Tisti, ki smo izkusili zeitgeist neponovljivih 60. let prejšnjega stoletja, se še danes z nostalgijo oziramo za njimi. Pa ne le zaradi izjemnosti takratne popularne glasbe (le kdo lahko pozabi Beatle, Stonse, Hendrixa, Joplinove in vseh ostalih?) ter dobesedno eksplozivnega razvoja vseh ostalih področij kulture nasploh, ampak tudi (ali pa predvsem) zaradi korenitega osvobajanja celotne družbe izpod spon tradicionalnih hierarhičnih struktur in vrednot ter še posebej zasužnjevalnega kapitalističnega izkoriščanja. Še kako močno so tedaj odmevale ideje protagonisov kritične teorije družbe (Horkheimer, Adorno, Marcuse), njihov somišljenik Fromm pa je z dvema temeljnima instinktivnima izvoroma, biofilijo in nekrofilijo, v jedro zadel ključno dilemo postmoderne družbe: težnjo k proliferaciji vsega, kar omogoča življenje in razvoj ali pa stagnacijo oz. povratek k negibnemu, skratka večno antinomijo med progresivnostjo in konservativnostjo.
V 60. in 70. letih so prioritetnega pomena postale človekove pravice ter boj za enakopravnost, kar z drugimi besedami pomeni odpor zoper predsodke in diskriminacijo vseh vrst: spolno, rasno, etnično itd. Ta brezkompromisni pritisk civilne družbe je rezultiral s spremembami zakonodaje, kar je bilo še posebej evidentno v ZDA. Serija raziskav je jasno pokazala, kako se je odkriti, agresivni in do kraja razčlovečujoči rasizem umaknil bistveno bolj egalitarnim, demokratičnim stališčem. Vendar so bile spremembe zakonodaje le pričetek dolgega in napornega procesa postopne eliminacije predsodkov oz. z njimi povezanih negativnih socialnopsiholoških pojavov. Po Allportovem mnenju je nujno potrebno nadaljevati še z izvajanjem bolj specifičnih pristopov, ki jih ponujajo družboslovne znanosti, npr. z metodami formalnega izobraževanja, programi neposrednega kontakta, programi skupinskega preusposabljanja, individualno terapijo in seveda z izpostavljanjem nediskriminativne vloge medijev.
Kaj je pri interkulturni edukaciji odločilnega pomena?
Že dolgo je znan program, imenovan springfieldski načrt interkulturne edukacije, ki je temeljil na posredovanju specifičnih navodil učencem iz različnih razredov v javnih šolah. Ta uspešni model je zajemal celi spekter zelo različnih pedagoških in drugih prijemov, vse od konvencionalnega ex catedra poučevanja in uporabe učbenikov, pa t.i. »nadomestnih« izkušenj s pomočjo filmov, drame, domišljije, akcijskega raziskovanja in učenja ter neposrednega sodelovanja v programih lokalne skupnosti, tudi raznovrstnih razstav, tekmovanj, festivalov, nadalje uporabe principov skupinske dinamike, diskusijskih tehnik, sociodrame, skupinskega preusposabljanja in še čisto psihoterapevtskih intervencij ter psihološkega svetovanja. Oglejmo si nekoliko pobliže ves ta diapazon različnih pristopov, katere navaja Allport.
Po seriji eksperimentov, od katerih jih je bilo kar dve tretjini uspešnih, je evalvacija pokazala na prednost indirektnih metod, pred klasičnimi pedagoškimi, torej tistih, katerih cilj ni bil neposredno uperjen k redukciji predsodkov. Tako so se še posebej izkazali projekti v skupnosti, participacija v realističnih situacijah, ne pa toliko direktno pridobivanje znanja oz. faktografsko učenje. Pri prvih je odločilnega pomena to, da prav zaradi oblikovanih ciljev samih, pogosto prihaja do neposrednega druženja in celo sklepanja prijateljskih vezi s člani stigmatiziranih skupin, slednje pa je manj uspešno zato, ker se tovrstno znanje hitro pozabi, ker mu primanjkuje integriranosti ali pa je popačeno iz subjektivnih razlogov. Res pa je, da je takšno interkulturno poučevanje ex catedra v šolah nujen, čeprav ne zadosten pogoj za borbo zoper predsodke in to iz preprostega razloga, saj mnogi učenci izhajajo iz okolij, katera jim ne omogočajo pridobivanja objektivnih informacij o drugih kulturah.
