Nasilje, mediji in kriza možatosti
Priznani učitelj in aktivist na področju boja proti nasilju, Jackson Katz, meni, da je epidemijo moškega nasilja, ki je okužila ameriško družbo, treba razumeti in nagovoriti kot del veliko širše kulturne krize možatosti. Naj si gre za nasilje in zastraševanje, ki se dogaja na šolah, strelske pohode, zmerjanje istospolno usmerjenih, spolne napade in nasilje nad ženskami, nam Katz ponuja tezo, da so moško nasilje, mizogínost in homofobija neločljivo povezani s tem, kako kot kultura definiramo možatost. V svojem prispevku posebno pozornost namenja temu, kako ameriški mediji poveličujejo regresivne in nasilne ideale moškosti, ki jih spodbuja socialna in ekonomska grožnja tradicionalni beli heteroseksualni avtoriteti. Katzov inovativen kulturološki pristop do preprečevanja spolnega nasilja so prevzeli v ligi ameriškega nogometa NFL, krovni študentski športni organizaciji NCAA in marinci ameriške vojske.
Jackson Katz je eden vodilnih ameriških moških aktivistov na področju anti-seksizma. Učitelj, avtor in filmski ustvarjalec je mednarodno priznan predvsem zaradi svojega preventivnega dela z moškimi in fanti na področju preprečevanja spolnega nasilja. Poučuje na številnih šolah in izvaja številne delavnice, seminarje in treninge. Je soustanovitelj programa »Mentorji preventive pred nasiljem« (Mentors In Violence Prevention (MVP)), ki je vodilna iniciativa pri preprečevanju spolnega nasilja v profesionalnem in študentskem športu. Več o avtorju in njegovem delu si lahko preberete na njegovi spletni strani www.jacksonkatz.com.
Dramatična scena, v kateri Toto v filmu Wizard of Oz odgrne zaveso in razkrije boječega, tragičnega moža, ki se pretvarja, da je veliki in mogočni Oz, ne predstavlja samo klasičnega trenutka v ameriški filmski zgodovini, temveč nam posreduje tudi metaforo novega pogleda na možatost. Ne gre za nespremenljivo, določeno stanje, ampak bolj za predstavo, držo, krinko, masko, ki jo moški pogosto nosijo, da bi zaščitili svojo ranljivost in skrili svojo človečnost.
Ta maska se lahko pojavi v več oblikah, a za našo kulturo in tisočletje je pomembna predvsem ena, ki bi jo lahko poimenovali tudi »krinka trdoživosti«. To je izraz, ki si ga nadenejo mnogi moški in temelji na skrajni predstavi o možatosti, ki poudarja neustrašnost in fizično moč ter z nasiljem oz. njegovo implicitno grožnjo vzbuja spoštovanje in občudovanje drugih.
Fantje in mladi moški se že zgodaj naučijo, da biti »pravi moški« pomeni nadeti si »krinko trdoživosti« oz. okolici pokazati samo določene lastnosti, ki jih dominantna kultura definira kot možate. Katere značilnosti označujemo kot take, lahko zaznamo že, če samo prisluhnemo mladim moškim. Ti pravega moškega opisujejo z izrazi kot so: pravi moški je fizičen, močan, neodvisen, ustrahovalen, energičen, kontroliran, prestraši ljudi, spoštovan, trden, žrebec, športen, mišičast, neustrašen.
In kot večina mladih moških ve, kaj naša kultura od »pravega moškega« pričakuje, tako tudi dobro ve, kakšna imena mu bodo drugi nadeli, če ne bo ustrezal temu vzorcu. Kličejo ga pezde, baba, gej, toplovodar, strahopetec, mamin sinko, čustven, punčkast, reva, slabič, šleva, mevža.
Ne glede na rasno in etnično ozadje ter socialno-ekonomsko skupino, za fante torej biti pravi moški – biti neustrašen, močan, neodvisen, spoštovan – pomeni, spadati v ta ozek okvir, ki definira možatost. Nasprotni izrazi, kot šleva, reva, gej, mevža, so žaljivke, ki vplivajo na to, da fantje ostanejo znotraj tega okvirja. Vsak fant tako seveda doživlja veliki pritisk, da se prilagodi, temu ustrezno vede in postane eden od njih.
Naslednje vprašanje je, kje se fantje tega naučijo? Očitno na več različnih krajih. Naučijo se od svoje družine, skupnosti, eno najpomembnejših mest pa predstavlja tudi mogočen medijski sistem, ki skrbi za stalen dotok podob, ki moškost definirajo tako, da jo povezujejo z nadvlado, močjo in nadzorom.
To velja za vse rasne in etnične skupine, še večji vpliv pa je opaziti pri moških tistih ras, ki so drugačne od bele, saj so podobe, s katerimi jih prikazujejo dokaj enolične. Začnemo lahko npr. pri latino-ameriških moških, ki so običajno prikazani kot boksarji, kriminalci ali neustrašni fantje iz geta, moški azijsko-ameriške rase pa kot mojstri borilnih veščin in nasilni kriminalci.
Mediji ob prikazovanju ras pomagajo ustvarjati tudi pojem nasilnega moškega kot kulturne norme. Povedano drugače, nasilnost ni toliko odklon od možatosti, temveč njen del, ki ga sprejemamo. Ta sistem moramo začeti raziskovati in zanj ponuditi alternative, kajti ena od posledic vsega tega je povečano povezovanje pojmov »biti moški« in »biti nasilen«. Nenazadnje lahko na nekatere najresnejše težave sodobne ameriške družbe, predvsem tiste, ki so povezane z nasiljem, v osnovi pogledamo tudi kot na težave sodobne ameriške možatosti.
Več kot petinosemdeset procentov oseb, ki zagrešijo umor, predstavljajo moški, ženske pa ga pogosto zagrešijo v samoobrambi pred nasilnim moškim. Devetdeset odstotkov oseb, ki povzročijo nasilno fizično dejanje, je moških. Petindevetdeset odstotkov hudega nasilja v družini zagrešijo moški in predvidevamo, da bo 1 od 4 moških v svojem življenju proti partnerju ravnal nasilno. Več kot petindevetdeset procentov nasilja na zmenkih povzročijo moški, zelo pogosto mladi moški v najstniških letih. Raziskave so pokazale, da so moški odgovorni za petinosemdeset do petindevetdeset procentov spolnih zlorab otrok, tako ženskega kot moškega spola. In 99,8% oseb, ki prestajajo zaporno kazen zaradi posilstva, je moških.
Iz tega sledi, da izjemno veliko število fantov in moških, tako sebi kot drugim, prizadeva neverjetno veliko bolečine in trpljenja. In znano je, da je velik del nasilja cikličen, da številni fantje, ki so bili v otroštvu žrtve zlorab, v odrasli dobi sami postanejo nasilneži. Opozarjanje na povezanost med možatostjo in temi težavami ni uperjeno proti moškim – gre samo za iskrenost o tem, kar se dogaja v življenju fantov in moških. Medtem ko se predvsem ženske borijo za spremembe in razpravljajo o teh težavah v kulturi, niso samo one tiste, ki bodo pridobile, če se življenja moških spremenijo. Čeprav moški v naši družbi zagrešijo sramotno visoko stopnjo nasilja nad ženskami, so po statističnih podatkih dejansko najpogostejše žrtve njihovih napadov drugi moški. Danes lahko srečamo milijone moških, ki so preživeli travmo, bili kot najstniki žrtve nasilja ali kot otroci žrtve fizične oz. spolne zlorabe. Na tisoče moških in fantov je vsako leto umorjenih ali napadenih – običajno so storilci drugi moški. Te težave bi torej morale zanimati tudi moške in od teh ne samo tiste, ki so bili žrtve, temveč v dobro svojega čustvenega in družinskega življenja tudi tiste, ki so nasilni ali so si nadeli »krinko trdoživosti«.
Strašno veliko število moških in fantov si nadene to krinko trdoživosti. Pogosto ta predstavlja mehanizem za preživetje – morajo si jo nadeti, da preživijo v dominantni kulturi. Toda tako početje jih nekaj tudi stane – stane jih v smislu psihične škode in sposobnosti biti spodobno človeško bitje. Zato je v interesu vsakogar, da preučimo možatost, da s fantov odgrnemo zaveso te krinke in pogledamo, kaj se v resnici dogaja za njo.
Razumevanje nasilne možatosti
Ena od stvari, do katerih pride med običajnimi razpravami o težavah v družbi je, da se o njih govori na način, ki zanemarja nekaj glavnih vzrokov za te težave. O nasilju na primer ne razpravljamo kot o težavi spolov, toda dejstvo je, da eden od spolov, to je moški, zagreši približno devetdeset procentov vseh nasilnih dejanj. Deloma je vzrok za to dominantnost moškega spola in eden od vzrokov za takšno dominantnosti je tudi neraziskanost.
Ko na primer v ZDA slišimo besedo »rasa«, takoj pomislimo na afro-, latino-američane, Azijce, Indijance itd. Ko slišimo pojem »spolna usmerjenost« pomislimo na homoseksualce, biseksualce, transseksualce. Ko slišimo pojem »spol«, pomislimo na žensko. V vseh primerih iz opazovanja izpade dominantna skupina belcev, heteroseksualnih ljudi, moških. Kot da moški nimajo spola. Kot da belci ne spadajo v neko rasno skupino. Kot da heteroseksualni ljudje nimajo neke vrste spolne usmerjenosti. Povedano drugače, vedno se osredotočamo na podrejeno in ne na dominantno skupino. In to je eden od razlogov, zakaj moč dominantne skupine ni postavljena pod vprašaj. Ker ostaja nevidna.
