Argumentacijski kotiček
Ko smo bili zelo mladi, so nam rekli: bodi priden ali pa boš kaznovan. Izbiraj! In ko smo spraševali, zakaj moramo verjeti v Boga, so razložili: če ne boš, lahko prideš v pekel. Si tega res želiš? Te vrste ustrahovanja žal niso rezervirana le za nemočne otroke. Ker je v človeški naravi tudi obrambni nagon, jih vselej hitro prepoznamo: pokoravaj se, sicer dobiš po prstih. Giordano Bruno, renesančni mislec, jih ni dobil le po njih, ampak je svoj zagovor ideje neskončnosti univerzuma in obstoja mnoštva osončij plačal z glavo. Ni želel sprejeti cerkvenega nauka, zato je l. 1600 sledila inkvizicijska obtožnica in smrt na grmadi. Menda jo je pospremil z besedami: »Vi, ki sodbo izrekate, se je bojite bolj kot jaz, ki jo sprejemam.«
Argumentaciji, danes običajno z manj hudimi posledicami, ki nam obeta batine in sankcije za nepokoravanje, pravimo v latinščini »argumentum ad baculum«, kajti palica je tista, ki nas čaka, če ne bomo pridni. Oblika je hitro prepoznavna: v govoru sta predpostavljena grožnja ali nasilje, če nekaj storimo. Torej moramo sprejeti sklep S. Da je včasih grožnja implicirana po tihem in da je v demokracijah le redko dana skozi argument, ne spremeni okoliščine in tistega »lahko sem vam kaj zgodi«.
Oglejmo si svež primer. V zdaj že kultni oddaji Trenja na POP TV z dne 11. maja 2006 smo slišali veliko zanimivih besed o medijski svobodi pri nas. Udeleženca na trenutke ostrega pogovora sta bila tudi Danilo Slivnik, za mnoge politično nastavljeni predsednik uprave Dela, ter Gregor Repovž, Delov novinar in predsednik Društva novinarjev Slovenije. Stališča slednjega o političnih nastavitvah v hiši, usmerjena v Slivnika, so šla za nekatera ušesa čez rob. Nepodpisani pisec članka v tedniku Družina pod krinko »starih praks« poučuje takole: »Uslužbenec Dela pred kamero kritizira svojega predsednika uprave in urednika in se mu nič ne zgodi. Pred leti bi odletel, kot je dolg in širok.« (www.druzina.net, 21. 5. 2006) Za spet druge, recimo kolumnista Marka Crnkoviča, je ugovarjanje mogoče zvesti na vulgarno, nekulturno ravnanje: »Čeprav se mi je zdelo pobalinsko in nevzdržno, ko je Repovž v Trenjih sesuval Slivnika, svojega predsednika uprave, o tem raje molčim.« (Dnevnik, 18. 5. 2006)
Kaj nam želi zaupati prvi avtor iz Družine? Včasih se je nepokornost sankcioniralo – spoznanje o tem zavije v sklep o domnevno večji svobodi govora danes – zakaj nedostojno in nesramno je sesuvati svojega nadrejenega. Treba je sprejeti, kar pravi, ker četudi predsednik uprave preide meje pristojnosti, morajo novinarji vseeno molčati. Le kaj je tako nevzdržnega v kritiki? Kot je v Brunovih časih odgovor na to poznala sveta inkvizicija, ga nekateri poznajo tudi danes, a nam ga žal niso zaupali.