Včasih se zgodi, da industrija zabave nastavi ogledalo sodobnemu času in to povsem nenamerno tam, kjer ne bi pričakovali. Nekaj takega se je z vsemi neprijetnimi konsekvencami zgodilo znanemu ameriškemu filmskemu igralcu Melu Gibsonu. Le kdo se ne spomni njegovih navdušujočih vlog v postapokaliptičnih akcijskih filmih o Mad Maxu? Sloviti igralec se je pred kakimi petnajstimi leti zapletel v resen škandal, privoščil si je namreč nedopustni rasistični izpad, pijanost pri tem ni mogla biti olajševalna okoliščina. Pa se je potem javno opravičil židovski skupnosti, še več, nejeverna javnost je lahko na svoja ušesa slišala njegovo slovesno zaobljubo, da se namerava udeležiti posebne oblike psihološke pomoči (torej psihoterapije) za odpravo rasnih predsodkov!
Kakšen poduk ima ta prigoda za aktualno družbenopolitično dogajanje na sočni strani Alp, v prostoru, kjer se že desetletja koti najbolj izrojena ksenofobna, rasistična, nacionalistična, seksistična in druga zavržna retorika, ki ima dokazano negativne družbene posledice? Žal moramo priznati, da je kritična in strokovna javnost že zdavnaj izgubila upanje, da se bodo politični odločevalci zmigali in nekaj ukrenili glede neznosne sovražnosti, ki prepljavlja vse normalne okvirje. Pravzaprav je ta nedopustno nema, mediji pa indiferentni. A ne bi smelo biti tako, saj bi morali biti pojavi avtoritarnosti kot osebnostne dispozicije, socialna dominantnost in z njo povezana »temna triada« (makiavelizem, psihopatija, narcisizem) ter seveda predsodki, rasizem in desničarski ekstremizem, kot njihove neizbežne posledice, pravzaprav imanentna domena javnega zdravja. Da, podobo kot se z virusi ukvarjata epidemiologija in imunologija, se morata s socialno-patološkimi pojavi psihiatrija in klinična psihologija.
Taksonomska ambivalenca nedemokratične orientacije
Predsodki so tako evidentno povezani s pojavi nedemokratične orientacije in njej imanentnih patogenih destruktivnih učinkov na človeško družbo, da ne bi smelo biti dileme glede razvrščanja v polje patološkega. A tukaj nastopi težava. Krivda leži na ramenih konservativnega dela uradne psihiatrije, ki že vse od konca 60. let prejšnjega stoletja zavrača vse dokaze za opredelitev ekstremnega fanatizma, kar dejansko je rasizem in vse ostale maligne oblike predsodkov, kot mentalne motnje. Tako se teh niti ne omenja kot simptomov v diagnostičnem in taksonomskem priročniku DSM – IV, ki je temeljni pripomoček slehernega psihiatra. Po drugi strani se že desetletja kopičijo empirični izsledki o povezanosti različnih oblik psihopatologije z ekstremnim konservativizmom in njegovimi posledicami. Vse od zgodnjih psihoanalitično usmerjenih avtorjev in poznejših ego-psihologov, teoretikov afekta ter navezanosti (attachment), pa vse do sodobnih spoznanj nevroznanosti in obširnih meta-analiz vemo, da sta avtoritarnost (slepa podrejenost voditeljem) in socialna dominantnost (s korelati kot so makiavelizem, psihopatija, narcisizem) dobesedno dva težka mlinska kamna okoli vratu naše civilizacije.
