S filozofom in etikom dr. Friderikom Klampferjem z mariborske Filozofske fakultete o etičnem izzivu, ki slovensko družbo še čaka – legalizirati evtanazijo ali ne?
Izraz evtanazija označuje milostno smrt na zahtevo bolnika. V Evropi je za zdaj legalizirana na Nizozemskem, v Belgiji in Luksemburgu, medtem ko Švica in ameriška zvezna država Oregon dovoljujeta samomor z medicinsko pomočjo – bolnik mora smrtonosni napitek popiti sam. Pri nas poglobljene razprave o legalizacije evtanazije še nismo dočakali. Tudi zaradi monopola zdravnikov in prevelikega vpliva Katoliške cerkve, poudarja filozof in etik dr. Friderik Klampfer, ki meni, da je skrajni čas, da se slovenska družba loti “razbijanja” tega tabuja.
Izhajate kot etik pri utemeljevanju pravice do evtanazije iz pravice do svobodnega odločanja o lastnem življenju?
“Z uzakonitvijo evtanazije bi udejanjili dve pomembni obči vrednoti – načelo spoštovanja bolnikove avtonomne volje in vrlino sočutja s trpečimi. Če odmislimo teološko dogmo, da je življenje vedno vredno živeti do njegovega ‘naravnega’ konca, bomo morali priznati, da bo takojšnja smrt za umirajočega včasih boljša, razumnejša izbira od nadaljnjega življenja, pomoč pri njej pa v takem primeru dobrodelno dejanje. Pri čemer o vrednosti življenja vedno sodi ta, ki ga živi. Bi pa veljalo pravico do evtanazije omejiti na izjemne okoliščine. V državah z uzakonjeno evtanazijo so pomoči pri umiranju deležni le neozdravljivo bolni, ki trpijo neznosne telesne in duševne bolečine. Raziskave kažejo, da velika večina prosilcev boleha za različnimi oblikami raka in kroničnih bolezni in da izberejo smrt pred življenjem zaradi neznosnega trpljenja in izgube dostojanstva.”
Olepšana podoba
Nasprotniki evtanazije svarijo pred nevarnostjo zlorabe. Kaj kažejo izkušnje držav, kjer je ta zakonsko dovoljena?
“Svarila, da bi zdravniki tako dovoljenje za ubijanje zlorabili za evtanaziranje starejših, dementnih, depresivnih, neprisebnih ali kako drugače ranljivih bolnikov, ki se radi uklonijo pritiskom okolice, se v državah, ki evtanazijo izvajajo, niso uresničila. Seveda se kot povsod po svetu tudi tam dogaja, da zdravniki določeno število bolnikov evtanazirajo kar po lastni presoji, ne da bi prej pridobili bolnikovo soglasje. Toda delež takih neprostovoljnih evtanazij v skupnem številu smrti upada – na Nizozemskem z enega odstotka v letu 1990 na 0,2 odstotka v letu 2010, v Belgiji pa s 3,3 na 1,8 odstotka med letoma 1998 in 2010.”
Nasprotniki kot alternativo ponujajo paliativno oskrbo, poudarjajo, da je mogoče bolečine lajšati z zdravili, zagovornike evtanazije pa označujejo celo za lažne humaniste?
“To zmerljivko uporablja naš Kodeks medicinske deontologije. Mislim, da nisem edini, ki težko razume, zakaj naj bi bil zdravnik, ki sili umirajoče živeti in trpeti v imenu okostenele dogme, pristni humanist, ta, ki jim je pripravljen ustreči in skrajšati muke, pa lažni humanist? V naših zdravniških krogih je evtanazija tabu, zdravniki, ki so ji naklonjeni, pa se zaradi pritiska kolegov neradi izpostavljajo. Pri tem je veliko sprenevedanja. Onkolog Matjaž Zwitter je denimo pred nedavnim v Večeru izjavil, da ga v 30-letni karieri ni še noben bolnik prosil za milostno smrt. Glede na to, da pri nas za rakom letno umre okrog pet tisoč ljudi, ta kategorija bolnikov pa med prosilci za evtanazijo v tujini močno prevladuje, lahko sklepamo, da je ali gluh za prošnje svojih bolnikov ali pa si je ti, poznavajoč njegovo odklonilno stališče do evtanazije, sploh ne upajo izreči. Skoraj vsak od nas pozna koga, ki je umiral v mukah. Ne le statistika, tudi naše osebne izkušnje se torej slabo ujemajo z olepšano zdravniško podobo realnosti.”
Nujna prevetritev komisije
Kaj pa je vaš odgovor na paliativo?
“Strinjam se, da je treba paliativno oskrbo izboljšati, če je pomanjkljiva. Lajšanje bolečin in trpljenja naj bo prva bojna črta. A tudi ob optimalni paliativni oskrbi bo za določeno število umirajočih takojšnja smrt še vedno sprejemljivejša od životarjenja v polsnu. Tem bi bila evtanazija na voljo kot izhod v skrajni sili.”
