Argumentacijski kotiček
Med izjemno pogostimi argumentativnimi zmotami, s katerimi nas mamijo politiki, domači in prijatelji, je tudi tista, ki se pri sklicevanju na pravilnost svojih ugotovitev ali trditev opira na mnenje priznane avtoritete. To vlogo ponavadi zasede oseba, ki po naši predpostavki ve (recimo izkušeni znanstvenik, še raje nobelovec, ali pa Sveto pismo, še bolje – papež) in katere mnenju ali sodbi zato zaupamo: »Poglejte, A trdi, da je to res, torej to mora biti res«. Med klasičnimi zgledi je recimo sklicevanje na nezmotljivo avtoriteto Svetega pisma (»To piše v njem, torej drži kot pribito!«), ali na našega učitelja v šoli (»Tega nas je naučil profesor Janez!«), kar potem jemljemo za neoporečen vir našega znanja ali kot dober razlog za zadevno prepričanje.
V vrsto presenetljivih medijskih informacij, ki so zaznamovale iztek preteklega leta, sodi tudi domnevna teoretska spreobrnitev znamenitega filozofa religije Antonyja Flewa, sicer dolgoletnega prepričanega zagovornika ateizma. V starosti čez 82 let naj bi Flew pod težo znanstvenih dokazov omahovaje le sprejel hipotezo o inteligentnem stvarniku sveta. Torej: če trdovraten ateist in poznavalec trdi, da Bog obstaja, potem ima tudi vsak drug dobre razloge za vero vanj in to bi lahko prepričalo še tako velike omahljivce!
Odmislimo, zavoljo argumenta, da sploh še ni jasno, ali je Flew res doživel spreobrnjenje in kakšno naj bi bilo (sam zanika, da bi imel njegov Bog kar koli skupnega z judovskim, krščanskim ali islamskim Bogom). Ali nam njegova spreobrnitev res priskrbi kak nov tehten razlog za sprejetje vere, ali res nagne tehtnico na stran hipoteze o božjem obstoju? Nikakor ne! Kot rečeno, argument iz avtoritete (argumentum ad auctoritatem, argumentum ad verecundiam) prepoznamo po enostavni obliki: »A pravi, da je X takšen, torej mora biti X res takšen.« Primer s Flewjem kaže, da lahko zadevo stopnjujemo: »Celo A pravi, da je X takšen, torej X res mora biti takšen.« Toda resničnost zadevne trditve se zaradi takega dejstva prav nič ne poveča – kar edino šteje, je kakovost razlogov za spremembo stališča. (Ali je uporaba kondomov res bolj verjetno grešna kot ne, zato ker to pridiga papež?) Mnenje drugih, skratka, vse prepogosto izrabimo kot priročen izgovor za naša lastna (zgrešena) prepričanja! Ker če teisti res iskreno verjamejo, da je vse, kar Flew misli in izreče, suho zlato, kako potem pojasniti, da so desetletja dolgo povsem ignorirali kopico njegovih argumentov v zagovor ateizma? Žal so to zmoto zgodovinsko izumili prav filozofi: pitagorejci so se na svojega čislanega učitelja vedno sklicevali z besedami »Sam (on) je to rekel«. V latinščini kasneje torej z »ipse dixit«.