Rast demokratične alternative
Povzetek v 20 točkah, 25. december 2011
Po anketi nemške fundacije Bertelsmann-Stiftung, izvedeni julija 2010, si 88 odstotkov Nemcev in 90 odstotkov Avstrijcev želi »novo gospodarsko ureditev«. Ekonomija za skupno blaginjo opisuje osrednje elemente bolj socialnega, ekološkega in demokratičnega okvirja ureditve gospodarstva. Zamisel, ki je nastala v Avstriji, se od oktobra 2010 širi po svetu. Dogmi »brez-alternativnosti« sedanjega gospodarskega modela je nasproti postavljena konkretna in izvedljiva možnost za prihodnost, brez da bi pri tem ponovno zapadali v zgodovinske ekstreme kapitalizma in komunizma. To pobudo je do konca leta 2011 podprlo že skoraj 500 podjetij v 13 državah. Leta 2012 jih bo približno 200 pripravilo osrednji del modela, bilanco stanja za skupno blaginjo. Regionalna »žarišča« in skupine, ki simpatizirajo z modelom, nastajajo v vse več državah. Tukaj so – stalni diskusiji podvržena – temeljna načela:
1. Ekonomija za skupno blaginjo temelji na enakih temeljnih vrednotah, ki delajo za uspešne tudi naše odnose: vzpostavljanje zaupanja, spoštovanje, sodelovanje, solidarnost in deljenje. Glede na aktualna znanstvena spoznanja so prav uspešni odnosi tisto, kar ljudi najbolj osrečuje in motivira.
2. Regulativni okvir za gospodarstvo predvideva, da se od stremljenja k dobičku in tekmovalnosti preusmerimo k prizadevanju za skupno blaginjo in sodelovanje. Podjetja so nagrajena za vzajemno pomoč in sodelovanje. Nasprotovanje in tekmovalnost sta sicer mogoča, vendar nista cenjena.
3. Gospodarski uspeh se ne meri več z (monetarnimi) indikatorji menjalne vrednosti, ampak z (ne-monetarnimi) indikatorji uporabnosti. Na makroravni (nacionalno gospodarstvo) BDP kot indikator uspešnosti nadomesti produkt za skupno blaginjo, na mikroravni (podjetja) finančno bilanco stanja nadomesti bilanca stanja za skupno blaginjo. Ta postane glavna bilanca stanja vseh podjetij. Bolj kot se podjetja organizirajo in delujejo socialno, ekološko, demokratično in solidarno, boljše bilančne rezultate bodo dosegala. Boljši kot bodo rezultati bilance stanja za skupno blaginjo podjetij v nacionalnem gospodarstvu, večji bo produkt za skupno blaginjo.
4. Podjetja z dobrimi bilancami stanja za skupno blaginjo prejmejo določene prednosti: davčne olajšave, nižje pristojbine, nižje obrestne mere za bančna posojila, prednosti pri javnem naročanju in raziskavah na javnih univerzah, ipd. Na tak način je odgovornim akterjem olajšan vstop na trg, etični, ekološki in regionalni izdelki ter storitve pa v primerjavi z neetičnimi, neekološkimi in globalnimi postanejo cenejši.
5. Finančna bilanca stanja postane bilanca sredstev. Finančni dobiček se iz cilja spremeni v sredstvo in služi doseganju novega operativnega cilja (prispevek k skupni blaginji). Bilančne presežke se lahko uporabi v številne namene: naložbe (z družbeno in ekološko dodano vrednostjo), odplačevanje posojil, v omejenem obsegu za rezerve, omejena izplačila zaposlenim in za brezobrestna posojila družabnikom. Presežkov se ne sme uporabiti za: naložbe na finančnem trgu (tega trga sploh ne bi bilo več), sovražne prevzeme drugih podjetij, izplačila osebam, ki niso zaposlene v podjetju, kot tudi za donacije strankam. V zameno ni več davka na dobičke podjetij.
6. Ker je dobiček le še sredstvo, ne pa več cilj, lahko podjetja stremijo k svoji optimalni velikosti. Ni se jim treba več bati, da jih bodo drugi »požrli« in ni jim potrebno več rasti, da bi bili večji, močnejši ali donosnejši kot drugi. Vsa podjetja so odrešena splošne prisile rasti in prisile, da se medsebojno »požrejo«.
