(odlomek iz knjige »Narobe: Šola narobe sveta«)
Brezposelnost povečuje kriminaliteto in ponižujoče mezde jo spodbujajo. Nikdar še ni bolj držal stari pregovor, ki pravi: Prebrisani živi od bedaka, bedak pa od svojega dela. Po drugi strani pa nihče več ne govori delaj, in uspelo ti bo, ker mu nihče ne bi verjel.
Pravica do dela se spreminja v pravico do tega, da delaš za toliko, kolikor ti hočejo plačati, in v razmerah, ki ti jih hočejo vsiliti. Delo je najbolj nekoristna razvada. Na svetu ni cenejšega blaga, kot je delovna sila. Medtem ko mezde padajo in se delavniki podaljšujejo, trg dela izloča ljudi. Vzemi ali pusti, vrsta je dolga.
Zaposlenost in brezposelnost v času strahu
Medtem ko se svet še kar opoteka in dela zadnje korake proti koncu stoletja, ga za pete grize senca strahu. Strahu pred izgubo: izgubo dela, izgubo denarja, izgubo hrane, izgubo doma, izgubo: ni eksorcizma, ki bi lahko kogarkoli zaščitil pred nenadnim prekletstvom nesreče. Še največji as se lahko na vsem lepem spremeni v zgubo, v poraženca, ki ni vreden ne odpuščanja ne sočutja.
Kdo se lahko reši strahu pred brezposelnostjo? Kdo se ne boji, da bi postal brodolomec novih tehnologij ali globalizacije ali kateregakoli od številnih razburkanih morij sodobnega sveta? Divji, kipeči valovi butajo: uničevanje ali beg lokalnih industrij, konkurenca cenejše delovne sile z drugih geografskih širin ali neizprosni prodor strojev, ki ne zahtevajo plačil, dopustov, božičnic, pokojnin niti odpravnin, ničesar drugega kot elektriko, ki jih napaja.
Razvoj tehnologije ne prispeva k podaljševanju prostega časa in širjenju prostorov svobode, temveč povečuje brezposelnost in seje strah. Strah pred tem, da bi dobili pismo, ki nam z obžalovanjem sporoča, da smo se prisiljeni odreči vašim storitvam zaradi nove stroškovne politike ali neodložljivega prestrukturiranja podjetja ali pač kar tako, saj nobeno leporečje ne more olajšati ustrelitve. Vsak lahko pade, kadarkoli in kjerkoli; vsak lahko čez noč postane štiridesetleten starec.
V svojem poročilu za leti 1996 in 1997 MOD, Mednarodna organizacija dela, pravi, da »razvoj zaposlovanja po svetu ne ponuja razlogov za optimizem«. V industrijskih državah je brezposelnost še vedno zelo velika in naraščajo tudi družbene neenakosti, v tako imenovanih državah v razvoju pa so porast brezposelnosti, vedno večja revščina in padec življenjske ravni prav spektakularni. »Od tod se širi strah,« se končuje poročilo. In strah se širi: ali delo ali nič. Nad vrati v Auschwitz, nacistično koncentracijsko taborišče, je velik napis trdil: Delo osvobaja. Več kot pol stoletja pozneje mora biti uradnik ali delavec, ki ima delo, hvaležen za prijaznost podjetja, ki mu dovoli, da si dan za dnem kot žrtev rutine uničuje duha v pisarni ali tovarni. Najti zaposlitev ali jo obdržati, pa čeprav brez dopusta, pokojnine ali česarkoli drugega in za bedno plačo, se zdi kot čudež.
Slavni reki
8. novembra 1990 so argentinski dnevniki objavili misel sindikalnega voditelja, ki se je povzpel na pomemben politični položaj. Luis Barrionuevo je svoje nenadno bogastvo pojasnil takole:
»Do denarja ne prideš z delom.«
Po plohi ovadb zaradi poneverb so prijatelji v njegovo čast priredili večerjo. Pozneje je bil izvoljen za predsednika prvoligaškega nogometnega kluba in še naprej vodi gastronomski sindikat.
