»Na koncu bodo na računalnike priklenjeni revni, bogatejši bodo imeli učitelje!«
MNENJE O UPORABI TABLIČNIH RAČUNALNIKOV PRI POUKU V RAZREDU
V slovenskem osnovnem in srednjem šolstvu obstaja trend uvajanja tabličnih računalnikov v pouk v razredu. Vsak učenec naj bi imel pred seboj na mizi svojo tablico, pouk bi potekal s pomočjo računalniških programov, učitelj pa bi bil v vlogi moderatorja.
V enem od člankov, ki so se v zadnjem času na to temo pojavili v slovenskem tisku, sem zasledila nekaj trditev, ki so me presenetile. Ob napisanem ni bilo nobenih večjih pomislekov, zato sem se odločila, da napišem svoje mnenje in izkušnje.
Trditve iz članka, ki jih ocenjujem kot pretirane in nekritične:
• informacijska tehnologija je boljše izhodišče do kvalitetnejšega življenja;
• pouk s tablicami šolarje bolj motivira kot običajni pouk;
• znanje ob uporabi tablic je boljše;
• pri pouku s tablicami naj bi bili učitelji le moderatorji;
• sodobne tehnologije ne ogrožajo branja;
• edini težavi pri pouku s tablicami sta nagajanje brezžične internetne povezave in morebitno poškodovanje tablic;
• pouk brez tablic pomeni reproduktivno učenje (na pamet) in vključuje učitelja kot ‘absolutnega vedeža’;
• tablice se poskusno uvajajo pri naravoslovnih predmetih, sledijo ‘družboslovci’ z jeziki, glasbena in likovna umetnost, praktično cel učni načrt.
Začela in končala bom z isto trditvijo: ne nasprotujem uporabi informacijske tehnologije pri pouku, pač pa pretirani ‘digitalizaciji’ pouka. Računalnik nam v več pogledih v resnici poveča kakovost pouka, trend uvajanja tablic za vsakega učenca v razredu in to pri večini predmetov (razen športne vzgoje), pa je po mojem mnenju veliko pretiravanje in napačna usmeritev.
KAJ SO TABLICE
Za boljše razumevanje svojega članka bom najprej kratko opisala tablične računalnike, znova pa poudarjam, da ne nasprotujem tablicam kot takim, pač pa jih zavračam zato, ker bi njihova množična uporaba zmanjšala kakovost pouka in drastično povečala sedenje otrok, mladostnikov (in navsezadnje tudi učiteljev) za računalnikom.
Tablični računalniki so lahki prenosni računalniki, ki se upravljajo preko na dotik občutljivih zaslonov. Pravzaprav jih od običajnih računalnikov loči samo to, da ne zahtevajo miške in tipkovnice, zaslon pa je v istem ohišju kot ostala strojna oprema, zato so priročni. Omogočajo delo z interaktivnimi gradivi in e-učbeniki, toda to že deset let omogočajo tudi osebni računalniki. Tablice so kar velik finančni zalogaj, saj se cene gibljejo med 200 in 900 evri, dodatno opremo je potrebno posebej dokupiti, obstaja pa tudi nevarnost poškodb ali izgube. Vendar, kolikor berem, bi jih učencem nabavile šole in jim jih posodile za čas šolanja.
Nekateri napovedujejo, da bodo tablice zamenjale knjige v papirnati obliki, kar bi pomenilo manjšo porabo papirja in lažje torbe, saj tablice tehtajo manj kot kilogram. Vprašanje pa je, ali si res želimo, da bi branje s tablic prevladalo nad branjem knjig. To ni samo pomislek starejših, za katere bi kdo rekel, da smo na knjige čustveno navezani, tudi veliko učencev pravi, da lažje in raje berejo in se učijo s tiskane različice (gl. prilogi 6 in 7).
KAKO SAMA UPORABLJAM RAČUNALNIK PRI POUKU
Dovolite, da povem, kako in koliko sama uporabljam računalnik pri pouku psihologije, približno tako in toliko tudi drugi srednješolski učitelji, ki jih poznam.
Powerpointove predstavitve: Uporabim jih le tu in tam, zlasti pri učnih vsebinah, kjer so pomembne slikovne ilustracije. Nikakor ne pri vsaki uri. Učenci sami pravijo, da te predstavitve (v kolikor z njimi pretiravamo) bolj služijo učitelju kot oporne točke za predavanje kot učencem. Poleg tega je pogosta napaka pri uporabi powerpointa ta, da na diapozitive pišemo cele stavke, namesto samo nekaj ključnih besed; obseg človekove pozornosti in kratkotrajnega spomina je namreč okoli 7 enot.
Poleg tega eksperimentalne raziskave dokazujejo, da je pri predavanju bolj kot sama vsebina pomembna dinamika učiteljeve razlage: glas, angažirano gibanje po prostoru, očesni stik. Če je učitelj preveč vezan na elektronske prosojnice, gre večji ali manjši delež njegove energije v nadzor in upravljanje sistema, namesto v učence.
Predvajanje zanimivih video posnetkov in odlomkov iz filmov, dokumentarnih in umetniških: Dolce et utile, najboljša možna pedagoška kombinacija. Potrebujem računalnik, YouTube (ali podobno spletno stran), VLC Media Player, DVD s filmom, LCD-projektor in projekcijsko platno.
Pisanje priprav v wordu: Seveda nepogrešljivo.