7. Zaradi možnosti, da sproščeno in brez strahu zavzamejo optimalno velikost, bo v vseh panogah veliko malih podjetij. Ker ne bodo želela več rasti, jim sodelovanje in solidarnost z drugimi podjetji ne bo predstavljalo težav. Medsebojno si lahko pomagajo z znanjem, izkušnjami, naročili, delovno silo ali brezobrestnimi posojili. Za to bodo nagrajena z dobro bilanco stanja za splošno blaginjo, vendar ne na stroške drugih podjetij, ampak v njihovo korist. Podjetja lahko v vse večji meri tvorijo solidarne učne skupnosti, gospodarstvo pa postane ureditev, v kateri smo vsi zmagovalci.
8. Razlike v dohodkih in premoženju bodo po demokratični razpravi in odločitvi omejene: najvišji dohodek bo na primer omejen na desetkratno vrednost zakonsko določene minimalne plače, privatno premoženje prav tako na primer na deset milijonov evrov, darilna pravica in pravica do dedovanja na primer na 500000 evrov na osebo, pri družinskih podjetjih pa na primer na deset milijonov evrov na otroka. Podedovano premoženje, ki to mejo presega, bo preko generacijskega sklada kot »demokratična dota« razdeljeno med vse potomce naslednje generacije: enak »začetni kapital« pomeni večjo enakost možnosti. Točne meje naj demokratično določi kakšna od gospodarskih konvencij.
9. V velikih podjetjih, ki presegajo določeno velikost (na primer 250 zaposlenih) glasovalne pravice in lastnina delno in postopno preidejo na zaposlene in splošno javnost. Javnost bi lahko v teh primerih zastopali neposredno izglasovani »regionalni gospodarski parlamenti«. Vlada nima dostopa do javnih podjetij in glasovalne pravice.
10. To velja tudi za demokratično skupno lastnino, tretjo lastniško kategorijo ob večini (majhnih) zasebnih podjetij in velikih podjetij v mešanem lastništvu. Demokratična skupna lastnina (tudi »commons«) so skupna javna podjetja v izobrazbenem, zdravstvenem, mobilnostnem, energetskem in komunikacijskem sektorju: »skupno dobro«.
11. Pomembna demokratična skupna lastnina je demokratična banka. Kot vsa podjetja služi splošni blaginji in je, kot vsa demokratična skupna lastnina, pod nadzorom demokratičnega suverena (ljudstva) in ne vlade. Njene temeljne storitve so zagotovljeni prihranki, brezplačni tekoči računi, ugodna posojila ter okoljsko in socialno tvegana posojila. Država se primarno financira s pomočjo brezobrestnih posojil centralne banke. Ta pa prejme monopol za izdajanje denarja in upravlja čezmejni pretok kapitala, da prepreči utaje davkov. Finančnih trgov v današnji obliki ne bo več.
12. Po predlogu Johna Maynarda Keynesa se vzpostavi globalno monetarno sodelovanje z globalno obračunsko enoto (»globo«, »terra«), ki bo namenjena mednarodni gospodarski izmenjavi. Na lokalni ravni lahko regionalne valute dopolnjujejo nacionalno valuto. Da bi se zaščitila pred nepoštenim trgovanjem, Evropska unija uvede območje poštenega trgovanja (»območje skupne blaginje«), v kateri veljajo enaki standardi. Višina pristojbine se določi na osnovi bilance stanja za skupno blaginjo posameznega podjetja. Dolgoročni cilj je globalno območje skupne blaginje podobno sporazumu Združenih narodov.
13. Naravi se prizna lastna vrednost, zaradi česar ne more postati zasebna lastnina. Kdor potrebuje zemljišče za namen bivanja, proizvodnje, kmetijske ali gozdarske dejavnosti, lahko brezplačno uporablja določeno omejeno površino. Prepustitev je vezana na ekološke zahteve in specifično uporabo površine. S tem se konča »grabljenje« zemlje, posedovanje velikih posestev in špekulacije z nepremičninami. V zameno ni več davka na nepremičnine.