V Argentini največ ljudi privablja sveti Kajetan. K njemu se zatekajo množice in zavetnika brezposelnih rotijo za delo. Noben drug svetnik niti svetnica nima toliko strank. Med majem in oktobrom 1997 so se pojavila nova delovna mesta. Ni znano, ali je bilo to delo svetega Kajetana ali demokracije: približevale so se zakonodajne volitve in argentinska vlada je svetnika osupnila s pol milijona zaposlitvami, ki jih je delila levo in desno. Toda mesta, ki so bila plačana dvesto dolarjev na mesec, so zdržala le malo dlje kot volilna kampanja. Nekoliko pozneje je predsednik Menem Argentincem svetoval, naj igrajo golf, ker jih bo zamotil in sprostil.
Na svetu je vedno več brezposelnih. Na svetu je vedno več odvečnih. Kaj bodo gospodarji sveta naredili s toliko nekoristnega človeštva? Ga bodo poslali na Luno? V začetku leta 1998 so množične manifestacije v Franciji, Nemčiji, Italiji in drugih evropskih državah zavzele naslovnice svetovnega tiska. Nekaj brezposelnih je manifestiralo, oblečenih v črne vreče za smeti: to je bila uprizoritev drame dela v današnjem svetu. V Evropi še obstajajo podpore, ki lajšajo usodo brezposelnih, toda dejstvo je, da eden od štirih mladih ne dobi stalne zaposlitve. Delo na črno, onkraj zakona, se je v Evropi v zadnjih petindvajsetih letih potrojilo. V Veliki Britaniji je vedno več delavcev, ki ostajajo doma, so vedno na voljo in ne zaslužijo nič, vse dokler ne pozvoni telefon. Potem nekaj časa delajo za posredniško agencijo. Nato se vrnejo domov, sedejo k telefonu in spet čakajo, da bo zazvonilo.
Globalizacija je čarovnikov klobuk, v katerem čudežno izginjajo tovarne, ki bežijo v revne dežele; tehnologija, ki vrtoglavo skrajšuje čas dela, potreben za izdelavo vsake stvari, delavcev ne osvobaja pomanjkanja in tlake, temveč jih siromaši in si jih podreja; in za množenje denarja delo ni več potrebno. Veliko je kapitala, ki odteka v špekulativne naložbe. Ne da bi preobražal snov, celo ne da bi se je sploh dotaknil, se denar še bolj plodno razmnožuje, ko se ljubi sam s sabo. Siemens, eno največjih industrijskih podjetij na svetu, zasluži več s svojimi finančnimi naložbami kot s svojimi proizvodnimi dejavnostmi.
V ZDA je brezposelnosti veliko manj kot v Evropi, toda nove zaposlitve so prekerne, slabo plačane in ne ponujajo socialne varnosti. »To vidim pri svojih učencih,« pravi Noam Chomsky. »Bojijo se, da ne bodo nikoli dobili dela, če se ne bodo obnašali, kot je treba, in to ima disciplinski učinek.« V petsto največjih severnoameriških podjetjih ima zgolj eden od desetih delavcev ta privilegij, da je stalno zaposlen za poln delovni čas. Od vsakih desetih novih delovnih mest, ki se odprejo v Veliki Britaniji, je devet prekernih; v Franciji je takih osem od desetih. Zgodovina je preskočila dvesto let, vendar nazaj: večina delavcev danes nima stabilne zaposlitve niti pravice do odpravnine; in ta negotovost dela znižuje mezde. Šest od desetih Severnoameričanov prejema mezde, nižje kot pred četrt stoletja, čeprav so ZDA v teh petindvajsetih letih zabeležile štiridesetodstotno gospodarsko rast.
Kljub temu tisoči in tisoči mehiških dninarjev, espaldas mojadas, mokrih hrbtov, še vedno prečkajo mejno reko in v iskanju drugačnega življenja tvegajo življenje. V nekaj desetletjih se je prepad med mezdami v ZDA in Mehiki podvojil. Razlika je bila nekoč štirikratna, zdaj je osemkratna. Kot dobro ve kapital, ki v iskanju cenene delovne sile beži na Jug, in kot dobro ve cenena delovna sila, ki poskuša emigrirati na Sever, je delo v Mehiki edino blago, ki mu cena vsak mesec pade. V zadnjih dvajsetih letih je dobršen del srednjega razreda zapadel v revščino, revni v uboštvo, ubogi pa so izginili iz statistik. Stabilnost tistih, ki imajo delo, je sicer zagotovljena z zakonom, v resnici pa je odvisna od Marije Gvadalupske.
