: »revitalizacijo« družine, nov način izrabljanja prostega časa, ohranjevanje in izboljševanje zdravja, kineziterapijo, retardacijo involutivnih procesov, razvoj osebnosti, nove vzorce kulture gibalnega izražanja, produktivnost in obrambno sposobnost, učinkovitost reševanja posledic elementarnih nesreč, alternativo še nepremagane anonimnosti, alienacije, tenzij, in ne nazadnje srečnejše in bogatejše življenje. Toda današnja, v civilizacijo potrošništva usmerjena miselnost nosi v sebi med drugim hitenje, vse večji tempo dela in življenja, ki nujno proizvaja »površno in površnost« tako blaga, storitev kot tudi ljudi in življenja. Tako se maliči kakovost življenja na račun kolikosti.
Ob vsem povedanem se v sodobni tehnološki, v potrošništvo naravnani civilizaciji pojavljata za šport in v športu še posebej poudarjena pojava: t.i. duševni dualizem in apoteoza zmage. Z duševnim dualizmom razumemo na eni strani — uspeh za vsako ceno, na drugi — pa sočasno vse večji strah pred neuspehom.
Zahteva za uspehom vedno in povsod za vsako ceno pomeni, da v končnem seštevku noben uspeh nima prave cene. Sočasno pa skoraj patološki strah pred neuspehom vodi vse prepogosto v hude frustracije že mlade. Vse to izničuje moralne in osebnostno razvojne funkcije športa, poraja strah in negotovost ter zavira, če že ne onemogoča razvoj ustvarjalnosti.
Hipertrofija agonalnega instinkta kot produkta židovsko helenistične civilizacije in z njima povezana protestantska etika in duh kapitalizma so dvignili v naši civilizaciji, in še posebej v športu, zmago na raven sakralnega. Zmaga kot pojmovanje premagati drugega je enostransko in v določeni meri sprevrženo, predvsem pa poenostavljeno razumevanje uspeha v športu. Siromaši duhovno bogastvo zmagovalca in poraženca, zastruplja odnose že med najmlajšimi. Ob vse manjših moralnih zavorah pa vodi do dveh največjih uničevalcev vrednot, zlasti v vrhunskem športu – do nasilja in do nedovoljenih poživil.
***
Otroci niso za predskakalce
V času, ko še vedno polnijo čustveni prostor ljudi zvoki fanfar zmagovitih družbenih sprememb v večini dežel (real)socializma tako imenovanega komunističnega tipa, ko se zdi, da je tržni sistem ali bolje kapitalizem tisti, ki vrača človeku dostojanstvo, sprošča njegove ustvarjalne sile, doslej vklenjene v kompartijsko enoumje in edini zdrav družbeni red, ki je ta čas na razpolago, bo nemara za nekatere razmišljanje o mračnem blesku prihodnosti prehitevanje naravnega reda stvari.
Vendar je nujno, da se prav v teh trenutkih zazremo vsak za sebe in vsi skupaj, kolikor je možno v prihodnost. To je navsezadnje del demokratičnih pravic in dolžnosti.
Nesporno je, da naš vstop v Evropo ne more dati sam po sebi ekonomsko dobro stoječe države. Naš kapitalizem ne bo po podobi socialne varnosti švedskega tipa, mnogo prej bo bližje surovi prvotni akumulaciji, zato bomo najbrž dokaj dolgo (za življenje posameznika) na ekonomskem repu. Za ekonomski rep pa veljajo trdi zakoni preživetja v vsakem tržnem sistemu. Pri tem pa so družbene dejavnosti, torej tudi šport, praviloma materialno zelo omejene. In to tako glede možnosti družin kot tudi deleža države.
Ne gre v miselni povezavi z zapisanim toliko za šport sam po sebi, še posebej vrhunski. V večji meri gre za bojazen, ki jo izražajo že mnogi, da bi odrivanje skrbi države za šport na obrobje njenega interesa, s tem pa občutno zmanjšanje materialnih možnosti v še večji meri kot doslej, ustvarilo prostor, zlasti med mladimi, za vse tiste negativne pojave, ki jih označuje porast socialno deviantnega obnašanja, oziroma porast, kot pravi temu stroka, socialno patoloških pojavov med mladimi.
V (materialno bogatejšem) svetu in pri nas so tako raziskave kot praksa pokazali, da je prav pravilno usmerjena in redna športna dejavnost za otroke in mladino ena najbolj uspešnih, če ne sploh najuspešnejša oblika prevencije in tudi terapije (če je pravočasna) raznovrstnih oblik socialno neprilagojenega ali celo kazensko sankcioniranega vedenja mladih. To dejstvo ne bi nikakor smeli prezreti tisti, ki bodo zlasti šport mladih v prihodnje načrtovali in mu rezali del družbene pogače.
Že sedanji vedenjski problemi med mladino so zaskrbljujoči.
