V prejšnjem sestavku je bilo govora o vplivu inteligentnosti na razvoj specifične ideološke orientacije. Že mnoge starejše, še posebej pa sodobnejše študije so potrdile povezanost nižjih kognitivnih sposobnosti (IQ) z desničarsko avtoritarnostjo (RWA), kar privede do t.i. socialne konservativnosti (sprejemanje tradicionalnih in moralnih vrednot, podrejanje etabliranim institucijam, zavračanje sekularizma in vsakršnih družbenih sprememb ob sprejemanju družbenega statusa quo, odrekanje pravic istospolnim, pravici do splava, preferiranje družinskega življenja, patriotizma, nacionalizma itd). Mnogo manj enoznačne so korelacije med inteligentnostjo in orientacijo socialne dominantnosti (SDO), ki bi bile predpogoj za t.i. ekonomsko ali fiskalno konservativnost (sprejemanje obstoječega neoliberalnega ekonomsko-političnega modela, zagovarjanje obsežne privatizacije, deregulacije, nizkih davkov, zmanjševanje vloge države itd.). A v obeh primerih izhajamo zmeraj iz posameznika, iz njegovega notranjega sveta, ki producira določene vedenjske vzorce. Nič pa še ne vemo o tem, kako prevladujoča populacijska ideološka stališča na širši, societalni ravni, učinkujejo na pojave, kot so npr. družbeno blagostanje, zdravje, socialna patologija, BDP itd. In kakšno vlogo ima pri tem nivo inteligentnosti celotne populacije! Gre torej za prehod od individualnega k družbenemu.
Družbeni konservativni sindrom in njegovi učinki
Avstralski psiholog Lazar Stankov, ki smo ga srečali že v prejšnjem članku, je problematiko konservativizma z individualnega nivoja razširil še na družbeni in medkulturni, saj je proučeval obširni vzorec respondentov iz kar 33 držav s celega sveta. S pomočjo sofisticiranih metodoloških procedur je uspel izluščiti t.i. družbeni konservativni sindrom, kot latentno dimenzijo. Tega tvori cel grozd različnih vrednot, prepričanj, stališč in dispozicij, katere vzdržujejo staus quo: tradicionalne vrednote (sprejemanje tradicije, ponižnost, pobožnost, zmernost), konformistične vrednote (poslušnost, samodisciplina, vljudnost), nadalje občutek varnosti (sprejemanje družbenega reda, nacionalne varnosti, družine), poleg tega pa še kolektivizem (občutek ponosa in pripadnosti skupini, ki je predmet identifikacije), konvencionalna religiozna prepričanja, sprejemanje mističnosti (vključujoč tudi paranormalnost), manjšo odprtost do intelektualnih izzivov, vestnost in nestrpnost do tujcev. V strukturi tega konservativnega sindroma zdaleč najbolj prevladuje domena religioznosti, kar je popolnoma v skladu že z Wilsonovo ugotovitvijo iz davnega leta 1973, pa tudi z mnogo novejšim razkritjem avtorjev Lynna, Harveya in Nyborga (2007) na vzorcu 137 držav, glede korelacije med nacionalnim IQ ter vero v Boga (r = – 0,60). Ostali dve domeni sta še socialna dominantnost in moralnost.
Lazar Stankov je nato vse proučevane države razvrstil v tri t.i. »psihološke kontinente«: liberalnega, konservativnega in vmesnega, s čimer je dobil nekakšen psihološki atlas sveta. Znotraj vsake države obstajajo vsi trije profili, a v različnih proporcih, prevladujoč je tisti, ki je disproporcionalno velik (40% ali več). Empirični podatki kažejo, da v prvega večinoma sodijo liberalne evropske države (Grčija, Irska, Nizozemska, Velika Britanija, Nemčija, Španija itd.), skupaj s Kanado in Avstralijo, v drugem so v glavnem dežele iz južne hemisfere (Filipini, Indija, Bangladeš, Etiopija, Kenija, Argentina, Peru itd.) , vmes pa so ZDA, Rusija, Ukrajina, Poljska, Kitajska, Singapur, Južna Koreja, Japonska, Brazilija, Mehika, Egipt.