Prekerne oblike zaposlitve, ki so skupaj z brezposelnostjo poglavitni dejavnik za zniževanje mezd, so tako razširjene kot gripa. Izbruhnile so vsepovsod in na vseh ravneh. Nihče ni varen. Niti delavci, specializirani za najbolj sofisticirane in dinamične sektorje svetovne ekonomije, ne morejo mirno dihati. Tudi tam honorarne zaposlitve hitro nadomeščajo stalne. V telekomunikacijah in elektroniki že delujejo virtualna podjetja, ki ne potrebujejo prav veliko ljudi. Delo teče od računalnika do računalnika, ne da bi se delavci med seboj poznali in ne da bi poznali svoje delodajalce, zmuzljive prikazni, ki niso dolžne spoštovati nobene nacionalne zakonodaje. Visoko kvalificirani strokovnjaki so sicer res ljubljenčki revij, ki pojejo hvalnice tehnološkim čudežem v obdobju vesoljne sreče, vendar so kljub svojim veliko višjim zaslužkom obsojeni na negotovost in nestabilnost dela, prav tako kot vsak fant iz soseščine.
Strahu pred izgubo dela in bojazni, da ga ne bomo našli, nikakor ne moremo ločiti od absurdnih statistik, ki so lahko smiselne zgolj v svetu brez vseh kolesc v glavi. V zadnjih tridesetih letih so se izpričani delovniki, ki so navadno krajši od realnih, v ZDA, Kanadi in na Japonskem znatno podaljšali in se malce skrajšali le v nekaterih evropskih državah. To je zahrbten napad na zdravo pamet, ki ga je zagrešil narobe svet: ne le da se osupljivi porast produktivnosti, dosežen s tehnološko revolucijo, ne prevaja v sorazmerno povišanje mezd, temveč tudi v tehnološko najrazvitejših državah ne skrajša delovnika. Številne ankete v ZDA kažejo, da je delo danes poglavitni vir stresa, ki močno prehiteva ločitev ali strah pred smrtjo, na Japonskem pa karoši, preobilica dela, ubije deset tisoč ljudi na leto.
Kapitalistični realizem
Lee Iacocca, zvezda med direktorji podjetja Chrysler, je konec leta 1993 obiskal Buenos Aires. Na svojem predavanju je z občudovanja vredno iskrenostjo spregovoril o brezposelnosti in izobraževanju: »Problem brezposelnosti je zahtevna tema. Danes lahko z enakim številom ljudi izdelamo dvakrat več avtomobilov. Ko se kot rešitev problema brezposelnosti omenja dvig izobrazbene ravni prebivalstva, vedno pravim, da me zaskrbi, če se le spomnim na to, kar se je zgodilo v Nemčiji: tam so izobrazbo oglaševali kot zdravilo za brezposelnost, rezultat pa je bil na stotisoče frustriranih strokovnjakov, potisnjenih v socializem in upor. Stežka priznam, toda sprašujem se, ali ne bi bilo boje, da bi brezposelni ravnali razumno in šli iskat delo naravnost v McDonald’s.«
Ko se je francoska vlada leta 1998 odločila delovni teden skrajšati z devetintridesetih na petintrideset ur, kar je bila temeljna lekcija iz zdrave pameti, je ukrep sprožil glasne proteste med podjetniki, politiki in tehnokrati. V Švici, ki nima težav z brezposelnostjo, sem bil pred časom priča dogodku, ki me je do konca zbegal. Švicarji so na referendumu odločali o krajšem delovnem tednu brez znižanja mezd in predlog zavrnili. Spominjam se, da tega nisem razumel, in priznam, da še vedno ne razumem. Delo je vsesplošna dolžnost, vse odkar je Bog Adama obsodil, da bo jedel kruh v potu svojega obraza, vendar ni vzroka, da bi si božjo voljo tako zelo jemali k srcu. Domnevam, da ima ta delovna mrzlica veliko opraviti s strahom pred brezposelnostjo, čeprav je v primeru Švice to le meglena in oddaljena grožnja, in z bojaznijo pred prostim časom. Biti pomeni biti koristen, obstajaš le, če te je mogoče prodati. Čas, ki se ne pretvarja v denar, prosti čas, čas, ki ga preživimo v užitku do življenja in ne v dolžnosti do proizvajanja, ustvarja strah. Konec koncev ni v tem nič novega. Strah je bil ob skoposti vedno eno najmočnejših gonil sistema, ki smo mu nekoč rekli kapitalizem.