Po logiki razvoja, ki bo poln socialnih in drugih stisk, pa je treba računati s še slabšimi razmerami, kot jih kažejo zdajšnji podatki:
– nasilništvo mladih, ki se kaže v pretepih, uničevanjem imovine, izsiljevanje mlajših od sebe, vse bolj surovo znašanje nad šibkejšimi, huliganizem — vse je v porastu in zajema že otroke v osnovnih šolah;
– pijančevanje (znano že kot velik problem med odraslimi), raste tudi med otroki in mladino. Nekateri analitiki pravijo, da mnogi prodajalci alkoholnih pijač zaslužijo največ pri mladini:
– kazniva dejanja mladoletnikov so v zadnjih letih porasla za okoli 25 odstotkov;
– narkomanija ostaja z vsakim dnem vse večji problem. Policija odkriva vse več poti mamil, ki gredo skozi Slovenijo, vse več je preprodajalcev, vse več je uživalcev mamil in to že med osnovnošolci,
– samomori tudi med otroki so poseben problem, v tem pogledu smo že sicer v svetovnem vrhu.
Če vsemu navedenemu dodamo, da je vse več otrok, ki zaradi udarcev staršev potrebujejo zdravniško pomoč, potem se nam že sedaj riše tista podoba družin (pre)zaposlenih staršev, ki je znana iz mnogih analiz in pogosto obrazložena z osebnostnimi tenzijami in stresi, ki jih zaposleni starši v svetu mračnega bleska blaginje doživljajo.
Vsa znamenja, zlasti hudi prilagoditveni problemi bivših Vzhodnih Nemcev, kljub veliki pomoči zahodnih bratov kažejo, da je za nov družbeni in gospodarski sistem potrebna določena moralno-vrednostna, frustracijska in stresna, predvsem pa socialna prilagoditev. Vstopamo v druge globalne, s tem pa tudi medsebojne odnose ljudi.
Ne glede na mesto, na katerega bomo na ekonomski jakostni lestvici uvrščeni, bi morali prave vrednote telesne vzgoje in športa razvijati v smeri, ki bo vsaj ublažila, če ne more izničiti vseh tistih negativnih spremljajočih učinkov ekonomsko- socialnega reda, ki nastaja. Vstopanje vanj dobesedno in/ali metaforično preko trupel otrok, mladine, bi bila vstopnina, na katero ne bi smeli pristati. Zanjo ni in ne sme biti opravičila. Nevarnost je resna, izkušnje drugih dovolj dramatične. Če že velja na svoj način cinična ugotovitev našega gospodarskega ugledneža: da smo se že odločili skočiti v bazen, ne da bi se prej prepričali, ali je v njem voda, naj predskakalci ne bi bili naši otroci.
Pomena športne dejavnosti otrok in mladine ne moremo domisliti v vseh razsežnostih brez analize okolja, kjer otroci rastejo, pre-(do)-življajo procese primarne socializacije tj. družine in njenega najbližjega socialnega okolja. Nekateri teoretiki menijo, da je šport mladih tako pomemben, da bi brez znanstvenih in strokovnih analiz dejavnikov športa, njegovih socializacijskih in drugih učinkih na otroke in mladino v modelih sodobnih družin, razumevanje pomena športa ostalo torzo. Dokumenti in raziskave, ki so na voljo, tako doma kot v svetu, to mnenje v veliki meri potrjujejo. O tem vprašanju obstaja tudi vrsta mednarodnih listin, ki jih je ratificirala tudi bivša Jugoslavija. (n.pr. International charter of physical education and sport. Unesco, Paris, adopted 1987; Convention on the right of the child. OZN, 1989).
Seveda so tudi drugačna mnenja, ki izhajajo iz pozicij pojmovanja primarnih družbenih skupin kot vse manj učinkovitih dejavnikov na otrokovo socializacijo in internalizacijo. V sklopu takega razumevanja naj bi primarne družbene skupine (družina, socialno okolje, otroška igralna skupina) izgubljale svoj pomen za formiranje otrokove osebnosti na račun vpliva posameznikov razpršenih v širših aglumeracijah. Tudi v sodobni psihologiji in pedagogiki opozarjajo na razgradnjo primarnih skupin, zlasti družine in njenega vpliva predvsem na otroke. Hkrati pa nekateri psihologi (Trstenjak, 1987)) in pedagogi menijo, da je prava smer lahko le revitalizacija vloge primarnih skupin.
***
Vrhunski šport v sosledju časa
Vrhunski športni dosežki, zlasti v zadnjih desetletjih, so pokazali in dokazali, da so avtonomna in avtohtona oblika specifičnega kulturnega ustvarjanja, ki ima lastne kriterije vrednotenja svoje ustvarjalnosti, čeprav so ti pogosto izmaličeni s prevelikim dodatnim obremenjevanjem športnih dosežkov, z neurejenim komercialnim in dnevno političnim vrednotenjem športnega rezultata, kar mu izkrivlja logiko njegovega poslanstva, odtujuje ustvarjalce in zavaja ljudi.