Do tega pride na veliko različnih načinov. Jezikoslovka Julia Penelope na primeru, ko opisujemo zločine proti ženskam, govori o vplivu uporabe trpnika na preusmerjanje naše pozornosti od moških krivcev na ženske žrtve in preživele. Tako pravimo: »koliko deklet je bilo lani posiljenih? Koliko žensk je bilo napadenih? Ali koliko žensk je bilo umorjenih?« Namesto da bi se vprašali: »koliko moških je posililo ženske oz. dekleta ali koliko moških oz. fantov je napadlo ali umorilo ženske.«
Drugi način, ki ponazarja idejo o nevidni moškosti, lahko opazimo v razpravah o nasilju med mladostniki. V časopisih po vsej državi lahko prebiramo naslove o problemu, ko otroci ubijajo otroke. Toda ne gre za otroke, ki ubijajo otroke. V veliki meri gre za fante, ki ubijajo fante in fante, ki ubijajo dekleta.
Način, kako mediji povzročajo nevidnost spola pri razpravah o nasilju, lahko vidimo na primeru poročanja o pokolu v kraju Jonesboro v ameriški zvezni državi Arkansas, pomladi 1998. Nastalo je ogromno število novic z naslovi o tem, kako otroci ubijajo otroke, kaj se dogaja z našimi otroki itd. V nekem članku v New York Timesu se je avtor sicer ukvarjal s problematiko in razlogi streljanja v šolah in v oklepaju navedel: »vsi strelci so bili fantje«, a tega v nadaljevanju članka ni podrobneje razvil. Tako imamo članek, ki se v celoti ukvarja z iskanjem vzrokov streljanja, od teh pa najpomembnejši stoji v oklepaju in se o njem sploh ne razpravlja.
Nekateri bodo odvrnili: »saj je vendar jasno, da so za streljanje odgovorni fantje.« Razlog, zakaj tega ne povemo in zakaj pravimo, da otroci ubijajo otroke, je splošno zavedanje, da so povzročitelji nasilja predvsem fantje. Tega ni treba povedati. Toda, če tega ne povemo, potem bomo v naslednji razpravi o vzrokih nasilja izpustili prav enega ključnih.
Drugi primer je nasilno obnašanje na ulici. Ljudje nasilnega obnašanja na ulici običajno ne povežejo z določenim spolom, toda nedavna študija je pokazala, da so povzročitelji nasilnega obnašanja na ulici v več kot petindevetdesetih procentih moški, a ob prebiranju uvodnikov na to temo, ki se pojavljajo v časopisih po vsej državi, člankov, esejev in kolumn ugotovimo, da se o tem problemu le redko govori v povezavi z moškim spolom. Gre enostavno za problem naših ulic. Če bi bile krive ženske, če bi petindevetdeset procentov storilk predstavljale ženske, bi vsak prispevek govoril o tem, zakaj ravno ženske, kaj se dogaja s pripadnicami ženskega spola, da se tako obnašajo? Ko zagreši nasilno dejanje ženska, je to vedno predmet razprave. Spol je pri zločinu vedno predmet razprave.
Primer Lorene Bobbitt je bil vsekakor brutalen in lahko razumemo, zakaj so ljudje, predvsem moški, nad njim zgroženi, toda moški vsak dan ubijajo in pohabljajo ženske in to ne povzroča tako strašnega »vika in krika«.
Eden od razlogov, zakaj je v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja film Thelma in Luise povzročil takšno razburjenje, je dejstvo, da so v njem nasilne ženske.
Povedano drugače, če greste v katero koli videoteko, se sprehodite med policami in preverite filme, ki prikazujejo nasilje nad ženskami, vključno s spolnim nasiljem moških nad ženskami, jih boste našli ogromno, razburjenja in negativnih komentarjev filmskih kritikov zaradi takih filmov pa zelo malo. O pojavu prave epidemije moških, ki napadajo ženske, se ne govori. Poglejmo nedavno predelavo Hitchcockove klasike Psycho (Psiho). O tej temi ob izidu novega filma niso govorili. Ponovno bomo prikazali seksualiziran prizor napada na žensko in ga dojeli kot visoko umetnost. V primeru filma Thelma in Luise pa so v časopisih po ZDA nastajale prave razprave v stilu »Ali gre tukaj za slab trend?«. To je bilo zelo podobno razburjenju zaradi primera Lorene Bobbitt.
Do tega je prišlo, ker smo nasilju pripisali moški spol, ker menimo, da je nenavadno, če ga zagrešijo ženske. Ko so storilci moški, je to tako običajno, da podatka o spolu sploh ni treba navajati. Pravzaprav je neviden. Torej je eden od ukrepov, ki ga moramo sprejeti, da ga naredimo vidnega. Feministke in drugi aktivisti se že leta trudijo, da bi to dosegli, toda običajno ostanejo prezrti. Doseči, da moškost postane vidna, je prvi korak k razumevanju tega, kako v kulturi deluje in kako so njene opredelitve povezane s prevlado in nadzorom.
Postavimo na kocko še več
Mnogi kulturni analitiki bi dejali, da moramo za razumevanje nekega pojava v družbi pogledati, kako ga prikazujejo mediji – kakšne zgodbe o njem ponuja popularna kultura. In če pogledamo podobo moških in možatosti zadnjih 50 let, lahko vidimo, da je v definiranju možatosti prišlo do nekaterih dramatičnih in zelo zanimivih sprememb, predvsem glede velikosti moškega telesa. Te spremembe pripovedujejo zgodbo o tem, kaj se dogaja v kulturi.
Če na primer primerjamo Supermana iz 1950-ih s podobo današnjega Supermana (recimo v filmu o Supermanu z naslovom Man of Steel), opazimo zares dramatično razliko. Če pomislimo na Batmana in Adama Westa v njegovi vlogi iz 1960-ih, pogledamo njegovo telo in ga primerjamo z Batmanom iz 1990-ih let, opazimo zares dramatično razliko.
Kaj pa profesionalna rokoborba? Lahko bi rekli, da so bila telesa profesionalnih rokoborcev v 1960-ih letih šibkejša. V 1980-ih in 1990-ih letih pa vidimo, da so postala veliko večja, močnejša in bolj mišičasta.
Če pogledamo figurice Vojne zvezd, s katerimi so se otroci igrali v 1970-ih letih, in jih primerjamo s tistimi iz 1990-ih, vidimo tudi tukaj dramatično spremembo. Na tem področju se resnično nekaj dogaja.
Poglejmo kako se je telo igračke G. I. Joe, s katero se igrajo milijoni otrok, spremenilo v zadnjih dvajsetih letih. Raziskovalci so ugotovili, da je velikost njegovih bicepsov, če jih proporcionalno primerjamo z našim telesom, leta 1964 znašala 31 cm in se leta 1974 povečala na 39 cm, leta 1994 na 42 cm in do leta 1998 na 68 cm. Če to primerjamo z resnično osebo, kot je Mark McGwire, ki se dejansko lahko pohvali z velikimi bicepsi, ki pa merijo le 51 cm.
Zanimivo je, da pri opazovanju podobe ženskega telesa opazimo ravno nasprotni pojav. Medtem ko so v 1950-ih letih okrogle ženske, kot Marilyn Monroe ali Jayne Mansfield predstavljale ideal ženske lepote, je do 1980-ih in 1990-ih let ideal lepote postal veliko vitkejši, krhek, dekliški – tako, da normo lepote poosebljajo suhljata dekleta kot je Kate Moss, Tyra Banks in Calista Flockhart.
Takšne spremembe je mogoče na en način pojasniti s tem, da so v dobi, ko so ženske izzvale moško moč na poslovnem, poklicnem, izobrazbenem in drugih področjih ekonomskega in socialnega življenja, kulturo preplavile podobe žensk, na katerih so te videti manj ogrožajoče. Dejansko zavzemajo manj simbolen prostor. Hkrati pa so moški v upodobitvah postali večji, močnejši, bolj mišičasti in bolj nasilni. Povedano drugače, moški so se na ženski izziv odzvali s preveliko kompenzacijo in poudarjanjem velikosti, moči ter mišičnosti – v smislu medijskega prikazovanja to pomeni, da ogromni debeli moški zavzemajo še več simbolnega prostora.
Enak vzorec vidimo pri spremembi upodobitev strelnega orožja v zadnjih 50 letih. Če pogledamo način, kako je bil v 1930-ih in 1940-ih, kot podoba moškega videti Humphrey Bogart in pištolo, ki jo je držal v rokah, vidimo, da je ta majhna in da gre, glede na današnje standarde, za precej neogrožajočo držo.
V 1960-ih letih se velikost pištole pri Seanu Conneryju kot agentu 007 poveča, v 1970-ih pa drža Clinta Eastwooda v vlogi »Umazanega Harryja« (Dirty Harry) postane bolj grozeča in pištola še večja.
V zgodnjih 1980-ih je tu Sylvester Stallone kot Rambo, ki ne samo, da ima velike pištole in je videti resnično neustrašen, njegovo telo je postalo spektakel. Utelešenje tovrstnega zgodovinskega razvoja je Arnold Schwarzenegger v vlogi Terminatorja, ko ne gre več zgolj za veliko pištolo in ogromno telo, temveč je vso njegovo telo pravi stroj za ubijanje. V 1980-ih in 1990-ih je prišlo do povečanja merila tega, kar razumemo pod pojmoma »grozeče« in »zelo moško«.
