Novica o sumu, da je zdravnik v ljubljanskem UKC na prošnjo svojcev evtanaziral svojega 83-letnega neozdravljivo bolnega in nezavestnega pacienta, je tudi pri nas znova pogrela polemike, ali ne bi na smrt bolnim vendarle kazalo priznati (pogojne in omejene) pravice do strokovne pomoči pri pospešitvi lastne smrti, zdravnike, ki so jih pripravljeni uslišati, pa odrešiti bremena grožnje s kazenskim pregonom in odvzemom licence.
Polemike o evtanaziji so danes enako žolčne, sprte strani pa enako nespravljive kot pred trinajstimi leti, ko so se tri države, Nizozemska, ameriška zvezna država Oregon in kmalu zatem še Belgija, z uzakonitvijo pravice neozdravljivo bolnih do milostne smrti kljub zgražanju in svarilom svetovne javnosti podale v neznano. Slovenija sodi kljub občasnim, sporadičnim polemikam v amorfno maso držav, kjer je aktivna evtanazija še vedno bolj ali manj tabu. Čeprav uživa takšna ali drugačna oblika uzakonitve pravice do evtanazije večinsko podporo javnosti, ji ostro nasprotujeta dva javnomnenjsko vplivna deležnika, zdravniška cehovska združenja in Katoliška cerkev. Redke javne pozive, da bi veljalo slediti zgledu Nizozemske, Belgije in Luksemburga, hitro zaduši poplava tradicionalnih pomislekov in ugovorov: da bi z uzakonitvijo evtanazije uzakonili umor; da gre pri evtanaziji za “lažni humanizem”, ker da zanjo vedno obstaja bolj humano, moralno superiorno nadomestilo, namreč ustrezna paliativna oskrba; ter da bi se na ta način znašli na spolzki strmini, po kateri bomo prej ali slej zdrsnili v moralno brezno množičnih zlorab, oškodovanj in krivic.
Ti in podobni pomisleki so bili v razpravah že neštetokrat zavrnjeni. Da so tako trdoživi, je morda psihološko razumljivo, a skregano z logiko in dejstvi. Katastrofični scenariji, ki so jih slikali nasprotniki uzakonitve, se namreč v prej naštetih državah niti približno niso uresničili. Po uzakonitvi evtanazije je sicer v vseh, nepresenetljivo, postopno naraščalo tako število zahtev po aktivni prostovoljni evtanaziji kot tudi smrtnih primerov zaradi nje, zato pa so napovedani trendi izostali v vseh drugih problematičnih kategorijah: število neprostovoljnih in prisilnih evtanazij je ali stagniralo (Belgija) ali pa celo močno upadlo (Nizozemska), krog “upravičencev” do evtanazije se kljub svarilom ni razširil s kompetentnih na nekompetentne bolnike (ostarele, otroke, dementne, depresivne, kronično bolne, revne …), v naboru “upravičenih” razlogov za evtanazijo se neznosnemu telesnemu trpljenju ni pridružilo niti psihično, kaj šele neoprijemljive eksistencialne stiske in kriza smisla; zakonske varovalke pred zlorabami se v tem času niso zrahljale in zdravniki po vseh teh letih še vedno spoštujejo zakonsko predpisane postopke, od pojasnilne in komunikacijske dolžnosti do dokumentiranja in poročanja.