Tovrstni programi temeljijo na premisi, da nevednost, pomanjkanje relevantnih informacij in iz tega izhajajoči strah (ta izhaja iz realističnega ali zgolj simboličnega občutka ogroženosti) povzročajo predsodke. Zato gre domnevati, da je pravi odgovor zoper razvoj predsodkov, multikulturni edukativni kurikulum. Ta, po Banksu, vključuje obsežna gradiva o zgodovini in raznovrstnih kulturnih praksah široke palete rasnih in etničnih skupin. Še posebej je pomembno, da se te informacije prezentirajo s perspektive ravno teh deprivilegiranih skupin. Tudi treningi kulturne raznolikosti prinašajo dobre rezultate. Za razliko od šol in fakultet pa so ti bolj uporabni v podjetjih, s pozitivnim vrednotenjem medkulturnih razlik pri managerjih in ostalih zaposlenih. Neka študija nakazuje na to, da je na tak način možno vplivati na identifikacijo z različnimi kulturami in zmanjšati predsodke na delovnem mestu (Tan, Morris, Romero, 1996).
Znana je Rokeacheva tehnika konfrontacije vrednot iz leta 1973. Ta je še posebej uporabna pri t.i. averzivnih rasistih, to so tisti, ki sicer zavestno pristajajo na egalitarne vrednote, a na nezavednem nivoju vseeno ob stiku z osebami, ki so tarče predsodkov, dosledno izkazujejo strah, nelagodje, odpor. Gre za ambivalenco, katero bi lahko uspešno zmanjševala prav ta tehnika. Ne gre za nič drugega, kot za prepoznavanje, ozavedenje kontradikcije med ključnima vrednotama enakosti po eni strani in svobode po drugi. Nato ozavestijo potencialni vpliv tega konflikta na lastne rasne predsodke. Na ta način namenoma vzbujeno stanje lastnega nezadovoljstva, ki izhaja iz spoznanj o tej kontradikciji, bo motiviralo take osebe, da pričnejo bolj ceniti vrednoto enakosti in da tudi svoje vedenje preoblikujejo tako, da postane bolj konsistentno z lastno predstavo o sebi, ki je osvobojena predsodkov. Emocionalne reakcije, kot npr. sram, krivda, povzročijo ozavedenje diskrepance, ta pa potem motivira te osebe, da kontrolirajo spontane stereotipske reakcije. Tak proces samoregulacije lahko čez čas bistveno zmanjša avtomatične, nezavedne stereotipe. A žal ta izrazito spoznavna tehnika ni učinkovita za tiste, z zelo zakoreninjenimi predsodki. Je pa vseeno vredno razmisliti o vpeljavi tovrstnega pristopa v splošne šolske programe pri učencih in dijakih.
Dodana vrednost interaktivnih tehnik
Vendar zgolj s podajanjem informacij, ne glede na to, kako kvalitetne so in kako dobro so pripravljene, žal ne moremo pridobivati neposrednih izkušenj ali razvijati veščin, ki bi zmanjševale intergrupno aksioznost (strah) ali vplivale na preseganje negativnih stereotipov. Da bi dosegli ravno to, je potrebno implementirati interaktivne tehnike. Te temeljijo na neposrednem intergrupnem kontaktu, kot je npr. kooperativno učenje ali pa intergrupni dialog. Udeleženci v takih srečanjih spoznavajo, da se tudi člani diskriminiranih skupin med seboj znatno razlikujejo, da niso »vsi isti«, takšna pridobljena diferencirana percepcija pa je osnova za redukcijo predsodkov.
Pri prvem gre za oblikovanje manjših skupin, sestavljenih iz različnih rasnih ali etničnih kategorij, ki sodelujejo pri izvedbi neke delovne naloge. Namen je povečevanje medkulturnega oz. medetničnega sprejemanja in nudenja pomoči, kakor tudi razvoj empatije. Kot kaže je ta pristop najbolj učinkovit tedaj, če udeleženci eksplicitno ne pripadajo skupinam na podlagi rasnih ali etničnih kategorij.