Nujno se je treba zavedati, da pri teh podobah ne gre za običajni pojav – do njih ne pride slučajno. Nekdo jih je ustvaril in v naši kulturi so v vlogi avtorjev in ustvarjalcev popularne kulture predvsem moški. Če se podobe torej spreminjajo, to odraža, kar se dogaja v glavah teh moških. Kar lahko tako vidimo na zaslonih, so v določenem delu njihove patološkosti ali bojazni. Toda ne gre samo za dogajanje v glavah nekaterih oglaševalskih gurujev ali hollywoodskih scenaristov. Za vse to obstaja tudi zgodovinsko ozadje.
Odpor
Spremembe v predstavah o možatosti so deloma odziv na zaznano ogroženost tradicionalne oziroma prevladujoče predstave o možatosti – torej možatosti heteroseksualnih belcev srednjega razreda. Pravzaprav so številna družbena gibanja, ki so se pojavila v 1960-ih, za uveljavljeni sistem moči predstavljala nepojmljivo grožnjo. Z namenom kljubovati globoko zakoreninjenemu sistemu nadvlade belega človeka, se je v ZDA v 1950-ih in 1960-ih začelo gibanje za državljanske pravice. Z zmagami na sodiščih in naslovnimi članki po vsej državi, je žensko gibanje za enakopravnost v 1960-ih in 1970-ih pospešilo kljubovanje moški nadvladi. Gejevsko in lezbično gibanje je kljubovalo in oporekalo vplivu ter privilegijem heteroseksualcev že od zgodnjih 1970-ih, protivojna in študentska gibanja, ki so nasprotovala ameriškemu posredovanju v vietnamski vojni, pa so motila načrte političnih elit, še posebej, ker so zaradi njih ZDA v očeh mnogih doživele svoj prvi vojaški poraz.
Vsa ta družbena gibanja so se odvijala v približno istem obdobju in predstavljala resen izziv za vladajočo možatost heteroseksualnih belcev, ki so v ZDA upravljali z družbeno, politično, gospodarsko in kulturno močjo. Za primer vzemimo sodobno multikulturno žensko gibanje, ki je eno najpomembnejših družbenih gibanj v zgodovini. To gibanje je doprineslo k novemu načinu razmišljanja o odnosih med spoloma ter o spolnih razmerjih in identitetah, posledično pa so številni moški v družbi začeli eksperimentirati z osebnimi slogi, kot tudi z novimi stališči in pristopi do odnosov, dela in starševstva ter mnogih drugih področij družbenega življenja. Tako dandanes številni mladi moški, ki so sprejeli te spremembe ter o odnosih med moškimi in ženskami, o spolni enakopravnosti na delovnem mestu in na številnih drugih socialnih področjih razmišljajo precej bolj enakopravno, živijo življenje, ki se precej razlikuje od življenja njihovih očetov in dedkov.
Nekateri moški pa sprememb vendarle niso sprejeli dobro in pojavil se je celo odpor. Knjiga Backlash (Odpor) avtorice Susan Faludi, ena najbolje prodajanih knjig v 1990-ih, govori o tem, da naj bi zaradi omenjenih sprememb bili številni moški zelo razdvojeni in so se nanje slabo odzvali.
Odpor je srdit in pogosto nasilen odziv skupine ljudi, ki se zaradi napredujočih sprememb v kulturi čutijo ogrožene. Poglejmo odziv na Andrewa Dicea Claya, enega najpopularnejših sodobnih komikov, ki publiko zabava s sovražnim govorom. Andrew Dice Clay je eden finančno najuspešnejših humoristov, ki je vrhunec svoje kariere doživel v zgodnjih 1990-ih. Eden ključnih elementov njegovega komičnega udejstvovanja so verbalni napadi na ženske.
Kar je pri Diceu Clayu najbolj zanimivo, ni nujno to, kar pove, čeprav je tudi to pomenljivo, ampak predvsem odziv občinstva na njegov humor. Dejstvo je, da občinstva z izražanjem jeze nad ženskami ne bi pritegnil, če ne bi izpostavljal česa, kar se je »kuhalo« v sami kulturi.
Drugi priljubljeni humorist, ki je kot Dice Clay drezal v temo jeze in sovražnosti do žensk, je Howard Stern. Stern je v popularnem diskurzu pogosto predstavljen kot »poreden fant«, ki se postavlja po robu tradicionalni moralni drži in krši pravila oblasti, a glede na to, kaj dejansko počne, je takšna oznaka zelo površna. Stern v bistvu na prostaški način krepi le nekatere najbolj zastarele in zguljene konservativne seksistične vrednote.
Stern za svoje občinstvo, sestavljeno predvsem iz mladih moških, ustvarja novi svet, v katerem se lahko s sramotitvijo in spolnim poniževanjem žensk, v svoji koži počutijo dobro. Svet odnosov med spoloma se lahko okrog njih neprestano spreminja, v oddaji Howarda Sterna pa so ženske dojete kot avše, v katere se lahko »buli« ter se jih izkorišča. Howard Stern ni upornik, ki bi kljuboval oblasti. Njegove točke le utrjujejo tradicionalni seksizem.
Očiten znak, kako domnevno ljubeznivi Howard pooseblja prezir do žensk, se kaže v njegovem odzivu na tragično streljanje na ameriški šoli Columbine. Ko je novica o grozljivem pokolu, ki sta ga zagrešila Eric Harris in Dylan Klebold, prvič prišla v javnost, se Stern ni poistovetil s fanti in dekleti, ki so bežali iz šole, da bi se rešili, marveč s strelcema in s tem, kaj bi sam storil, če bi bil na njunem mestu. V svoji radijski oddaji je dejal, citiramo: »Kar nekaj prav simpatičnih deklet je hitelo iz šole z rokami nad glavo. Sta nadebudneža skušala seksati s katero izmed teh deklet? Niti tega nista storila? Če že nameravaš ubiti sebe in vse ostale šolarje, zakaj ne bi vsaj seksal? Če bi jaz koga ubijal, bi ga pokončal s seksom.« Tako je Howard Stern izkoristil priložnost, da tragedijo mesteca Littleton uporabi za šalo o posilstvu. Kakšen upornik!
Še ena osebnost, ki je postala priljubljena z igranjem na karto moške negotovosti napram vedno številčnejšim zahtevam žensk po enakopravnosti, je Rush Limbaugh. Dejal je: »Feminizem se je pojavil zato, da bi lahko imele neprivlačne, grde babe neoviran dostop do osrednje kulture, a ne? Lahko opazite to? Da!«.
Feminizem predstavlja prizadevanje za enake pravice, pravičnost, poštenost in v tem smislu je feminizem še kako značilen za ZDA. Toda če poslušamo Limbaugha, opazimo, da je skoraj obseden s sramotenjem samozavestnih žensk. Videti je, kot da ga spravljajo ob živce, celo jezijo.
Vzrok, zakaj Limbaugh uporablja tako zasmehljive ter osebno žaljive izraze, tiči v tem, da na ta način izklopimo razmišljanje o idejah, ki jih zagovarjajo feministke. Če slabo novico zatreš v kali, se ni potrebno neposredno soočiti s posledicami njene vsebine. In naj bo jasno – feministične ideje vsekakor ogrožajo strukturo oblasti konservativnih, heteroseksualnih moških bele polti, ki je nekoga, kot je Rush Limbaugh, pravzaprav ponesla med zvezde.
Željo nekaterih moških po umiku v svet, kjer bi se lahko vedli kot »pravi moški« in kjer jim z ženskami ne bi bilo treba ravnati kot s sebi enakopravnimi, lahko zaznamo na številnih mestih v medijskem sistemu. Ravno pred kratkim je prišlo do porasta v predvajanju tako imenovanih oddaj za moške, kot na primer X show ali Happy Hour, ali oddaja, ki so jo celo poimenovali Man Show, v katerih moški predstavniki predvsem bele polti, posedajo in se pogovarjajo o športu, pivu, seksu ter se obdajajo z nadvse seksualiziranimi ženskami iz moškega fantazijskega sveta, ki jih vse prej kot ogrožajo. Te oddaje predstavljajo domišljijski svet, v katerem bi nekateri fantje in moški pravzaprav želeli živeti. Svet iz preteklosti, v katerem so moški lahko bili moški in v katerem so ženske vedele, da je njihov naloga biti privlačne in nič spraševati.
Približno v istem času, ko je žensko gibanje za enakopravnost kljubovalo moški nadvladi, je v poznih 1960-ih in zgodnjih 1970-ih gejevsko in lezbično gibanje začelo oporekati oblast heteroseksualcem ter na ta način načenjati njihovo moč ter privilegije. Številni heteroseksualci, tako moški kot ženske, so se na te spremembe odzvali zelo pozitivno in jih pozdravljali tako v lastnih družinah, kot tudi v bolj odprti kulturi.
Številnim heteroseksualcem pa spremembe nikakor niso bile po godu in vnel se je odpor.
Enega najbolj grenkih vidikov tega odpora predstavlja stopnja nasilja, ki ga mladi, predvidoma heteroseksualni moški, izvajajo nad geji, lezbijkami in transseksualci.