Strah pred brezposelnostjo omogoča nekaznovano norčevanje iz delavskih pravic. Največ osemurni delavnik ni več stvar zakonske ureditve, temveč področja literature, kjer se blešči med drugimi deli nadrealistične poezije; in prispevki delodajalca za pokojninsko zavarovanje delavcev, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za primer nesreče pri delu, regres, božičnice in družinski dodatki so relikti, ki si zaslužijo mesto v arheološkem muzeju. Delavske pravice, zakonsko priznane kot univerzalne, so bile v drugih časih sadovi drugih strahov: strahu pred delavskimi stavkami in strahu pred grožnjo z družbeno revolucijo, za katero se je zdelo, da je na samem robu izbruha. Toda oblast, včerajšnja oblast, ki je bila nekdaj prestrašena, danes zastrašuje, da bi se ji podredili. In tako so bili mimogrede zapravljeni sadovi dvestoletnih delavskih bojev.
Strah, oče številčne družine, spočenja tudi sovraštvo. V deželah na Severu sveta se navadno usmerja v sovraštvo proti tujcem, ki iz obupa ponujajo svoje roke za vsakršno ceno. To je napad napadenih. Prihajajo iz dežel, v katerih so se tisoč in enkrat izkrcale zavojevalne kolonialne čete in kaznovalne vojaške odprave. Tisti, ki zdaj opravljajo obratno pot, niso vojaki, prisiljeni moriti: so delavci, prisiljeni za vsako ceno prodajati svoje delo v Evropi ali na severu Amerike. Prihajajo iz Afrike, Azije, Latinske Amerike in v zadnjih letih, po propadu birokratske oblasti, tudi z evropskega vzhoda.
Statistike
Na Britanskem otočju je vsaka četrta zaposlitev delna. In v številnih primerih je tako, ampak tako zelo delna, da ni mogoče razumeti, zakaj se sploh imenuje zaposlitev. Da bi pregnetli številke, kakor pravijo Angleži, so odgovorni med letoma 1979 in 1997 kar dvaintridesetkrat spremenili statistične kriterije, dokler niso prišli do popolne formule, ki je v rabi danes: tisti, ki dela več kot eno uro na teden, ni brezposeln. Brez lažne skromnosti, ampak v Urugvaju brezposelnost merimo tako, odkar pomnim.
V letih velike evropske in severnoameriške gospodarske ekspanzije je naraščajoča blaginja zahtevala vedno več delovne sile, in dokler so roke delale veliko in zahtevale malo, je bilo precej nepomembno, ali so tuje. Ko je v času stagnacije ali šibke rasti zagrozila kriza, pa so nujno potrebni gostje postali nezaželeni vsiljivci: smrdijo, hrupni so in odžirajo delo. Tudi ti delavci, grešni kozli za brezposelnost in vse nesreče, so obsojeni na strah. Nad njihovimi glavami visi več mečev: nenehno preteča deportacija v državo, od koder so pribežali pred težkim življenjem, vedno mogoča eksplozija rasizma, njegovih krvavih svaril, njegovih kazni: zažgani Turki, zaklani Arabci, prerešetani črnci, pretepeni Mehičani. Revni priseljenci opravljajo najtežje in najslabše plačane naloge na poljih in na cestah. Po delovnem času pride čas nevarnosti. Nobeno čudežno črnilo jih ne naredi nevidnih.
Protislovno številni delavci z Juga sveta emigrirajo na Sever ali pa se, proti vetru in plimi, vsaj poskušajo podati na to prepovedano pustolovščino, medtem ko se številne tovarne s Severa selijo na Jug. Denar in ljudje se na poti zgolj bežno srečajo. Denar iz bogatih dežel potuje v revne, kamor ga privabljajo dnine po en dolar in neskončen delovnik, delavci iz revnih dežel pa potujejo ali bi vsaj radi potovali v bogate, kamor jih privabljajo podobe sreče, ki jih ponujajo oglasi ali si jih izmišlja upanje. Denar na poti ne pozna meja ne težav; sprejmejo ga poljubi in rože in zvoki fanfar. Delavci, ki migrirajo, pa se, nasprotno, podajajo na odisejado, ki se včasih konča v globinah Sredozemskega ali Karibskega morja ali na kamnitem dnu Ria Brava.