Države so v preteklosti iz mnogih, nekatere tudi izrazito deviantnih razlogov kazale, kažejo in bodo v dogledni prihodnosti kazale interes za vrhunske športne dosežke in z njimi dosegale lastno promocijo v svetovni druščini. Menimo, da mora izhajati interes države (Slovenije) za vrhunske športne dosežke iz istih stališč, ki jih ima tudi do drugih področij vrhunskega kulturnega ustvarjanja (v najširšem pomenu). Gre za tisti prvinski interes narodov in narodnosti, združenih v državi, da podpirajo izredno nadarjene, ki s svojo ustvarjalnostjo bogatijo narodovo in obče človeško zakladnico stvaritev kulture, soudeležbo v pomikanju človeških spoznanj, kulturnih in drugih duhovnih vrednot. Gre za samouresničitev človeka in človeškega duha in zmogljivosti kot nenadomestljivih sestavin njegovega bivanja.
V največji meri je tudi zaradi navedenega postajal vrhunski šport v sosledju časa vse bolj profesionaliziran, kot so pred njim bile že druge oblike človekovega ustvarjanja in dela. Vrhunski šport je že pred desetletji prešel tisto kritično mejo, ko je bilo mogoče govoriti zgolj o ljubiteljskem ukvarjanju in kratki epizodi v življenju športnika. Danes ta »epizoda« po mednarodnih podatkih znaša že najmanj tretjino delovne dobe človeka, da o zdravstvenih vidikih pogosto vse bolj razčlovečenega izkoriščanja športnikov (npr. v nekaterih visoko profesionaliziranih športih), ki jih tretirajo kot sicer drago blago, ki pa jim materialni vložek večkratno povrnejo. Igrajo poškodovani pod raznimi blokadami injekcijami dokler jih kot iztrošeno »blago« ne odpustijo. Mnogi med njimi ostanejo s takimi ali drugačnimi poškodbami do konca življenja ali pa ves privarčevani zaslužek porabijo za rehabilitacijo. Zato je navedena tretjina delovne dobe, v resnici glede na napore, časovne obveznosti, dejansko nekaj, kar bi v urejenem družbenem sistemu pomenilo »beneficirano« delovno dobo.
Ob dejstvu, da je danes »moderno« govoriti in pisati o vrhunskem športu v »črno-beli tehniki«, včasih celo v razpravah in tekstih, ki pretendirajo na strokovno ali celo znanstveno raven pa vendar ne moremo mimo dejstva vse večjega nasilja v športu in ob športu, ter v okviru tega jemanja nedovoljenih poživil. Gre, kot je to večkrat poudaril predsednik MOK J. A. Samaranch, za dva največja zla v sodobnem športu, ki prej kažeta tendenco povečevanja kot zmanjševanja, kljub mnogoterim naporom vse večjega števila ljudi, ki bi radi ta uničujoči trend zaustavili in če uporabimo pravno terminologijo: vzpostavili prejšnje stanje.
Tako problem nasilja in športa kot problem dopinga, ki segata danes že v mladinske in otroške kategorije, zlasti v selektivnem športu, se na svojstven način srečujeta in podajata roko z vse večjim porastom nasilništva in narkomanije med mladimi, ki se s športom ne ukvarjajo. Očitno je, če hočemo reafirmirati prave vrednote športa, moramo vsi, od družine, pedagogov, zdravnikov, trenerjev, funkcionarjev in medijev storiti več kot doslej. Ker pa je problem praviloma sistemski in ne na ravni posameznikov, mora biti celotna zasnova, tudi vrhunskega in selektivnega športa, predmet natančnejših analiz in konkretnih akcij vseh, še posebej tistih, ki so za ta del športa odgovorni. Primeri v svetu pa nam kažejo, da je tudi to premalo. Športni delavci so praviloma brez celovite podpore ostalih družbenih (državnih) dejavnikov pogosto nemočni.
Korenine problema namreč niso predvsem v športu, temveč v negativnih trendih civilizacijskih procesov, ki jih živimo. Problema zato gotovo ni mogoče rešiti na kratek rok, kljub temu pa se da v relativno kratkem času mnogo storiti.
Nesporno je, da se v razmišljanju o vrhunskem športu v sosledju časa ne moremo in ne smemo izogniti vsaj še dvema problemoma, ki imata svojstveno refleksijo na šport mladih. To sta: vse večje število oblik kršenja človekovih pravic in svoboščin v športu in s kršenjem človekovih pravic povezan totalitarizem formalno pravnega ustroja športnih asociacij, od klubov do najvišjih meddržavnih teles.