Spletna stran: Zelo uporabno, ker imam tam dostopna vsa potrebna gradiva in nisem obremenjena, če pri učni uri zaidemo v kakšno življenjsko pomembnejšo ali aktualnejšo diskusijo, kot je predpisana učna snov.
E-pošta: Z dijaki po tej poti komuniciram neomejeno. Ne predstavljam si, da bi to opravila v živo. Poleg tega je v pisni obliki vse jasno in dokumentirano.
Če pozabim na e-dnevnik in e-redovalnico, ki sta ‘zapovedana od zgoraj’, se tukaj pri meni (prostovoljna) uporaba informacijske tehnologije tudi konča. Ničesar drugega ne pogrešam in ne potrebujem. Vsako ‘napredovanje’ v njeni uporabi bi moj pouk samo poslabšalo. Saj so mogoče zabavni kvizi, igrice …, a to so vendarle samo igrice. Nemški psiholog, psihiater in psihoterapevt Michael Winterhoff, ki digitaliziran pouk cinično poimenuje edutainment (kombinacija besed education, entertainment in e-learning), piše: »Od učitelja se ne zahteva več poučevanje, pač pa predvsem animiranje učenca. /…/ To je pravzaprav popolnoma sprevržen način razmišljanja o odnosu učitelj – učenec, obrat normalnega razmišljanja, ki temelji na naravnem odnosu.« (Naj naši otroci ne postanejo tirani, 2009)
RAZLIČNE POTREBE PRI RAZLIČNIH PREDMETIH
Uporaba računalnika je pri nekaterih predmetih smiselna bolj, pri drugih manj. Poučevanje s pomočjo računalniških učnih programov je ugodno zlasti pri matematiki, fiziki, biologiji, ekonomiji …, to je pri predmetih, kjer si s pomočjo grafov, animacij in simulacij učenci hitreje in bolje ustvarijo predstave o funkcioniranju sveta, pri drugih, zlasti družboslovnih oz. humanističnih predmetih pa nam koristijo manj ali celo nič. Sličice in animacije pač niso domena humanističnih znanosti.
Ogledala sem si video posnetek (http://www.youtube.com/watch?v=nTFEUsudhfs), ki ilustrira, kako lahko s pomočjo računalnika učinkovito poučujemo matematiko. Taki programi imajo svoje prednosti: boljša predstavljivost, nenehna dostopnost, učenec napreduje v lastnem tempu, dobiva jasno povratno informacijo v obliki emotikonov ali odstotkov uspešnosti, učenec lahko video ustavi, prevrti nazaj ali naprej, ga ponovi.
Učenje s takšnimi programi je primerno zlasti za samoizobraževanje.
UČITELJI KOT MODERATORJI (IN POUK NA DALJAVO)
Pri pouku s tablicami naj bi bila prevladujoča funkcija učitelja moderatorstvo. Oprostite mi tukaj nekoliko cinizma. Bo tisti, ki bo želel postati učitelj, odslej študiral informacijsko tehnologijo in ‘pod B’ moderatologijo?
Veliko se v zadnjem času favorizira tudi pouk na daljavo. Tak pouk je primeren le v izjemnih primerih, ko običajni pouk ni mogoč, npr. pri veliko odsotnih vrhunskih športnikih. Ker strategije niso natančno izdelane, je manj učinkovit kot pouk v živo: znanje je slabše, preverjanje in ocenjevanje zapleteno.
Če zdaj združim paroli kupimo tablice za vse učence (in s tem rešimo tudi problem socialnih razlik, namreč v člankih, ki favorizirajo pouk s tablicami, se pojavlja ideja, da z nakupom tablic za vse učence rešujemo problem razlik med bogatimi in revnimi) in gremo se pouk na daljavo, pridem do naslednje slike: vsem našim nadobudnežem bomo kupili tablice, potem pa jih bomo ‘mentorirali’ kar od doma domov. Kako praktično. Noben ne bo diskriminiran na podlagi socialnega statusa, vsi se bomo lahko izobraževali pod istimi pogoji, in to kar v pižamah.
Morda pozabljamo, da izobrazba še zdaleč ni edina dimenzija osnovnega in srednjega šolstva. Šola je tudi prostor za socializacijo, prostor, kjer se oblikujejo značajske lastnosti, vrednote in moralne norme, prostor, kjer se mladi človek uči odnosa do vrstnikov in avtoritet, socialnih spretnosti, sklepa prijateljstva, doživlja prve ljubezni …
KAJ PRAVIJO RAZISKAVE O POUKU S TABLICAMI
V spletnih virih Debate over Computers in Education preberemo: »Tehnologija postaja levji delež učiteljevega dela in gre vse bolj na račun vsebinskih stvari.«
Raziskave kažejo, da pri individualni uporabi računalnikov pri pouku v razredu kljub učiteljevemu nadzoru učenci precej učne ure skrivaj počnejo druge stvari, ki so jim dostopne z enim klikom. V članku Use of Laptops in the Classroom (Zhu, Kaplan, Derschimer in Bergom, 2011) in v članku Best Practices for Laptops in the Classroom (Sample, 2012) preberemo, da uporaba laptopov med poukom sicer lahko spodbuja učenje učencev, a le ob zelo organizirani in nadzorovani uporabi. Pa še v tem primeru je 35 % študentov, ki so sodelovali v eksperimentalni raziskavi, preživelo več kot 10 minut šolske ure na socialnih omrežjih in e-pošti. Tri četrtine od skoraj 600 anketiranih študentov pa je izjavilo, da se pri uporabi laptopa med poukom poveča količina časa, ki ga preživijo na dejavnostih, ki niso povezane z vsebino dela.
