Butalcem je prišlo na uho, da so Tepanjci najimenitnejšo ustanovo v vsaki vasi, svojo vaško šolo, spravili med najboljše na svetu. To jih je, kot pač vsak tepanjski uspeh, nekaj časa peklilo in grizlo, nazadnje pa so si rekli: Če so zmogli Tepanjci, bomo zmogli tudi mi, ki smo vendar neprimerno pametnejši od njih. Pa so posedli za mizo in tuhtali. Kako se zadeve lotiti, niso prav vedeli, le da bo reč hudo naporna in zamudna, jim je bilo koj jasno. Pa da bo treba prenekatero noč prebedeti ob brzojavu, kajti baje da je na drugem koncu sveta noč, ko je pri nas dan, in dan, ko je pri nas noč. Narobe svet, so si mislili, a so ta pomislek nemudoma potlačili ob vznemirljivi misli, kako bo Tepanjce razganjalo od zavisti, ko jih doseže novica o še enem imenitnem butalskem podvigu.
A ker je ljudem mrzko že popoldansko delo, kaj šele nočni šiht, in se ga zato neradi lotijo zastonj, če že, pa jih zlovoljne hitro premaga spanec in bi potem ljudje na drugem koncu sveta, tam, kjer visijo z glavami navzdol, klicarili v prazno, so še enkrat staknili glave in po posvetu z vaškim uradom za prozorne izgovore sklenili, da za projekt ključnim možem odredijo stalno pripravljenost. In so skrbno spisali ordnungo o dodatku, v njo pa z velikimi črkami zapisali, da delo mora biti opravljeno, če ne podnevi, ko je dan, pa ponoči, ko je noč. In da se, kot se edino spodobi, pošteno opravljeno delo tudi pošteno plača. Na to svojo pogruntavščino so bili sila ponosni, kajti ni bilo lahko zaobiti glavarjevega dekreta, da je treba zaradi skromne letine stisniti pasove in živeti skromno. Le zakaj bi se zadovoljili z manj, če si lahko vzamemo več, je redke glasove dvomljivcev pomiril Počen Groš. In ker je bil ta nekoč že minister in bo najbrž kmalu spet in zato ne govoriči tja v en dan, nekaj pa tudi zato, bodimo pošteni, ker jih je premamil žvenket kovancev, ki so jih začeli nemudoma preštevati v mislih, so se rade volje strinjali z njim.
In tako so začeli v Butalah svojo šolo spravljati med najboljše na svetu. Luči so v oknih peščice najmodrejših učenjakov gorele pozno v noč, sestankovalo se je od ranega jutra do poznega večera, tiskali so se elaborati in evalvacije, pregorevale so telefonske linije. In ker se ne bi spodobilo, da gre ves ta neznanski trud v nič, se je nekega lepega dne končno dopolnilo – iz belega sveta je prispelo potrdilo, da je butalska šola zdaj uradno najboljša na tem svetu! A radost je bilo kratkotrajna, nad Butale so se dobesedno čez noč pripodili temni oblaki. Ali je bila kriva zelena zavist Tepanjčanov ali otročja zamera sovaščana, ki so mu pred nosom zaloputnili vrata zakladnice, ostaja do tega dne skrivnost, a Butale je kmalu po tem veličastnem dosežku obiskal glavarjev poverjenik. Na uho da so mu prišle govorice, da v Butalah kljub zapovedani varčnosti in skromnosti ogromno delajo in še več služijo. Pa so se butalski veljaki jeli izmikati, da oni pa že ne, pri njih da je vse lepo in prav, po reglcih in predpisih. Že res, da so si eni pridno polnili mošnje in kašče, medtem ko so drugi prosjačili in stradali, a saj so bili vendar ves ta čas nenehno v pripravljenosti, s svinčnikom za ušesom in osedlanim konjem pred vrati, če bi bilo treba na poziv nemudoma zdrveti v šolo, podpisati dokument, dvigniti telefon ali odgovoriti na mejl. In to ni od muh, kar gasilce vprašajte pa policaje in zdravnike, ob katere se, začuda, nihče ne obregne, čeravno so ves čas v pogonu in jim je stalna pripravljenost postala druga čud. In so poverjeniku pod nos porinili ordnungo o dodatku, ki so jo tako modro sprejeli v veri, da jim daje popolno odvezo za to pobalinsko krajo. Pardon, nenamerno napako, kot jo je domiselno označil za njihove tegobe nadvse razumevajoči župan Presvetlik. A poverjenik se ni dal in je še naprej trmoglavil, da je bil njihov nesebični trud sicer hvalevreden, da pa je treba ponoči spati, ne delati, in da bi, kakorkoli mikavna je že misel, bili hitro vsi milijonarji, država pa na beraški palici, če bi ljudem plačevali za spanje, sanje in smrčanje. Naj butalska šola kar ostane, kjer je, na vrhu sveta, ker tja po izpričani iznajdljivosti in podjetnosti svojega kadra očitno tudi edino sodi, a denar da je treba vrniti. Ne sicer do zadnjega beliča, a dovolj, da bo zabolelo tudi tiste, ki, ker ga je bilo vsakič le za vzorec, menda sploh vedeli niso, da ga prejemajo. Ali čemu ga prejemajo. Kar jih seveda ni oviralo, da ne bi bili vseskozi v pripravljenosti ali da si dodatka za tak duševni napor ne bi zaslužili enako krvavo kot vsi drugi.
In ker krivice bolijo, namišljene nič manj kot dejanske, so butalski šolski veljaki sklenili, da se bodejo za svojo pravico borili do bridkega konca. In tako je Tekačeva Meta, ki je vajeti prevzela od Groša, potem ko se je ta vnovič zavihtel v ministrsko sedlo, kjer zdaj vnovič pridiga vzdržnost in samoomejevanje, glavarjevemu poverjeniku napovedala neusmiljeno pravdanje. Naj traja, kolikor mora, in stane, kolikor hoče, da bo le pravici nazadnje zadoščeno. Kajti, kot pravi star butalski pregovor, za pravico ni nobena cena previsoka. In kaj je umnejšega in butalskemu izročilu bolj zvestega kot trošenje tujega denarja, da bi v žepu obdržal svojega? Drživa pesti, dragi bralec, da butalskim veljakom ob samozaverovanosti in vztrajnosti, ki so jo izpričali doslej, nazadnje le uspe. Če jim bodo, kot kaže, ob strani do konca zvesto stali sočutni župan Presvetlik, omahljivi glavar Cmerar in že zdavnaj odmrla vest, bodo v poučni zgodbi o njihovem plemenitem prizadevanju za osebne koristi ob domačem ognjišču uživale še mnoge generacije mladih Butalcev.
P. S. Sleherna podobnost z resničnimi osebami je seveda zgolj naključna in nenamerna. Podobno kot opisana lumparija.
Dr. Friderik Klampfer, filozof, Filozofska fakulteta v Mariboru