Zelo dobro pa tudi vemo, kakšen terapevtski tretma je indiciran v teh primerih. Morda je premalo poznana eksperimentalna študija Eysencka in Grossarth-Maticeka, ki sta ugotovila, da celo implementacija dokaj preprostega nabora tehnik kognitivno-vedenjske terapije, zelo ugodno vpliva na zmanjševanje predsodkov do različnih etnij in drugih socialnih skupin. Ameriški psihiater Poussaint je celo prepričan, da je rasizem psihopatološki pojav, za katerega so značilne blodnje. Opazil je namreč, da pri rasističnih psihiatričnih pacientih, ki jih pesti paranoidnost, tedaj, ko se jim stanje zaradi psihoterapevtske intervencije pričenja izboljševati, hkrati izzvenevajo tudi rasni predsodki! Kasneje se je izkazalo še, da določene pozitivne učinke lahko pričakujemo celo od metta meditacije (t.i. ljubeča prijaznost – loving kindness meditation). Za pravi vihar pa je poskrbela skupina nevroznanstvenikov iz Oxforda. Ko so v neki raziskavi udeležencem aplicirali propranolol, ki se je doslej izkazal kot zdravilo proti visokemu krvnemu pritisku, migrenskim glavobolom in pri kardioloških komplikacijah, so ugotovili, da ta učinkovito znižuje še raven implicitnih predsodkov, torej tistih, ki se jih ne zavedamo. To bi pomenilo, da lahko rasizem medikamentozno zdravimo! Presenečenjem pa ni bilo videti konca – kmalu zatem so iz Nizozemske poročali o uspešnem odpravljanju arahnofobije (patološkega strahu pred pajki) z isto zdravilno učinkovino. To vsekakor odpira nove perspektive pri obravnavanju različnih oblik netolerantnosti, saj imajo kot kaže različne specifične oblike vedenja (npr. odpor do pajkov, drugih ras itd.) skupni etiološki izvor, torej anksioznost na neko imaginarno grožnjo, ki pa jo lahko uspešno medikamentozno zdravimo.
Vsa ta spoznanja, ki presegajo domet uradne psihiatrije in psihoterapije, odpirajo etična vprašanja, kot si jih do sedaj še nismo znali niti predstavljati. Ali bi bilo treba rasiste in militantne desničarje zdraviti? Analogno kot recimo alkoholike ali shizofrenike? Ali morda tudi prisilno? In naprej, ali bodo fundamentalistični storilci zločinov iz sovraštva prepoznani kot neprištevni in se bodo izognili kazenskemu pregonu? Vsekakor gre za dilemo, ki bo zaradi svojih implikacij zaposlovala družbeni diskurz v naslednjih letih. Čakajo nas mnogi napori, saj gre za tektonski premik v pojmovanju javnega zdravja.
A to je le vrh ledene gore. Eno je klinično dokazana psihopatologija z diagnozami kot so narcisistična osebnostna motnja, sociopatska ali antisocialna osebnostna motnja, t.i. mejna (borderline) osebnost, še posebej pa paranoidna oblika shizofrenije, ki vsaka po statističnih podatkih sodeč zaobsega le nekaj odstotkov splošne populacije, drugo pa mnogo obširnejša incidenca nekliničnih pojavov, kot so recimo tisti iz že omenjene »temne triade« (narcisizem, makiavelizem, psihopatija). Gre seveda za kontinuum, s samo teoretično možnim absolutnim mentalnim zdravjem na enem ekstremu in težko osebnostno patologijo (psihoze in resne osebnostne motnje) na drugem. A če je slednja domena medicine (psihiatrije), ki zagotavlja kurativni, institucionalni terapevtski pristop, potem nianse med ekstremoma podležejo interdisciplinarni, mnogo širši družbeni intervenciji, predvsem v smislu profilakse. Pri tem morajo imeti poglavitno besedo humanistične znanosti (psihologija, sociologija, pedagogika itd.) in njihove aplikativne izpeljanke (npr. HRM, teorija in praksa managementa oz. organizacije).