Porast proti-gejevskega nasilja je eden najbolj očitnih znakov, da so v času, ko kultura postaja vse bolj odprta, številni mladi moški zelo negotovi in zaskrbljeni glede svoje seksualne in spolne identitete. Zakaj neki bi se sicer ti mladeniči z brutalnim nasiljem znašali nad geji? Ali nemara želijo s tem sebi ali svojim prijateljem dokazati, da so »pravi moški«? A ni že samo dejstvo, da morajo to dokazovati s pretepanjem ljudi, dovolj očiten pokazatelj globine njihovih lastnih bojazni in sovraštva do sebe? Nasilje, zlorabljanje in nadlegovanje, ki ga mladi moški izvajajo nad geji, v prvi vrsti prizadene žrtev. Zaradi strahu pred nasiljem pa se tudi številni drugi homoseksualci ne opredelijo za istospolno usmerjene. Takšno vedenje podžiga tudi bolečino in sovraštvo žrtve same do sebe ter posledično pojasnjuje dejstvo, da je skoraj tretjina vseh samomorov mladoletnikov v ZDA povezanih s homoseksualnostjo. Nasilje nad geji pa ima sicer tudi drugo funkcijo. Heteroseksualnim moškim namreč sporoča, da naj si ne drznejo spreminjati podobe možatosti, ki je določena s sprejetimi normami, saj lahko v nasprotnem primeru tudi sami postanejo žrtev nasilja in zlorab.
Številni učenjaki so razpravljali o tem, da je ob vseh notranjih družbenih gibanj, ki so spreminjala ameriško življenje v 1960-ih, na spremembe vplival tudi zunanji dejavnik, ki ga predstavlja poraz v vietnamski vojni. Eden izmed načinov, kako so se nekateri Američani odzvali na poraz v Vietnamu, je bil, da so zanj krivili izgubljeni moški ponos. V bistvu lik borca Rambota, ki ga je na filmskem platnu upodobil Sylvester Stallone, temelji na mnenju, da bi bilo znova vse v redu, če bi le ZDA pokazale več možatosti.
Rambo je poosebljal ultimativnega robustnega posameznika, ki se je bil sposoben spopasti s celo vojsko, obenem pa je na nek način utelešal »mačota«, torej neke vrste ameriškega moškega, ki pravi, da Američani pravzaprav niso izgubili vietnamske vojne – kar jih je resnično porazilo, so bila »cmerava« protivojna gibanja in politiki brez hrbtenice.
Toda, če bi pravi moški stopil v vojno in nasprotniku izprašil rit, potem bi bile težave Američanov rešene. Hollywood je sicer v poznih 1970-ih proizvedel vrsto filmov, vključno z Rambotom in ostalimi filmi iz zgodnjih 1980-ih, ki so javnosti posredovali odločno sporočilo, da vzrok za poraz Američanov v vietnamski vojni leži v izgubi trdne moške volje. Američani so izgubili vzor robustnega posameznika, ki se poda v boj in izpraši riti, ko je treba.
Ob Rambotu je Stallone upodobil še en lik, v katerem se je odražal pritisk, ki so ga številni moški občutili zaradi nekaterih resnično velikih sprememb, do katerih je prišlo po zaslugi družbenih gibanj v 1960-ih, in sicer je bil to lik Rockya Balboe. Rocky je navdihujoča zgodba o nefavoritu, vendar pa lahko film razumemo tudi kot metaforo za delavski razred moških bele polti, ki skušajo ponovno uveljaviti svojo moč s kljubovanjem oblasti, ki je izvirala iz vseh teh gibanj, še posebno iz gibanja za državljanske pravice. Ko torej Rocky tekmuje z Appollom Creedom, likom, podobnim Mohammedu Aliju, se obenem spopade s tem, kar je v 1960-ih in 1970-ih za družbo predstavljal Mohammed Ali. Z drugimi besedami, spopade se z ogrožanjem sistema nadvlade belcev, ki je bila takrat že štiristo let del ameriške kulture. Rocky ni po naključju postal kulturna ikona ravno v času, ko so konservativni politiki uporabljali prikrite rasistične pozive, da bi na svojo stran pritegnili moške volivce bele polti iz delavskega razreda.
Ultimativna politična manifestacija odpora proti družbenim gibanjem, ki so se odvijala v 1960-ih in 1970-ih, je bila dosežena leta 1980 z izvolitvijo skrajnega konservativca in bivšega hollywoodskega igralca Ronalda Reagana za predsednika ZDA. Njegova izvolitev je dokončno potrdila prepričanje, da naj bi ZDA s tira vrgli prevelika popustljivost in šibkost. Pravzaprav se je Ronald Reagan na politično oblast povzpel ravno z nasprotovanjem vsem dosežkom 1960-ih in 1970-ih. Bil je proti vsaki večji obliki sprememb zakonodaje na področju državljanskih pravic, bil je proti ženskemu gibanju za enakopravnost, bil je proti gejevskemu in lezbičnemu osvobodilnemu gibanju, bil je proti študentskemu gibanju, ki je nasprotovalo vietnamski vojni. Njegova podoba kavboja in njegova desničarska prepričanja so poosebljala vizijo o Ameriki, globoko zakoreninjeno v preteklosti, ko temnopolti niso zahtevali enakopravnosti, ko homoseksualci niso razkrivali svoje usmerjenosti in ko so ženske vedele, da jim je mesto v kuhinji in spalnici.
A če hočemo resnično razumeti, kaj je kulturno in politično pomenil Ronald Reagan, moramo poznati kariero še enega zelo pomembnega in vplivnega filmskega igralca – Johna Waynea. John Wayne je nadvse pomembna sila v povojni ameriški možatosti. Bil je izredno priljubljen mož.
Zamisel o liku Johna Wayna, z drugimi besedami, o močnem, tihem kavboju, ki prijezdi v mesto in junaško poskrbi za red in disciplino, ker tega ne stori nihče drugi, je pravzaprav privedla do priziva Ronalda Reagana v poznih 1970-ih. Takrat je namreč del volivcev začel zaznavati, da je dežela postala vse bolj šibka in pomehkužena. John Wayne ni bil več na voljo. Najboljša alternativa je bil Ronald Reagan.
Pri tem ne smemo pozabiti, da ko govorimo o Johnu Wayneu, govorimo o igralcu, ki igra vlogo Johna Waynea. Ne vidimo resnične osebe. John Wayne je umetniško ime moža, ki je bil rojen s precej ženstvenim imenom Marian Morrison. Ta pa je dejansko sovražil konje. Za kamerami se je oblačil v fina poslovna oblačila. Podobo lika Johna Waynea je ustvaril za kinematografsko platno.
Če želimo prikazati razliko med pristno osebo Johna Waynea in igralcem Johnom Waynom, moramo zgolj pogledati na dogodke med drugo svetovno vojno. Wayne je bil dovolj star in sposoben, da bi služil vojsko, vendar se je odločil, da namesto tega ostane v Hollywoodu in nadaljuje z igralsko kariero. Zaradi tega je izgubil spoštovanje številnih ljudi, ki so verjeli v njegovo patriotsko podobo trdoživega junaka, ki ga je ustvaril na velikem platnu.
Če tako opazujemo odnos med Johnom Wayneom in Ronaldom Reaganom, lahko pridemo do nekaj pomembnih zaključkov. Prvi je ta, da je vzor možatosti, ki je bil na voljo kot alternativa spremembam iz 1960-ih in 1970-ih, izviral iz preteklosti, ko so rasizem, seksizem in homofobija predstavljali normo, drugi pa ta, da je bila podoba, ki so jo osebe kot Reagan skušali poustvariti, že v osnovi maska, igra, drža, krinka trdoživosti, ki je pod sabo skrivala drugačno in precej bolj zapleteno možatost.
Krinka trdoživosti
Ideja, da možatost ni naravna, da nam ni dana že ob rojstvu, da jo namreč izražamo zaradi zahtev družbe in kulture, se zelo jasno kaže med nebelci, ki so prevzeli to krinko trdoživosti. V filmu Smoke Signals (Dimni signali), enem izmed prvih celovečernih filmov, ki je nastal v režiji katerega od ameriških domorodnih filmskih ustvarjalcev, je prizor, kjer mladi moški uči, kako biti »pravi Indijanec«.
Mnenje, da morajo ljudje nebele polti prevzeti to nadvse možato držo, če si želijo pridobiti spoštovanje, ki jim ga je dominantna kultura odvzela, je prisotno v številnih skupinah nebelcev. Richard Majors je napisal knjigo z naslovom Cool Pose (Frajerska drža), v kateri govori o fenomenu revnih afro-ameriških urbanih moških, ki se sprehajajo po mestu kot silaki, ker je to edino, s čemer se lahko ponašajo, oziroma si lahko le tako pridobijo spoštovanje in potrditev svoje možatosti.
Mnogo revnih temnopoltih moških, ki živijo v mestih, namreč nima dostopa do kakovostne izobrazbe, možnosti za uspešno kariero ali v svoji skupnosti niso dovolj cenjeni, za kar pa niso krivi sami. Socialne in gospodarske strukture ameriške družbe so jih sistematično prikrajševale za dostop do dobrin in možnosti, ki so ljudem srednjega razreda samoumevne. Edino, kar jim ni bilo odvzeto, je sposobnost, da svoja telesa in držo uporabijo za zastrahovanje ljudi in da se postavljajo kot silaki ter si na ta način pridobivajo spoštovanje.