ŠE DRUGE POSLEDICE PRETIRANE UPORABE RAČUNALNIKA
(na splošno, vezano na pouk s tablicami na ta način, da povečuje čas sedenja za računalnikom)
1. Računalnik deluje kot motilec (distraktor) pri učenju. Učenec ga ima med učenjem ves čas prižganega in s tem hiter dostop do vseh mogočih vsebin, ki mu nenehno odvračajo pozornost, čeprav samo tako, da večkrat pomisli nanje, npr. če je kaj novega na facebooku ali twitterju.
2. Računalnik deluje kot potuha, samoprevara. Učenec namesto aktivnega študija brklja po njem, se ukvarja z oblikovanjem, namesto z vsebino, zdi se mu, da se uči, v resnici pa se samo izogiba aktivnemu učenju. Seveda, ker je manj prijetno kot tipkanje po tipkovnici ali animiranje powerpointovih predstavitev. Pisatelj in računalniški strokovnjak Miha Mazzini je na predavanju Umetnost sobivanja na Zavodu RS za šolstvo (februarja, 2014) povedal: »Pozornost je muka, ne naravno stanje. Dojenček je sposoben tri-sekundnih pozornosti, odraščanje pa je trening šivanja teh drobcev skupaj. Twitter, ki ima 140 znakov, zahteva točno tri sekunde, da ga prebereš. Gotovo je za to potrebnega manj truda kot za branje romana Vojna in mir. Zato pa je tako pomembna motivacija.«
Učenje kot aktivno ponavljanje, potrebno za prenos informacije iz kratkotrajnega v dolgotrajni spomin, ni zabava in užitek, pač pa delo, napor, povzročanje sprememb in zato – bolečina.
3. Računalnik prispeva k čustveni nepismenosti mladih, na katero opozarja tudi Umberto Galimberti v svoji knjigi Grozljivi gost: nihilizem in mladi (2009). Mnogi mladi se s pretirano uporabo računalnika in mobilnikov spreminjajo v nič manj kot ‘zombije’, nesposobne normalnega čustvovanja in komunikacije. Stroji preprosto lahko rojevajo le stroje, nikakor ne morejo pripomoči k duševnem napredku v uravnoteženega odraslega, ki bo izoblikoval zdrav nenarcisističen odnos človek-človek in ne odnosa človek-predmet. Zato se tudi vse več otrok in mladostnikov danes zdravi pri psihiatrih, ker so samo še teroristi – svojih staršev, bratov in sester, učiteljev in vrstnikov. (Winterhoff, 2009)
4. Računalnik škoduje telesnemu zdravju: povzroča bolečine v hrbtenici, mišicah, ramenih, vratu in zapestjih, glavobole, motnje vida (Computer Vision Syndrome), zaradi manj rekreiranja in gibanja na zraku slabše delovanje imunskega sistema, debelost in splošno slabšo fizično kondicijo.
5. Sedenje za računalnikom pozno v noč vpliva na naravni ritem in količino spanja, posledično povzroča utrujenost in težave s koncentracijo, kar lahko vpliva na učni uspeh. Sposobnost daljše usmerjene pozornosti prizadeva tudi neprestano menjavanje med različnimi vsebinami: programi, igricami, videospoti, socialnimi omrežji.
6. Računalnik povečuje stresnost življenja in s tem prispeva k srčnim in dihalnim težavam ter drugim psihosomatskim motnjam. Se še spomnimo, koliko manj stresno je bilo življenje, ko nismo dnevno prejeli 20 e-sporočil, ko niso neprestano zvonili telefoni in leteli SMS-i? Delo se zaradi teh naprav opravlja hitreje, a površneje, kvantiteta je večja, kvaliteta manjša.
7. Računalnik ponuja otrokom neomejen dostop do moralno spornih vsebin, npr. pornografskih in nasilnih, na podlagi katerih si ustvarjajo izkrivljene predstave o izražanju ljubezni in agresivnosti.
8. Računalnik povzroča zasvojenost z vsemi posledicami. Odvisni otroci, ki jim omejimo ali odvzamemo računalnik, se odzovejo z agresivnostjo ali depresivnostjo. Nekateri se znajdejo celo na pedopsihiatriji.
9. Računalnik razoseblja medčloveške odnose. Čim več časa mladi preživijo na socialnih omrežjih, torej v virtualni realnosti, tem manj ga preživijo s prijatelji in družino v živo. Vedno slabše obvladajo socialne spretnosti. Te niso pomembne le za komunikacijo, pač pa vplivajo tudi na samopodobo in samospoštovanje. Kam vse to pelje, dobro pokaže letošnji nominiranec za oskarja, film Her.
10. Na podlagi selekcioniranih (idealiziranih) zapisov in fotografij na socialnih omrežjih si mladi ustvarjajo izkrivljene predstave o življenju.
11. Računalnik ponuja nepreverjene, lažne informacije, ki jim mnogi mladi kljub vsem opozorilom nekritično zaupajo in pri učenju ter pisanju poročil, seminarskih in raziskovalnih nalog, uporabljajo sporne vire.