Makiavelizem kot precedenčni primer
Ugotoviti je mogoče, da je meja med pravo psihopatologijo in še normalnimi, nekliničnimi mentalnimi stanji pogostokrat zabrisana. Lep primer je makiavelizem (po Niccolu Machiaveliju, renesančnem političnem teoretiku, državniku in diplomatu), prepoznavnem po lastnostih, kot so: manipulativnost, amoralnost, cinizem, čustvena hladnost in pomanjkanje empatije. Vprašanje klasifikacije tega pojava je še zmeraj odprto. Za nadaljnjo razpravo je smotrno ozreti se na ta pojav najprej v klasični delovni situaciji. Tako nekateri podatki (npr. meta-analiza O’Boyla in sodelavcev, 2013) res kažejo na to, da takšne osebe v delovnih okoljih kažejo bolj deviantno vedenje od svojih sodelavcev in so tudi na splošno bolj neuspešni, pa spet druge študije indicirajo na to, da dosegajo primerjalno s sodelavci višji dohodek in položaj, kar bi bila posledica njihove materialistične orientacije. Sarkany in Bereczkei (po Bereczkei, 2013) pa sta ugotovila, da so dosegli top managerji v podjetjih višji skor makiavelizma, medtem ko so managerji srednjega nivoja in vodje timov izkazali nižjega. Vendar je bil tak vzorec značilen le za novejše, ne pa tudi starejše firme. Prav tako je Shultz (1993) že prej v podobni nemški raziskavi našel, da makiavelisti za razliko od običajnih zaposlenih v podjetjih s slabo organizacijo bistveno bolje prosperirajo, saj zaslužijo celo dvakrat več in ohranijo več poslovnih strank, kot pa tam, kjer teh težav ni. To pomeni, da znajo »uspešno ribariti v kalnem«.
Res je sicer, da zvezo med politiko in osebnostjo proučujejo že dlje časa, saj nedvomno slednja še kako vpliva na politično vedenje oz. uresničevanje politične vloge v skupnosti. Toda nobena doslej znana študija še ni opredeljevala političnih pozicij kot »delovnih« vlog, analogno kot nas že mnogo desetletij zanima delovna izvedba v industrijski oz. organizacijski psihologiji (HRM, Human Resources Management). Pomembno je namreč opredeliti kriterije dobre oz. slabe izvedbe politične vloge, kar je sicer naloga kadrovske selekcije z vso pripadajočo metodologijo, vendar je tak pristop v politiki težko operacionalizirati. Največji problem je v tem, ker politike ne vodijo managerji, ki bi neposredno ocenjevali njihovo delovno izvedbo, tako, da standardi njihove delovne uspešnosti ne morejo biti dovolj oprijemljivi. Če kaj, potem je to volilni izid, kar pa je bolj ko ne abstraktna kategorija. Britanski avtorji (Silvester, Wyatt, Randall, 2013) so se tega vprašanja lotili na pravi način tako, da so najprej zelo precizno izdelali kriterije politične izvedbe in sicer na osnovi analize vlog. Pri tem so si najprej pomagali s samoocenami kandidatov, potem pa še z ocenami pomembnih drugih oseb, ki te dobro poznajo. Rezultat je predstavljal vprašalnik, kasneje preizkušen na velikem številu respondentov. Faktorska analiza je postregla s strukturo petih faktorjev: odpornostjo, politikantstvom, analitičnimi veščinami, odnosi z drugimi in reprezentiranjem volilcev. V drugi fazi raziskave so izbrali tiste osebnostne lastnosti, ki so se že v prejšnjih študijah izkazale kot najtesneje povezane s politično uspešnostjo ali neuspešnostjo. Te so bile: vestnost, ekstravertnost, nevroticizem, politične veščine in seveda makiavelizem. Za nas bo najbolj zanimiv slednji. Res se je po pričakovanju izkazalo, da je ta pozitivno povezan s kriterijem politikantstva, kar pomeni, da gre za zavajanje, spletkarjenje in delovanje v tajnosti (r = 0,30), obenem pa negativno z zmožnostjo reprezentiranja volilcev (r = – 0,20). Tako je tudi ta raziskava, kot številne druge pred njo, potrdila tezo, da gre pri neklinični kategoriji makiavelizma za maligno dispozicijo po kontroli, manipuliranju z drugimi in zasledovanju izključno lastnih interesov, vendar, kar je še posebej pomembno, v domeni politike.