Vsakdo, ki je zadnjih nekaj generacij delal z revnimi fanti iz delavskega razreda, je lahko bil znova in znova priča tej »kul drži«, tej krinki trdoživosti. Pri tem pa je v zadnjem desetletju, predvsem zaradi priljubljenosti rap in hip-hop glasbe, prišlo do resnično zanimivega pojava. Urbani ulični stil temnopoltih je predvsem po zaslugi televizijski programov, kot je MTV, postal trend tudi v prevladujoči kulturi. Posledično so podobe hladnokrvne drže oziroma krinke trdoživosti postale poveličevane in idealizirane, tako da v današnjem času eno najbolj vplivnih podob možatosti predstavlja idealizirana podoba nasilnega temnopoltega telesa in urbanega uličnega stila, v kateri fantje vseh ras in vseh družbenih razredov, vidijo ideal oziroma vzor ter po kateri se zgledujejo.
Mnogo ljudi je pripovedovalo o dozdevno nenavadnem pojavu, da se predmestni otroci bele polti iz srednjega razreda »obnašajo kot temnopolti«, kar nas sploh ne bi smelo presenečati, če se zavedamo, da v možatosti ni ničesar naravnega oziroma prirojenega, marveč gre v veliki meri za igranje vloge, ki jo določajo širši vzorci. Torej, tudi če življenja predmestnih fantov bele polti iz srednjega razreda ne odražajo urbanih okoliščin, od koder pravzaprav »kul« drža temnopoltih izvira, ti fantje živijo v kulturi, ki jim narekuje, da biti pravi moški pomeni prevzeti to trdoživo urbano držo temnopoltih.
Fenomen postavljanja in poziranja nam kaže, da je pomemben del možatosti ravno način, kako jo izražamo in da se belopolti otroci tega učijo preko podob popularne kulture, ki so jim izpostavljeni sleherni dan svojega življenja. Toda, če stopimo korak nazaj in se vprašamo, če je možatost le poziranje, od kod potem urbanim temnopoltim lasten navdih za takšno izražanje? Ljudje seveda vzorce prevzemamo iz različnih okolij: iz svoje skupnosti, svoje družinske preteklosti, popularne kulture in iz številnih drugih okolij. Pisatelj Nathan McCall je dejal, da so si z njegovimi afro-ameriškimi »kompanjoni« na podlagi filma The Godfather (Boter) in drugih gangsterskih filmov, v katerih so igrali močni, neusmiljeni italijanski gangsterji bele polti, ustvarili prav posebno predstavo o možatosti.
Opazujemo lahko zanimiv pojav, ko belci srednjega razreda posnemajo revne urbane temnopolte, ki si po drugi strani na podlagi gangsterskih filmov, v katerih igrajo belopolti Italijani, ustvarjajo svojo podobo o možatosti.
To je zelo jasna ilustracija te ideje, da je možatost drža, predstava. Rap in hip-hop glasba ter z njo povezan stil pa nista edina, ki ponujata takšno zgodbo. Kultura v splošnem namreč fantom narekuje, da pravi moški postaneš, ko imaš vpliv in oblast, da je spoštovanje povezano s telesno močjo, grožnjo z nasiljem ter s sposobnostjo ustrahovanja ljudi. Vprašati se torej moramo, kakšen je učinek v splošnem na družbo, če vzgajamo fante, da postanejo moški na tako ozek in destruktiven način.
Nasilna možatost v dejanjih
Strelski pohodi
Zelo nemodro bi bilo špekulirati glede konkretnih okoliščin, ki so vodile Erica Harrisa in Dylana Klebolda k strašnemu strelskemu pohodu na srednji šoli Columbin in gotovo je mikavno, da ju, kot je v podobnih primerih običajno, označimo za bolna posameznika, ki sta delovala iz čiste zlobe. Vemo, da sta bila v socialnem sistemu svoje srednje šole odpadnika, ki se nista uspela prilagoditi in sta se smatrala za žrtvi nastopaštva »jock« kulture, ki slavi trdoživost in možatost, kar pa sama gotovo nista bila. V orožju sta prepoznala orodje, ki izravna te razlike in s katerim lahko uresničita svojo fantazijo maščevanja na nasilen, fizičen način, in končno, na grotesken način pridobita nekaj spoštovanja.
Veliko fantov in mladih moških je nadlegovanih s strani dominantne moške kulture. Velika večina zaradi tega ne eksplodira in se zateče k strelskim pohodom. Napaka bi bila, če bi tragedijo, kot je bila ta v Columbine, prepoznavali kot odklon, ker nam lahko ponudi številne uporabne lekcije. Veliko fantov, ki so vpleteni v tovrstne strelske pohode, govori o nasilnem maščevanju ljudem in na ta način potrjevanju svoje možatosti. Na primer, Luko Woodhama, ki je zakrivil strelski pohod v Pearlu, v državi Mississippi, so citirali, da je dejal »Ubijal sem, ker ljudi kot sem jaz, vsak dan zlorabljajo. Umor ni dejanje šibkosti in topoglavosti, umor je nekaj drznega in zanj potrebuješ pogum.«
O strelskih pohodih bi morali razmišljati na podoben način, kot rudarji razmišljajo o kanarčkih, ki jih nosijo v rudarske rove, da jih opozarjajo pred nevidnimi nevarnostmi. Strelski pohodi so samo vrh ledene gore. Dejansko je v ZDA vsak dan v povprečju ubitih petnajst otrok, ki jih ubijejo drugi otroci. Fantje so pri tem v veliki večini primerov tako žrtve kot storilci. To je tako, kot bi se Columbine zgodil vsak drugi dan. Smrtonosno nasilje v katerega so vpleteni mladi, je v temnopoltih skupnostih življenjsko dejstvo že leta, vendar osrednji mediji o tem poročajo, kot o kateremkoli drugem dogodku. Ker pa se zdaj to nasilje pojavlja tudi v skupnostih belega srednjega razreda, je to nenadoma ena od velikih nacionalnih skrbi, ker zdaj pa so v to vpleteni tudi »normalni« otroci. To je zdaj za mnoge ljudi šokantno.
Primer strelskega pohoda v mestu Jonesboro, v državi Arkansas, ko sta fanta, stara 11 in 13 let, leta 1998 streljala na svoje sošolce, pri čemer so umrle 4 deklice in učiteljica, je dober primer tega.
To sta bila na videz povsem normalna fanta. Nista ustrezala nobeni od definicij patološkega, bolnega morilca. Veliko bolj nam je namreč udobno, če lahko mislimo, da nasilna dejanja zagrešijo bolni, psihično neuravnoteženi posamezniki, kot jih lahko spoznavamo v različnih filmih, recimo kot Freddy Kruger iz serije filmov A Nightmare on Elm Street ali Jason iz serije filmov Friday the 13th. Če tega, ki zagreši nasilje, prepoznamo kot patološkega posameznika, nam to dovoli, da spregledamo socialne, politične in ekonomske institucije, ki na dnevni ravni normalne moške silijo v nasilje.
Poglejmo primer posilstva v Glenridgeu, kjer so heteroseksualni beli fantje srednjega razreda, nekateri med njimi so bili popularni športniki, zakrivili brutalno nasilje nad mentalno zastalim dekletom. Sama skupnost je zelo počasi dojemala, da so lahko tako normalni fantje iz njihove sredine ravnali tako nasilno.
Ena od stvari, ki jih moramo narediti je, da pozornost preusmerimo stran od patološkega moškega kot nasilneža in jo preusmeriti na »normalnega« povprečnega fanta. Soočiti se moramo z dejstvom, da veliko nasilja zakrivijo fantje in moški, in kako lahko z ozirom na to ugotovitev, kot enega ključnih korakov k temu, da zmanjšamo nasilje, spremenimo naše definicije možatosti.
Ustvarjanje nasilne možatosti
Vprašanje, ki se tukaj poraja je »zakaj se fantje tako obnašajo?« »Zakaj devetdeset procentov nasilja zakrivijo fantje in moški?« O tem je bilo že veliko razprav in ljudje za to v glavnem krivijo nasilne video igrice, hollywoodske filme ali celo rock zvezde, kot je Marylyn Manson. Toda to je tako ozek in kot napačen zorni kot. Je že res, da video igrice in filmi igrajo vlogo pri tem, vendar pa je njihova vloga veliko večja znotraj kulturnega in družbenega konteksta, v katerem je stalno sporočilo to, da je možatost povezana z močjo, nadzorom in nasiljem. To pomeni, da ne gre le za nasilje v video igricah in filmih, temveč za to, kar se šteje za normalno kulturo, kar je del normalnega učenja, vzgajanja in druženja fantov in moških. Tega veliko ljudi ne želi slišati, vendar če vzamemo v ozir kulturo, v kateri ti otroci odraščajo, ugotovimo, da je v teh kulturah nasilje normalen, naravni del, ne samo sveta, ampak tudi dejstva, da je nekdo moškega spola.
To lahko jasno vidimo pri otroštvu Andrewa Goldena, enega izmed Jonesboro morilcev. Že zelo zgodaj v otroštvu je mladim fantom povezava med orožjem in moškostjo zelo jasna.