12. Računalnik prizadeva znanje pisnega izražanja. O tem sicer nisem študirala raziskav, zanašam se na lastna opažanja, mnenja drugih psihologov in slavistov (gl. prilogi 5 in 6). Če učenci večinoma pišejo na računalnik, ne napredujejo v pisanju tudi zato, ker lahko imajo vključeno funkcijo samopopravljanja. Poglejmo, kakšne so računalniške komunikacije naše mladine – samo ena cvetka s foruma za maturo na facebooku, sneta 1. 3. 2014:
– a kdo ve če tam k se vpisuješ na faks ko maš vprašanje katero maturo boš delau jz dam splošna al poklicna matura,ker delam poklicno + 5. predmet :))
– ja js sm dala poklicna pa pol si meu nizje se da bos delu peti predmet, in izberes ktirga.
– Poklicna sigurno moji sosolci so isto nrdil. Peti predmet itak izbiras kasnej pr prijavi.
– k vidm da ste zmedeni s tem vpisom pa digitalnimi potrdili, sledite spodnjim navodilom in bi mi mogl delat (men je delal v prvem poskusu), upam da sm komu pomagu s tem
STRAH PRED TEM, DA BI ZAOSTAJALI ZA ‘SODOBNIMI TRENDI’, ZA DRUGIMI ŠOLAMI
Beseda zaostajanje je zanimiva. Ima zelo in vedno negativno konotacijo. Toda ali upravičeno? Včasih je bil napredek nesporna vrednota, danes pa vidimo, kam nas vodi – v dehumanizacijo, razčlovečenje. Večkrat bi bilo bolje stagnirati na nekem povsem dovolj učinkovitem nivoju (in biti zadovoljen) ali celo malo nazadovati kot za vsako ceno napredovati. Bigger-better-faster-more je znani novokapitalistični slogan.
Beseda napredek večini pomeni čim večjo digitalizacijo. Toda kakšen je človek na končni točki tega procesa, predstavljajmo si ga! Je lep? Je zadovoljen? Je Človek?
Pa kaj, če bi bili šola, ki zaostaja v digitalizaciji pouka? Kaj če bi to ‘opravičili’ s filozofijo, da preprosto ne želimo zamenjave učitelja s strojem? To bi bila humanost, razum, originalnost in hkrati velik(anski) pogum, potreben za korak kontra vsem ‘sodobnim trendom’.
Seveda drži, da do določene mere moramo slediti, kajti prodajalci računalniške opreme nas silijo slediti. Izmišljajo si nove in nove programe, ki niso več kompatibilni s staro opremo, samo da prodajajo in bogatijo na naš račun. Sprašujem se, ali ni to nekje v globini nam vsem jasno?
ZAKLJUČEK
Znova poudarjam: ne nasprotujem uporabi informacijske tehnologije pri pouku. Se razume, da moramo biti tako učenci kot učitelji računalniško pismeni, da moramo znati upravljati z moderno tehnologijo in jo uporabljati kot pripomoček. A samo do neke zdrave mere. Nasprotujem pretirani digitalizaciji, v katero brezglavo drvimo. Zakaj? Z ‘močnim’ argumentom: ker gre vse v to smer ali ker je tudi drugod tako. Zoperstavljati se splošnim trendom je ‘butanje z glavo ob zid’ ali ‘uriniranje proti vetru’. To je res, dokler vsi razmišljamo tako. Če bi drugače, pa bi bilo drugače.
Janina Curk, učiteljica psihologije na II. gimnaziji Maribor
________________________________________
Za boljšo osvetlitev svojega razmišljanja dodajam še nekaj prilog:
Priloga 1: OZADJE NASLOVA ČLANKA; NAPOVEDI LETA 1984 IN LETA 2014
Priloga 2: TABLICE NA PRULSKI ŠOLI
Priloga 3: PILOTNI PROJEKT E-ŠOLSTVO
Priloga 4: MNENJE DIJAKA
Priloga 5: MNENJE PROFESORJA SLOVENŠČINE
Priloga 6: O BRALNI PISMENOSTI
Priloga 7: ANKETA O POUKU S TABLICAMI
Priloga 1: OZADJE NASLOVA ČLANKA; NAPOVEDI LETA 1984 IN LETA 2014
Ozadje naslova članka
Leta 1984 je ameriška revija Forbes objavila članek, ki je napovedoval širjenje računalnikov v šolah. Takratni urednik na področju tehnologije je članku, ki je obljubljal računalniško revolucijo, nasprotoval. Trdil je, da je računalnik le orodje, kot kladivo ali ključ, ne pa ‘kamen filozofov’. »V kaj bodo računalniki transformirali našo mladino? Verjetnost, da bodo ustvarjali veliko inteligentnejše otroke, je enaka verjetnosti, da bodo ustvarili otroke, fiksirane na zaslone.« Napovedal je: »In the end it is the poor who will be chained to the computer; the rich will get teachers.«
Vir: Ravitch , D. (1998.) The great technology mania. Forbes. Dostopno na URL: http://www.forbes.com/forbes/1998/0323/6106134a.html
Napovedi za leto 2025
»Splet bo povsod, kakor danes elektrika, pa naj bo to slabo ali dobro.« Strokovnjaki ‘spletno revolucijo’ primerjajo z revolucijo, ki jo je v 15. stoletju s svojim prispevkom k tehnologiji tiskanja naredil Gutenberg. Prerokujejo, da bomo ljudje konstantno priključeni na splet, kar bo pomenilo večjo izmenjavo idej in večjo informiranost o svetu, po drugi strani pa večjo možnost spletnih napadov, zlorab in manipulacij, večji nadzor in manjšo zasebnost. Slednja bo razkošje, rezervirano za višji sloj.