Domača zaplankanost in dobre prakse od drugod
Zakaj bi moral aktualni premier Janez Janša nujno razumeti motivacijsko teorijo prominentnega ameriškega psihologa Davida McClellanda? Še posebej sedaj, ko njegov način kadrovanja na najodgovornejše funkcije v javnem sektorju, praktično na vseh resorjih, ne more prinesti pozitivnih rezultatov. Vsakodnevne eskapade najvišjih vladnih predstavnikov in koalicijskih strank dosegajo zdaj že burleskne razsežnosti, nam državljanom sicer v naslajanje in zabavo, a gre vendarle za nesporen dokaz njihove nekompetentnosti. Če misli, da lahko obrodi sadove ekspresna, kot po tekočem traku potekajoča zamenjava državnih sekretarjev in drugih vodij služb ter ključnih strokovnih kadrov predvsem v zdravstvenem resorju, se je grdo uštel. Sploh pa, če namerava vztrajati z diktatorskim načinom vladanja, ki ga opredeljuje ravno nastavljanje istomislečih, »kloniranih«, t.i. »da-da« zapriseženih podrepnikov, kar je sicer ena od najbolj prepoznavnih značilnosti slehernega avtoritarnega režima. To se najlepše vidi v javnih nastopih drugih izpostavljenih članov stranke SDS, saj niti ni potrebna koncizna psihološka analiza, da se jasno vidi, kako Velikega vodjo, svoj ultimativni objekt identifikacije, do potankosti posnemajo ne le v vsebinskem, denotativnem smislu, ampak tudi na nezavednem nivoju, z gestami, afektivno držo, odzivanjem v konfliktnih situacijah itd. Znano je tudi, da Janša periodično prečiščuje svojo lastno politično stranko na ta način, da ohranja najbolj zveste, fanatične privržence in se po hitrem postopku odkriža vseh tistih, ki si drznejo izraziti najmanjše nestrinjanje ali samostojno razmišljanje, kar dovolj zgovorno pove o njegovih lastnih frustracijah. Sicer pa bi o njegovih temnih plateh osebnosti lahko največ povedal sedaj že pokojni generalmajor Marijan Kranjc, ki je bil za časa afere JBTZ načelnik vojaške varnosti v Sloveniji.
Ameriški psiholog David McClelland je enkrat za vselej opravil z dvomi, kaj je tisto, kar privede do izjemnih delovnih dosežkov. Svojo slovito teorijo storilnostne motivacije je nadgradil s teorijo o kompetencah, ko je v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ob pridobitvi naročila State Departmenta, iskal način kako izbirati kvalitetne diplomate. Takšno empirično raziskovanje kompetenc se je torej pričelo v javnem, ne zasebnem sektorju! Kasneje je prepričljivo argumentiral, da je najlažje razviti (pa tudi vplivati) na zgolj »površinske« kompetence (znanje, veščine, spretnosti), ki se jih naučimo v šoli, s posnemanjem in treningom. Že precej globlje v osebnosti naletimo na stališča, vrednote, samopodobo. Običajno se oblikujejo zgodaj v otroštvu, zato se težje spreminjajo. Najgloblje pa so zakoreninjene jedrne lastnosti človeka: motivi in osebnostne lastnosti. Oboje najtežje spreminjamo, še najbolj uspešno s psihoterapijo. Odtod praktični napotek za izvajanje kadrovske selekcije – iskanje vrhunskih, nadpovprečnih kadrov za katerokoli delovno mesto, ne pa le povprečnih (o podpovprečnih, bognedaj, niti ne razmišljamo!), je možno le na osnovi definiranja jedrnih karakteristik posameznika, ne pa površinskih. Ali kot pravi nek ameriški HRM manager: »Na drevesa lahko naučimo plezati tudi purane. A za kaj takega je mnogo bolj prikladno najeti veverice!«
Na kompetence gledamo kot na notranje karakteristike posameznika, katere omogočajo učinkovito oz. nadpovprečno dobro izvedbo neke delovne naloge. Če ne pogojujejo dobre izvedbe, potem to niso kompetence. Govorimo o splošnih lastnostih, značilnih za veliko število situacij, ki obstajajo v daljšem časovnem obdobju. Gre torej za psihološko definicijo kompetenc, ne juridično, katera jih pojmuje kot pristojnosti za neko delovno vlogo. Študije kažejo, da visoko kompetentni zaposleni bistveno prispevajo k organizacijskemu uspehu, saj gre za visoke presežke nad povprečno delovno izvedbo. Pri manj kompleksnih opravilih je presežek 19%, pri srednje kompleksnih 32%, pri zelo kompleksnih nalogah pa kar 48% nad povprečno izvedbo! Superiorna izvedba je po definiciji tista, ki v statističnem jeziku preseže vrednost ene standardne deviacije v distribuciji neke delovne izvedbe. Janša deluje v nasprotni smeri od dokazano uspešnih metod nameščanja pravih ljudi na prava delovna mesta, saj kot najbolj relevantne kriterije upošteva strankarsko pripadnost in zvestobo do groba. S tem uničuje celotni javni sektor, na dolgi rok samo stranko SDS, samega sebe pa potiska na smetišče zgodovine.