14. Gospodarska rast ni več cilj, ampak cilj postane zmanjševanje ekološkega odtisa ljudi, podjetij in držav na neko globalno trajnostno raven. Kategorični imperativ se razširi z ekološko dimenzijo. Naša svoboda do izbire poljubnega življenjskega sloga se konča tam, kjer krati svobodo drugih ljudi, do izbora istega življenjskega sloga ali dostojnega življenja. Fizične osebe in podjetja se spodbuja k spremljanju in zmanjševanju svojega ekološkega odtisa na pravično globalno trajnostno raven.
15. Delavni čas se postopoma zmanjšuje do večinsko zaželene mere tridesetih do triintridesetih delovnih ur na teden. S tem se sprosti čas za tri druga osrednja delovna področja: za delo povezano z odnosi in oskrbo (otroci, bolniki, starejši), lastno delo (osebnostni razvoj, umetnost, vrt, prosti čas), kot tudi politično in skupnostno delo. Kot posledica te bolj uravnotežene razporeditve časa bi življenjski slog postal manj potrošniški, bolj zadosten in ekološko trajnosten.
16. Vsako deseto leto na delovnem mestu je prosto in se financira iz univerzalnega temeljnega dohodka. V prostem letu lahko ljudje počnejo, kar želijo. Ta ukrep bi trg delovne sile razbremenil za deset odstotkov -, kar je tudi trenutno stanje brezposelnosti v EU.
17. Predstavniško demokracijo dopolnjujeta neposredna in participativna demokracija. Suveren (ljudstvo) mora korigirati svoje zastopstvo, sprejemati zakone, spreminjati ustavo in nadzorovati področja osnovne oskrbe – železnica, pošta, banka. V pravi demokraciji so interesi suverenega ljudstva in njihovega zastopstva enaki – pogoj za to so obsežne pravice suverena pri sooblikovanju in nadzoru moči.
18. Vseh dvajset temeljnih točk ekonomije za skupno blaginjo naj dozori v široko zastavljenem demokratičnem procesu skozi intenzivno razpravo, preden jih neposredno izglasovana gospodarska konvencija pretvori v zakone. O izidu potem glasuje demokratični suveren. Kar je tako sprejeto, je vključeno v ustavo in je lahko – kadarkoli -, ampak ponovno s strani suverena samega, spremenjeno ali nadgrajeno. Za poglobitev demokracije je lahko sklicanih še več konvencij: konvencija za izobrazbo, medije, javno dobro, demokracijo …
19. Da lahko vrednote ekonomije za skupno blaginjo spoznavamo in izvajamo že od otroštva, mora biti tudi izobraževalni sistem zgrajen tako, da je usmerjen k skupni blaginji. To zahteva drugačno obliko šolanja, kot tudi nekatere druge vsebine, npr. čustveno vzgojo, učenje vrednot in etike, komunikologijo, učenje demokracije, naravo-okoljsko vzgojo in vzgojo za telesno senzibilnost.
20. Ker bo poslovni uspeh v ekonomiji za skupno blaginjo imel popolnoma drugačen pomen kot danes, bodo iskane tudi drugačne vodstvene sposobnosti: ne bo se več iskalo brezobzirnih, egoističnih in »po številkah najbolj racionalnih« menedžerjev, ampak ljudi, ki ravnajo družbeno odgovorno in kompetentno, so sočutni in empatični, ki gledajo na soodločanje kot na priložnost in pridobitev ter mislijo trajnostno dolgoročno. Postali bodo naši novi vzorniki.
Ekonomija za skupno blaginjo ni niti najboljši izmed vseh gospodarskih modelov, niti konec zgodovine, je le možen naslednji korak v prihodnost. Je participativen in za razvoj odprt proces, ki išče sinergije s podobnimi pristopi. S skupnim prizadevanjem številnih pogumnih in odločnih ljudi je mogoče ustvariti nekaj temeljito novega. Sprememba zahteva notranjo motivacijo, osebno odgovornost, pravne pobude, urejen politični okvir, kot tudi ozaveščanje. Vsi ljudje, podjetja, organizacije in skupnosti se lahko udeležijo prenove gospodarske ureditve v smeri proti ekonomiji za skupno blaginjo.
Prevedla Tjaša Kokol