V obdobju, ko si je Rim lastil celotno Sredozemlje in še veliko več, so se vojske vračale s karavanami vojnih ujetnikov. Ti ujetniki so postali sužnji, in lov na sužnje je siromašil svobodne delavce. Kolikor več je bilo v Rimu sužnjev, bolj so padale mezde in težje je bilo najti delo. Dva tisoč let pozneje je argentinski podjetnik Enrique Pescarmona zapel zgovorno odo globalizaciji.
»Azijci delajo po dvajset ur na dan za osemdeset dolarjev na mesec,« je izjavil. »Če hočem biti konkurenčen, se moram zateči k njim. Svet je globaliziran. Filipinska dekleta v naših hongkonških pisarnah so vedno na voljo. Ni sobot niti nedelj. Če morajo ostati več dni zaporedoma, ne da bi spale, to naredijo in ne zaračunavajo nadur in tudi nikoli ničesar ne zahtevajo.«
Nekaj mesecev pred to hvalnico je zagorela tovarna punčk v Bangkoku. Delavke, ki so zaslužile manj kot dolar na dan in ki so jedle in spale v tovarni, so umrle v plamenih. Tovarna je bila od zunaj zaklenjena, kakor nekoč prostori za sužnje.
Zakon in resničnost
Gerard Filoche, inšpektor za delo v Parizu, je ugotovil, da je tat, ki ukrade avtoradio, kaznovan huje kot podjetnik, odgovoren za smrt delavca v nesreči, ki bi jo lahko preprečil.
Filoche iz lastnih izkušenj ve, da veliko francoskih podjetij laže o plačah, urnikih in starosti delavcev in da se nekaznovano izogibajo zakonsko določenim varnostnim in higienskim predpisom: »Zaposleni morajo biti tiho,« pravi, »ker živijo z nožem brezposelnosti na vratu.«
Od vsakega milijona kršitev zakona, ki jih ugotovijo francoski inšpektorji za delo, jih je po koncu procesa kaznovanih le trinajst tisoč. In v skoraj vseh primerih je ta kazen plačilo smešno nizke globe.
V iskanju delovne sile, ki je tam številčna in strašansko poceni, se mnoge proizvodne panoge selijo v revne države. Vlade teh držav pozdravljajo nova delovna mesta, ki jih na srebrnih pladnjih prinašajo preroki napredka. Toda v marsikateri od njih novi tovarniški proletariat dela v razmerah, ki spominjajo na ime, kakršno je delo nosilo v renesansi: tripalium, kakor se je imenovala tudi mučilna naprava. Cena Disneyjeve majice s podobo princese Pokahontas je tolikšna kot tedenska mezda haitijskega delavca, ki takšnih majic sešije tristo petinsedemdeset na uro. Haiti je bil prva država na svetu, ki je odpravila suženjstvo, toda dve stoletji po tem podvigu, ki je terjal številne žrtve, tam vlada plačano suženjstvo. Veriga McDonald’s svojim otroškim strankam podarja igračke. Te izdelujejo v Vietnamu, kjer delavke za osemdeset centov delajo deset ur nepretrgoma v neprodušno zaprtih lopah. Vietnam je premagal okupatorske sile ZDA in četrt stoletja po tem podvigu, ki je terjal številne žrtve, tam vlada globalizirano poniževanje.
Lov na delovno silo ne zahteva več vojske tako kot v kolonialnih časih. Za to poskrbi kar sama revščina na večjem delu planeta. To je smrt zemljepisa: po zaslugi novih komunikacijskih in transportnih tehnologij, zaradi katerih so čas in razdalje izginili, kapital prečka meje s svetlobno hitrostjo. In ko se gospodarstvo v kakšnem kotičku planeta prehladi, druga gospodarstva na drugem koncu planeta kihnejo. Devalvacija valute v Maleziji je konec leta 1997 pomenila žrtvovanje tisočev zaposlitev v čevljarski industriji na jugu Brazilije.