Poglejmo v zabavni center z arkadnimi igrami. Interaktivnost nasilja pri teh igrah, ki jih mladi fantje igrajo po ZDA, je nekaj, česar še nikoli nismo imeli v naši kulturi. Z drugimi besedami, ne obstaja nobena izkušnja te ravni interaktivnosti, ki bi tehnološko omogočala, da lahko fantje dejansko pritisnejo na sprožilec in telo umira na zaslonu šest centimetrov stran od njih. Kakšne učinke ima tovrstna nasilna interaktivna tehnologija na psiho mladih fantov, ki odraščajo ob igranju teh iger, šele pričenjamo prav razumeti.
Eden pomembnih delov kulture, ki uči fante in moške kako biti moški, je kultura športa. Šport je izjemno pomembna institucija, ki je vsesplošno razširjena v naši družbi. Mlade fante in dekleta vse od njihove zgodnje mladosti uči o življenju in o timskem delu. Veliko je pozitivnih naukov, ki jih že pri zelo mladih letih mladi pridobijo skozi šport. Nekateri vidiki kulture športa pa so postali vse bolj agresivni in nasilni, kar lahko vidimo pri pretepih na hokejskih in bejzbolskih igriščih. Bilo bi naivno misliti, da način, kako se odrasli moški obnašajo na igrišču ali izven njega, nima nobenega vpliva na to, kako se fantje učijo razmišljati o sebi kot o moških. Vendar to, kar učijo v okviru mnogih sodobnih športov, ni samo nasilje in agresija, ampak še močnejša ideja, da biti pravi moški pomeni biti zastrašujoč in imeti nadzor. Samo poglejmo kaj se zgodi, ko košarkar zabije koš »v obraz« oziroma preko svojega nasprotnika. Nauk o moškosti je jasen. Spoštovanje si pridobiš s tem, da ne spoštuješ drugih.
To je podobno bistvu profesionalne rokoborbe, ki je izjemno priljubljena med fanti in moškimi. Priče smo lahko izredni rasti priljubljenosti profesionalne rokoborbe. Ljudje lahko razglabljajo o tem ali je to šport ali zgolj predstava, vendar pa velja dejstvo, da je tisto, kar se dogaja tako v ringu, kot zunaj njega, slavljenje prevlade in projekcija moči na način, ki povezuje moškega z zlorabo in nasiljem.
Torej fante se znova in znova uči, da je prava možatost povezana z velikostjo, močjo in mišicami.
Veliko nasilja je posledica moške želje po nadomeščanju tega, da niso veliki, močni in mišičasti. Z drugimi besedami, če mlad fant, star šestnajst ali sedemnajst let ne izgleda kot Arnold Schwarzenegger, želi pa si, da bi ga ljudje spoštovali na telesni ravni, njegova opredelitev spoštovanja pa vključuje fizično moč in fizično spoštovanje, kaj lahko naredi? Ena od stvari, ki jih lahko naredi je, da vzame s seboj pištolo in kar naenkrat ga prijatelji spoštujejo. Kar naenkrat je moški.
Torej, če pogledamo na medijsko nasilje iz širšega zornega kota, lahko vidimo, da znatno zmanjšanje nasilja vključuje veliko več kot samo preprečevanje mladim fantom, da igrajo nasilne video igrice ali gledajo nasilne filme. Sporočila, ki povezujejo moškega z nasiljem, nadzorom in ustrahovanjem, so povsod v kulturi – v športu in rokoborbi – pa tudi na bolj očitnih mestih, kot so video igrice in filmi. Če želimo resno zmanjšati nasilje, se moramo obrniti stran od razmišljanja o tem, kako otroci samo posnemajo nasilje in se namesto tega osrediniti na vse načine, na katere kot družba razvijamo nasilno možatost kot kulturno normo, in sicer ne kot nekaj nenavadnega ali nepričakovanega, temveč kot enega od načinov, kako fantje postanejo moški.
Seksualizirano nasilje
Še en vidik nasilne možatosti in nasilja, ki so mu otroci vsak dan izpostavljeni, je zelo priljubljen žanr filmov – slasherjev1. Za slasherje je značilno, da ne gre le za nasilje, temveč je to tudi seksualizirano. Zelo pogosti so na primer prizori deklet, ki se slačijo, tuširajo, nosijo obleke z dekoltejem, so snemane iz seksualno provokativnih kotov, da namenoma vzburjajo heteroseksualne fante in v trenutku, ko so fantje vzburjeni, so ženske napadene.
Posledica tega je, da so fantje nabiti s seksualno energijo in vzburjeni, nato pa se zgodi umor. Seksualizacija nasilja je torej eno od področij, ki ga moramo upoštevati, ko govorimo o tem, zakaj toliko fantov in moških spolno napada dekleta in ženske. Stopnja posilstev, spolnih zlorab in spolnih napadov, ki jih zagrešijo moški nad dekleti in ženskami, kot tudi nad fanti, je v družbi skrita pred našimi očmi. Čeprav se je v zadnjih letih stopnja kriminala na splošno znižala, se stopnja posilstev ni, stopnja spolnih zlorab prav tako ne. Vprašati se moramo zakaj ne?
Pravzaprav je nasilje moških nad ženskami prikazano tako, da se zdi normalno. Vzemimo na primer priljubljeni film There’s Something About Mary (Nori na Mary), v katerem protagonistko, ki jo igra Cameron Diaz, zalezujejo vsaj trije različni moški. Ta film je v mnogih pogledih res zabaven, a zelo malo ljudi je komentiralo dejstvo, da celoten film, ki velja za romantično komedijo, temelji na tem, da skupina moških zalezuje žensko.
Fenomen moškega nadlegovanja, zlorabljanja in lovljenja žensk je torej prikrit tako, da ga spremenimo v šalo. V času, ko je na leto več kot milijon ameriških žensk zalezovanih in ko je vsaj ena od dvanajstih zalezovana vsaj enkrat v svojem življenju, nas humor in komedija zaslepita in odvzameta resnost situaciji, zaradi česar se takšno vedenje zdi normalno in zabavno, celo romantično.
Ta normalizacija spolnega nasilja je bistvo velikega dela pornografije, ki igra zelo pomembno vlogo v moški kulturi. Večina kritičnih razprav o pornografiji se upravičeno osredinja na objektivizacijo in degradacijo žensk, ampak, ker množično pornografsko industrijo večinoma obvladujejo moški, prav tako pa so moški v veliki večini tudi njeni potrošniki, bi morali vzeti v obzir tudi to, kar nam to pove o možatosti. In če storimo tako, lahko opazimo, da ženski podrejenosti nasproti stoji možatost, ki je opredeljena z močjo, nadzorom, prevlado in včasih tudi nasiljem.
Zelo resna posledica učenja fantov in moških, da je možatost povezana z močjo in nadzorom, je tudi vse bolj pogost pojav nasilja v najstniških zvezah. V zadnjem desetletju se je razvil trend, ki so ga začeli strokovnjaki na šolah vse pogosteje opažati – srednješolci so se pričeli obnašati nadzorujoče in nasilno do svojih deklet. To vedenje ni genetsko programirano. To je rezultat vseh kulturnih sporočil, ki na eni strani povezujejo možatost z nenehnim nadzorom in vzvišenostjo nad drugimi, na drugi strani pa prikazujejo ženske, kot da si zaslužijo, da so podrejene moškemu.
Neranljivost
Seveda se okoli možatosti vrti več kot le nasilje. Popularna kultura med drugim fante uči tudi, da pravi moški ni močan le fizično, temveč tudi čustveno in da »pravi moški« ne potrebuje drugih ljudi, da jim mora uspeti samim, da so neranljivi za družbene vplive. Ta ideal predstavljajo v popularni kulturi liki, kot je John Wayne in v aktualnem času nekdo, kot je Rambo Sylvestra Stallonea. Vendar pa verjetno noben lik te zgodbe o robustnem individualistu ne predstavi bolje, kot Marlboro Man (Marlboro moški).
Marlboro moški je najbolj prepoznaven oglaševalski simbol na svetu. Uteleša idejo o pravem moškem, kot o mirnem, stoičnem, robustnem posamezniku, ki ne govori veliko, niti se ne povezuje z drugimi ljudmi. Sporočilo Marlboro moškega je jasno: medsebojna odvisnost, odnosi in razmerja so oblike šibkosti in so le za ženske. Pravemu moškemu mora uspeti samemu, brez pomoči drugih, in če mu ne, je to njegova krivda. Ideal robustnega individualista, ki bi ga naj moški izpolnili, prinaša s seboj veliko čustveno in psihološko ceno, ker vendarle nismo iz kamna. Povezani smo z drugimi ljudmi. Smo medsebojno odvisni. Zelo zanimivo knjigo o moški depresiji, in v zadnjem desetletju je bilo o moškem psihološkem in čustvenem življenju ter zdravju napisanih veliko knjig, je napisal moški po imenu Terry Real in nosi naslov I Don’t Want to Talk About It (Ne želim govoriti o tem). Tudi naslov knjige je zanimiv, ker se veliko moških prav na ta način spopada s čustvenimi in psihološkimi težavami. Velika večina vključenih v terapije so ženske. Je to zato, ker imajo ženske več težav kot moški? Gotovo ne, to je zato, ker je za ženske bolj sprejemljivo, da si za svoje težave poiščejo pomoč, medtem ko moške John Wayne in pa etos Marlboro moškega učita, naj stisnejo zobe.
Če kdaj mladi fantje vendarle pozabijo, da so pravi moški neranljivi, da ne priznavajo svojih slabosti, se zdi, da je v bližini vedno kak odrasli moški, ki jim pove, kako se pravilno vesti.