***
Mediji v sodobni družbi
Konec 20. stoletja je zaznamovan z izjemnim razvojem medijev. Informacije, ki nas vsakodnevno obkrožajo nam namerno ali nenamerno, bolj ali manj vsiljivo ponujajo različne vrste informacij, ustvarjajo miselno strukturo in vzorce razmišljanja, ti pa nas pogosto vodijo v različna dejanja, ki so povezana z našim delovanjem v okviru družine, pri razmišljanju, odločanju, delu, izobraževanju in tudi v športu.
Šport kot dejavnik druženja in povezovanja ljudi v samostojne predstavnike, ekipe, društva, klube, reprezentance, države je vedno v tesni povezanosti s človekom.
Družina, šola in vrstniki so bili dolgo časa tradicionalen vir primarne socializacije, toda s pojavom množičnih medijev, so mediji velikokrat najpomembnejši socializator tako pri primarni kot sekundarni socializaciji. Od približno drugega leta naprej smo prav vsi izpostavljeni množičnim medijem, ki nas vestno poučujejo o tem, kaj je dobro, kaj zlo, kaj je sreča in kaj uspeh.
Tako nam mediji direktno in indirektno ponujajo, če že ne vsiljujejo življenjske vrednote in merila. To še posebej velja za medijske športe, saj so medijski športi družabne aktivnosti, ki reflektirajo, izražajo in krepijo družbene aktivnosti. Športne vrednote in vzorci obnašanja niso le delna odslikava, marveč često popolnoma zastopajo družbeno sprejemljive in zaželene vrednote in norme. Prav šport s pojmoma tekmovalnosti in dosežka predstavlja idealno področje reflektiranja določenega družbenega pogleda na svet.
Mediji in športne zvezde
Današnja slika športa je bolj kot kdaj koli doslej odvisna od medijske predstave športa, športa kot dejavnosti in še bolj športa kot vse večjega števila slavnih ali slavljenih športnikov.
Presenetljivo je, koliko slavnih športnikov poznamo po imenu, kako veliko vemo o njih in koliko časa porabimo za razmišljanje in pogovarjanje o njihovem življenju.
Prav ta poseben odnos do športnih zvezd, ki jih pravzaprav nismo še nikoli srečali, kaže na to, da v moderni družbi obstaja pomemben kulturni vzorec, ki povezuje ljudi in šport preko medijev na sebi lasten način.
Šport privablja in pridobiva milijone gledalcev po vsem svetu. Močan porast gledalcev najbolje razumemo, če upoštevamo gledalčeva čustva in pomen, ki ga ima šport za posameznika.
Wenner in Gantz sta z namenom raziskati odziv televizijskih gledalcev športnih oddaj v telefonski anketi spraševala ljudi in ugotovila, da niso pri gledalcih prisotni le zavestno izraženi motivi in kontekstne spremenljivke, marveč tudi nezavedne dimenzije njihovih osebnih izkušenj, ki jim ustvarjajo iluzijo o nekem osebnem notranjem odnosu (povzeto po Weiss, 1996).
Bolj ko se zdi, da igralec prilagaja svojo igro domnevnim odzivom občinstva, bolj si občinstvo prizadeva ustvariti pričakovan odziv. Ta »daj-dam« odnos bi lahko imenovali pseudodružbena interakcija. (Horton, 1956)
Kot sta ugotovila Berger in Luckmaann, ustrezno analogijo športnim spektaklom predstavlja gledališka igra; z gledalcem gledališke igre se dogaja podobno kot z gledalcem športnega tekmovanja. Gledalec je psihološko odtegnjen iz objektivno-družbenega sveta v kraljestvo dramske igre (Berger, 1966). V enem trenutku se pogovarja s prijateljem s sosednjega sedeža, že v naslednjem hipu pa sta oba vsrkana v fiktivno dogajanje npr. drame 18. stoletja. Prehod med realnostjo je označen z dvigovanjem in spuščanjem zavese. Ko se zavesa dvigne, je gledalec prestavljen v drug svet z lastnimi pravili in zakoni, za katere niti ni nujno, da imajo kaj skupnega z zakoni vsakdanjega življenja. Ko pa zavesa pade, se vrne v realnost vsakdanjega dne, ki v tem trenutku postane najmočnejša realnost, saj ob njej realnost z odra postane tako zelo trenutna.
Ta jasen prenos izkušenj označujejo vse oblike medijske uporabe. Oseba »mentalno« zleze iz resničnega sveta v umetni svet različnih socialnih izkušenj. Vsi porabimo veliko časa v drugih svetovih medijev. Pomembna vloga umetne igralske vloge je, da imaginarno projektiramo mišljenje v medijski imidž in prevzamemo alternativno osebno in socialno identiteto. Preko te identifikacije lahko čutimo idolova čustva, često vzdržimo osebne tragedije in dosežemo celo lastne uspehe.