Vir: Siner, E. (2014.) The Internet will be everywhere in 2025, for better or worse. All tech considered. Dostopno na URL: http://www.npr.org/blogs/alltechconsidered/2014/03/11/288695332/the-internet-will-be-everywhere-in-2025-for-better-or-worse?utm_medium=Email&utm_source=DailyDigest&utm_campaign=20140311
Priloga 2: TABLICE NA PRULSKI ŠOLI
Na osnovni šoli Prule v Ljubljani so v šolskem letu 2011/2012 v učni proces v prvem triletju poskusno vpeljali tablične računalnike. Otrokom jih je posodila šola, uporabljajo pa jih pri vseh predmetih, razen seveda pri športni vzgoji. Delajo z medpredmetnim interaktivnim učbeniškim kompletom, ki poleg tiskanih vključuje tudi elektronske učbenike in spletni izobraževalni portal.
Zbrala sem nekaj izjav iz različnih medijev, iz katerih lahko razberemo, da ravnatelj šole Dušan Merc ohranja kritično držo, in da je uporaba tablic v dvajsetih mesecih porasla.
18. 1. 2012: »Gre zgolj za šolski pripomoček, ki resno ne spreminja učnega procesa. Učenci uporabljajo tablice le kakšnih 10 minut tedensko, v knjižnici imamo tudi e-bralnike, vendar ne verjamem, da bi lahko sodobne tehnologije popolnoma zamenjale knjige in učbenike.«
http://www.val202.si/2012/01/odbita-do-bita-poceni-racunalniki/
1. 9. 2013: »Tablic ne uporabljajo več kot 20 minut na dan. V središču so še vedno otrokovo delo, njegova spoznanja od konkretnega k splošnemu, izkustveno učenje, razvoj finomotorike in socializacija. Ne pa tipkanje. Tablice ne smejo biti primarne. Absolutno ne. Primarni so, vse do fakultete, človeški medsebojni odnosi. To je pri vzgoji najpomembnejše.«
http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/ucenci-so-zelo-na-tekocem-z-vsem-kar-je-na-trgu
»Uvajanje tabličnih računalnikov je v sozvočju s tisto pedagoško resnico, ki pravi, da je učna snov tem bolje sprejeta, kolikor več čutil je pri tem aktiviranih.«
http://www.delo.si/clanek/172957
»Računalniki, tudi tablice, imajo lastnost, da z njihovo uporabo postanemo avtodidakti. Otrokom onemogočijo narediti napako oziroma če jo storijo, jih ta drago stane. Računalnik ima to korektivno možnost: na napako vas opozori in zahteva le eno samo pravilno operacijo.«
http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/ucenci-so-zelo-na-tekocem-z-vsem-kar-je-na-trgu
Še o cenah
Cena kompleta e-didaktičnega gradiva, ki ga je izdala založba Rokus Klett, je 69 evrov.
»Cena tablic, ki so jih posodili učencem na Prulah, je bila okoli 300 evrov za eno, vendar so pri založbi Rokus Klett prepričani, da bi država, če bi se odločila opremiti vse šole, dobila tablice tudi za okoli 50 evrov. Lani, ko je osnovne šole obiskovalo 18 tisoč prvošolcev, bi tako zanje odšteli nekaj manj kot milijon evrov.«
http://novice.najdi.si/predogled/novica/23239c174b22a17cba5123b07670c15b/Zurnal24-si/Znanost-in-IT/Milijon-evrov-pa-bi-jo-imel-vsak
Priloga 3: PILOTNI PROJEKT E-ŠOLSTVO
Povzetek pilotnega projekta testiranja tablic v sklopu projekta E-šolstvo (Janko Harej)
Avtorji v povzetku navajajo, da nekateri viri o uporabi tablic napovedujejo vse večjo priljubljenost mobilnih naprav, zato je smiselno, da se tudi v našem okolju začnejo izvajati organizirani eksperimenti, da bi pridobili primere dobre rabe kot okvirje za specifikacije pri morebitni masovni dobavi naprav.
Na podlagi praktičnih izkušenj in odgovorov na vprašalnik, na katerega je odgovarjalo 36 uporabnikov tablic, se je izkazalo, da so bile tablice najbolj priljubljene za brskanje po spletu (predvsem za hitro iskanje virov) in ogledovanje ter izdelovanje slik in video posnetkov pri poskusih in nastopih v razredu. Testiranje je pokazalo, da lahko tablice v večini primerov pri pouku nadomestijo digitalni fotoaparat ali kamero, z ustrezno programsko opremo in priključki za projektor pa bi morda lahko nadomeščale tudi i-table.
Ugotavljajo, da zaradi določenih omejitev tablice »v celoti ne morejo nadomestiti prenosnih ali namiznih računalnikov, a so kljub temu zaradi prenosljivosti in enostavne uporabe univerzalna multimedijska naprava, ki jo lahko z različnimi aplikacijami prilagodimo različnim učnim potrebam.«
Učitelji so izrazili precejšnje zanimanje za uporabo tablic, če bi na šoli imeli možnost izposoje. Več kot tri četrtine vprašanih bi jih v tem primeru uporabilo pri več kot 10 % ur, slaba tretjina pa pri več kot 60 % ur.