S precenjevanjem tveganj, ki naj bi jih s seboj prinašala permisivna in luknjasta evtanazijska zakonodaja, hote ali nehote prikrivamo temne plati in visoke moralne stroške obstoječe restriktivne zakonodaje. Zakonska prepoved prostovoljne aktivne evtanazije namreč povzroča oziroma vsaj dopušča dejansko, otipljivo škodo tistim neozdravljivo bolnim, ki so kompetentni in opravilno sposobni in hočejo umreti – s tem ko jih prikrajša za dobrino pravočasne smrti, obsodi na nepotrebno telesno in psihično trpljenje, poglablja njihovo predsmrtno tesnobo in tepta njihovo avtonomno voljo. Drži, da vse to počne v imenu zaščite pravic in interesov druge skupine neozdravljivo bolnih – tistih, ki bi hoteli še naprej živeti, pa svoje volje ali ne morejo ali pa ne upajo izraziti – pred vsaj takšno ali še bolj resno grožnjo nasilnega in predčasnega odvzema življenja. Toda tudi če lahko o približni velikosti teh dveh skupin zgolj ugibamo, status quo že na prvi pogled bremeni očitno moralno nesorazmerje – eni ljudje trpijo dejansko škodo in krivico, zato da bi bili drugi ljudje varni pred zgolj potencialnim, bolj ali manj verjetnim oškodovanjem in krivicami.
Javno percepcijo kroji še vrsta drugih mitov in utvar. Evtanazije, denimo, kljub drugačnim očitkom nihče ne ponuja kot alternativo kakovostni paliativni oskrbi, kvečjemu kot njeno dopolnilo. Namenjena bi bila tistim umirajočim, ki jim je preostanek življenja v breme in bodo dali zato po premisleku takojšnji smrti prednost tudi pred najkakovostnejšo paliativno oskrbo – in vsaj v Sloveniji srno od slednje kljub hvalevrednemu trudu prostovoljcev in prostovoljk društva Hospic po zadnjih varčevalnih ukrepih kvečjemu še bolj oddaljeni kot drugod.
Z nasprotniki evtanazije se lahko strinjamo vsaj v nečem – noben še tako skrben in temeljit nadzor nad zdravniškimi odločitvami o koncu bolnikovega življenja ne bo uspel preprečiti (ali pa vsaj naknadno odkriti in sankcionirati) prav vsake zlorabe. A nikar ne bodimo naivni. Tovrstne zlorabe, ko zdravniki pospešijo bolnikovo smrt po lastnem preudarku, brez njegovega izrecnega soglasja ali zahteve, se enako ali še bolj množično dogajajo povsod, tudi ali še zlasti tam, kjer je evtanazija prepovedana. Zaradi grožnje s kazenskim pregonom ostajajo le bolj skrbno prikrite. Povedno je, da ni bila v vseh teh letih zdravniških zaklinjanj, kako pri nas ne le da evtanazije ne poznamo, ampak je tudi potreba po njej izmišljena, opravljena ena sama resna empirična raziskava o stališčih zdravnikov do evtanazije in razsežnostih morebitne prikrite evtanazijske prakse. Ali ni že skrajni čas, da se prenehamo sprenevedati in dvignemo glave iz peska?
Najmanj, kar bi od odgovorne zdravstvene politike pričakovali, je, da oceni, ali obstoječa pravna ureditev, ko so vse oblike aktivne evtanazije resda kategorično prepovedane, zato pa tem bolj šepa nadzor nad vsemi drugimi, bolj prikritimi oblikami skrajševanja življenj terminalnih bolnikov (pogosto ne le brez njihovega soglasja, temveč celo brez poprejšnjega posvetovanja z njimi), res zagotavlja optimalno razmerje med družbenimi koristmi in stroški, vključno z moralnimi. Za kaj takega bi morali seveda oceniti pričakovane koristi, ki bi jih uzakonitev evtanazije prinesla kompetentnim neozdravljivo bolnim, in jih primerjati s škodo, ki bi jo zaradi nje utegnili utrpeti nekompetentni in ne povsem kompetentni bolniki. Kar spet zahteva poglobljen in trezen razmislek o tem, ali je prisilno skrajšanje človeškega življenja res tako samoumevno krivičnejše od njegovega prisilnega podaljševanja, in kolikor toliko realistično oceno o tveganjih, da gredo stvari narobe. Zadnje izjave nekaterih deležnikov vzbujajo upanje, da morda nazadnje vsi skupaj le zmoremo dovolj poguma in pameti za razpravo, ki je prav toliko neodložljiva, kot je neprijetna.
Vir: http://nov.vecer.com/clanek/201501096086590
Dr. Friderik Klampfer