Ko je TV ugasnjena, knjiga zaprta in časopis odvržen, ljudje nadaljujemo z zaposlitvijo v umetnih socialnih zvezah z ljudmi, ki smo jih srečali v medijih. Navijači so povezani z medijskimi osebami s katerimi se v realnem življenju še nikoli niso srečali in sicer na način, ki je analogen, v določenih primerih direktno vzporeden, aktualnemu socialnemu razmerju. Ta zavezanost in psevdosocialna interakcija pogosto zapolnjuje razpoke v posameznikovem resničnem socialnem svetu.
S pomočjo različnih raziskovalnih tehnik, npr. intervjujev, lahko analiziramo interese gledalcev do medijskih herojev in zvezd ter opazimo, da so le ti zelo analogni tistim v resničnih socialnih zvezah. Sprejemniki označujejo medijske osebe, ki jih še niso srečali, kot bi bili z njimi intimno povezani in v nekem smislu tudi so: oni vidijo dosti medijskih herojev kot očetovsko figuro, model-idol ali prijatelja.
Rezultat je lahko pojav nove navidezne kombinacije med gledalcem in oboževano športno zvezdo. Zaradi identifikacije imajo medijske osebe prodoren učinek na veliko različnih področjih dejanskega socialnega življenja. Šport nam daje dober zgled. Skoraj vsi športniki imajo praviloma svoje medijske idole, celo najbolj uspešni. Ta oblika delne imitacije je tako običajna, da športnike v intervjujih redno sprašujejo o tem pogledu njihove športne kariere. Kot je značilno za tako psevdosocialno zvezo, je imitacija športnikovega obnašanja del globljega vpliva.
Kakšno vlogo imajo mediji pri razširjanju vrednot in norm in kako vidimo šport v tem kontekstu?
Vsi se moramo naučiti, katere vrednote so pomembne in jih sprejmemo v našo osebnost. Starši in učitelji so bili tradicionalni izvor teh vrednot in norm. Ti so sedaj v veliki meri zamenjani z masovnimi mediji, saj so otroci neprestano izpostavljeni sporočilom (vzgoji) množičnih medijev. Učijo nas o osebni sreči in kako naj bi jo ohranili, o uspehu in kako naj bi ga pridobili, o poštenosti in nagradah, žalosti in kazni. Preko reklam, zabave in poročil smo poučeni direktno in indirektno o aktualni paleti vrednot.
To velja še posebej za športne medije, saj so športni mediji komunikacijske aktivnosti, ki odražajo, izražajo in potrjujejo vrednote. Vrednote in vzorce obnašanja pridobimo tudi v športu. Poglejmo kakšne so prednosti športa v primerjavi z ostalimi kulturnimi in socialnimi področji. Kaj povzroča, da šport tako zelo izstopa od drugih življenjskih področij? Šport lahko zreduciramo na kvantitativne dimenzije: goli, sekunde, centimetri … Medtem ko dosežek na ostalih življenjskih področjih ostaja pogosto neviden številnim ljudem in je lahko ocenjen le s strani strokovnjakov, je v športnem dosežku vse takoj vidno. To pa okrepi identiteto športnih idolov. Preko množičnih medijev se lahko osebe različno identificirajo s priznanimi moralnimi lastnostmi idolov1 in jih sprejemajo kot del njihove lastne identitete.
Življenjska zgodba idola je zapis kulturnih vrednot in primernega obnašanja. Vse kulture imajo heroje, toda ti se razlikujejo od kulture do kulture2.
Veljavnost socialnih vrednot in norm je vedno pred očmi posameznikov, katerih realno življenje pa je včasih prav nasprotno. V športu pa je po drugi strani dosežek dosežen enostavno — s samim nastopom. Šport simbolizira natančne pogoje, ki se kažejo kot socialni ideal in daje gledalcu odlične možnosti za psevdosocialno in parasocialno zvezo.
Športne zvezde lahko zapolnijo vrzel v posameznikovem dejanskem socialnem svetu. Mediji pogosto služijo kot direkten nadomestek socialnim dejavnostim. Če je socialni položaj nezadovoljiv, oseba to kompenzira z umetno družbo. Ker le-ta »napade« človekovo fantazijo, medijske osebe vplivajo tudi na ekonomsko in politično obnašanje ter na strukture vseh vrst sprejemanja odločitev. Medijski liki, pogosto služijo kot osnova socializaciji. Glavni primer so navijaški klubi — organizacije različnih ljudi, ki skupno slavijo nekoga, s katerim so se redko ali nikoli videli iz oči v oči. Ta povezanost z medijskimi liki ima zapletene pozitivne in negativne posledice. Ta vpliva na norme, cilje, odnose in skozi to na vpliv socialnega vedenja. Ta pojav je znan tudi na nekaterih drugih področjih (filmske zvezde, pisatelji, politiki …), vendar ni nikjer tako in v tolikšni meri izražen kot je ravno v športu.
