Ne bom pisala o konkretnih zgodbah na tretji javni slovenski univerzi, tj. Univerzi na Primorskem, ki se začenjajo že daleč pred njenim nastankom, tudi ne o svoji pretekli zgodbi na mestu dekanje Fakultete za humanistične študije, ki se je začela zapletati z orkestriranimi, čeprav v začetku zelo subtilnimi, nato pa vedno bolj agresivnimi pritiski na fakulteto že od leta 2008 dalje – čeprav bo morda prišel čas, ko bodo popisane tudi vse te zgodbe. Prav tako se želim, kolikor je mogoče, izogniti rektorski predvolilni bitki in neposrednim ocenam dela tega ali onega kandidata – čeprav bo morda kdo to štel za pomanjkljivost tega zapisa. V resnici pa hočem biti še bolj radikalna, še bolj rezka, še bolj stvarna od univerzitetne stvarnosti same. Zelo konkretnega opozarjanja na skrajno grobe, neetične in nezakonite poteze na UP je bilo v zadnjih štirih letih že veliko, a karavana je vsakič šla z manjšimi ali večjimi pretresi dalje. Vsi zaposleni na univerzi, pa tudi okolje, so se na te procese že kar nekako navadili in letargično sprejemajo vse, kar se dogaja, tako bo morda sprejet tudi volilni rezultat, kakršenkoli že bo. Samo posamezniki – kdo bi rekel, da pretežno zbrani okrog ene univerzitetne članice, a sama upam, da so še kje drugje, čeprav morda ne tako na površju – doživljamo sedanje stanje kot povsem nesprejemljivo ne le za akademsko okolje, pač pa za celotno skupnost, v kateri deluje univerza.
In ravno tu, ko je govor o skupnosti, se začne moja zgodba. Moja odgovornost. Moje težave s prebavo, saj gre v resnici za neprebavljive zalogaje. Tu je, hočeš nočeš, treba spregovoriti, ne da bi obsojal ne da bi poučeval, treba je govoriti zaradi sebe, če si želiš verodostojnega sveta – pa čeprav sem se sama v zadnjih štirih letih izogibala javni besedi, saj je po različnih komunikacijskih kanalih krožilo preveč manipulacij, možnost, da bi v javnosti prevladala odgovornost do resnice in resničnosti, pa je bila zelo pičla ali, v nekem obdobju, celo nična. A sedaj želim spregovoriti kljub tveganju, da bo kdo ob tej priložnosti spet obudil iste prežvečene brutalno lažnive zgodbe. Žal se naš aktualni svet ostrih robov prelamlja na dve skupini ljudi; prvi so tisti, ki jih zanimajo male in velike, bolj ali manj privoščljive, četudi povsem izmišljene zgodbe, tisti, ki živijo zato, da gledajo na krožnik drugemu in so srečni in do kraja vdani, če s krožnika velikih pade kaj drobtinic zanje, služinčadi pri sosednji mizi pa, če se le da, odtegnejo še kakšno kost, da jo do kraja oglodajo in siromaka pustijo lačnega. Na drugi strani pa – ne bom skromna in bom rekla kar v prvi osebi – smo tisti, ki znamo iti preko, preko zajedanja, zažiranja v sočloveka ali preko bebavega obednega hahljanja gospodarju, zato da bi bil naš želodec bolj poln, preko ozkega pogleda, ki seže samo do sosednjega krožnika, sosednje mize. Znamo se zazreti v drug prostor, široko jedilnico in na še širšo teraso, kjer se odpira razgled na neskončno obzorje. Seveda vidimo tam nebo, polno črnih oblakov – ne, vremenska napoved zadnje čase res ni nič kaj spodbudna – pa vendar jih zmoremo jasno videti in kot del narave razumeti tudi človeško skupnost, ki bo le v skrbi svojih članov drug za drugega in v sožitju z naravo preživela tako povodnji kot pripeke.
