Slovenija ostaja država zelo čudnih manir: ko gre za sovražni govor, bi ga sicer obsodila, a v praksi ga izvajajo tudi pravniki, medtem ko ga tožilci ne prepoznavajo kot kaznivega dejanja. Ko gre za pravice azilantov, bi jih kratila, a v praksi kršitev mednarodnih konvencij naši bivši sodniki ne vidijo. In ko gre za seksizem, bi ga obsojala, a nekateri novinarji ne bodo zamudili nobene priložnosti, da o ženskah ne bi dovolili razdreti še ene žalitve.
Primer, ki ga bom navedel, se je zgodil nedavno. In se dogaja nenehno. Domači mediji nimajo nobenih težav, ko za ikono javnega intelektualca z znanstveno reputacijo že desetletja razglašajo osebo, ki s svojimi odkritimi seksizmi in prezirom do žensk operira celo v nizu psevdoznanstvenih knjig. Ter, seveda, v svojih intervjujih in javnih nastopih. Najbrž je poseben užitek mizoginije tudi tokrat skrit v poskusu možne znanstvene pojasnitve, zakaj je ženska zaničevanja vreden spol – projektu, ki se ga je pred več kot sto leti lotil tudi Otto Weininger in v svojem delu Spol in značaj skušal filozofsko utemeljiti sovraštvo do žensk. Bodimo ilustrativni in med ducati zaradi pomanjkanja prostora navedimo le dva citata avtorja, o katerem bomo govorili: »V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice« in »Če je grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito«?
Koliko seksizma? (PDF)