***
Spektakel kot družbeni problem
Tekme, športni spektakli lahko po eni strani pomenijo športni uspeh, užitek ob borbi za zmago, zadovoljstvo nad lepoto, borbenostjo, fair playem itd., po drugi strani pa so lahko prizorišče pretepov, vulgarnosti, šovinističnih, nacionalističnih in rasističnih izpadov. Nekateri sociologi menijo, da je vrednost športnega prizora tudi v gledalčevem doživljanju in podoživljanju osnovnega problema ljudske eksistence: borbe med ljudmi in doživljanju zmage in poraza, toda obenem opozarjajo na primitivnost in omejenost takega doživljanja človeške eksistence, ki za mnoge ljudi zožuje vse bogastvo človeškega življenja na en sam edini aspekt: športno tekmo. A še ta aspekt je treba pobližje oceniti. Brutalnosti, pretepi, ki so jim lahko gledalci priča na športnih prireditvah, nudijo doživetje popolnoma drugačne katarze3, kot so jo denimo doživljali Grki ob gledanju dram. S takih prireditev odhajajo gledalci izkričani, morda sproščeni, pa vendar človeško prazni.
Dehumaniziranemu in depersonaliziranemu človeku v družbah, kjer je prisvajanje glavno gonilo in potrošnja glavni način življenja, nudi industrija zabave v zameno za njegovo kreativnost, celovito osebnost »psevdo kulturo« in psevdo personalizacijo z idoli, glorifikacijo pravice do nasilja v literaturi, filmu, TV, športnih spektaklih. Tako se zlasti mladini odvzema še tisto malo avtentičnosti, ki jo v sedanjih pogojih lahko imajo. V športu se taka situacija projektira z odsotnostjo interesa za lastno participacijo in ustvarjalnost, s spektakli in športnimi zvezdami. Obstoj heroja masovne kulture (nogometaša, filmskega zvezdnika itd.) je izraz socialne anonimnosti modernega uniformiranega človeka. Identifikacija z junaki športa predstavlja največkrat beg od spoznanja lastne bede in neuspešnosti, nezmožnosti ali nepripravljenost živeti kot samostojna osebnost. Humanizacija bogov in identificiranje ljudi sta dva istosmerna procesa, ki smo jima priče v sodobnem svetu.
Industrija zabave s svojo industrijsko logiko skuša pretvoriti tudi človekov prosti čas v del potrošnje, podvržen v prvi vrsti zakonom profita in profitne mere, ne glede na dejanske potrebe ljudi.
***
Šport v objemu politike
V prvem obdobju sodobne meščanske družbe, v času, ko so zvonovi cerkva potrkavali »Enakost, bratstvo, svoboda!« se je navidez prvič pokazala priložnost, da šport ne bi bil zgolj last elite in/ali ostanek preteklih civilizacij ter vse bolj redke vaške športne folklore. Toda preden so vsaj približno nastale take razmere, zlasti za nižje socialne sloje, je na prizorišče športa, teoretično najbolj svobodnega prostora posameznika in skupin, spustila svoje lovke politika.
(Pre)hitro je ugotovila, da je lahko šport pomembno sredstvo politizacije množic znotraj držav in političnih odnosov med državami. Od tedaj šport služi včasih, blago rečeno, tudi preko vsake mere dobrega okusa propagandi, merjenju moči, vitalnosti, večvrednosti, (pre)moči ideologij različnih držav, ras in nacij, vse do prestižev lokalnih okolij.
Tudi če dopustimo možnost, za katero je na voljo mnogo dokazov, da je večini športnikov pomemben predvsem s športnimi kriteriji ovrednoten rezultat, velja: medijski komentarji so tisti, ki dajejo športnemu rezultatu končno veljavo. Vloga medijev pa se je pretvarjala v sosledju časa marsikdaj in marsikje v orodje (orožje) dnevne politike.
Ne danes ne v bližnji prihodnosti poskusi, da bi ločevali šport od politike, ne bodo smiselni. Zavedati pa se je treba, na to opozarjajo mnogi teoretiki in športniki sami, še ene razsežnosti: v trenutku, ko je športnik pod prevelikim pritiskom politike, namreč športni rezultat nima več samo svoje avtohtone vsebine, torej ni več merljiv samo s športnimi merili, temveč dobiva tudi zunaj športno, torej politično vsebino in temu ustrezna vrednostna merila.
S političnim vrednotenjem športnega dosežka se je manipulacija s športniki stopnjevala na tisto raven, v kakršni je na drugih področjih kulturnega ustvarjanja skoraj ne poznamo. Vse več je zato tistih, ki soglašajo s tezo, da je šport med vsemi pojavnimi oblikami kulture najbolj »zastrupljen« s politiko. Pri tem je treba poudariti, da politizacije športnega rezultata še zdaleč ne kaže enačiti z istovetenjem naroda s kako športno zvrstjo in njenimi rezultati: Ne gre namreč za enega od znakov narodove samobitnosti, temveč za manipulacijo z njimi.