Dualnost družbenih ciljev – nujni pogoj splošne prosperitete
Vsaka organizacija zasleduje dvoje vrst ciljev, storilnostne in socialno-emotivne, da lahko sploh obstane. Družbena selekcija obstaja odkar je človeštvo pričelo organizirati delo, torej obenem z razvojem družbenih hierarhij. To je neizbežno, še posebej v današnji sila kompleksni družbi. Vse od prvih zametkov v Platonovi ideji države, pa kitajskih mandarinskih izpitih in mnogo pozneje s prvim znanstvenim pristopom merjenja inteligentnosti za potrebe ameriške vojske v I. svetovni vojni, je kadrovska selekcija nujen predpogoj za uresničevanje »trdih« ciljev produktivnosti, torej storilnostnega delovanja. »Prave ljudi na prava mesta« je že oguljena fraza, a žal vse prevečkrat preslišana ali celo zlorabljena. Po drugi strani nobena socialna struktura ne obstane dolgo, če poleg teh niso uresničeni še »mehki« t.i. socialno-emotivni cilji, ki zagotavljajo ustrezne medosebne odnose, vplivajo na razreševanje konfliktov in razvijajo občutek skupinske pripadnosti oz. identifikacije.
Družbena psihopatologija, začenši s pervazivnimi predsodki vseh vrst, nacionalizmi, rasizmom, ekstremnim desničarskim populizmom itd., deluje dokazano razdiralno na družbeno integracijo, saj se z zanemarjanjem pravičnosti in solidarnosti krhajo odnosi med člani skupnosti. Zaradi tega je strateškega pomena opredeliti kurativne in profilaktične vrste intervencij, ki bodo po eni strani odpravljale te pojave s prijemi v domeni javnega zdravja, po drugi pa delovale profilaktično-edukativno v šolskem sistemu. Obenem je za družbeni napredek neobhodno oblikovati pristope, s katerimi bomo zmogli družbeni strukturi zagotavljati najbolj kompetentne kadre. Kot smo videli v zadnjem času te aktivnosti, sicer namenjene potrebam profitnih organizacij, vse bolj postajajo aktualne tudi za javni sektor, vključno s politično sfero. Populistična skrajna desnica pogrne na celi črti, izkaže se za popolnoma impotentno, ko ne zmore dosegati niti storilnostnih, niti socialno – emotivnih ciljev. Kdaj torej lahko pričakujemo od aktualnih odločevalcev, da najprej pometejo pred svojim pragom in se podobno kot Mel Gibson prepustijo strokovnim intervencijam za krepitev lastnega mentalnega zdravja? Zagotovo bi postali srečnejši in bolj notranje izpolnjeni v življenju, mi ostali državljani pa bi se končno otresli spon, ki jih prinašajo nazadnjaški nazori, antidružbena in anticivilizacijska politika.