Pri drugi tehniki pa združujemo udeležence različnih ras ali kulturnih okolij po kriteriju visoke sprejemljivosti določenih pogojev (npr. enak status, podpora zunanjih avtoritet, izkazana kooperativnost itd.). Skupina nato sodeluje v na pol strukturiranih interakcijah, pod vodstvom treniranih supervizorjev. Razpravljajo o zadevah v zvezi z intergrupnimi relacijami, kot so npr. predsodki, diskriminacija, prebirajo in potem diskutirajo o aktualnih družbenih dogodkih. Vaje so pripravljene tako, da vzbujajo diskusijo. Zagotavljajo se priložnosti, da udeleženci izrazijo svoje izkušnje. Raziskave res kažejo, da tovrstni programi vodijo k boljšemu razumevanju rasne identitete, zmanjšujejo rasno polariziranost in povečujejo percepcijo skupnih značilnosti skupine.
Že Allport je opozoril še na skupinsko preusposabljanje, kjer gre za učenje novih veščin, katere bistveno zmanjšujejo izraženost predsodkov. Tako se je zelo dobro izkazala metoda igranja vlog in psihodrame, pa tudi drugih tehnik skupinske dinamike, ki omogočajo pridobivanje empatije skozi izpopolnjevanje v medosebnih veščinah (komunikacija, reševanje konfliktov, demokratično vodenje itd). Udeleženci v takih praktičnih delavnicah najprej pridobijo uvid v lastne motive, čustva, obrambne mehanizme, poleg tega pa se tudi preizkusijo v prevzemanju vloge ali položaja oseb, ki izhajajo iz diskriminiranih skupin. To jim omogoča intenzivno osebno izkušnjo, z zaželenimi posledicami, kot so zmanjševanje inhibicij in medosebne rigidnosti. Pri mlajših otrocih pride še posebno prav uporaba igralne terapije.
Drugi avtorji (Kawakami et al.) pa so v seriji eksperimentov pokazali, kako je možno reducirati aktivacijo avtomatskih stereotipov in sicer z dolgotrajnimi treningi (preusposabljanjem). Ti namreč razbijejo »moč navade«, ki sicer privede do teh stereotipov. Izkazalo se je, da je učinkovita tudi dosledna negacija predsodkov (npr. da ob istočasnem prikazovanju slike skinheada in besede »agresiven«, to asociacijo enostavno dosledno zanikujemo.
Ključna vloga medijev
V sodobnem času je vpliv medijev na oblikovanje stališč (in s tem tudi predsodkov) izjemen. Seveda se je umestno vprašati, kako bi bilo potrebno načrtovati propagandne aktivnosti usmerjene v razvijanje večje tolerantnosti do diskriminiranih skupin. Najprej bi bila vsekakor potrebna obsežna kampanja v širokem spektru medijev, nikakor le sporadično pojavljanje. Ker so predsodki zelo zakoreninjene kognitivne strukture, je potrebno vselej upoštevati možnost vračanja na izhodiščno stanje, torej regresijo, zato je medijsko načrtovanje kampanje toliko bolj pomembno. Prav tako je treba računati na dolgoročne, prolongirane učinke, še posebej pri tistem deležu populacije, ki je ambivalenten ali ki sprva močno nasprotuje takim sporočilom. Manjši učinek bo seveda pričakovati pri trdno prepričanih posameznikih. Vsebinsko morajo biti te aktivnosti zasnovane tako, da znižujejo stopnjo negotovosti ali tesnobe (npr. v zvezi z begunci, pripadniki drugih ras itd.), predstavljajo naj protistrup zoper populistično agitacijo. Seveda je pomembna tudi prestižna simbolika, sodelovanje popularnih osebnosti in odločilnih mnenjskih vodij.
Skupina raziskovalcev (Kinder, Sanders; Iyengar) je v 90. letih prejšnjega stoletja opozorila na bolj subtilne dejavnike medijskega vpliva. Gre za perspektivo, zorni kot, s katerega mediji poročajo o kaki temi oz. zgodbi. Iyengar loči dva taka temeljna pristopa: epizodično in tematsko poročanje o relevantnih temah. Prvo je površno, partikularno poročanje o dogodkih, če gre za televizijo, je v ospredju vizualno portretiranje. Zaradi tega ni zmožno širše kavzalne razlage socialnih problemov, ampak prevladujejo individualistični atributi, vnaprej pričakovana stališča in politične preference. Drugo vrsto poročanja pa lahko imamo za bolj splošno, abstraktno, kontekstualno.