Sicer pa so ugotovljene korelacije med tem splošnim konservativnim sindromom in inteligentnostjo signifikantno negativne. Če upoštevamo fluidno inteligentnost, ki ni odvisna od pridobljenega šolskega znanja, znaša korelacija: r = – 0,39, če pa vzamemo v obzir matematične dosežke na znameniti »PISI« (Programme for International Student Assessment), bo ta še močnejša: r = – 0,47. Še bolj presenetljivi so rezultati pri spremenljivki BDP. Stankov in Lee sta namreč ugotovila, da je povprečni BDP držav »liberalnega kontinenta« kar za sedemkrat večji kot tisti v državah »konservativnega kontinenta«! Prav tako je opaziti pri HDI indeksu (Human Development Indeks), ki so ga razvili v OZN in ki vsebuje tri ključne domene: spodobni življenjski standard, pridobljeno zanje, dolžina življenja in zdravje, ter splošnem konservativizmu, zelo pomembno negativno korelacijo: r = – 0, 73! A to še ni vse: podobne tesne povezanosti obstajajo med tem sindromom in ostalimi družbeno pomembnimi fenomeni – politično stabilnostjo, vladavino prava, kontrolo korupcije, učinkovitostjo vlade, indeksom demokracije in občutjem sreče. Tako Stankov in Lee ugotavljata, da splošni konservativni sindrom pomembno negativno korelira z družbenim bogastvom (BDP), izobraževalnimi dosežki, transparentnostjo medijev in svobodo.
Zaključimo lahko naslednje: če na individualnem nivoju (kot smo videli v prejšnjem članku!) nižji IQ vpliva na RWA (desničarsko avtoritarnost) in SDO (orientacijo socialne dominantnosti), to dvoje pa potem na vedenje (predsodki, rasizem, podpora populističnim strankam, Brexit itd.), potem bo na nacionalnem nivoju nižji IQ vplival na nižji BDP, nižje demokratične standarde, nižje splošno družbeno blagostanje (well-being) in na razrast celega spektra različnih socialno-patoloških pojavov. Ker je torej nižji nacionalni IQ dokazano povezan s prevladujočim družbenim konservativizmom, nas ne more presenetiti njegov negativen vpliv na celovito družbeno prosperiteto.
Zakaj je nacionalni IQ pomemben?
Že leta 1841 je Friedrich List zapisal, da je vsepovsod in v vseh časih blagostanje naroda odvisno od enakih razmerij inteligentnosti, morale in marljivosti državljanov; zaradi tega bogastvo nastane ali pa se zmanjša. Ni kaj, ta pomembni nemški ekonomist je res zadel v bistvo samega problema – namreč, čemu sploh razpravljati o nacionalnem IQ in njegovih implikacijah za družbeno prosperiteto?
No, s tem vprašanjem se vse številnejši raziskovalci dandanes zmeraj bolj intenzivno ukvarjajo, merjenje nacionalnega IQ, torej povprečne inteligentnosti, značilne za posamezne kulture oz. širše skupnosti (npr. države), korelacije z drugimi variablami in iskanje vzročno-posledičnih povezav postaja zmeraj bolj relevantno. A pri tem je potrebno uporabljati mnogo bolj sofisticirano metodologijo, kot so jo poznali nekoč. Sicer pa je danes v veljavi širši pojasnjevalni okvir, kot si ga je zamišljal prej omenjeni List – govorimo namreč o človeškem kapitalu (human capital), ki na splošno predstavlja vse, kar ljudje nosijo v sebi in kar je koristno za ekonomske aktivnosti. Tako so tudi kognitivne sposobnosti tiste, ki prispevajo k napredku individualne, institucionalne in societalne ravni produktivnosti, dohodka in bogastva. Ta osnovna podmena je bila večkrat empirično potrjena in sicer pri različnih indikatorjih človeškega kapitala, različni metodologiji in tehnikah ocenjevanja ter glede različnih ekonomskih kriterijev (BDP per capita je samo eden izmed njih).