V priporočilih za nadaljnje delo med drugim navajajo, da uporaba tablic v šolstvu prinaša številne prednosti in izzive. Če bo prišlo do uporabe v velikem obsegu, bo ob dobavi potrebno organizirati usposabljanje, ki bo učiteljem, učencem in staršem prikazala smiselno rabo te naprave in posledice, ki jih stalna raba teh naprav prinaša v življenje učencev v šoli in doma. Priporočajo nadaljnje aktivnosti na tem področju.
Vir: http://listovnik.sio.si/view/view.php?id=5665.
Podrobni rezultati projekta so dosegljivi na URL: http://listovnik.sio.si/artefact/file/download.php?file=31717
Priloga 4: MNENJE DIJAKA
Pred objavo sem svoj članek po e-pošti poslala 66 dijakom, ki imajo psihologijo kot izbirni maturitetni predmet. Ena dijakinja mi je poslala pisni odgovor, ki ga objavljam. Na pamet seveda ne moremo reči, da je reprezentativen, se pa precej ujema z rezultati ankete (gl. prilogo 7).
Vika Breznik, 3. letnik gimnazije
Vsekakor nam je informacijska tehnologija v zadnjem času olajšala velik del življenja, hkrati pa nas je zasužnjila, saj mladi večino svojega časa preživimo na računalniku, pametnih telefonih in tablicah. Ravno med zimskimi počitnicami sem dojela, da dejansko ne vem, kaj bi počela ves dan, če ne bi imela v sobi računalnika. Zdaj, ko nam je internetna povezava ves čas na voljo, je naše življenje vedno manj razgibano. Imamo svojo rutino prihoda domov, pregleda dogajanja po svetu in na socialnih omrežjih. Tehnologija nas vsekakor tudi močno odvrača od učenja.
Pred počitnicami sem si naredila načrt učenja in si rekla: »Tokrat pa se bom resnično med počitnicami naučila vse.« Prišel je nov dan, ki sem ga pol prespala, ko pa sem končno odprla oči, sem takoj na mizi zagledala računalnik. Nikakor se mu nisem mogla upreti. Tako sem ob socialnih omrežjih in drugih spletnih straneh preživela dobre tri ure, čeprav sem si ves čas prigovarjala, da se bo treba učiti. A ko se je dan končal, ni bilo iz mojega fantastično dobrega načrta učenja nič.
Na polovici tedna je v mojo sobo prišel oče in me prosil, da mu odstopim računalnik, ker ima službene obveznosti in ga potrebuje. Z računalnikom je odšel iz sobe, jaz pa sem obsedela pred prazno mizo. Pomislila sem, kaj bom zdaj ves dan delala. Brezciljno sem tavala po stanovanju, na učenje nisem niti pomislila. Iz dolgčasa sem očistila omare, gledala televizijo, odšla celo na sprehod. Ko sem se vrnila, resnično nisem več imela idej, kaj bi še počela, da bi čim bolj zavlačevala z učenjem. Vem, da se mogoče sliši žalostno, vendar sem pomislila, kaj za vraga sem počela v prostem času, ko računalnik ni bil del mojega vsakdana. Zaskrbljujoče, moja glava je ostala prazna. Zato mi ni preostalo drugega, kot da sedem za knjige. V tistem dnevu sem se naučila veliko, z občasno uporabo telefona, ki sem se ji odločno upirala. Za znanje, ki sem ga pridobila ta dan, se lahko zahvalim očetu, ki mi je odnesel računalnik.
Tako se mi nikakor ne zdi primerno, da bi imel vsak učenec svojo tablico, ker že doma dovolj uporabljamo tehnologijo. Potem naj bo vsaj pouk več ali manj ‘netehnološki’. Vendar čedalje več profesorjev poučuje s pomočjo tehnologije. Nekaterim to delo olajša, drugim spet otežuje, večina pa jih misli, da so tako bolj v stiku z našo, ‘tehnološko generacijo’. Četudi preživimo veliko časa za računalnikom, si po mojem mnenju vsak želi biti nekaj časa brez, se ukvarjati s športom, družiti s prijatelji …
Motivacija za pouk ob uporabi tablic ni najboljša. Vsaka možnost dostopa do spleta pri pouku odpira veliko možnosti za zabavo in posledično neosredotočenost na pouk Čeprav lahko tablice pripomorejo k višjemu nivoju znanja z video posnetki, grafi, slikami …, menim, da je še vedno boljši občutek imeti v rokah knjigo in svoj zvezek. Če ta prisiljeni tehnološki napredek v šolah res obvelja, ali se potemtakem otrokom naslednjih generacij ne bo treba več učiti pisati? Vprašanje ja, ali si želimo poseči v pouk do takšnih skrajnosti.
Zraven tega se mi zdi, da bi bila investicija v tak projekt ogromna. Šola bo tako zapravila denar, ki bi ga lahko namenila obšolskim dejavnostim ali v finančno podporo dijakom.
Priloga 5: MNENJE PROFESORJA SLOVENŠČINE
Boris Svetel, prof. slov.
Odkar učim (več kot 20 let), postopno upada celotna jezikovna zmožnost naših dijakov. Izrazito poslabšanje se pozna zadnjih 5-10 let. Razlogi niso preprosti in ni mogoče za vse kriviti (le) računalnikov, gotovo pa opravijo svoje. Pa ne gre za golo rabo računalnika, ampak bolj za to, kaj z njimi počno: večino časa igrice in socialno (samo)všečkanje. To gotovo ne pripomore k nobeni jezikovni zmožnosti. No, naj bo, verjetno hitreje tipkajo, kot so nekoč. In verjetno je na račun računalnikov njihova angleščina mnogo boljša.