Šport je politiki pogosto priročno sredstvo za preusmerjanje pozornosti ljudi od resničnih družbenih problemov, ki jih je mogoče skriti za bleščečo fasado športa. Vsega tega tudi pri nas, ne v preteklosti in nemara še manj v sodobnem času na različnih ravneh državnih in paradržavnih institucij, ne manjka.
Nekdanja športno-politična evforija realsocializma se v bivšem balkanskem demokratičnem in manj demokratičnem prostoru ta čas reproducira s sebi svojstveno folklorno barvitostjo in nacionalnimi čustvenimi naboji npr. politično poseganje državnega »poglavarja« sosednje države v športno dogajanje.
V športnih arenah se namreč zlahka zamenjuje resnica za neresnico, človečnost za nečlovečnost, svoboda za nesvobodo. Cena za to je cena vstopnice, nesvoboda pa je večini svoboda štadionov.
Razpletanje športnih konfliktov, boj nasprotnikov namesto srečanja športnih tekmecev, je nemalokrat fiktivno nadomestilo za sproščanje realnih družbenih konfliktov, kar lepo kažejo npr. nogometne tekme med nekaterimi klubi. Z vsem tem pa se v resnici ne urejuje ničesar, temveč se nakopičeni problemi različne vsebine in stopnje napetosti samo še bolj nevrotizirajo in poslabšujejo družbeno ozračje.
Zunanje in notranje državne politike na področju športa seveda ne gre v celoti enačiti s politiki in njihovimi osebnimi interesi preprosto zato, ker praviloma ni nujno, da gre za iste ali podobne cilje.
Vsekakor zahteva tema »politiki v športu« v novi slovenski državi širšo elaboracijo. R. Šugman (1982) je v svoji raziskavi o funkcionarjih v športu med drugim pokazal, da so (vsaj v prejšnjem sistemu, nič pa ne kaže, da je danes boljše) mnogi politiki opravljali tudi po več kot deset pomembnih funkcij, od teh dober delež športnih, in sicer bolj za lobi kot za hobi.
Pri športnih titularjih z Mednarodnim olimpijskim komitejem na čelu ni bil nikoli narejen resnejši poskus poseči v moralno vprašljivi, avtokratski, ali bolje gerontokratski sistem izvrševanja oblasti.
Politika je že davno, lahko bi reki (pre)hitro ugotovila, da je šport pomembno sredstvo za politizacijo množic tako v notranje — kot zunajpolitičnih odnosih. Od tedaj šport služi, blago rečeno, včasih tudi čez mejo dobrega okusa, promociji, propagandi, merjenju moči in vitalnosti, izkazovanju večvrednosti in (pre)moči sistemov v različnih državah, rasah in nacijah, ali pa prestižu lokalnih okolij.
Tudi če dopustimo možnost, da je večini športnikov pomemben predvsem s športnimi kriteriji ovrednoten rezultat, je že dolgo znano, da dajejo končno veljavo športnemu rezultatu šele medijski komentarji. Mediji pa se od nekdaj marsikdaj in marsikje spreminjajo v orodje (orožje) dnevne politike. Pa ne gre samo za medije!
Nesporno je, da imajo zlasti športni spektakli posebno vrednost za politiko. V sedanjem času zmore praviloma samo športni dogodek zbrati resnično množico, bodisi neposredno, bodisi ob televizijskih zaslonih. Ker športni spektakel pri mnogih ljudeh povzroči posebno duševno stanje, lahko bi rekli čustveno vzburjenost, so po mnenju večine teoretikov takrat toliko bolj dovzetni za spremljajoče sporočilne vložke, od reklam proizvodov do reklamiranja politikov ipd., in do njih nekritični.
Šport je poleg tega ne samo pomemben promocijski dejavnik, zlasti za mlade države, pač pa tudi eden izmed najbolj učinkovitih ukrepov zoper posamezne države. Prepoved nastopanja na velikih prireditvah (npr. olimpijske igre) je bila vedno med najbolj odmevnimi.
Prav tako je znano, da so športna srečanja prva tanka nit, ki lahko poveže sprte države, in zadnja, ki se pretrga v konfliktnih razmerah.
Ne danes ne v bližnji prihodnosti ne kaže, da bodo poskusi ločiti šport od politike uspešni. Bolj je vprašanje, v kakšni navezi naj bosta. Tu se države med seboj značilno razlikujejo. Tudi država Slovenija bo morala na tem področju čim prej in čim bolje opredeliti svoj odnos do športa.