Ob tem je potrebno upoštevati še t.i. Flynnov efekt, ki so ga opazili v prejšnjem stoletju. Gre za to, da izmerjena inteligentnost narašča v desetletjih, Pietschnig in Voracek sta ugotovila, da za skoraj 3 IQ točke na desetletje, kar je precejšen porast. Najprej je tak trend Flynn zaznal v razvitih zahodnih državah, kasneje so poročali o njem še iz držav razvoju (npr. Kenija). Vendar lahko pričakujemo v razvitih deželah le majhen porast kognitivnih sposobnosti (pa bo kljub temu gospodarska rast znatna!), v manj razvitih pa bo šlo za mnogo večji preskok v IQ, zato bo v nekaterih državah Afrike ali Azije, tudi večja pričakovana stopnja gospodarskega razvoja. Očitno imamo opravka z realnim svetovnim pojavom povečevanja razumskih zmožnosti, ne pa s kakšnim metodološkim artefaktom. Razloge zanj pripisujejo štirim temeljnim vzrokom: boljši prehranjenosti prebivalstva, višjemu nivoju javnega zdravstva, zvišanemu življenjskemu standardu in boljšemu ter dolgotrajnejšemu izobraževanju. Nikakor pa ne genetskim razlikam, npr. rasnim, etničnim, kar pomeni odločilen udarec predvsem rasističnim razlagam, o katerih je tekla beseda v enem od mojih prejšnjih člankov.
Rindermann in Becker, tako kot številni drugi pred njima, neizpodbitno pokažeta na odločilno povezanost nacionalnega IQ z BDP, pri čemer se osredotočita ravno na ta Flynnov efekt razvoja inteligentnosti, ki vodi k napredovanju BDP per capita. A najbolj zanimiva je njuna ugotovitev, da se največji efekt pokaže šele po 10 letih, kar bi pomenilo, da je to optimalno obdobje, ko se prirastek v inteligentnosti odrazi v družbeni strukturi, skozi raznovrstne ekonomsko-tehnološke mehanizme, npr. znanstvene in tehnološke inovacije, upravljanje s talenti (talent management), poklicne treninge itd., preden nastopi razviden presežek v BDP. Korelacija je osuplivo visoka: r = 0,77, kar nas samo še utrjuje v prepričanju, da je človeški kognitivni kapital, ki se nedvomno mnogo bolj manifestira v liberalnih, kot pa konservaivnih sredinah, resnično zdaleč najpomembnejši dejavnih gospodarskega uspeha.
Tudi Lynn in Vanhanen zagotovo sodita med tiste raziskovalce, ki jih zanimajo značilnosti demografskih, ekonomskih, socioloških, epidemioloških in drugih variabel v daljših časovnih obdobjih ter obširnejših geografskih okoljih. Pri tem običajno uporabljata metodologijo meta-analiz določenih pojavov, v katerih gre za združevanje večjega števila raziskav (včasih tudi po več 100!) v različnih časovnih obdobjih. Tako ju je med drugim še posebej zanimalo vprašanje, ali v zelo dolgem časovnem intervalu in sicer od leta 1500 do 2000, nacionalni IQ res napoveduje ekonomsko rast ali ne. Podatki so bili zbrani za kar 132 držav, korelacija pa je bila visoka, znašala je 0,71. To pomeni, da je IQ določene populacije resnično poglavitni dejavnik višje ekonomske rasti. Možna razlaga bi bila, da imajo inteligentnejše populacije večjo sposobnost vzpostavljanja takšnih ekonomskih institucij, ki zagotavljajo večjo stopnjo rasti.
Razen tega avtorja ugotavljata še dvoje, na prvi pogled kontradiktornih povezav. Najprej gre za visoke pozitivne korelacije nacionalnega IQ s t.i. ekonomsko svobodo, torej dobro razvito tržno ekonomijo (ekonomska kompeticija, pravna zaščita lastninskih pravic, svobodna trgovina itd.), po drugi strani pa je opazen trend, da družbe z višjo stopnjo inteligentnosti tudi razvijajo takšne družbene mehanizme, ki preprečujejo pretirano eksploatacijo manj premožnih slojev. Povezanosti med neenakostjo v dohodku, izmerjeno s splošno uveljavljenim Gini indeksom in nacionalnim IQ so namreč upoštevanja vredne, pri različnih avtorjih vse sežejo čez 0,50. Pričujoči rezultati bi potemtakem nakazovali na to, da je za prosperiteto neke družbe odločilno tako zavračanje preživelega neučinkovitega planskega gospodarstva, kot tudi povampirjenega, nebrzdanega neoliberalizma. Srednja pot, recimo skandinavski ekonomski model, morda celo moderni demokratični socializem (Sanders, Corbin), bi pomenila pravi odgovor na izzive sodobnega sveta.