Iyengar je še posebej raziskoval odnos medijev do rasne neenakosti. Z metodo analize vsebine televizijskih novic, je ugotovil, da so ta problem v mnogo večji meri obravnavala tematska, ne pa epizodična poročila oz. objave. Nadalje je z dodatnimi eksperimenti ugotovil, da obsežno tematsko poročanje bistveno uspešneje deluje zoper rasne predsodke, kot pa individualistični atributi, utemeljeni na dominantni ideologiji. Še posebej je pomembna frekventnost in ažurnost medijskih sporočil.
Domet psihoterapije pri eliminaciji predsodkov
Pričakovali bi, da je zaradi tolikšne trdovratnosti predsodkov individualni psihoterapevtski pristop najbolj učinkovita metoda njihove eliminacije. To v veliki meri drži. Vendar komaj kateri klient poišče psihoterapevtsko pomoč zaradi tega, ker so mu napoti lastni predsodki. Kvečjemu so moteče druge težave, ki ovirajo normalen tok njegovega življenja. A po drugi strani je res, da se z uspešnim reševanjem notranjih konfliktov (npr. pri nevrozah, motnjah osebnosti itd.), obenem izboljšuje tudi stališčna struktura v smislu zmanjševanja predsodkov. To pomeni, da je osebnostna rast oz. duševno zdravje v pravem pomenu besede antinomija osebnostnim motnjam, duševnim boleznim in tudi ekstremističnim stališčem – predsodkom. A v strokovnih krogih še danes ni povsem jasno, če so izraziti predsodki in diskriminacija tudi simptom globlje osebnostne motenosti. Uradna psihiatrija temu nasprotuje, vse več pa je kritičnih glasov, ki pravijo, da gre pri predsodkih, tako kot pri ostalih osebnostnih dimenzijah za kontinuum, pri čemer en pol predstavlja absolutno (v bistvu le hipotetično) odsotnost kakršnihkoli predsodkov, nasprotni pol pa izjemno razdiralne predsodke. In prav ta ekstrem bi naj pomenil tudi osebnostno motenost.
Vendar do redukcije predsodkov ne privede le implementacija takšnih intenzivnih zvrsti psihoterapije, kot je npr. psihoanalitična (psihodinamska), vedenjsko – kognitivna ali sistemska, temveč so znaten upad opazili tudi pri manj sofisticiranih, bolj »površinskih« pristopih. Tako so že v 60. letih poročali o pozitivnem učinku tečaja senzitivnega treninga, ki pripomore k vzpostavitvi medsebojnega zaupanja in realnejšega samovpogleda, s čimer izginjajo tudi predsodki.
Kasneje sta Grossarth-Maticek in Eysenck poskusne osebe z izrazitimi etničnimi in drugimi predsodki naključno sortirala v eksperimentalno ter kontrolno skupino, nato pa pri prvi izvedla krajši tečaj po principih vedenjsko-kognitivne terapije, pri drugi pa ne. Poskusne osebe niso bile seznanjene s tem, da je bil namen implementacije tega tečaja redukcija predsodkov. Ob koncu eksperimenta sta ponovno merila predsodke pri obeh skupinah in sicer najprej po šestih mesecih, nato po enem letu in še po dveh letih. Rezultati so res osupljivi. Ne le, da je eksperimentalna skupina, ki je bila deležna tovrstnega tretmana, že kmalu izkazala bistven upad manifestiranja predsodkov, ampak se je ta efekt še poglobil po enem in še nekoliko bolj po drugem letu od zaključka tega eksperimenta!
Prav neverjetno pa se zdi, da se izboljšanje pojavlja celo po uporabi takšnih tehnik, kot je recimo budistična metta meditacija, imenovana tudi »ljubezniva naklonjenost« (loving kindness meditation). Ta se izkaže kot zelo obetavna tehnika redukcije predsodkov, s katero je moč vzbuditi široko paleto pozitivnih čustev. Eksperimenti so pokazali, da že kratkotrajna (sedemminutna!) implementacija te tehnike učinkovito zniža t.i. implicitne predsodke do določene diskriminirane skupine in poveča stopnjo samokontrole, kar pa ne velja za vse ostale možne skupine. Scherer je recimo pokazal, da čustvo ljubezni kljubuje kategoriziranju, ki je fundamentalni izvor stereotipov. Ta oblika meditacije usmerja pozitivna čustva k izbranim objektom (pripadnikom diskriminiranih skupin).