Ko govorim o upadanju jezikovne zmožnosti, ne mislim na pravopisno zmožnost, češ ne znajo postavljati vejic, začetnic ipd. Gre za bolj temeljno in usodno jezikovno nemoč – skrajno osiromašeno besedišče (tudi pasivno – mnogi ne razumejo običajnih, a malo redkejših besed), težave z razbiranjem zahtevnejših logičnih medstavčnih razmerij (npr. posledičnosti, vzročnosti, dopustnosti …), nemoč zaznati “finejše” tekstne strategije, npr. ironijo, namige, parodiranje, stiliziranje. Vse to seveda izhaja iz pomanjkljivega srečevanja z besedilnim svetom, preprosto ne zgradijo ‘kompetenc’, ne konzumirajo dovolj in dovolj raznovrstnih besedil (vseh: časopisov, revij, poljudnoznanstvenih, umetnostnih, slabih in dobrih), da bi zares usvojili jezik kot polno orodje misli. In seveda iz prakse ne usvojijo zvrsti jezika: pomeni, da pišejo svoj neformalni pogovorni kod, ker drugega niso vajeni in sploh ne vedo, da obstaja. Nekateri nikoli ne poslušajo nacionalnega radia ali televizije in jim je narečje samoumevni jezik medijev (časopisa tako ne berejo, morda kak rumeni tisk ali športni člančič).
Seveda so izjeme, a povprečje je zelo klavrno. In seveda ima računalnik pri tem nesporno negativno vlogo.
Priloga 6: O BRALNI PISMENOSTI
Dr. Kristijan Musek Lešnik, psiholog
Nekoliko prirejen odlomek iz Sive knjige, 2011; predstavitev knjige je dostopna na URL: http://www.sivaknjiga.si/Siva%20knjiga%20PREDSTAVITEV.html
Današnji šolarji berejo in pišejo manj in drugače kot njihovi predhodniki. Za to je veliko vzrokov, od drugačnega okolja do drugačnih šolskih zahtev. Gotovo odraščajo v drugačnem svetu od sveta našega otroštva. Zaradi razvoja informacijske tehnologije tisto, kar so prejšnje generacije našle le v knjigah (in še mnogo več od tega), sprejemajo preko televizije, računalnika, prenosnih telefonov in drugih elektronskih priprav. V tem svetu je vloga knjige drugačna kot je bila pred dvajsetimi ali petdesetimi leti. Pričakovati, da bi današnji otroci sami od sebe za branje porabili toliko časa kot so ga otroci nekoč, je iluzorno, tudi zato, ker imajo prostega časa kvečjemu manj kot njihovi predhodniki. Kakršno koli nasilno prikrajšanje otrok za izkušnje z novimi mediji in tehnologijami pa jim tudi ne more dolgoročno koristiti.
In vendar televizija, računalniki in telefoni ne morejo nadomestiti izkušnje s knjigo. Nobena vnaprej posneta oddaja in film ne more nadomestiti ‘filma’, ki se odvije v otrokovi domišljiji ob prebiranju knjige; nobeni SMS-i ne morejo nadomestiti jezikovnega bogastva knjig; noben zaslon ne more nadomestiti kinestetične izkušnje, ki bi bila primerljiva z obračanjem knjižnih listov in enake zaznavno-kognitivne izkušnje kot je branje s papirja. Otroci danes enako kot kdaj koli prej (ali pa celo še bolj) rabijo knjige. Dolžnost šole, da jim to izkušnjo približa in jim odpre svet knjig, ni danes nič manjša kot prej – naloga pa, prav zaradi velikanske konkurence najrazličnejših slik in podob v drugih medijih, toliko težja.
A če imajo današnji otroci težave z branjem, se zdi, da te skoraj zbledijo v primerjavi s problemi na področju pisanja. Pripombe, da nekateri dijaki ob prihodu v gimnazijo še vedno raje pišejo s tiskanimi črkami ali pripombe o polpismenih študentih so morda pretirane, vendar jih je treba razumeti kot izredno resna opozorila. Da današnji šolarji pišejo manj kot včasih, je prehuda poenostavitev – v resnici se zdi, da pišejo veliko manj. Že v času opismenjevanja in učenja pisanja imajo neprimerno manj priložnosti za vajo kot nekoč, prav vaja pa je ključen pogoj za utrjevanje in avtomatizacijo pisanja. Če otroci pisanja ne utrdijo dovolj, je težko pričakovati, da bodo poznejše izkušnje nadomestile ta primanjkljaj, saj je tudi v poznejših razredih priložnosti za pisanje manj: če so pred leti učenci vneto pisali v zvezke, danes rešujejo naloge v delovnih zvezkih, obkrožajo in podčrtujejo besede v učbenikih ali tipkajo po tipkovnicah.