Upoštevaje številne druge raziskovalne vire, so zanimive še visoke stopnje povezanosti nacionalnega IQ s pomembnimi družbenimi pojavi, kot so npr. s stopnjo nezaposlenosti (r = – 076), revščine (r = – 0,63) stopnjo kriminala (med r = – 0,21 in r = – 0,82), obsegom korupcije (med r = – 0,27 in r = – 0,68) in stopnjo razvite demokracije (neodvisnost sodstva, pravna država, učinkovitost vlade, državljanske pravice in politične svoboščine: večinoma nad r = 0,50).
Od konservativne populacije h konservativni politiki (in njenim učinkom)
Videli smo, kakšne so relacije med ideološko orientacijo konservativizma same družbe (t.i. konservativnim sindromom), nacionalno inteligentnostjo in kriteriji družbenega napredka (BDP, družbeno blagostanje, demokratični standardi…). A to še ni dovolj. Ta spoznanja gre razširiti še s tistimi, ki nakazujejo na vpliv politike, političnih institucij, nenazadnje afirmacije konservativizma, kot aktualnega prevladujočega političnega svetovnega nazora na kriterije nacionalnega zdravja. Vendar bo na tem mestu podan le zgoščen prikaz te problematike, saj je obširnejša predstavitev vsebovana v enem od prejšnjih člankov na tem portalu (Psihologija konservativizma, 1. del).
Tako je ameriški psihiater James Gilligan raziskoval trende umorov in samomorov ter ugotovil, da ti statistično signifikantno sovpadajo z mandati ameriških konservativnih oz. demokratskih predsednikov! Korelacija je res presenetljiva, a zato nič manj resnična. Ko so na oblasti prvi, se število umorov in samomorov v populaciji drastično poveča in obratno, ob vladavini drugih se bistveno zmanjša. Razloge temu ne gre pripisati ničemur drugemu, kot ravno politiki, ki jo obe stranki zasledujeta. Konservativna desnica bo povsem razumljivo v mnogo večjem obsegu implementirala neoliberalne agende iz svojega ideološkega nabora, kot pa bolj liberalno usmerjeni demokrati (privatizacija, krčenje javnega sektorja, deregulacija).
Pa tudi drugi raziskovalci (v Veliki Britaniji in Avstraliji) so neodvisno od Gilligana odkrili, da pojav samomorilnosti pomembno narašča skozi vse 20.stoletje, ampak samo takrat, ko so na oblasti konservativci, sicer pa se zmanjša pod liberalnimi vladami. In še: v vseh razvitih zahodnih državah je zadnjih štiridesetih let stopnja umorov, relativna revščina in delež zapornikov v populaciji, le 10-20% vrednosti tiste razširjenosti, ki jo opažamo v ZDA! To je davek neoliberalne politike, nazoren dokaz njene destruktivnosti.
Iz Amerike v Rusijo. Že dolgo je znano, da je za časa tranzicije v zgodnjih 90-ih letih prejšnjega stoletja v večini postkomunističnih evropskih držav, zelo narasla stopnja smrtnosti. Po podatkih UNICEF naj bi šlo za več kot 3 milijone prezgodnjih smrti. Najslabše jo je odnesla Rusija, saj je celotna populacija izgubila skoraj 5 let pričakovane življenjske dobe! Študije so sicer pokazale na znatne razlike med tranzicijskimi državami, vendar jih nobeden ni znal zadovoljivo pojasniti. Vse do pred kratkim. Šele takrat namreč, ko so pričeli upoštevati specifiko tranzicijske politike, se je pokazal jasen vzorec.