Prav ta velik prepad med resničnimi problemi današnjega sveta in ozkim svetom medsebojnega jemanja žlic iz rok je tisto, o čemer sem razmišljala med zadnjim javnim soočenjem rektorskih kandidatov na UP. Pa saj soočenje ni bilo pretirano bojevito, vsi kandidati so ubrali pozitivno naravnano kampanjo – volilci so pač pretežno takšni univerzitetniki (?), ki ne želijo gledati črnih oblakov, no, res je, da smo doslej morali prestati že veliko neviht – tako smo lahko samo občudovali vse tri, kako so zmogli prikriti resnično dogajanje na univerzi. Kajti to dogajanje je tisto, za katerega ne bi nikoli rekla, da je na neki univerzi mogoče. To ni niti približno več vzdušje, kjer bi besede imele svoj pravi pomen, kjer bi oči gledale zvedavo v svet in odprto v sogovornika, kjer bi iskren stisk roke pomenil več kot vsaka podpisana pogodba. Ne, tu niti pogodbe, pravilniki in zakoni ne veljajo, kaj šele, da bi lahko razmišljali ali ravnali pristno. Ne, tu se za vsako besedo, vsakim pogledom, vsako gesto zastavi cela vrsta vprašanj: Le kaj se skriva zadaj? Kakšno je v resnici sporočilo? Kaj se da razbrati med vrsticami? Čigav je ta? Od kod prihaja? Kdo ga pošilja? Ob tem, da te na drugi strani lahko povsem iznenada pričaka sklep, da bo tvoj projekt dodeljen drugemu nosilcu, ali da ti pogodba za delo, kljub vključenosti v večletni raziskovalni program, ne bo podaljšana. Univerza je v teh zadnjih štirih letih postala prostor enega samega spletkarjenja, zavajanja, kalkulacij in načrtnih uničevalnih igric; te so bile sicer nastavljene in so se začele igrati že prej, a so v tem zadnjem obdobju postale jasnejše in izrazitejše, postale so modus vivendi naše univerze. Kje je tu mesto za študente, raziskave, stik z okoljem? Če se to sprašujete, ste naivneži, da jim ni para. Tega pač v takem okolju ne more biti, bodisi da je interes za ta primarna področja univerze zaigran, zblefiran, samo zato, da gre baraka naprej, bodisi se posamezniki z velikimi napori trudijo/trudimo ob vseh predvidljivih in nepredvidljivih negativnostih obdržati energijo in najti čas tudi za normalno delo. A napori so hudi, pretirani (zakaj je to že potrebno?), univerza pa kljub temu hira. In kar je še huje, hira zato, ker se pogreza sama vase. Ker je ne zanima oziroma ne zmore videti sveta zunaj nje, saj ji vse energije požrejo lastne bitke. Nekateri so ubrali celo takšne obrambne mehanizme, da želijo biti slepi tako za vse notranje kot zunanje dogajanje in tako samo umikajo pogled od vsega in od vseh ali pa delijo same sladke nasmehe vsemu in vsakomur, ki že pride mimo. Sicer je takšne strategije težko zares obsojati, še posebej, če so posledica eksistenčne stiske mladih sodelavcev. Obsojanja vredno pa je seveda ravnanje, ki takšno stisko in te ljudi zlorablja za svoje egoistične namene. Imamo pa vsi, čisto vsi, ki smo del te univerzitetne stvarnosti, tudi tisti, ki so vir tega tragičnega univerzitetnega odmika od realnosti, možnost, da se zamislimo.
Svet se lomi pred našimi očmi, tektonski premiki se ne dogajajo tam nekje na Orientu, tudi tam, da, a tudi na Balkanu, v EU in Sloveniji in na njenih mejah, v Brežicah, na Šentilju in v Trstu, se lahko soočimo in smo se prisiljeni soočiti s kalvarijo beguncev, z naraščajočo ostrino družbenih nasprotij, nacionalnih in svetovnih delitev, z vse večjo močjo kapitala, lobijev in mafijskih mrež, z vse hujšim nasiljem na čisto vseh ravneh, geografskih širinah in dolžinah našega planeta. In na Univerzi na Primorskem – kakor da vsega tega ne vidimo, dopuščamo igrice in uničevanje še med sabo, pravzaprav si upam trditi, da smo v tem vedno korak pred ostalo Slovenijo, morda celo pred svetom (še posebej v akademskem prostoru v tujini težko razumejo, da je ravnanje na škodo lastne univerze sploh možno). Razen redkih sodelavcev imajo odprte oči morda edino še nekateri študentje, a še njim s svojo pasivnostjo, prestrašenostjo in oportunizmom hočeš nočeš gasimo ogenj v očeh. Ljudje, kaj je z nami?! Univerza, vesolje zase? Ji univerzitetna avtonomija omogoča to, da se sesuje sama vase?! Hvala lepa za tako avtonomijo, sestopimo že iz tega blefa v realnost!