Kontaktna teorija – ključna domena eliminacije predsodkov
Že Allport je v 50. letih prejšnjega stoletja odkril široko uporabnost metode neposrednega kontakta med različnimi skupinami. Vendar so za resnično redukcijo predsodkov potrebni predvsem naslednji štirje pogoji: a) enak status med pripadniki različnih skupin (socialno-ekonomski status, izobrazba itd.), b) usmerjenost k skupnemu cilju, c) odsotnost tekmovalne naravnanosti med skupinami, d) podpora, ki jo zagotavljajo nadrejeni, takšne in drugačne avtoritete ali ki izhaja iz socialnih norm lokalnega okolja. Ti pogoji reducirajo predsodke tako, da zrahljajo meje med skupinami, t.j. skozi proces dekategorizacije. Takšna medskupinska interakcija bo povzročila spremembo perspektive v smislu individualizirane percepcije posameznih članov diskriminirane skupine. Interakcija postane bolj osebna in intimna. Diskriminirano skupino zato ne zaznavajo več kot nekaj homogenega, nespremenljivega.
Tudi Sherif se strinja s tem, da je kooperativna interakcija ena od najbolj učinkovitih metod skupinskega kontakta, ki zmanjšuje predsodke. Gre namreč za to, da se prej ločene reprezentacije, torej predstave o članih posameznih skupin, sedaj poenotijo, združijo v predstavo ene same, inkluzivne skupine. Temu se reče rekategorizacija, rezultat je enotna skupinska identiteta.
Potrebno je reči, da je ravno tovrstna »kontaktna« hipoteza bila do sedaj najbolje raziskana med vsemi metodami redukcije predsodkov. Pettigrew in Tropp sta izvedla obsežno metaanalizo z več kot 200 študijami in res je kar 94% študij potrdilo ugoden vpliv te metode na redukcijo predsodkov (r = -0,42). V tistih programih, v katerih se udeležbe pripadniki različnih skupin niso mogli izogniti, pa je bil končen efekt še močnejši (r = -0,72). Poleg tega se je izkazalo, da je ta efekt splošen, da velja za različne situacije in celo za različne diskriminirane skupine. Ta analiza je celo pokazala na znatno večjo možnost generalizacije, kot pa so do takrat domnevali. Je pa res, da imajo pogoji kontakta med skupinami različen efekt glede na to, katera skupina je diskriminirana. Tako imajo takšni strukturirani kontakti npr. z istospolnimi večji efekt, kot pa z invalidnimi osebami.
Predsodki kot trdovratna navada
V splošnem res lahko imamo predsodke za neke vrste trdovratno navado. Sodobnejše študije (npr. Monteith) pa ravno zaradi tega, same programe redukcije predsodkov upravičeno imajo za proces razbijanja teh navad. Osebe, ki se želijo znebiti predsodkov, se morajo teh najprej ozavestiti. Odpovedovanje predsodkom namreč zmeraj terja zavestno odločitev, enostavno jih označimo kot neprimerne medosebne odnose. Naslednji korak je ponotranjanje novih prepričanj, nasprotnih predsodkov. In končno, naučiti se je treba inhibirati avtomatične reakcije ter jih zamenjati s kontroliranimi. Čeprav je to vse prej kot lahko, pa je takšno navado vseeno mogoče razbiti – vsekakor bolj, kot je bil nekoč pesimističen Einstein, ko je dejal, da je: »lažje razbiti atom, kot predsodek«.