Kot vemo, sta si v tistem času konkurirala dva koncepta – t.i. »šok terapija« z divjo liberalizacijo cen in trgovine, neusmiljenimi programi stabilizacije in masovno privatizacijo po eni strani ter bolj postopni, gradualistični model, s premišljenimi privatizacijskimi potezami in dopuščanjem zadostnega časa za razvoj institucij, ki so potrebne za dobro delovanje trgov. Podrobnejša analiza je pokazala, da je prvi model povečal smrtnost moških za skoraj 13% v vseh postkomunističnih državah, v celotnem obdobju tranzicije. Najbolj drastične razlike je opaziti med Rusijo, kjer je Jelcin s tovrstno šok terapijo povzročil skoraj štirikrat večjo prezgodnjo umrljivost in v kulturno primerljivi Belorusiji, ki pa je ubrala bolj postopen prehod. Prav tako se je tudi večina drugih postsocialističnih držav izven Sovjetske zveze odločila za gradualistični model. Slovenija je recimo najlepši primer države s takim premišljenim pristopom, zato ni utrpela velikega smrtnega davka.
Proti genom!
Kaj še poreči ob povedanem? Okrog 6.000 let, odkar se je pojavila takšna ali drugačna oblika organizirane skupnosti, entitete, ki ji pravimo država, pa vse do današnjih dni, je velika večina človeštva živela pod nedemokratično, avtoritarno oblastjo. Prave demokracije so bile izjemno redke. O tem pričajo nekatere analize avtorjev, kot so Vanhanen, Dahl, McColm in drugi, ki so v glavnem izhajali iz dveh temeljnih domen demokracije, kot nasprotja avtokraciji. To sta: vladavina večine (volitve, predstavniška demokracija, večstrankarski sistem) in vladavina prava (državljanske pravice in svoboščine, neodvisnost sodstva).
V svetovnem merilu pričenja po Dahlu naraščati število demokratičnih držav, vse od 19. stl. naprej in doseže vrh v 50. letih prejšnjega stoletja, pa še takrat so bile demokratične države v primerjavi z nedemokratičnimi v manjšini. Po tem obdobju spet opažamo upad. Skratka, nikoli v zgodovini človeštvu ni bilo usojeno življenje v prevladujoči demokratični skupnostni organiziranosti! Dahl je pokazal, da se razmerje med obema vrstama držav v 75 letih ni kaj bistveno spremenilo. Po drugi strani tudi ni nobenih dokazov, da bi bila takšna politična organizacija kaj bolj obstojna, kot so nedemokratične vladavine. Tako je Gurr, sicer resda že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, poročal o tem, da tovrstne politike v povprečju ne trajajo dlje od 32 let. Prav tako je povedno odkritje ameriške nevladne organizacije Freedom House iz leta 1995, da se število prebivalstva po svetu, ki živijo v svobodnih družbah, vse od 80. let naprej, bistveno zmanjšuje. Res je sicer, da se število nesvobodnih sredin ni bistveno povečalo, se je pa zelo število tistih, ki bi jih lahko označili kot delno svobodne. Izplen torej spet ne daje pretiranega upanja!
Evolucijske razlage učijo, da naj bi bil homo sapiens, tako kot sorodni socialni primati, predisponiran za življenje v hierarhično strukturiranih skupnostih in za vzpostavljanje odnosov dominantnosti ter submisivnosti. To nesporno predstavlja temelje konservativnega vedenja in širše, svetovnega nazora. Raziskave so res pokazale, da je desničarska avtoritarnost (RWA), ki smo jo spoznali prej, pod precejšnjim genetskim vplivom. Vendar je homo sapiens tudi edina vrsta med ostalimi socialnimi primati, ki je zmožen ne le ustvarjalnega izražanja, ampak tudi socialnega vedenja, ki je nasprotno vrojenim biološkim tendencam. Razvoj kognitivnih sposobnosti v generacijah skozi daljša časovna obdobja (Flynnov efekt), boljša izobraženost, napredujoča urbanizacija, vključenost v komunikacijske mreže, vse to in še kaj bistveno pripomore k preseganju naših genetskih omejitev. Morda zveni strašljivo, a demokracija se izkaže za nekaj popolnoma nasprotnega naši genetski opremljenosti. Nedvomno pomeni bistveno razliko: namesto stagnacije v skrepeneli konservativni družbeni organiziranosti predstavlja pogoje za resnični evolucijski sunek, ki šele omogoča pravo učlovečenje naše vrste. Je iskra upanja, še ne dovolj bleščava, a zato toliko bolj dragocena.