Pogovor z Noamom Chomskym
Zunanja politika ZDA v 21. stoletju ponuja malo kaj drugega razen velike vojaške moči. Mimo so dnevi, ko je bila vojaška moč uporabljana, da bi »poustvarila svet po ameriški podobi«. V obdobju po hladni vojni, vojaški posegi ZDA potekajo v odsotnosti strateške vizije in z ideološkimi utemeljitvami, ki nimajo moči in prepričljivosti niti med tradicionalnimi zavezniki ZDA. Nič čudnega torej, da vedno nezakonita in neupravičena vojaška posredovanja na koncu ne dosežejo narediti ničesar drugega kot »črne luknje«, medtem ko v zameno povzročajo vzpon novih in vedno bolj nasilnih terorističnih organizacij, ki so si zadale širiti svoje vizije družbenega in političnega reda.
V tem ekskluzivnem pogovoru za Truthout, Noam Chomsky spregovori o dinamiki zunanje politike ZDA v 21. stoletju in o posledicah politike uničevanja v imenu svetovnega reda. Chomsky prav tako ocenjuje vlogo Ruskega vmešavanja v Siriji, vzpon Islamske države in očitno privlačnost, ki jo predstavlja za mnoge mlade muslimane iz Evrope ter ponudi mračen pogled na prihodnost ameriške zunanje politike.
CJ Polychroniou: Vojaške intervencije ZDA v 21. stoletju (npr., Afganistan, Irak, Libija, Sirija), so se izkazale za popolno katastrofo, vendar je debato o pogojih intervencij, med gospodarji vojne v Washingtonu, treba šele na novo začrtati. Kakšna je razlaga za to?
Noam Chomsky: Deloma gre za stari kliše: Ko je vse kar imaš kladivo, vse izgleda kot žebelj. Primerjalna prednost ZDA je njena vojaška sila. Ko je ena oblika posredovanja ne uspe, je mogoče doktrino in prakso popraviti z novimi tehnologijami, napravami, itd. Dober pregled procesa od druge svetovne vojne do sedanjosti ponuja nedavna knjiga Andrewa Cockburna, Kill Chain (Veriga ubijanja). Obstajajo možne alternative, kot je podpora demokratizaciji (v resnici, ne samo retorično). Vendar ima lahko to posledice, ki jih ZDA ne bi podprle. To je razlog, zakaj gre vedno, ko ZDA podpirajo »demokracijo« -, če citiram vodilnega učenjaka »promocije demokracije«, Thomasa Carothersa, nekdanjega uradnika v Reaganovi administraciji, ki je odločen zagovornik tega procesa, ki pa ne prav rad, prepoznava resničnost -, za oblike demokracije »od zgoraj navzdol«, v katerih pa, tradicionalne elite, ki so povezane z ZDA, ostajajo na oblasti.
Nekateri trdijo, da so vojne Obame tako po slogu kot vsebini precej razlikujejo od tistih njegovega predhodnika, George W. Busha. Ali je kaj resnice v teh trditvah?
Bush se je opiral na »šok in ustrahovanje« (shock and awe) vojaško nasilje, ki se je izkazalo katastrofalno za žrtve in je privedlo do hudih porazov za ZDA. Obama se opira na drugačne taktike, predvsem na globalno kampanjo atentatov z droni, ki v mednarodnem terorizmu postavlja nove rekorde in na operacije specialnih sil, ki se zdaj izvajajo v večjem delu sveta. Nick Turse, vodilni raziskovalec te tematike, je pred kratkim poročali, da so ameriške elitne sile »v letu 2015 razvrščene v rekordnih 147 državah«.
Destabilizacija in kot jaz temu pravim »ustvarjanje črnih lukenj« je glavni cilj imperija kaosa na Bližnjem vzhodu in drugod po svetu, vendar pa je prav tako jasno, da ZDA plujejo v nemirnem morju, brez pravega občutka za smer in so dejansko precej brez idej glede tega, kaj je treba narediti potem, ko je naloga uničenja enkrat končana. Koliko tega gre na račun slabljenja ZDA kot svetovnega hegemona?