Razumljivo pa je, da nekaterim ljudem to bolj uspeva, kot drugim. Njihove kapacitete za regulacijo so večje. To so tisti, katerih nivo predsodkov je že v osnovi nižji, poleg tega pa jih označuje še neka pomembna lastnost, katera tistim z bolj izraženimi predsodki manjka – to je občutek krivde oz. samokritika. Ti so tudi zelo osredotočeni nase, poleg tega pa je cilj njihove samoregulacije ravno odpravljanje diskrepance med demokratičnimi vrednotami in stereotipskimi reakcijami. To so ljudje, ki se znajo učiti iz svojih napak. Posamezniki z nižjim nivojem predsodkov so bolj notranje (intrinzično) motivirani, da se jih rešijo, za razliko od tistih z visoko stopnjo predsodkov, ki jih bolj ženejo zunanji standardi (npr. legalne sankcije, javno mnenje…), ki so torej bolj ekstrinzično motivirani. Prve označuje bolj občutek krivde, druge pa strahu.
Vendar tudi širša družbena akcija, v smislu nadomeščanja obstoječih predsodkov z drugačnimi, bolj demokratičnimi socialnimi normami, ni vselej uspešna. Seveda ne moremo kar negirati prizadevanj politike, zakonodajalca in širše javnosti, da ustvarijo drugačen normativni okvir prohibicije manifestacij rasizma in drugih antidemokratičnih tendenc. Ti cilji so vsekakor hvalevredni in koristni za velik del populacije, a izkušnje kažejo, da kaj hitro pride do nasprotnega učinka, ko se diskriminacija še poveča! Zato je potrebno oblikovati takšne strategije redukcije predsodkov, ki bodo ukrojene po meri specifičnih potreb določenih segmentov populacije. Za tiste z nižjo stopnjo predsodkov bo cilj neposredno usvajanje demokratičnih standardov. Ti se bodo morali naučiti zgodnje detekcije signalov, ki vodijo do predsodkov, s čimer jih bodo potem lažje kontrolirali.
Kaj pa tisti, ki take motivacije ne premorejo, ki jih obremenjuje visoka stopnja predsodkov? Žal izsledki zajetnega svežnja raziskav dokazujejo, da je spreminjanje predsodkov pri takih ljudeh izjemno težka naloga. Edukativni pristopi, persuazija, propaganda, terapija z vpogledom (insight therapy), tudi intergrupni kontakti, v najboljšem primeru prinašajo zgolj mešane rezultate. Zato je pri teh posameznikih izrednega pomena izvajanje postopkov, ki zmanjšujejo jezo, saj je to primarnega pomena za redukcijo predsodkov. Priporočena strategija je zmerno, nikakor ne pretirano zunanje doziranje pritiska k zmanjševanju predsodkov, takšna upravičenost nadalje sproži še notranjo motivacijo po spremembi, še posebej, če je izbira določenega vedenja nekaj prostovoljnega. Dobro so se obnesli še poskusi razvijanja empatije do diskriminiranih skupin. Empatija je namreč nasprotna jezi in nasprotovanju. Batson s sodelavci tako poroča o pozitivnih izkušnjah pri kreiranju programov takega kova. Prav tako dobro se je izkazal vpliv pomembnih drugih, torej »opinion makerjev«.
Kaj se da narediti v šolah?
David in Roger Johnson pa sta več kot 30 let izvajala raziskave o učinkovitosti praktičnih pristopov v šolah. Ugotovila sta, da je za promocijo nediskriminativnega šolskega okolja ključno razvijati takšno organizacijsko kulturo, katera temelji na medsebojni skrbi za vzpostavljanje osebnih relacij med pripadniki različnih ras ali kultur, pa tudi na vzgoji državljanskih vrednot in kar je še posebej pomembno, na strategijah konstruktivnega reševanja konfliktov in mediacije. Takšne šole postanejo učne skupnosti, temelječe na sodelovanju. Bogate empirične evidence dokazujejo, da kooperacija omogoča višje storilne dosežke, tekmovanje in individualistična orientacija pa bistveno manj. Oblikujejo se pozitivni medosebni odnosi med pripadniki različnih skupin. Seveda se v ta namen široko uporablja metoda učnih skupin, usmerjenih k skupnim ciljem. Posebnega pomena tukaj je pozitivna socialna soodvisnost, kar pomeni, da je sleherni dosežek posameznika odvisen od dejavnosti drugih. Primer takega pristopa je npr. kooperativno učenje, kjer si vsi udeleženci prizadevajo za dosego skupnega in učnih ciljev slehernega posameznika. Vsaka učna tema, vsak kurikulum je namreč možno preoblikovati na tak način. Osnovna vrednota, medsebojna soodvisnost, živi na vseh ravneh šole – v razredu, med posameznimi oddelki, na nivoju celotne šole. A sodelovanje se tukaj ne neha, razteza se s projektnim delom še navzven, v zunanje okolje, (npr. partnerstvo med šolo in starši, šolo in sosesko itd.). Posebnega pomena je pri tem razvoj medosebnih veščin in komunikacijskih spretnosti, pa metod vodenja, sprejemanja odločitev, skratka t.i. »mehkih veščin«.