Čeprav vprašanje evtanazije ni le medicinsko, ampak tudi pravno in etično, so imeli v dosedanjih razpravah o tem pri nas glavno besedo prav zdravniki. Tudi Državno komisijo za etično medicino z izjemo moralnega teologa in pravnika sestavljajo izključno zdravniki. Zakaj?
“Da je uspelo zdravnikom toliko sprivatizirati omenjeno komisijo, je splet nesrečnih okoliščin. Pa tudi posledica dejstva, da se moralnim stališčem zdravniškega ceha v naši družbi nasploh pripisuje prevelika teža. Medicinska etika ne more biti v izključni domeni zdravnikov (in še manj teologov), ker jih ne študij medicine in ne zdravniška praksa sama po sebi ne usposobita za moralno presojo. Etika je izvorno filozofska disciplina in kot taka zahteva filozofsko izobrazbo. Res pa je, da ni enotnega mnenja o tem, kako naj bi bile tovrstne komisije sestavljene; ali naj bodo v njih zastopani strokovnjaki različnih profilov ali pa vsi za dano populacijo reprezentativni nazori. Naša komisija je obe načeli postavila na glavo – je namreč izrazito nazorsko homogena in v njej je de facto zastopan en sam poklicni profil. Če naj končno začne opravljati svojo izvedensko in posvetovalno funkcijo, bi jo bilo nujno prevetriti.”
Pa je naša družba, sodeč po rezultatih referendumov o oploditvi z biomedicinsko pomočjo in družinskega zakonika, zrela za razpravo o morebitni legalizaciji evtanazije?
“Naša družba je zaradi prevladujočega vpliva Katoliške cerkve in zdravniškega ceha res precej konservativna. Kljub temu pa bo treba zagristi tudi v to kislo jabolko. Glede na uradno nasprotovanje zdravniškega ceha bo morala pobuda za uzakonitev priti iz civilne družbe, v javni razpravi pa bi nato tehtali prednosti in pomanjkljivosti različnih zakonodajnih rešitev. Tiščanje glave v pesek, kot je to pod vodstvom pokojnega prof. Trontlja – z obrabljenimi izgovori in na podlagi anekdotične evidence – počela državna komisija za medicinsko etiko, se nam bo dolgoročno maščevalo.”
Le avtonomna presoja
Ob vprašanju evtanazije se zastavlja vprašanje, kdo ima pravico odločati o tistih, ki so že dalj časa v komi.
“Podaljševanje življenja brez obetov za okrevanje odsvetujejo celo kodeksi zdravniške etike. Opustitev nesmiselnega, brezplodnega zdravljenja je torej za zdravniški ceh sprejemljiva, čeravno ji sledi smrt, pospešitev smrti z namenom, da bi umirajočemu prihranili dneve ali tedne mukotrpnega umiranja, pa ne. Takšno stališče je nedosledno, ker sta motiv in končni izid v obeh primerih enaka – smrt bolnika, ki bi tudi sicer prej ali slej umrl. Razen tega je meja med aktivno in pasivno evtanazijo pogosto zabrisana. Če izključimo aparate za ohranjanje življenjskih funkcij, bo bolnik umrl zaradi nečesa, kar smo storili, in ne zato, ker nečesa nismo storili – pa vendar vidijo zdravniki v tem dopustno pasivno evtanazijo. Namesto sholastičnega dlakocepstva bi se veljalo vprašati, ali govorijo v prid bolnikovi takojšnji smrti kaki tehtni moralni razlogi. Če nekdo že leta vegetira brez upanja, da se mu bo vrnila zavest ali da bo še kdaj zaživel vsaj minimalno kakovostno življenje, čemu bi ga ohranjali pri življenju? Ta človek je že zdavnaj prenehal biti oseba, pred nami je le še njegovo telo.”
V Belgiji so pred kratkim uzakonili evtanazijo brez starostne omejitve, torej je mogoča tudi za otroke ob pogoju, da se ti zavedajo, kaj to dejanje pomeni. Se vam ob tem porajajo etični pomisleki?
“Nekoliko me je presenetilo, da belgijski zakon ne pozna starostne omejitve. Osebno mi je ljubša nizozemska rešitev, ki evtanazijo omejuje na starejše od 12 let. To je, denimo, starost, ko se smejo otroci sami odločiti, pri katerem od razvezanih staršev bi raje živeli. Bolnikova prošnja po evtanaziji nas moralno obvezuje le, kadar je izraz njegove avtonomne in razumne volje. Odgovor, kdaj so otroci tega sposobni, bi morali poznati razvojni psihologi. V vsakem primeru pa bomo jasno mejo težko zarisali, ker se omenjena sposobnost razvija postopno in ker poteka ta proces pri enih otrocih hitreje, pri drugih pa počasneje.”