To lahko vidimo pri trenerjih v otroških ligah, ko kričijo na otroke, ali pri mladih nogometaših, ki hočejo jokati, ker so se poškodovali, pa jim povedo, da veliki fantje ne jočejo. Mlade fante to naučijo že zelo zgodaj.
V filmu Varsity Blues je scena, ki so jo predvajali v več tisoč garderobah po vsej državi, v kateri trener pove svojim igralcem, da je kazanje bolečine ali trpljenja znamenje šibkosti.
Pravi moški se spoprijema s svojimi problemi in z njimi ne bremeni nikogar drugega. Ampak to pušča tudi velike posledice, pravi Terry Real. Ogromen odstotek ameriškega prebivalstva oziroma ameriškega moškega prebivalstva, trpi za »prikrito depresijo«, kakor to poimenuje Terry. Ni tako resna, da bi moral kdo zaradi nje v bolnišnico, vendar pa kljub temu vpliva na vsakodnevno delovanje človeka.
Ideja »neranljivosti« ali pa ta, da moškost pomeni nepremišljen odnos do zdravja in varnosti, je pogosto v ozadju tveganega vedenja fantov in moških, ki tako dokazujejo svojo trdoživost. Vzemimo za primer pojav popivanja, ki se ga poslužujejo številni fantje v srednji šoli in na fakulteti, ker mislijo, da to počnejo pravi moški. Čeprav vemo, da ima veliko deklet in mladih žensk resne težave z alkoholom in drogami ter da so ti pogosto tako na očitne kot kompleksne načine povezani tudi s spolom, fantje v tem daleč prekašajo dekleta, deloma tudi zato, ker popularna kultura pogosto poveličuje moško uporabo alkohola.
Ali če pogledamo avtomobilske nesreče – ponovno moški zaradi nepremišljenosti daleč prekašajo ženske v avtomobilskih nesrečah in moramo se vprašati zakaj je temu tako. Kaj se dogaja v širšem kulturnem okolju, ki predpostavlja, da je nepremišljena in nevarna vožnja »frajerska« in možata?
Občutek neranljivosti vodi veliko mladih moških v smrt. Veliko mladih moških leži v grobovih in veliko družin žaluje zaradi te ideje o možatosti in tega, da ne smejo popustiti oziroma se umakniti.
Nezdravo in tvegano obnašanje mladih moških ter škoda, ki jo le-ti prizadejajo sebi, drugim in družbi, so veliko ljudi pripeljali do tega, da opredeljuje možatost kot javni zdravstveni problem. Eden od načinov spopadanja s tem je, da posežemo v kulturno okolje, ki povezuje možatost z neranljivostjo in da pokažemo, da so ranljivost, sočutje in skrb prav tako del tega, kaj pomeni biti pravi moški.
Ranljivost
Eden od načinov kako videti bolj raznolike podobe možatosti, je prikazovanje bolj iskrene podobe moške ranljivosti. Pomembno je, da vemo, da je ideja o neranljivosti le fikcija – še zlasti je pomembno, da to vidijo mladi fantje. K temu lahko pripomorejo tudi odrasli moški, tako da priznajo, da so ranljivi in da odstranijo svojo »frajersko« pozo.
Vzemimo za primer Marka McGwirea, ameriškega profesionalnega baseball igralca, ki je igral za moštvo St. Louis Cardinals in postavil neverjeten rekord v »home runih«. Mark McGwire, ki je zelo velik, močan in mišičast, je na veliko načinov vizualno utelešenje vsega, kar označuje robustnega individualca in »mačo« moškega. Vendar pa v resničnem življenju ni tak. Da, odbija »home rune«, vendar je čustveno občutljiv moški.
Na primer, na tiskovni konferenci je napovedal, da podarja milijonov dolarjev na leto za program, ki je namenjen fantom in dekletom, ki so bili spolno in fizično zlorabljeni. Medtem je dejansko začel jokati, kar je osupnilo veliko novinarjev, ki so bili takrat v prostoru, saj je zelo redko mogoče videti moškega te postave in mogočne podobe, da dejansko pokaže ranljivost pred kamerami. To je bil zelo ganljiv trenutek. Prav tako je Mark v mnogih intervjujih priznal, da je vključen v terapijo in kako pomembna je ta za njegovo rast kot človeškega bitja in športnika. S tem je v svet poslal zelo močno sporočilo. Mogočen Mark McGwire je ranljiv in dovolj močan, da prizna, da potrebuje pomoč. Potrebujemo več tako pogumnih moških, da se izpostavijo.
Še druga pozitivna plat zgodbe o Marku McGwireu v času rekorda v »home runih«, je njegov odnos in prijateljstvo s Sammyjem Soso, izjemnim dominikanskim igralcem baseballa, ki je prav tako odbil ogromno »home runov« in bil ves čas McGwireu za petami. Vendar pa namesto, da bi med seboj tekmovala in bila drug do drugega zlobna, kot to počne veliko moških, ki tekmujejo za iste cilje in kar se večini ljudi zdi tudi samoumevno, sta bila drug do drugega prijateljska, kar je na nek način premoščalo tudi rasne razlike. Nista bila le vzor moškega sodelovanja v tekmovalnem okolju, temveč sta kazala tudi medrasno razumevanje in prijateljstvo.
Še en nedavni primer zastopanosti moške ranljivosti v medijski kulturi je film Full Monty (Do nazga), ki je hitro postal priljubljen. Eden od razlogov, zakaj je postal tako priljubljen, je morda tudi ta, da je kazal ranljive moške v vsakdanjih situacijah.
Film je bil veliki hit tako med ženskami, ki so si želele videti več primerov moške ranljivosti v »mainstream« kulturi, kot tudi med moškimi, saj veliko moških in fantov čuti, da jih prevladujoča kultura omejuje. Bolj kot bomo odprli kulturo, več kot bomo pokazali primerov ranljivih moških, bolj zdravi bomo kot družba. Mladi fantje bodo lahko na ta način videli več primerov zdrave moškosti in možatosti.
Prizor, ko moški stojijo v vrsti brezposelnih in zaslišijo glasbo ter začnejo plesati, je neke vrste metaforičen prikaz tega, kako se rešijo tradicionalnih omejitev moškosti in priznajo, da niso le ranljivi, temveč tudi človeški.
Še en primer moške ranljivosti je primer igralca Christopherja Reeva. Christopher Reeve je slavo požel z upodobitvijo Supermana. In vendar, Christopher Reeve je v tragični nesreči postal tetraplegik. Christopher Reeve je od takrat veliko naredil za ozaveščenost povprečnega človeka o človeškosti invalidnih oseb. Postal je dokaz za to, da ti ni potrebno biti moški iz jekla za to, da si lahko pravi moški. Pomembna je predvsem osebnost in karakter.
Še ena zelo priljubljena osebnost, ki kaže svojo ranljivost je Mohamed Ali, ki se je v zadnjih letih razvil v neverjetnega ambasadorja duhovnega razumevanja in sodelovanja. To je človek, ki je bil nekoč vrhunski športnik, z neverjetno močnim in okretnim telesom, sedaj pa je daleč od svojega fizičnega vrhunca. Zelo pomemben vpliv na ljudi ima zato, ker ima pogum ljudem pokazati, da ima resne fizične omejitve. To je izjemen primer moškega, ki je dolga leta veljal za najbolj trdoživega moškega na planetu.
Eno od področij, na katero moramo biti pozorni je, kako spodbuditi drugačno predstavo o moških drugih ras, saj je njihova medijska podoba še toliko bolj ozko definirana (in skoncentrirana okoli nasilja), kot pri belcih. Ko smo začeli razmišljati o večjem številu različnih načinov reprezentacije, obstaja razlog za optimizem tudi glede tega, kako prikazati moške drugih ras. Kot primer vzemimo igralca Averyja Brooksa v vlogi Benjamina Siska v nanizanki Star Trek: Deep Space Nine. Po eni strani je prikazan kot močan voditelj, po drugi pa je prikazan tudi kot ljubeč in skrben oče svojemu sinu – v nanizanki lahko vidimo nekaj res ganljivih prizorov naklonjenosti in ljubezni, ki jih še nekaj let nazaj ne bi našli.
In ko moški drugih ras dobijo priložnost, da povedo svoje zgodbe, da se predstavijo, lahko vidimo veliko bogatejšo in bolj raznoliko paleto reprezentacij. Vzemimo za primer režiserja Johna Singletona in njegov film Boyz in the Hood (Fantje iz soseščine), v katerem dejansko lahko vidimo kompleksnost in človečnost ljudi, ki živijo v revnih soseskah. V enem od prizorov s Cubo Goodingom Jr. smo lahko priča mlademu temnopoltemu moškemu, ki joče in kaže svojo ranljivost, kar je v popularni kulturi zares nenavadno.
Ali pa poglejmo primer izjemnega igralca Edwarda Jamesa Olmosa, ki se je zadnjih dvajset let trudil in poskušal spremeniti način, na katerega so latino-američani prikazani v »mainstream« medijih. Na primer njegov lik v filmu Stand and Deliver ni prikazan kot »mačo« žilav moški, ampak kot nekdo, ki svoj pogum in moč kaže s poudarjanjem učenja in izobraževanja.
Še ena zanimiva tema v filmu Stand and Deliver je boj trdoživega fanta, ki ga igra Lou Diamond Phillips, ki ima očitno bolj premišljeno in inteligentno plat, ampak mu maska trdoživosti tega ne dovoli pokazati.