Revne države so z dušo, telesom in klobukom vpete v svetovno tekmovanje v lepem vedenju, ki naj bi pokazalo, kdo bo ponudil bolj rahitične mezde in več možnosti za zastrupljevanje okolja. Države na nož tekmujejo med seboj, da bi zapeljale velike multinacionalke.
Najboljše razmere za podjetja so najslabše razmere za višino mezd, varnost zaposlitve ter zdravje Zemlje in ljudi. Po vsem svetu se delavske pravice zmanjšujejo, medtem ko se število razpoložljivih delavcev povečuje kot še nikdar doslej, niti takrat, ko je bilo najhuje.
»Globalizacija ima zmagovalce in poražence,« svari poročilo OZN. »Izhajamo iz domneve, da bo plima bogastva dvignila vse čolne. Toda nekateri plujejo bolje od drugih. Jahte in prekoceanke se ob novih priložnostih v resnici dvigujejo, splave in čolne na vesla pa zaliva voda in nekateri hitro tonejo.« Države trepetajo pred možnostjo, da denarja ne bo ali da bo pobegnil. Brodolom je realnost ali pretnja, ki se spreminja v vsesplošno paniko. Če ne boste pridni, pravijo podjetja, bomo odšli na Filipine ali na Tajsko ali v Indonezijo ali na Kitajsko ali na Mars. Ne biti priden pomeni: braniti naravo ali to, kar od nje ostaja, priznavati pravico do združevanja v sindikate, zahtevati spoštovanje mednarodnih norm in lokalne zakonodaje, dvigniti minimalno mezdo.
Vzorna življenja
Sredi leta 1998 se je vzdignil vihar ljudskega ogorčenja nad diktaturo generala Suharta v Indoneziji. Takrat se mu je Mednarodni denarni sklad zahvalil za njegovo dotedanje delo, in general se je upokojil.
Njegova delovna kariera se je začela leta 1965, ko je zavzel oblast, tako da je pobil pol milijona komunistov ali domnevnih komunistov. Suhartu ni preostalo drugega, kot da je zapustil vlado, vendar so mu ostali prihranki, ki jih je zbral v več kot tridesetih letih delovne dobe: šestnajst milijard dolarjev, kot je zapisala revija Forbes (28. 7. 1997).
Nekaj mesecev po Suhartovi upokojitvi je njegov naslednik, predsednik Habibie, spregovoril po televiziji: pozival je k postu. Predsednik je dejal, da bi lahko premagali gospodarsko krizo, če indonezijsko ljudstvo dva dni na teden, ob ponedeljkih in četrtkih, ne bi jedlo.
Po božji volji
Konec leta 1993 sem bil v Santiagu de Chile priča pogrebu simpatične poklicne šole, ki je delovala tri leta. Njeni učenci so prihajali iz najrevnejših predmestij Santiaga. Bili so otroci, obsojeni na to, da bodo kriminalci, berači ali kurbe. V šoli so se učili kovinarstva, lesarstva, vrtnarstva, predvsem pa tega, naj se imajo radi in naj imajo radi to, kar počnejo. Prvič so od koga slišali, da so kaj vredni in da je tudi to, česar se učijo, kaj vredno. Šola je bila odvisna od tujega financiranja. Ko je denarja zmanjkalo, so se učitelji obrnili na državo. Šli so na ministrstvo, pa nič. Šli so na mestno upravo, pa jim je župan svetoval:
»Postanite podjetje.«
Leta 1995 je trgovinska veriga GAP v ZDA prodajala majice Made in El Salvador. Za vsako majico, prodano po ceni dvajset dolarjev, so salvadorski delavci dobili po osemnajst centov. Delavci ali, bolje, delavke, kajti večinoma so bile to ženske in deklice, ki so se več kot štirinajst ur na dan mučile v delavniškem peklu, so se organizirale v sindikat. Pogodbeno podjetje jih je tristo petdeset vrglo na cesto. Začela se je stavka. Sledili so policijsko nasilje, ugrabitve, zapiranje. Konec leta 1995 je GAP oznanil, da odhaja v Azijo.
