7. 5. 2005 Kotiček

Parlamentarni ekscesi

Argumentacijski kotiček

Ko je predsednik državnega zbora France Cukjati na famozni »Net TV« razpredal o primerih nestrpnosti med poslanci in širše, je ob tem prav osupljivo samozavestno dobro ocenil stanje in svojo, verjetno z njim povezano, predsedniško veščino vodenja: »Drugače pa mislim, da smo pri nas miren parlament in da si lahko privoščimo kakšen eksces.« (citirano po Mladini, 18. 4. 2005)

Cukjatijeva miselna izpeljava je skoraj groteskna in sledi logiki navidezno upravičene statistične posplošitve. Zavrzimo preveč dramatično možnost, da predsednik misli, da je naš parlament premiren in da bi se mu kakšen direndaj prav prilegel. Kaj še ostane? Verjetno takšno sklepanje: (1) Naš parlament je v celoti gledano miren in neproblematičen. (2) Tudi posamični ekscesi tega dejstva ne bodo spremenili, torej (3) si občasne ekscese lahko privoščimo, ne da bi tvegali, da se bo parlament zaradi tega znašel na slabem glasu.

Omenjeno sklepanje zmotno predpostavlja, da se ekscesi v dovolj velikem vzorcu mirnih dogodkov »količinsko« porazgubijo, zato na spremembo ocene o vzornosti parlamenta ne morejo vplivati. Če bi sodbe o značaju ustanove ali posameznikove osebnosti res slonele na ogromnem statističnem vzorcu njihovih preteklih odločitev in dejanj, v katerem bi se morebitni posamični negativni dogodki preprosto utopili, kako bi potem sploh kdaj lahko popravili enkrat v preteklosti zakoličena vrednotenja? Resnica je seveda ravno nasprotna, ena sama napačna odločitev ali dejanje lahko pozitivno vrednostno sodbo povsem obrne na glavo. Le kdo bo mladeniču, ki je v očeh soljudi vedno veljal za mirno in neproblematično osebo, vlom v trgovino ali umor staršev pripravljen oprostiti z opravičilom, da je šlo pač za osamljen eksces, ki da ga daleč odtehtajo njegova pretekla dobra dela? In če je tako, zakaj neki bi vrednostno sodbo o obnašanju parlamentarcev uravnavala drugačna logika? Sramotni dogodki, ki so slovenski parlament nedavno ponesli na naslovnice dnevnega časopisja, niso sladkovodne kaplje v statističnem morju, zato je Cukjatijevo sklicevanje na domnevno statistično vzorno parlamentarno preteklost v kontekstu njihovega vrednotenja povsem zgrešeno!

Cukjatijev končni sklep razodeva enako butalsko logiko. Iz ugotovitve, da bo ta ali oni izgred oz. škandal težko spremenil splošno pozitiven in nadvse dober vtis o parlamentu (ki ga, mimogrede, z njegovim predsednikom tako ali tako le redki delijo), pač še ne sledi, da si ga smemo privoščiti in da ta ne bo naredil nobene škode. To je približno tako, kot če bi se brivec pohvalil, da doslej stotinam svojih strank še nobenega ušesa ni odrezal in da si zdaj končno lahko privošči kakšnega!

In koga jemlje v bran predsednik parlamenta? Puškomitraljezne stihoklepce in grobijane, katerih žrtve je v stiski prosjačil za krščansko odpuščanje? Cukjatijeva vedrina in zatiskanje oči sta v najboljšem primeru slaba šala, v najslabšem pa vnaprejšnja apoteoza vseh parlamentarnih moralnih in pravnih spodrsljajev, teh, ki smo jim priča, in onih, ki jih lahko ob takem parlamentarnem vodstvu že zdaj jasno predvidimo.