Predpostavka, da ni nič narobe, če učenci manj pišejo in manj znajo pisati, saj bodo v življenju tako ali tako pretežno uporabljali tipkovnico, je nevarna zabloda. Drži, večina današnjih otrok bo v življenju morda res več tipkala kot pisala. Vendar pa to ne pomeni, da pisanje in njegovo utrjevanje ni pomembno. Navsezadnje se prav takrat, ko mora otrok ali mladostnik zapisovati učiteljeve besede, postopoma uči ločiti bistvo od nebistvenega. Med pisanjem so aktivna tudi druga možganska središča kot med obkrožanjem, podčrtavanjem ali tipkanjem. Novejše raziskave opozarjajo, da so pisni izdelki, ki jih učenci pišejo z roko, vsebinsko bogatejši in bolj dovršeni kot izdelki vrstnikov, ki jih tipkajo na tipkovnico. Še več, raziskave opozarjajo tudi na to, da so pri ročnem pisanju aktivni višji možganski centri, učenje pisanja pa igra pomembno vlogo pri razvoju otroških možganov.
Z zanemarjanjem pisanja in njegovega utrjevanja morda dolgoročno delamo otrokom več škode, kot se v tem trenutku zavedamo. Ključa do pismenosti sta pač branje in pisanje. Če ugotavljamo, da imajo slovenski šolarji težave s pismenostjo, je edino pravo zdravilo drugačen pristop, več branja, več pisanja, več utrjevanja. Če damo otrokom več takšnih priložnosti, bodo posledice, vsaj tako kažejo novejše nevropsihološke raziskave, širše kot zgolj lepši in bolj berljivi zapisi.
Priloga 7: ANKETA O POUKU S TABLICAMI
Na II. gimnaziji Maribor sem v mesecu marcu 2014 izvedla anketo o pouku s tabličnimi računalniki.
ANKETNI LIST
ANKETA O UPORABI TABLIČNIH RAČUNALNIKOV PRI POUKU V RAZREDU
Nagovor: Predstavljaj si, da ima vsak učenec pred seboj na mizi svojo tablico (za čas šolanja ti jo posodi šola), učiš se s pomočjo računalniških programov, učitelj pa je le v vlogi moderatorja. Ker nas zanima mnenje dijakov o takšnem e-pouku, te prosimo, da čim bolj premišljeno odgovoriš na spodnja vprašanja.
Pojasnilo pojmov:
• Običajni pouk: pouk, kot ga poznamo sedaj: učitelj ga vodi večinoma v živo, občasno pa za popestritev in dopolnitev uporablja svoj namizni računalnik in projektor.
• Pouk s tablicami: pouk, pri katerem vsak učenec v razredu uporablja svoj tablični računalnik.
Letnik: 1 2 3 4
1. Kakšno je tvoje stališče do pouka s tablicami?
a. Izvaja naj se čim večkrat in pri čim več predmetih.
b. Izvaja naj se enkrat na dan.
c. Izvaja naj se enkrat na teden.
d. Bolj mi ustreza običajni pouk, tablice naj se uporabljajo čim manj.
2. Če bi pouk VEČINOMA potekal s tablicami, bi se kakovost znanja:
a. povečala.
b. ostala enaka.
c. zmanjšala.
3. Ali imaš tablico?
a. Da.
b. Ne.
4. Pri katerih predmetih in približno kako pogosto učitelji trenutno izvajajo pouk s tablicami?
________________________________________
________________________________________
NA NASLEDNJE VPRAŠANJE ODGOVORI SAMO, ČE SE POUK S TABLICAMI IZVAJA:
Ali med poukom s tablicami počneš še kaj drugega, kar ni povezano s poukom?
a. Ne.
b. Da. Podčrtaj, kaj počneš: gledam e-pošto, grem na socialno omrežje, igram igrico.
Približno kolikšen delež učne ure preživiš na teh vsebinah? ___ minut od 45 minut.
5. Ali si večinoma učna gradiva natisneš ali bereš z zaslona?
a. Natisnem.
b. Berem z zaslona.
6. Ali meniš, da uporaba informacijske tehnologije (na splošno: računalnikov, mobilnikov …) manjša sposobnost pisnega izražanja?
a. Ne.
b. Da.
7. Ali meniš, da je v življenju človeka informacijske tehnologije (na splošno: računalnikov, mobilnikov …):
a. premalo.
b. ravno prav.
c. preveč.
VZOREC
164 gimnazijcev 2., 3. in 4. letnika v šolskem letu 2013/14. (Vključeni dijaki 3. in 4. letnika so si kot izbirni predmet na maturi izbrali psihologijo ali sociologijo.)
POJASNILO OZNAK
N: numerus (število enot v vzorcu)
f: absolutna frekvenca (število odgovorov)
f% relativna frekvenca (odstotek odgovorov)
REZULTATI
N = 164, če ni drugače zabeleženo ob vprašanju
Analiza odgovorov dijakov 3. in 4. letnika na 4. vprašanje in podvprašanje
Dijaki 2. letnikov še niso imeli izkušnje s poukom s tablicami.
19 dijakov 3. letnika (le nekateri oddelki) je izkusilo pouk s tablicami enkrat do dvakrat krat letno pri geografiji, matematiki, angleščini, biologiji in slovenščini. Med takšnim poukom 10 dijakov ni počelo nič drugega, preostalih 9 dijakov pa je preživelo na drugih vsebinah (igre, facebook in e-pošta) povprečno 7 minut.
18 dijakov 4. letnika (le nekateri oddelki) je izkusilo pouk s tablicami v lanskem šolskem letu pri angleščini (pr. 14 dni vsako uro), dvakrat pri biologiji in dvakrat pri slovenščini. Med takšnim poukom 4 dijaki niso počeli nič drugega, preostalih 14 dijakov pa je preživelo na drugih vsebinah povprečno 18 minut.