Kaos in destabilizacija sta resnična, vendar sam ne mislim, da je to cilj. Prej je to posledica uničevanja krhkih sistemov, ki jih tako kot v Iraku, Libiji, Afganistanu in drugje, ni mogoče razumeti s kladivom kot glavnim orodjem. Kar se pa tiče nadaljevanja zatona hegemonske moči ZDA (ki se pravzaprav z nekaj vzponi in padci dogaja že vse od leta 1945), ima to na sedanjem svetovnem prizorišču gotovo posledice. Vzemimo za primer usodo Edwarda Snowdena. Poročali so, da so mu azil ponudili v štirih državah Latinske Amerike, ki se nič več ne bojijo biča Washingtona, na drugi strani pa se niti ena evropska sila ni pripravljena soočiti z jezo ZDA. To je posledica zelo pomembnega padca moči ZDA na zahodni polobli.
Vendar pa dvomim, da je kaos na Bližnjem vzhodu mogoče kaj bistveno pripisati temu dejavniku. Ena od posledic ameriške invazije na Irak je bila, da je vzbudila sektaške konflikte, ki uničujejo Irak in ki zdaj razbijajo regijo na koščke. S strani Evrope spodbujeno bombardiranje Libije je ustvarilo katastrofo tam in se s tokom orožja in spodbujanjem zločinov islamskega fundamentalizma razširila onkraj vseh meja. Obstaja pa še veliko drugih učinkov tujega nasilja. Obstaja pa tudi veliko notranjih dejavnikov. Menim, da ima dopisnik iz Bližnjega vzhoda Patrick Cockburn prav, ko ugotavlja, da je vahabizacija sunitskega islama eden najbolj nevarnih dogodkov moderne dobe. Za zdaj mnogi od najbolj groznih problemov izgledajo praktično nerešljivi, kot na primer sirska katastrofa, kjer majhen up leži le v nekakšni sporazumni rešitvi v smeri, ki se ji, tako se vsaj zdi, vpletene sile le počasi približujejo.
Tudi Rusija v Siriji seje uničenje. S kakšnim namenom in ali predstavlja Rusija grožnjo za interese ZDA v regiji?
Očitno je strategija Rusije, da ohrani Assadov režim in res »seje uničenje«, predvsem napadajo sile fundamentalističnega islama, ki jih podpirajo Turčija, Savdska Arabija in Katar, do neke mere pa tudi ZDA. Nedavni članek v Washington Postu je sugeriral, da je visokotehnološko orožje, ki ga je tem silam priskrbela CIA (vključno s protitankovskimi raketami TOW), spremenilo vojaško ravnotežje v škodo Assada in je bilo dejavnik pri vključevanju Rusije v vojno. Glede »interesov ZDA« moramo biti previdni. Interesi moči in ljudstva ZDA so pogosto precej različni, kot je to pogosto primer tudi drugje. Uradni interes ZDA je, da odstrani Assada in seveda Ruska podpora Assadu pri tem predstavlja grožnjo. To soočenje je ne samo škodljivo, če ne celo katastrofalno za Sirijo, pač pa vsebuje tudi nevarnost morebitne eskalacije, ki bi lahko bila katastrofalna daleč preko meja Sirije.
Je ISIS pošast, ki so jo ustvarile ZDA?
Nedavni intervju z vidnim bližnjevzhodnim analitikom Grahamom Fullerjem je bil naslovljen: »Nekdanji uslužbenec CIE pravi, da je IS pomagala ustvariti politika ZDA«. Kar Fuller po mojem mnenju pravilno ugotavlja je, »da so ZDA eden od ključnih ustvarjalcev te organizacije. ZDA nastanka ISISa niso načrtovale, vendar so bili njeni destruktivni posegi na Bližnjem vzhodu in vojna v Iraku osnovni vzroki nastanka ISISa. Spomnili se boste, da je bil v izhodišču te organizacije protest proti ameriški invaziji na Irak. V tistih dneh so jo zaradi svojega nasprotovanja okupaciji Iraka, podpirali tudi številni neislamistični suniti. Mislim, da tudi še danes ISIS (zdaj Islamska država), podpira mnogo sunitov, ki se čutijo izolirane s strani šiitske vlade v Bagdadu.« Vzpostavitev šiitskega prevlade je bila neposredna posledica invazije ZDA, kar je zmaga za Iran in eden od elementov izjemnega poraza ZDA v Iraku. Torej, če odgovorim na vaše vprašanje, agresija ZDA je bila dejavnik pri vzponu ISISa, vendar razne teorije zarote, ki krožijo v regiji, da so ZDA načrtovale vzpon te skrajne pošastnosti, nimajo nobene osnove.