V Latinski Ameriki se nova svetovna realnost prevaja v strmo naraščanje tako imenovanega neformalnega gospodarskega sektorja. Neformalni sektor, kar v prevodu pomeni delo na črno, ponuja petinosemdeset od stotih novih zaposlitev. Na črno zaposleni delavci delajo več, služijo manj, ne prejemajo socialnih dodatkov in ne ščitijo jih delavske pravice, izborjene v dolgih in težkih letih sindikalnega boja. Pa tudi položaj zakonito zaposlenih delavcev ni veliko boljši: deregulacija in fleksibilizacja sta evfemizma za razmere, v katerih se mora vsak znajti, kakor ve in zna. Dobro jih je opisala stara paragvajska delavka, ki mi je o svoji za preživetje nezadostni pokojnini rekla:
»Če je to nagrada, kakšna je šele kazen!«
Jorge Bermudez ima tri otroke in tri službe. Ob zori se v svojem starem chevroletu, ki ga ima za taksi, odpravi na ulice Quita. Od zgodnjega popoldneva dalje uči angleščino. Že šestnajst let je profesor na javni gimnaziji, kjer zasluži sto petdeset dolarjev na mesec. Ko konča delo na javni gimnaziji, ga začne na zasebni, kjer uči do polnoči. Jorge Bermudez nikoli nima prostega dne. Že nekaj časa ga žge v želodcu, slabe volje je in zmanjkuje mu potrpljenja. Psiholog mu je razložil, da so to psihosomatske in vedenjske motnje, ki jih povzroča preobilica dela, in mu svetoval, naj opusti dve od svojih treh služb, da si bo povrnil telesno in duševno zdravje. Ni pa mu svetoval, kaj naj naredi, da se bo prebil do konca meseca.
Prednosti
Konec leta 1997 je Leonardo Moledo objavil članek, v katerem je zagovarjal nizke mezde v argentinskem šolstvu. Ta univerzitetni profesor je razkril, da skopo nagrajevanje zvišuje raven splošne kulture, spodbuja raznovrstnost in kroženje znanj ter preprečuje posledice preozke specializacije. Po zaslugi teh mizernih mezd lahko predavatelj, ki dopoldne uči možgansko kirurgijo, popoldne svojo kulturo in kulturo drugih bogati tako, da fotokopira, in ponoči razkazuje svojo spretnost kot cirkuški artist na trapezu. Specialist za germansko literaturo ima sijajno priložnost, da se izkaže kot picopek, nato pa lahko opravlja vlogo hostesnika v Teatru Colon. Profesor kazenskega prava si lahko privošči razkošje, da od ponedeljka do petka vozi dostavni tovornjak, ob koncih tedna pa se lahko ukvarja z varovanjem kakega trga; in docent molekularne biologije lahko izvrstno izkoristi svojo izobrazbo, tako da se ob njej ukvarja še z vodovodarstvom in ličarstvom.
V narobe svetu se izobraževanje ne splača. Javno šolstvo v Latinski Ameriki je eden tistih sektorjev, ki so jih spremembe na področju dela najbolj prizadele. Učiteljem in profesorjem namenjajo hvalnice in osladne govore, v katerih poveličujejo samozatajevalno delo apostolov poučevanja, ki s svojimi rokami ljubeče gnetejo glino novih generacij, pa še njihove mezde so tako majhne, da jih je videti šele z lupo. Svetovna banka izobraževanje imenuje »naložba v človeški kapital«, kar je z njenega vidika poklon, vendar v enem zadnjih poročil kot možnost predlaga znižanje učiteljskih mezd v deželah, kjer »ponudba učiteljev« omogoča dostojno raven izobraževanja.
Znižati mezde? Kakšne mezde? »Ubogi, vendar pedagogi,« pravijo v Urugvaju, pa tudi: »Bolj lačen sem kot učitelj.« Univerzitetnim profesorjem se ne godi nič bolje. Sredi leta 1995 sem v časopisih prebral razpis za delovno mesto na Fakulteti za psihologijo v Montevideu. Iskali so profesorja etike, plačali pa naj bi mu sto dolarjev na mesec. Pomislil sem, da moraš biti pravi čarodej etike, da te takšno bogastvo ne bi pokvarilo.
Knjiga »Narobe: Šola narobe sveta« Eduarda Galeana je v slovenskem prevodu Gašperja Kralja in Tine Malič izšla leta 2011 pri založbi Sanje.