Drugo področje popularne kulture, kjer smo lahko videli nekaj res pozitivnih, naprednih in alternativnih podob možatosti, je popularna glasba. Od Johna Lennona v 1960-ih, pa vse do današnje pop glasbe, se je zvrstila cela paleta različnih podob možatosti, ki so veliko globlje od površne krinke trdoživosti. Poglejmo neizmerno in dolgotrajno priljubljenost soul glasbe, kjer klasični moški izvajalci, kot so Marvin Gaye, Al Green in skupine kot je Temptations, izražajo celo paleto čustev. Poglejmo neverjetno kariero Steviea Wonderja, ki že več kot tri desetletja prinaša pozitivno energijo in odlično glasbo. Ali pa Q-tip iz skupine A Tribe Called Quest, ki je oblikoval premišljeno in čustveno kompleksno podobo.
Priljubljenost teh in drugih umetnikov kaže, da kljub hiper-moškemu nastopaštvu tolikih sodobnih moških izvajalcev, ljudje hrepenijo po podobah moškosti, ki presegajo ozke meje tradicionalne možatosti. Poglejmo moške, kot so pokojni Kurt Cobain, Michael Stipe iz skupine REM ali Eddie Vedder iz skupine Pearl Jam. Ti moški so glasni zagovorniki ženskih pravic. In nato poglejmo še izjemno in veliko zvezdo country glasbe, Gartha Brooksa.
Garth Brooks je neverjetno priljubljen tako pri moških kot pri ženskah in stil možatosti njegovih nastopov, pesmi in javnih intervjujev ni trdoživ ali frajerski, temveč mehak in občutljiv.
Če poslušamo besedila pesmi Gartha Brooksa, lahko ugotovimo, da je veliko od njih zelo občutljivih, premišljenih, polnih liričnih razmišljanj o odnosih in vseh vrstah pozitivne energije, torej ne nujno »mačo« moškega postavljanja. Moramo se vprašati, zakaj je Garth Brooks tako neverjetno priljubljen? Očitno se s svojim delom dotika nečesa pomembnega v naši kulturi.
Še en znak, da so ljudje – tako moški kot ženske – pripravljeni iskati nove načine vizualizacije možatosti, je prepričljiv odziv na film Stevena Spielberga, Saving Private Ryan (Reševanje vojaka Ryana), ki je najbolj priljubljen vojni film našega časa. Ena od stvari, ki jih ta film prikazuje, je bolečina in trpljenje vojne. Gre torej za čisto nasprotje podobe možatosti, kot jo predstavlja John Wayne. Da, junaštvo je prisotno tudi tukaj, vendar pa tudi bolečina, trpljenje, strah in groza. Veliko moških se je pripravljenih soočiti z realnostjo nasilne možatosti in pogledati pod to masko trdoživega moškega in videti pravo človečnost, ki leži pod njo. To je znak upanja, da za seboj puščamo dvajseto stoletje, ki je bilo najbolj krvavo stoletje v zgodovini človeštva. To je znak upanja, da obstaja energija, ki je zmožna podpreti to novo vizijo.
Boljši moški
Naša kultura se je odprla in v zadnjih nekaj desetletjih, kar se tiče spola, spolnosti in rase, postala vse bolj raznolika, in očitno je to dobro. Vendar se moramo zavedati tudi, da kadarkoli se kultura odpre, vedno obstaja nevarnost, da bo to povzročilo zapiranje in omejevanje nekaterih ogroženih interesov, in medtem ko slavimo nekatere pozitivne in raznolike načine predstavljanja in izražanja možatosti, obstajajo tudi nekateri moški, ki se iz vsega tega počutijo izključene. V igri so tudi nekateri politični interesi.
Skrajna desničarska gibanja lahko vidimo tudi kot gibanja za pravice moških, odpor moških, katerih spol, rasa in spolna identiteta so bili v času zadnje generacije dramatično izzvani. Nekatero nasilje moških nad ženskami lahko razumemo tudi kot odgovor na ženski boj za njihove pravice do enakopravnosti. Z nasiljem skušajo moški ohraniti moč in nadzor, za katera se bojijo, da ju izgubljajo. Nadlegovanje gejev se veča kot neposredna posledica panike, ki jo pri nekaterih moških povzroča rahljanje tradicionalnih omejitev moškosti in odpiranje seksualnosti ter različnih stilov življenja med moškimi.
Zato moramo paziti na dosežke preteklih generacij, vendar moramo narediti tudi korak naprej in fantom ponuditi bolj pozitiven nabor možnosti. Za uvedbo teh sprememb bo potrebno veliko poguma – več poguma in še več inteligence kot jo je potrebno za to, da si nadeneš krinko trdoživosti. Če nas zanima kaj vse je na kocki, lahko to vidimo v filmu Good Will Hunting (Dobri Will Hunting).
Razlog, da se je na milijone ameriških fantov in moških poistovetilo z značajem Matta Damona, je ta, da so v njem videli sami sebe. Njegove bolečine, fizična zloraba, osamljenost, ki jo čuti, ko odrašča kot sirota, so povzročile, da se je ogradil z zaščitnim zidom. Tako se je v njem zgoščeval bes, ki se je skozi vso zgodbo kazal v obliki jeze in nasilja.
Ko mu Robin Williams, kot njegov terapevt pove, da to ni njegova krivda, potrebuje pravi pogum in značaj, da se odreče tej krinki trdoživosti in prizna, da je ranljiv in da potrebuje druge ljudi. Dobri Will Hunting je pomemben film, ker je dobra metafora za idejo, da se je kot posameznik in kot družba veliko lažje pretvarjati in nositi krinko trdoživosti, kot pa se zazreti vase.
Še en film, ki na podoben način prikazuje pogum je Fantje iz soseščine, kjer lik Cube Goodinga Jr. vidi kako rivalska tolpa ustreli njegovega najboljšega prijatelja. Usede se v avtomobil in poskuša poiskati to tolpo, nakar spozna, da mora prekiniti ta krog, ki povezuje moškost z jezo, maščevanjem in nasiljem.
Več poguma je potrebno, da stopiš ven iz avtomobila, kot pa ohranjati enake destruktivne vzorce.
Ni nam treba gledati samo filmov, da lahko najdemo takšne primere. Spomnimo se samo treh največjih političnih voditeljev preteklega stoletja: Mahatma Gandija, Martina Luthra Kinga Jr. in Nelsona Mandele. Vsi trije predstavljajo ljudi, ki so s strani brutalnih zatiralcev utrpeli neverjetno nasilje in prelivanje krvi, a namesto, da bi na to odgovorili z nasiljem, so se v ključnih trenutkih odzvali z mirnostjo in spravo. To je terjalo veliko več poguma, kot pa veliko lažja pot nasilja.
Pogum moramo opredeliti na drugačen način. Pogum je več kot le fizični pogum. Gre tudi za to, da se borimo za to, kar je prav, četudi to v tem trenutku morda ni najbolj priljubljeno. Za fante in moške to pomeni imeti pogum, da se ne pridružijo fantom, ko le-ti družno nadlegujejo dekleta ali ustrahujejo druge fante.
To pomeni, da imamo pogum, da podpremo dekleta in ženske ter sodelujemo z njimi v njihovih prizadevanjih za pravičnost in enakopravnost. To pomeni spregovoriti proti nasilju v najstniških zvezah, spolnemu nadlegovanju in proti neštetim načinom, s katerimi nekateri fantje in moški zlorabljajo in grdo ravnajo z dekleti in ženskami. Za heteroseksualne ljudi, moške in ženske to pomeni, da imajo pogum, da se pridružijo homoseksualno/heteroseksualnim zavezništvom in tudi na druge načine podpirajo prizadevanja gejev, lezbijk, biseksualcev in transseksualcev za dostojanstveno obravnavo in spoštovanje ter da se osvobodijo groženj z nasiljem.
Za vse to bo potrebno veliko dela. In stvari se ne bodo spremenile, če bo le nekaj fantov in moških bolj premišljenih pri svojih odločitvah. Stvari se bodo morale spremeniti tako na osebni kot na institucionalni ravni. Vsakdo mora odigrati svojo vlogo, ne samo moški. Dekleta in ženske niso odgovorne za nasilje moških, vendar imajo kljub temu tudi one pomembno vlogo, saj si veliko moških nadene krinko trdoživosti, ker vidijo kako jo dekleta in ženske odobravajo. Dekleta in ženske morajo pokazati, da pri moških iščejo več kot samo nastopaštvo in zlasti, da cenijo moške, ki to krinko zavračajo.
Prav tako moramo spremeniti institucije, ki oblikujejo naše sedanje odločitve. Na primer, prekiniti moramo monopol medijskega sistema, ki nas obdaja, v katerem večinoma bogati beli moški narekujejo celotni družbi vrste podob in zgodb o moškosti.
Mnogi moški dandanes v tem hitro spreminjajočem se svetu iščejo nove, bolj zdrave, samospoštujoče načine kako biti moški. Slišati moramo tudi njihove zgodbe in se iz njih učiti. Moramo se boriti na različne načine, da bi v družbi dosegli dejanske kulturne in strukturne spremembe, če želimo, da bodo naši sinovi in njihovi sinovi imeli možnost biti »boljši moški«.
Prevod in priredba: Sabina Bele, Klaudija Polajžar in Nina Kladnik