Zavedati pa se je treba še ene razsežnosti: v trenutku, ko postane športni dosežek pretežno sredstvo politike, nima več samo svoje avtohtone vsebine, ni več merljiv samo s športnimi merili, temveč dobiva tudi zunaj športno, politično vsebino in temu ustrezna vrednostna merila. Športni rezultat pa je prav s svojimi športno‑kulturnimi razsežnostmi usmerjen v tisti izsek (med)človeškega bivanja in razlikovanja, ki politiki ne more biti dostopen. Zato je njuna zveza, čeprav usodno nujna, vedno bolj ali manj nasilna in škodi predvsem športu.
S politizacijo športni dosežek izgublja svojo izvorno (športno) razsežnost, vse bolj dominantna pa postaja njegova politična odmevnost. Zlasti v zadnjih desetletjih je primerov vse več in vse bolj so izraziti. Vse več je zato tistih, ki soglašajo s tezo, da je šport med vsemi pojavnimi oblikami kulture najbolj »zastrupljen« s politiko.
***
Namesto zaključka
Tudi, če je telesna aktivnost v prostem času način življenja vse večjega števila otrok in mladine, je opazno progresivno padanje te aktivnosti v vseh življenjskih obdobjih. Celo vrhunski športniki, profesionalni ali amaterski, opuščajo po tekmovalnem obdobju vsako telesno vadbo, še posebej v starejših letih. To je npr. nekoliko radikalizirana sinteza ugotovitev vrste referatov, koreferatov in diskusijskih prispevkov kolokvija v organizaciji »Facultiet geneeskunde en farmacie Vrije Universiteit Brussel«.
Razprava pa je poleg presenetljivih podobnosti problemov tako v bivših socialističnih kot kapitalističnih deželah pokazala na vrsto razlik, predvsem pa na različne možnosti reševanja te problematike v prihodnje. Prav gotovo so zlasti države z razvitejšo demokracijo in socialno politiko v ugodnejšem položaju od ostalih.
In čeprav se kaže danes ekonomski problem starejših v večini držav kot pomemben dejavnik športno-rekreativnega (ne)udejstvovanja, so med državami razlike.
Opazno je bilo, da skušajo tam, kjer je ekonomski položaj in družbeno vrednotenje starejših najslabše, narediti s »športno-rekreativno intervencijo« njihovo življenje polnejše, bolj smiselno. Brez dvoma so taki poskusi pozitivni, dasi je jasno, da je telesno-kulturna ponudba le skromno »zdravilo« posledic nesprejemljivega tretmana »neproduktivnih« starejših ljudi, ker ne more segati do izvorov socialnoekonomske diskriminacije.
Kljub temu pa velja za vse, da je športna ponudba za ljudi v »tretjem obdobju« življenja (kot ga radi iz psiholoških razlogov imenujejo starejše ljudi tisti, ki se želijo izogniti besedi: star) praktično povsod šibka. V deželah, kjer je ekonomski položaj upokojencev ugodnejši je nemara še najslabše, ker je prepuščeno njihovi lastni iznajdljivosti.
Zanimivo je, da so raziskovalci v različnih, zlasti evropskih deželah dobili podobno rang lestvico rekreativnih dejavnosti za starejše občane, kot smo jo dobili pri nas v študijah javnega mnenja in sicer: hoja, izleti, plavanje, kolesarjenje, planinarjenje. Ponekod izstopajo sicer še nekateri specifični športi posameznih dežel, mimo teh pa velja posebej omeniti plese – folklorne, klasične, pa tudi moderne, s katerimi se vsaj po vrsti predstavljenih analiz, starejši ljudje zelo radi ukvarjajo, pa jim pri nas doslej nismo našli prostora niti v ustreznih vprašalnikih, kaj šele v praksi. Šele zadnje raziskave transparentno kažejo, da je v Sloveniji, primerjalno s starostjo prebivalca, vse več tistih iz kategorije »tretjega obdobja življenja«, kar v novejših raziskavah raziskovalci športne dejavnosti že upoštevajo.
Da ne gre zgolj za ekonomske probleme, organizacijsko nedorečenost ponudbe, pač pa tudi za psihološka vprašanja posameznikov, vezana na procese staranja, socialno psihološke in družbene ovire, ki jih postavljajo tradicija, obnašanje in vrednotenje socialnega okolja, splošna družbena klima in vrednotenje telesne vadbe različnih kategorij občanov. S kompleksnim pristopom, z napori, da se postopno menjajo številni dejavniki, ki danes determinirajo še vedno neprimeren odnos do starejših ljudi in njihov položaj in vrednotenje v različnih družbenih ureditvah se lahko menja tudi vsebina njihovega življenja z večjim vključevanjem športnorekreativnih dejavnosti, ne le kot sredstvom podaljševanja življenja zaradi zaviranja procesov staranja, pač pa predvsem kot bogatitev življenja.
Izšlo pri Fakulteti za šport, Inštitut za šport, 2006