Veliko besed je bilo že pred leti izrečenih in veliko črnila prelitega glede uvajanja domovinske oz. državljanske vzgoje v osnovne in kasneje v srednje šole, ideje so se pojavile celo glede potrebnosti teh vsebin v vrtcih. Zlasti apologeti politične desnice so veliko stavili na nacionalno identiteto, domoljubje, kulturno pripadnost, seveda nikakor na multikulturnost. Desničarski um namreč ni zmožen dojeti razlike med pravim domoljubjem in razdiralnim nacionalizmom. In ravno tukaj se skriva nevarnost – mejo med patriotizmom in nacionalizmom ter vsemi mogočimi diskriminacijami je moč zlahka prestopiti, zato trikrat velja premisliti, kako te pojme predstaviti nadobudnežem po šolah. Morda je zato kurikulum osnovnošolskega predmeta Domovinska in državljanska kultura in etika, nekakšen kompromis med večnimi kontradiktornimi političnimi silnicami. A že bežno listanje po njem pokaže na neizkoriščene mnogo večje možnosti redukcije predsodkov, kot pa jih sicer (bolj informativno) ponuja. Spomnimo se samo na zgoraj naštete praktične metode; te bi s pridom lahko izrabili za doseganje tako urgentnega cilja, kot je to zmanjševanje predsodkov in diskriminacije.
Nedavni dogodki tudi pri nas v Sloveniji žal ne dajejo dobrega obeta, saj smo bili celo priče perfidni zlorabi otroške literature za širjenje rasistične propagande. Šlo je za javni razpis za pravljice strankarskega desničarskega trobila Demokracija in založbe Nova obzorja. V njem so med drugim zapisali, da morajo pravljice obravnavati nevarnosti, ki jih prinašajo multitikulturalizem in ilegalne migracije, da morajo krepiti narodno zavest in v otroku spodbuditi domoljubje ter pripadnost tradicionalni družini, ki je “temelj in branik slovenstva”. Med pogoji je recimo tudi ta, da ima lahko pravljica za glavne osebe poosebljene živali, kjer mora pozitivne junake predstavljati domača živalska vrsta, vsiljivce oz. negativce pa “tujerodna invazivna vrsta”. Poudarek na koncu pravljice naj bo takšen, da je “lepo živeti v tradicionalni družini (oče, mama, otroci) in obkrožen s sonarodnjaki oziroma s svojo vrsto”. Kaj reči ob tem? Morda le to, kakšen vzor in skrajni domet svojega delovanja si privošči slovenska desnica. Kaj niso nekoč v Hitlerjevi Nemčiji risali stripe in nasploh izdajali otroško literaturo s protijudovskim sporočilom?
Za konec: ni videti konca borbi zoper predsodke in diskriminacijo!
Po drugi strani z grenkobo ugotavljamo, da so slovenska politika, sodstvo in ostale državne institucije pogorele pri odločnejši obsodbi, predvsem pa uvajanju učinkovitejših praks zoper sovražni govor. Svetlo izjemo tukaj predstavljajo Šarčevi pomisleki glede oglaševanja v medijih z izrazito ksenofobno in rasistično vsebinsko orientacijo. Najbrž ni treba posebej dokazovati, da je ravno sovražni govor tisto leglo, kjer se kotijo najbolj zavržni stereotipi, predsodki in diskriminacija. Spomnimo se samo Allportovega opozorila glede nujnih pogojev eliminacije predsodkov. Eden takih je zagotovo vzpostavljanje inkluzivnih socialnih norm, to pa je vsekakor temeljna naloga politike in družbenih institucij. Če zatajijo te, potem se od demokratične družbe lahko kar poslovimo, ker bodo potem norme postali predsodki sami. Hvala lepa za takšno necivilizirano civilizacijo!