12. 8. 2019 Cenzurirano

Javni poziv k bolj korenitim zakonskim spremembam glede vožnje z vozili na motorni pogon v naravnem okolju

Do kdaj še objestnost v naravi?

Javni poziv k bolj korenitim zakonskim spremembam glede vožnje z vozili na motorni pogon v naravnem okolju

V času, ko so je po Sloveniji do konca razpasla nekultura uničevanja in divjanja motornih vozil v naravnem okolju, ko ne mine noben nedeljski in nenedeljski obisk gozdov, travnikov in tudi zaščitenih območij ali priljubljenih izletniških točk brez spremljave hrupa, izpušnih plinov in nevarnosti tako za mimoidoče kot voznike same, se podpisani sprašujemo, ali je Republika Slovenija na čelu z Ministrstvom za okolje in prostor ter poslankami in poslanci, ki sprejemajo zakone, res storila vse, da bi naravo, živali, lastnike zemljišč in končno državljanke in državljane zavarovala pred prepovedanimi posegi objestnežev. Mar moramo počakati na prvo smrtno žrtev takšnega početja?

Upamo si trditi, da se situacija z leti slabša in postaja nepregledna, uporabniki pa vedno bolj pogumni in tudi organizirani. Za njihova ravnanja ni najmanjšega opravičila in nobenega razloga za toleranco. Vsi dosedanji poskusi bolj zaostrene ureditve vožnje z vozili na motorni pogon v naravnem okolju so bili preblagi in obenem neuspešni. Nič ne pomaga, če Zakon o ohranjanju narave prepoveduje vožnjo, ustavljanje, parkiranje ali organiziranje vožnje s takšnimi vozili, če se ga ne spoštuje. Ne pomaga člen o evidencah in označitvi vozil na motorni pogon, ki niso namenjena vožnji po cestah (motorne sani, štirikolesniki, motorna kolesa in druga vozila), če je takšno evidentiranje namenjeno samemu sebi ali se sploh ne izvaja.

Še najmanj pa pri ohranjanju narave pomagajo smešno nizke globe, ki so za posameznike  celo nižje od kršitev določb glede vožnje s kolesi in spravljajo v dobro voljo vse, ki se s svojimi vozili počutijo nedotakljive in neulovljive. Splošnega nereda in kaosa, s katerim se uničuje podrast, gozdne in kmetijske površine, dodatno degradira že opustošeno okolje, povzroča hrup in končno tudi škodo lastnikom zemljišč, seveda ne bo mogoče ustaviti le z dvigovanjem višine kazni – a to bil dober začetek. Doslej kronično neučinkovit inšpekcijski nadzor in dejstvo, da novela Zakona o ohranjanju narave verjetno ne bo omogočila bolj učinkovitega ustavljanja in identifikacije voznikov motokros motorjev in štirikolesnikov, da bi lahko sploh stekel postopek »na terenu«, narekujeta drugačen pristop.

Poslanke in poslanci imajo izjemno odgovornost in priložnost, da s spremembo zakonov storijo več v smeri preventive. Zato nanje in na Ministrstvo za okolje in prostor naslavljamo naslednje predloge:

  1. da nemudoma pristopijo k predlogu dviga trenutno nesramno nizke kazni: sedanja zagrožena globa od 40 do 100 evrov in za pravne osebe od 1.000 do 2.000 evrov se mora, vsaj v prvem primeru, bistveno povečati v skladu s potencialno škodo, ki jo takšno početje povzroča;
  2. da se na teh vozilih še dvignejo kazni za predelavo izpušnih sistemov, kar ima za posledico še več zvočnega onesnaževanja in hrupa;
  3. da se v zakonodajo uvede obvezna registracija vseh vozil na motorni ali drug lasten pogon (štirikolesnikov, motornih sani, motokros in enduro motorjev), uporabljenih v rekreativne namene, izključno iz razloga njihove lažje identifikacije, obenem pa se opusti povsem neučinkovito in s tem neuporabno evidenco za motorna vozila, ki niso namenjena vožnji po cestah;
  4. da se razmisli o zakonskih možnostih uvedbe predpisa o obvezni vgradnji čipa oziroma tahografa v vozila, če bodo še naprej zgolj »evidentirana«, kar bi omogočilo sledenje in identifikacijo na daljavo.

Spodaj podpisani se zavedamo, da spremembe zakonov same po sebi ne bodo pripeljale do želenih rezultatov. Kot družba potrebujemo več zavedanja in izobraževanja o pomenu ohranjanja narave, ekološki, kulturni in družbeni vrednosti prostora, naravnega okolja in naravnih virov, a k temu mora znova bistveno prispevati tudi politika. Seveda ne nasprotujemo uporabi omenjenih vozil v športno-rekreativne namene, ampak ta sodijo na ustrezne poligone in teh očitno primanjkuje: rešitev je zatorej tudi v njihovi izgradnji.

Narava je samo ena in v vrtincu človekove objestnosti se zdi že do konca uničena. Nekateri dramatični procesi, kot so globalno segrevanje, taljenje ledenikov in ledu, vseprisotnost plastike in mikroplastike v živalih, človeku in na dnu oceanov, zarisujejo tragično podobo zakockanega sveta. S tem, ko poskušamo omejiti objestneže sredi narave, žal teh procesov ne bomo ustavili. Obstaja pa velika verjetnost, da nas, če pustošenje narave pred svojim nosom mirno prenašamo, tudi prvo preveč ne vznemirja.

Podpisnice in podpisniki: Boris Vezjak, Rajko Muršič, Urša Zgojznik, Dušan Plut, Srečo Dragoš, Luka Omladič, Sonja Bezjak, Igor Žiberna, Andreja Slameršek, Milko Poštrak, Božo Repe, Gorazd Andrejč, Boris Blagotinšek, Božidar Flajšman, Andrej Adam, Vlado Miheljak, Jože Kos Grabar, Marjan Toš, Blaž Bajič, Maša Gril.