Kako si razlagate fascinacijo, ki jo do popolnoma barbarske in divjaške organizacije, kot je Islamska država, goji veliko mladih muslimanov, ki živijo v Evropi?
Bilo je opravljenih veliko skrbnih študij tega fenomena, med drugimi tudi te, ki jih je opravil Scott Atran. Privlačnost te organizacije je opazna predvsem med mladimi, ki živijo v pogojih zatiranja in poniževanja, z malo upanja in priložnosti in ki iščejo nek cilj v življenju, ki bi jim ponudil dostojanstvo in samouresničitev; v tem primeru je to vzpostavitev utopične Islamske države, ki se dviguje v nasprotovanje stoletjem podrejanja in uničenja s strani zahodnih imperialnih moči. Poleg tega se zdi, da obstaja tudi veliko vrstniškega pritiska – recimo članov istega nogometnega kluba in tako naprej. Ostra sektaška narava regionalnih konfliktov je brez dvoma tudi dejavnik – ne samo »braniti islam«, ampak braniti ga pred šiitskimi odpadniki. To je zelo grd in nevaren položaj.
Obamova administracija je pokazala malo zanimanja za ponovno ovrednotenje odnosov ZDA z avtoritarnimi in fundamentalističnimi režimi v okoljih, kot sta Egipt in Južna Arabija. Je promocija demokracije docela lažen element ameriške zunanje politike?
V vladi so gotovo ljudje, kot je zgoraj omenjeni Thomas Carothers, ki so resnično predani promociji demokracije; sodeloval je recimo pri »promociji demokracije« na zunanjem ministrstvu v času Reaganove administracije. Toda zgodovina povsem jasno kaže, da ima ta pogled komaj kakšno vlogo v politiki, veliko pogosteje se demokracija smatra za grožnjo – zaradi dobrih razlogov, če pogledamo javno mnenje. Če omenimo samo en očiten primer; ankete mednarodnega mnenja, ki jih opravlja vodilna tovrstna agencija v ZDA (WIN/Gallup), kažejo, da so ZDA z veliko prednostjo dojete kot največja grožnja svetovnemu miru, na drugem mestu je z velikim zaostankom Pakistan (predvidoma se je na tem mestu znašel zaradi indijskih glasov). Ankete, izvedene v Egiptu tik pred arabsko pomladjo so, kot protiuteži izraelski in ameriški moči, pokazale precejšnjo podporo iranskemu jedrskemu programu. Javno mnenje pogosto daje prednost socialnim reformam tiste vrste, ki bi škodovale multinacionalkam, ki imajo svoj sedež v ZDA. Še več. To gotovo niso politike, ki bi jih ameriška vlada želela videti uvedene, avtentična demokracija pa bi dala pomemben glas javnemu mnenju. Iz podobnih razlogov se demokracije boji tudi doma.
Ali v bližnji prihodnosti, bodisi pod demokratsko ali republikansko administracijo, pričakujete kakšne večje spremembe v ameriški zunanji politiki?
Pod demokratsko administracijo ne, položaj z republikansko administracijo pa je veliko manj jasen. Stranka se je močno oddaljila od spektra parlamentarne politike. Če gre izjave trenutnega nabora kandidatov za predsednika jemati resno, bi se svet lahko kmalu soočil z velikimi težavami. Vzemimo za primer jedrski dogovor z Iranom. Ne le, da mu soglasno nasprotujejo, ampak celo med seboj tekmujejo, kako hitro bi kateri bombardiral Iran. To je zelo čuden trenutek v ameriški politični zgodovini in v državi s strašno uničevalno močjo, to ne bi smelo vzbujati malo skrbi.
Objavljeno 5. novembra 2015 na spletnem portalu »Truthout«